Jedro

Dejstev, če obenem tvorijo podlago za odločitev o obstoju civilnopravne obveznosti, pravdno sodišče ne sme ugotoviti drugače oziroma vsaj ne sme ugotoviti toliko drugače, da bi s tem prišlo v nasprotje z odločitvijo kazenskega sodišča. Ugotovitev kazenskega sodišča, da do nesreče ni prišlo tako, kot je opisovala tožena stranka, predstavlja izpolnitev enega od zakonskih znakov, na podlagi katerih je kazensko sodišče ugotovilo obstoj poskusa kaznivega dejanja goljufije. Navedenih pravno odločilnih dejstev sodišče prve stopnje niti ne sme ugotoviti drugače, zato ni potrebe, da jih v pravdnem postopku posebej ugotavlja in v zvezi z njimi izvaja dokaze. Ničesar ne spremeni dejstvo, da je tožeča stranka zoper pravnomočno obsodilno kazensko sodbo vložila zahtevo za obnovo kazenskega postopka, sodišče pa je obnovo dovolilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka v 15-ih dneh dolžna plačati odškodnino v višini 2.577.880,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 477.880,00 SIT od dne 15.4.2004 do plačila in od zneska 2.100.000,00 SIT od 14.10.2004 do plačila, ter ji povrniti vse predpravdne in pravdne stroške z zamudnimi obrestmi. Poleg tega je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni plačati 688,73 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku, in Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Tožeča stranka se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da škoda, ki jo je utrpela tožeča stranka, ni posledica nesreče, kot je opisana v tožbi, pri čemer je sodišče prve stopnje svojo odločitev, sklicujoč se na določilo 14. člena Zakona o pravdnem postopku, v celoti oprlo na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo, izdano v kazenskem postopku Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I K 894/2004, v katerem je bila tožeča stranka spoznana za odgovorno kaznivega dejanja poskusa goljufije. Navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo več kršitev procesnih pravil, zaradi česar je dejansko stanje nepravilno ugotovljeno in materialno pravo napačno uporabljeno. Tožeča stranka v pritožbi pojasnjuje, da je zoper pravnomočno obsodilno kazensko sodbo vložila zahtevo za obnovo postopka (zadeva se vodi pod oznako I Kr 72/2008), ki ji je priložila izvedensko mnenje izvedenca avtomobilske stroke A., ki je na podlagi proučitve celotne dokumentacije in izjav zaslišanih prič strokovno in obrazloženo zatrdil, da je dejansko prišlo do zatrjevane prometne nesreče. S tem dejstvom in z ugotovitvami izvedenca A. je bilo seznanjeno tudi civilno sodišče prve stopnje, vendar je kljub temu svojo odločitev v celoti oprlo na obsodilno kazensko sodbo oziroma na izvedensko mnenje Č., čeprav je tožeča stranka ves čas tega postopka poudarjala njegove pomanjkljivosti in nestrokovnosti. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni izvedlo vseh v civilnem postopku predlaganih dokazov, ni se opredelilo do že izvedenih dokazov, ampak je sledilo samo dokazom in dejstvom, ugotovljenim v kazenski zadevi, za katera pa se je z zahtevo po obnovi kazenskega postopka, ki ji je bilo ugodeno, izkazalo, da niso bili zadostna podlaga za pravilno in zakonito odločbo. Sodišče prve stopnje je pri tem odločilo povsem v nasprotju z izvedenimi dokazi, in sicer v nasprotju z ugotovitvami izvedenca B., ki je ugotovil, da je do nesreče dejansko prišlo in da je tudi večina poškodb nastala v predmetni prometni nesreči. Zgolj na podlagi izvedenskega mnenja, izdelanega v kazenskem postopku, pa seveda ni možno v civilnem postopku oceniti, ali so navedbe izvedenca B. napačne. Izvedenskega mnenja Č., ki je mnenje izdelal v kazenskem postopku, tožeča stranka ne sprejema, kar je izpostavljala ves čas tega postopka, na njegove pomanjkljivosti in kontradiktornosti pa je opozorila tudi v zahtevi za obnovo postopka, ki ji je bilo ugodeno in jo je tožeča stranka kot dokaz predložila tudi v predmetnem postopku pred sodiščem prve stopnje. Poleg tega je bilo mnenje v civilni zadevi izdano pred kazenskim in izvedenec B. je svoje navedbe podkrepil tudi z zaslišanjem. Nadalje tožeča stranka poudarja, da je tožena stranka predlagala vpogled v kazenski spis zgolj glede skice prometne nesreče in albuma fotografij, s čimer se je tožeča stranka strinjala. Glede ostalih vpogledov pa je sodišče upoštevalo dokaze, ki so bili že prekludirani. Kaj se je izrecno zahtevalo, je razvidno iz dopisa Okrožnega državnega tožilstva z dne 13.1.2006, ki ga je sodišče prejelo dne 17.1.2006. Tožečo stranko so namreč zanimale fotografije poškodovanih vozil, sodišče pa je tedaj privleklo na plano mnenje izvedenca Č., na katerega je izvedenec S. takoj napravil ključne pripombe, ki so smiselne in temeljijo na materialnih dokazih. Poleg tega je pooblaščenka na glavni obravnavi dne 10.2.2006 izrecno zahtevala, da naj se za izvedenca cestnoprometne stroke ne imenuje izvedenca Č., ki je po izobrazbi gradbenik, kar je razvidno iz glave izvedeniškega mnenja. V kazenskem postopku se je tožeča stranka zagovarjala brez odvetnika, za postopek je pooblaščenka izvedela šele, ko je bila tožeča stranka že obsojena. Tako se zoper mnenje izvedenca Č. ni nihče pritoževal in pisal pripomb. Kazensko sodišče pa ga je sprejelo, čeprav razlaga predvsem tisto, kar se v resnici ni zgodilo, pa bi se po njegovih predvidevanjih moralo. Med drugim trdi, da se je vozilo R4 vključevalo v smeri proti Ljubljani, čeprav lega vozil po dogodku tega ne potrjuje, prav tako tudi ne nobena izjava udeležencev in prič. Prav nikjer pa ni upošteval teže vozil, rajdnega kroga, medosne razdalje, obremenjenosti vozil in konfiguracije terena. Poleg tega je tekom civilnega postopka tožeča stranka predložila izvedensko mnenje izvedencev S. in A., ki v nasprotju z ugotovitvami Č. potrjujeta nastanek zatrjevane prometne nesreče. Sodišče prve stopnje je ta dva dokaza neutemeljeno štelo za prekludirana, saj je bilo to mnenje izdelano šele po prvem naroku, in sicer zaradi potreb kazenskega postopka, ker noben od takrat postavljenih izvedencev v mnenju ni upošteval obremenjenosti vozila, v katerem so bile 4 odrasle osebe, in karakteristike vozila.

Pritožba ni utemeljena.

Nestrinjanje tožeče stranke z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je - upoštevaje pravnomočno obsodilno kazensko sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I K 894/2009 - ugotovilo, da škoda, ki jo je utrpela tožeča stranka, ni posledica nesreče, opisane v tožbi, ni utemeljeno. Kot je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo v izpodbijani sodbi, je pravdno sodišče na podlagi 14. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07, 45/08; v nadaljevanju ZPP) vezano na pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča, če tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku. Pravdno sodišče je vezano na sodbo kazenskega sodišča glede ugotovitve dejstev, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev, da obstaja kaznivo dejanje in kazenska odgovornost. Teh dejstev, če obenem tvorijo podlago za odločitev o obstoju civilnopravne obveznosti, pravdno sodišče ne sme ugotoviti drugače oziroma vsaj ne sme ugotoviti toliko drugače, da bi s tem prišlo v nasprotje z odločitvijo kazenskega sodišča. V konkretnem primeru je bila tožeča stranka pred kazenskim sodiščem pravnomočno obsojena poskusa kaznivega dejanja goljufije, ker je toženi stranki predložila odškodninski zahtevek zaradi poškodb vozila v prometni nesreči, vendar pa je bilo ugotovljeno, da do takšne prometne nesreče, kot jo je opisovala tožeča stranka, ni prišlo oziroma poškodbe na njenem vozilu niso mogle nastati na tak način. Ker je nato v zvezi z isto zatrjevano prometno nesrečo tožeča stranka vložila zoper toženo stranko še tožbo za plačilo odškodnine, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so dejstva, da do nesreče ni prišlo na način, kot ga zatrjuje tožeča stranka v tožbi, tista dejstva, zaradi katerih je bila tožeča stranka obsojena v kazenskem postopku. Ugotovitev kazenskega sodišča, da do nesreče ni prišlo tako, kot je opisovala tožena stranka, predstavlja izpolnitev enega od zakonskih znakov, na podlagi katerih je kazensko sodišče ugotovilo obstoj poskusa kaznivega dejanja goljufije. Na takšno ugotovitev kazenskega sodišča je pravdno sodišče vezano, na njeni podlagi pa je mogoče zaključiti, da se zatrjevani škodni dogodek sploh ni zgodil. Ob odsotnosti škodnega dogodka pa tudi ni mogla nastati odškodninska obveznost, iz naslova katere bi tožeča stranka od tožene stranke lahko zahtevala plačilo odškodnine, zato je sodišče prve stopnje takšen tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo z obrazložitvijo, da ob upoštevanju dejstev, ugotovljenih v kazenskem postopku, ni moglo ugotoviti, da je do nesreče prišlo tako, kot zatrjuje tožeča stranka.

Ker navedenih pravno odločilnih dejstev sodišče prve stopnje glede na določilo 14. člena ZPP niti ne bi smelo ugotoviti drugače, tudi ni bilo potrebe, da bi jih v pravdnem postopku posebej ugotavljalo in v zvezi z njimi izvajalo kakršnekoli dokaze. Tako so brezpredmetne pritožbene navedbe tožeče stranke, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dokazov, predlaganih v civilnem postopku, ampak je sledilo zgolj dokazom in dejstvom, ugotovljenim v kazenski zadevi, pri čemer naj bi odločilo v nasprotju z izvedenimi dokazi in ugotovitvami izvedenca B.. Pri tem niti ne drži navedba tožeče stranke, da je izvedenec B. ugotovil, da je do nesreče dejansko prišlo in da je večina poškodb nastala v predmetni prometni nesreči - svoje izvedensko mnenje je namreč izvedenec B. zaključil z ugotovitvijo, da bi trk lahko potekal pri hitrosti približno 40 km/h, kar pa je v nasprotju s trditvijo voznika OA Seat (tožeča stranka), ki je izjavil, da je vozil s hitrostjo približno 100 km/h (list. št. 70, 4. točka). Brezpredmetne so tudi pritožbene navedbe tožeče stranke, da se je sodišče prve stopnje kljub temu, da je tožena stranka izrecno zahtevala, naj za izvedenca cestnoprometne stroke ne imenuje izvedenca Č., oprlo na ugotovitve navedenega izvedenca, ki je v kazenskem postopku izdelal izvedensko mnenje, ki ga tožeča stranka ne sprejema, pri čemer se sklicuje se na nasprotne ugotovitve izvedencev S. in A., da je do zatrjevane nesreče prišlo. Izvedencu Č. namreč sodišče prve stopnje v pravdnem postopku ni naložilo izdelave izvedenskega mnenja oziroma ga ni postavilo za izvedenca in ga v izpodbijani sodbi niti ne omenja niti se na njegove ugotovitve v kazenskem postopku ne sklicuje. Tudi sicer je sodišče prve stopnje v skladu z določilom 14. člena ZPP, kot že rečeno, vezano zgolj na sámo odločitev kazenskega sodišča oziroma na ugotovitev dejstev, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev o obstoju kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti, niso pa za sodišče prve stopnje relevantni posamezni izvedeni dokazi, s katerimi je kazensko sodišče ta dejstva ugotavljalo, saj pravdno sodišče teh dejstev v nobenem primeru ne bi smelo ugotoviti drugače. Glede na navedeno so v konkretni situaciji irelevantne tudi pritožbene navedbe tožeče stranke, da ni mogoče na podlagi mnenja, izdelanega v kazenskem postopku, v civilnem postopku oceniti napačnosti navedb izvedenca B.. Do ugotovitev izvedenca B. se sodišče prve stopnje nenazadnje (upravičeno) niti ni opredeljevalo, saj je bilo vezano na ugotovitve kazenskega sodišča. Če je tožeča stranka nasprotovala izvedenskemu mnenju, ki ga je za kazensko sodišče izdelal izvedenec Č., bi mu torej morala ugovarjati v kazenskem postopku, v katerem je bil postavljen, vendar pa v pritožbi celo sama priznava, da se zoper mnenje izvedenca Č. tedaj nihče ni pritoževal. Tega v ničemer ne moreta spremeniti dejstvi, da je tekom pravdnega postopka predložila izvedenski mnenji izvedencev S. in A., ki v nasprotju z ugotovitvami izvedenca Č. potrjujeta nastanek prometne nesreče, ter da se je tožeča stranka v kazenskem postopku branila brez odvetnika, v predmetni pravdi pa nastopa po pooblaščenki. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožeče stranke, da se je strinjala zgolj s predlogom tožene stranke, da se vpogleda kazenski spis glede skice prometne nesreče in albuma fotografij, zaradi česar je sodišče glede ostalih vpogledov upoštevalo dokaze, ki so bili že prekludirani. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 10.2.2006 (list. št. 49) - torej po 17.1.2006, ko je sodišče prve stopnje prejelo dopis Okrožnega državnega tožilstva, na katerega se v pritožbi sklicuje tožeča stranka - je namreč razvidno, da je tožena stranka na vprašanje sodnice sodišča prve stopnje pojasnila, da jo zanima celotna vsebina kazenskega spisa, glede katerega je menila, da bo pomemben tudi za odločitev v zadevi, na kar tožeča stranka ni imela pripomb.

Prav tako ničesar ne spremeni dejstvo, da je tožeča stranka zoper pravnomočno obsodilno kazensko sodbo, na katero je bilo sodišče prve stopnje v skladu s 14. členom ZPP vezano, vložila zahtevo za obnovo kazenskega postopka, sodišče pa je obnovo dovolilo. Zahteva za obnovo kazenskega postopka je nesuspenzivno izredno pravno sredstvo. Dokler kazensko sodišče v novem postopku ne izda sodbe, v kateri bi izreklo, da se prejšnja kazenska sodba v delu, ki je glede na identično dejansko stanje bistven za odločitev sodišča prve stopnje, deloma ali v celoti razveljavi (gl. tretji odstavek 415. člena Zakona o kazenskem postopku, Uradni list RS, št. 32/2007, 68/2008), vložena zahteva za obnovo kazenskega postopka ne vpliva na pravnomočnost kazenske sodbe oziroma ne predstavlja ovire za vezanost pravdnega sodišča na kazensko sodbo. V zvezi s tem vprašanjem je že sodišče prve stopnje ob koncu izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da bo v primeru, če bo prišlo do drugačne rešitve v kazenski zadevi, to tudi razlog za obnovo pravdnega postopka (po 9. točki 394. člena ZPP), zato v tej fazi ni razloga, da bi pravdno sodišče odlašalo z odločitvijo.

Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje storilo več kršitev procesnih pravil, zaradi česar je bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno in materialno pravo napačno uporabljeno, torej niso utemeljene, ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje pa sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo nobenih kršitev določb postopka, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).