Jedro

Tožena stranka zaradi nedoseganja načrtovanih poslovnih rezultatov (zaradi nedoseganja plana prodaje) sprejela odločitev za izvedbo reorganizacije, racionalizacije in optimizacije poslovanja v družbi, to je za zmanjšanje stroškov poslovanja in zmanjšanje števila zaposlenih. Zmanjšala je število zaposlenih za enega zaposlenega, to je tožečo stranko, ker je ocenila, da se je obseg dela na tem delovnem mestu zmanjšal, tako da je delo tožeče stranke postalo nepotrebno, na druge delavce in prokurista pa je prerazporedila delovne naloge, ki jih je do tedaj opravljal tožnik. Zato je bil podan utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu določb prve alineje prvega odstavka in drugega odstavka 88. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala: - ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki dne 19. 4. 2013; - ugotovitev, da delovno razmerje tožeče stranki pri toženi stranki traja do odločitve sodišča prve stopnje in da ji je tožena stranka dolžna za ta čas priznati vse pravice iz delovnega razmerja (I. točka izreka sodbe in sklepa).

Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče zavrglo zahtevek (pravilno: tožbo) za plačilo odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v znesku 8.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 5. 2013 do plačila (II. točka izreka sodbe in sklepa) ter odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka sodbe in sklepa).

Zoper navedeno sodbo in sklep, razen zoper odločitev o stroških tožene stranke, se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter tožeči stranki naloži plačilo vseh pravdnih stroškov tožeče stranke vključno s pritožbenimi stroški. Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje in z ugotovitvijo, da je tožena stranka tožeči stranki zakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker sodišče prve stopnje ni vsebinsko preverjalo ugotovitev, da je bila reorganizacija in optimizacija poslovanja ter zmanjšanje števila zaposlenih izvedena zaradi nedoseganja načrtovanih poslovnih rezultatov v sektorju A. ter zaradi odpovedi pogodbe o A. za objekt B. v C., posledično pa se je zmanjšal obseg dela. Tožeča stranka je predlagala, da sodišče naloži toženi stranki, da predloži plan prodaje za leto 2013, podatke o novih trgovskih centrih D., ki jih vzdržuje tožena stranka in podatke o začetku izvajanja ter obsegu vzdrževalnih del v poslovnih centrih E. Sodišče bi predlog tožeče stranke moralo upoštevati in toženi stranki naložiti predložitev predlaganih dokazov, saj na podlagi poročila o planu prodaje in realizacije za I. kvartal 2013 ni mogoče ugotoviti nujnosti reorganizacije in optimizacije poslovanja ter potrebnosti zmanjševanja stroškov.

V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožena stranka lahko brez ovir prerazporedila delo tožnika na prokurista, saj je bila to upravičena storiti tako na podlagi prokure kot na podlagi Pogodbe o izvajanju storitev z dne 10. 6. 2009, sklenjene med toženo stranko in F. d.o.o. s sedežem v G., Hrvaška, vendar ta pogodba po mnenju tožeče stranke v nobenem pogledu ni mogla biti temelj za prerazporeditev dela tožnika na zunanje izvajalce, do teh navedb tožnika pa se sodišče v sodbi ni določno opredelilo. Sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstev, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka, sodišče prve stopnje pa je dejansko stanje napačno ugotovilo, saj izvedenih dokazov sploh ni dokazno ocenilo, ampak je le sledilo navedbam tožene stranke. Poleg tega je napačno uporabilo materialno pravo, ker je spregledalo določila Zakona o tujcih, ki določa, kdaj smejo tujci opravljati delo v Republiki Sloveniji. Prokurista H.H. in I.I. sta državljana Republike Hrvaške, ki nimata nikakršne pravice za delo v Republiki Sloveniji za slovensko pravno osebo niti na podlagi prokure niti na podlagi navedene pogodbe o opravljanju storitev z dne 10. 6. 2009, po kateri lahko opravljata v Republiki Sloveniji le tisto delo, ki ga lahko opravlja hrvaška pravna oseba. Iz primerjave navedene pogodbe in pogodbe o zaposlitvi tožeče stranke jasno izhaja, da del, ki jih je tožeča stranka opravljala na svojem delovnem mestu, ni mogel prevzeti F. d.o.o. s sedežem v G., Hrvaška, saj tožnikova dela niso predmet pogodbe o opravljanju storitev. V odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožena stranka ni navedla prenosa opravil na tujo pravno osebo po pogodbi o opravljanju storitev z dne 10. 6. 2009, ampak prenos na prokurista. Razlogov, navedenih v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v pravdnem postopku ni mogoče širiti. H.H. in I.I. bi lahko za toženo stranka opravljala delo le na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ki pa je nimata sklenjene, če bi hkrati izpolnjevala pogoje, ki jih določa Zakon o zaposlovanju in delu tujcev. Ker prokurista dovoljenj za delo v smislu določb Zakona o zaposlovanju in delu tujcev nimata, tožena stranka nanju kot prokurista nikakor ni mogla prenesti nobenih delovnih nalog, ki jih opravlja tožnik ali katerikoli drugi delavec, zaposlen pri toženi stranki. Z odločitvijo je sodišče prve stopnje povsem prezrlo pravne norme, ki ščitijo trg dela v Republiki Sloveniji in pravila evropskega prava.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Pri tem izpostavlja, da je bistveni razlog odpovedi reorganizacija poslovanja pri toženi stranki, ki je bila resnično izvedena. Toženi stranki ni potrebno opravičevati sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela ali dokazovati njihove potrebnosti in smotrnosti, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Za reorganizacijo se delodajalec svobodno odloča kadarkoli, četudi dobro posluje in četudi nima slabih poslovnih rezultatov in finančnih težav. Ali bo izvedel reorganizacijo oziroma optimizacijo poslovanja delovnega procesa se delodajalec svobodno odloča v okviru ustavno zagotovljene pravice do svobodne gospodarske pobude, o čemer je tudi sodna praksa enotna. Vse navedeno je sodišče prve stopnje v sodbi obrazložilo, glede očitka tožeče stranke o neizvedbi dokazov pa tožena stranka meni, da sodišče ni dolžno izvajati dokazov glede dejstev, ki so za izid pravde nerelevantna. Glede pritožbenih navedb o prokuri in opravljanja dela tujcev v Republiki Sloveniji pa tožena stranka navaja, da je sodišče na podlagi zaslišanja H.H. in I.I. in vpogleda v izpisek iz poslovnega registra za toženo stranko pravilno ugotovilo, da sta prokurista tožene stranke in kot taka že na podlagi pogodbe o prokuri in Zakona o gospodarskih družbah upravičena opravljati delo pri toženi stranki. Kot prokurista sta veljavno vpisana v sodni register in kot taka sta že na podlagi samega zakona upravičena opravljati del nalog, ki jih je opravljala tožeča stranka po odpovedani pogodbi o zaposlitvi ali katerakoli druga dela pri toženi stranki, sicer pa sta izpovedala, da je večino nalog tožeče stranke prevzela J.J. Tožeča stranka vztraja pri svojem nepravilnem pravnem naziranju, da naj bi sodišče spregledalo določila Zakona o tujcih oz. Zakona o zaposlovanju in delu tujcev. Četudi res ne bi razpolagala z ustreznimi dovoljenji za opravljanje dela v Republiki Sloveniji, to nikakor ne bi pomenilo, da bi bila iz tega razloga odpoved pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki nezakonita. Za predmetni postopek je edino relevantno dejstvo, da je tožena stranka dejansko izvedla reorganizacijo in dela in naloge tožeče stranke razporedila med ostale delavce zaradi optimizacije in zmanjšanja stroškov dela.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zlasti ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba in sklep vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njim pa tudi ni nikakršnih nasprotij, tako da je sodbo in sklep mogoče preizkusiti. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe s tem v zvezi, zlasti trditev, da ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, ki jo tožeča stranka izpostavlja v povezavi s svojim stališčem, da bi moralo sodišče prve stopnje z izvedbo dodatnih predlaganih dokazov ugotavljati utemeljenost odpovednega razloga. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse relevantne dokaze ter utemeljeno zavrnilo dodatne dokazne predloge tožeče stranke, ker izvedba dodatnih dokazov tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bila nujna, saj je bilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovljeno z izvedenimi dokazi. Svojo dokazno oceno pa je logično, natančno in prepričljivo obrazložilo.

Sicer pa je dejstvo, da tožeča stranka navedeno absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja v prvi vrsti zaradi nestrinjanja z dokazno oceno in pravno presojo sodišča prve stopnje, kar pa po vsebini pomeni uveljavljanje preostalih dveh pritožbenih razlogov, ki pa je prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Če se stranka z dejanskimi ugotovitvami, dokazno oceno, pravno presojo oziroma z razlogi sodbe ne strinja, oziroma če sodba ne vsebuje razlogov, s katerimi bi sodišče stališčem stranke pritrjevalo, to še ne pomeni, da so razlogi pomanjkljivi, nejasni oziroma v nasprotju. V takšnem primeru sploh ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe in sklepa, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu s 1. odstavkom 360. člena ZPP še dodaja: Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13, ZDR-1), ki v 1. alinei prvega odstavka 89. člena določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca s strani delodajalca tudi poslovni razlog, to je prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca, v 2. odstavku istega člena tega zakona pa določa, da delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog iz prejšnjega odstavka, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem.

Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je v obravnavanem primeru dokazan utemeljen poslovni – organizacijski oziroma ekonomski razlog iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 ter podani pogoji za zakonito odpoved iz citiranega 2. odstavka istega člena ZDR.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu vodja tehnične službe K. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožena stranka zaradi nedoseganja načrtovanih poslovnih rezultatov (zaradi nedoseganja plana prodaje za leto 2013) v sektorju A. (upravljanje objektov) ter zaradi odpovedi pogodbe o A. za objekt B. v C. sprejela odločitev za izvedbo reorganizacije, racionalizacije in optimizacije poslovanja v družbi – A. sektorju, to je za zmanjšanje stroškov poslovanja in zmanjšanje števila zaposlenih. Zmanjšala je število zaposlenih za enega zaposlenega, to je tožečo stranko, ker je ocenila, da se je obseg dela na tem delovnem mestu zmanjšal, tako da je delo tožeče stranke postalo nepotrebno, na druge delavce – J.J. in prokurista H.H. in I.I., pa je prerazporedila delovne naloge, ki jih je do tedaj opravljal tožnik.

Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da so organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja v avtonomni sferi delodajalca in predstavljajo zadosten in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ter da potrebnosti oziroma smotrnosti sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela sodišče ne more presojati, ker so te odločitve v pristojnosti delodajalca. Takšno je tudi enotno stališče sodne prakse (npr. sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 175/2011 z dne 17. 9. 2012 in druge – baza Ius Info, spletna stran VS RS). Sodišče v poslovne odločitve, tudi tiste, ki se nanašajo na racionalizacijo delovnega procesa in spremembe v organizaciji dela delodajalca, ne more posegati niti presojati njihove potrebnosti in smotrnosti. V okviru spora o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi lahko preverja le, ali niso spremembe v organizaciji družbe morda le navidezne. S tem v zvezi je potrebno pritrditi stališčem tožene stranke, ki v odgovoru na pritožbo pravilno izpostavlja, da je delodajalec upravičen izvesti organizacijske spremembe oziroma racionalizacijo na kadrovskem področju tudi v primeru, da ne gre za slabe poslovne rezultate oz. finančne težave. Ker se smotrnost in potrebnost reorganizacije v sodnem sporu ne presojata, ni bilo potrebno z izvedbo dodatnih predlaganih dokazov natančneje ugotavljati razlogov, zaradi katerih se je tožena stranka odločila za organizacijske spremembe, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Sodišče prve stopnje se je oprlo na listinske dokaze in izpovedbe zaslišanih prič in na tej podlagi pravilno in popolno ugotovilo vsa dejstva, ki so za odločitev o zakonitosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi bistvena. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da so navedbe tožeče stranke, da dela, ki ga je opravljala, ni dopustno razporediti na prokurista tožene stranke - hrvaška državljana, ki nista zaposlena pri toženi stranki, saj nimata dovoljenja za delo v Republiki Sloveniji neutemeljene, ker sta H.H. in I.I. kot prokurista tožene stranke upravičena opravljati delo pri toženi stranki. Pravilna je tudi ugotovitev, da je podlaga za opravljanje dela na področju A. storitev pri toženi stranki tudi Pogodba o izvajanju storitev z dne 10. 6. 2009. Pritožbene navedbe tožeče stranke s tem v zvezi so torej prav tako neutemeljene. Zlasti zato, ker za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni pomembno, s katerimi delavci in na kakšen način bo tožena stranka opravljala naloge, ki jih je do odpovedi opravljal tožnik – bistveno je, da je bila pri toženi stranki dejansko izvedena reorganizacija z ukinitvijo oziroma razdelitvijo delovnih nalog tožnika na druge delavce, zaradi česar je potreba po njegovem delu prenehala.

Tožena stranka je tožeči stranki zakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ob dokazanem obstoju poslovnega razloga, ki je bil utemeljen in je onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Glede na navedeno je torej sodišče prve stopnje odločilo pravilno in v skladu s določbami ZDR-1, ko je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in s tem v zvezi reparacijski zahtevek zavrnilo, tožbo z zahtevkom za plačilo odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi pa kot preuranjen zavrglo.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP), tožena stranka pa sama krije stroške odgovora na pritožbo na podlagi določbe 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami in dopolnitvami, ZDSS-1), ker gre za spor o prenehanju pogodbe o zaposlitvi.