Jedro

Pri odmeri preživnine v skladu s čl. 129 Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR je poleg otrokovih potreb upoštevana možnost zavezanca prispevati k preživljanju otrok, ki je v konkretnem primeru na strani toženca očitno večja od možnosti tožnice, ki je brez redne zaposlitve. Preživninska obveznost staršev temelji na zakonu, je torej primarna, zato so morebitne pogodbene obveznosti toženca (kredit), ki si jih je sam naložil, pri presoji njegovih možnosti preživljanja neupoštevne.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, prvostopna sodba se v izpodbijanem obsodilnem delu pod točko 3 izreka razveljavi v delu, s katerim je bilo tožencu naloženo plačevanje preživnine v korist vsakega od mladoletnih otrok pravdnih strank v znesku 13.000,00 (trinajst tisoč) SIT mesečno za čas od 20.3.1996 do 26.9.1996 in v navedenem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

V ostalem se pritožba kot neutemeljena zavrne in v izpodbijanem nerazveljavljenem obsodilnem delu pod točko 3 izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopno sodišče razvezalo dne xx.xy.1980 sklenjeno zakonsko zvezo pravdnih strank, oba mladoletna otroka iz te zakonske zveze dodelilo v varstvo, vzgojo in oskrbo materi - tožnici, tožencu pa pod točko 3 izreka naložilo v korist vsakega od mladoletnih otrok preživninsko obveznost v znesku 13.000,00 SIT mesečno od 20.3.1996 dalje. Preživninski zahtevek je v presežku do 15.000,00 SIT mesečno za vsakega od mladoletnih otrok zavrnilo.

Le zoper odločitev pod točko 3 izreka prvostopne sodbe se laično pritožuje toženec, smiselno iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (točka 2 in 3 čl. 353/I Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Ponavlja svoje stališče, da z izpodbijano sodbo odmerjene preživnine ni sposoben plačevati, pa tudi sicer je do 1.10.1996 izpolnjeval vse finančne obveznosti do družine in tako "za nazaj" ničesar ne dolguje.

Pritožba se smiselno zavzema za znižanje naložene preživninske obveznosti in zavrnitev zahtevka iz tega naslova za čas od vložitve tožbe do razsoje na prvi stopnji.

V odgovoru na pritožbo je tožnica navajala, da je toženec od vložitve tožbe dalje prispeval določena sredstva za preživljanje mladoletnih otrok in se zavzela za zavrnitev toženčeve pritožbe v celoti.

Ker napada pritožba le odločitev o preživninski obveznosti toženca, je prvostopna sodba v točkah 1 in 2 izreka pravnomočna.

Pritožba je le delno utemeljena.

K sklepu Prvostopno sodišče je sledilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo plačevanje preživnine od 20.3.1996 dalje, ko je bila tožba vložena. V prvem postopku je bilo ugotovljeno, da pravdni stranki še živita v istem stanovanju in si delita z le-tem povezane stroške, ni pa bilo govora o tem, da bi toženec od vložitve tožbe dalje prispeval sredstva za preživljanje mladoletnih otrok. To sedaj šele v pritožbi navaja toženec, čemur tožnica v odgovoru na pritožbo delno pritrjuje.

Gre tedaj za novo okoliščino, ki ob sojenju na prvi stopnji sodišču ni bila znana, utegne pa kazati na to, da je bilo v prvem postopku dejansko stanje, kolikor zadeva toženčevo preživninsko obveznost v času od vložitve tožbe do razsoje, nepopolno ugotovljeno, kar bi utegnilo privesti tudi do zmotne materialnopravne odločitve glede tega dela toženčeve preživninske obveznosti (čl. 352/I in 355/II ZPP).

V ponovljenem postopku bo dognati, kakšni so bili v času od vložitve tožbe do razsoje upoštevni prispevki toženca za preživljanje mladoletnih otrok in nato o vtoževani preživninski obveznosti za navedeno obdobje znova razsoditi.

Navedeno je narekovalo delno razveljavitev izpodbijane sodbe na podlagi določb čl. 370/I ZPP.

K sodbi Že v strankinem zaslišanju pri prvem sodišču je toženec izpovedal, da ni sposoben plačevati preživnine, ki bi presegala 8.000,00 do 9.000,00 SIT mesečno za vsakega od mladoletnih otrok. Izpovedal je tudi o razlogih za takšno stališče, te iste razloge pa uveljavlja sedaj v pritožbi in dodaja, da njegovo plačo bremeni tudi odplačevanje kredita v znesku 18.000,00 SIT mesečno. Pregled zadeve pa pokaže, da je prvo sodišče za odločitev o preživninski obveznosti toženca pomembne okoliščine pravilno in v zadostni meri ugotovilo, napravilo ustrezne dejanske zaključke in sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev, ne da bi pri tem zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega prava (čl. 365/II ZPP).

Pritožbeno sodišče se zato sklicuje na razloge napadenega dela sodbe in dodaja, da toženec z ničemer ne izpodbija prvostopne ocene o mesečnih potrebah mladoletnih otrok, ki je tudi po mnenju pritožbenega sodišča sprejemljiva, da pa je razen navedenih potreb pri odmeri preživnine v skladu s čl. 129 Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR upoštevna možnost zavezanca prispevati k preživljanju otrok, ki je v konkretnem primeru na strani toženca očitno večja od možnosti tožnice, ki je brez redne zaposlitve.

Preživninska obveznost staršev temelji na zakonu, je torej primarna, zato so morebitne pogodbene obveznosti toženca (kredit), ki si jih je sam naložil, pri presoji njegovih možnosti preživljanja neupoštevne in tedaj sklicevanje nanje neuspešno. Ob zaključku prvega sodišča, da preživninska obveznost ne bo ogrozila toženčevega preživljanja, je le še pristaviti, da je toženec zadostna sredstva za preživljanje mladoletnih otrok dolžan priskrbeti.

Po navedenem je bilo pritožbo, kolikor ta zadeva preživninsko obveznost toženca od razsoje dalje, kot neutemeljeno zavrniti in ob uporabi čl. 368 ZPP razsoditi kot v izreku.

O stroških pritožbe in pritožbenega odgovora ni bilo potrebno odločati, ker niso bili priglašeni.

Obrazložitev

Pritožbi se delno ugodi, prvostopna sodba se v izpodbijanem obsodilnem delu pod točko 3 izreka razveljavi v delu, s katerim je bilo tožencu naloženo plačevanje preživnine v korist vsakega od mladoletnih otrok pravdnih strank v znesku 13.000,00 (trinajst tisoč) SIT mesečno za čas od 20.3.1996 do 26.9.1996 in v navedenem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

V ostalem se pritožba kot neutemeljena zavrne in v izpodbijanem nerazveljavljenem obsodilnem delu pod točko 3 izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopno sodišče razvezalo dne xx.xy.1980 sklenjeno zakonsko zvezo pravdnih strank, oba mladoletna otroka iz te zakonske zveze dodelilo v varstvo, vzgojo in oskrbo materi - tožnici, tožencu pa pod točko 3 izreka naložilo v korist vsakega od mladoletnih otrok preživninsko obveznost v znesku 13.000,00 SIT mesečno od 20.3.1996 dalje. Preživninski zahtevek je v presežku do 15.000,00 SIT mesečno za vsakega od mladoletnih otrok zavrnilo.

Le zoper odločitev pod točko 3 izreka prvostopne sodbe se laično pritožuje toženec, smiselno iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (točka 2 in 3 čl. 353/I Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Ponavlja svoje stališče, da z izpodbijano sodbo odmerjene preživnine ni sposoben plačevati, pa tudi sicer je do 1.10.1996 izpolnjeval vse finančne obveznosti do družine in tako "za nazaj" ničesar ne dolguje.

Pritožba se smiselno zavzema za znižanje naložene preživninske obveznosti in zavrnitev zahtevka iz tega naslova za čas od vložitve tožbe do razsoje na prvi stopnji.

V odgovoru na pritožbo je tožnica navajala, da je toženec od vložitve tožbe dalje prispeval določena sredstva za preživljanje mladoletnih otrok in se zavzela za zavrnitev toženčeve pritožbe v celoti.

Ker napada pritožba le odločitev o preživninski obveznosti toženca, je prvostopna sodba v točkah 1 in 2 izreka pravnomočna.

Pritožba je le delno utemeljena.

K sklepu Prvostopno sodišče je sledilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo plačevanje preživnine od 20.3.1996 dalje, ko je bila tožba vložena. V prvem postopku je bilo ugotovljeno, da pravdni stranki še živita v istem stanovanju in si delita z le-tem povezane stroške, ni pa bilo govora o tem, da bi toženec od vložitve tožbe dalje prispeval sredstva za preživljanje mladoletnih otrok. To sedaj šele v pritožbi navaja toženec, čemur tožnica v odgovoru na pritožbo delno pritrjuje.

Gre tedaj za novo okoliščino, ki ob sojenju na prvi stopnji sodišču ni bila znana, utegne pa kazati na to, da je bilo v prvem postopku dejansko stanje, kolikor zadeva toženčevo preživninsko obveznost v času od vložitve tožbe do razsoje, nepopolno ugotovljeno, kar bi utegnilo privesti tudi do zmotne materialnopravne odločitve glede tega dela toženčeve preživninske obveznosti (čl. 352/I in 355/II ZPP).

V ponovljenem postopku bo dognati, kakšni so bili v času od vložitve tožbe do razsoje upoštevni prispevki toženca za preživljanje mladoletnih otrok in nato o vtoževani preživninski obveznosti za navedeno obdobje znova razsoditi.

Navedeno je narekovalo delno razveljavitev izpodbijane sodbe na podlagi določb čl. 370/I ZPP.

K sodbi Že v strankinem zaslišanju pri prvem sodišču je toženec izpovedal, da ni sposoben plačevati preživnine, ki bi presegala 8.000,00 do 9.000,00 SIT mesečno za vsakega od mladoletnih otrok. Izpovedal je tudi o razlogih za takšno stališče, te iste razloge pa uveljavlja sedaj v pritožbi in dodaja, da njegovo plačo bremeni tudi odplačevanje kredita v znesku 18.000,00 SIT mesečno. Pregled zadeve pa pokaže, da je prvo sodišče za odločitev o preživninski obveznosti toženca pomembne okoliščine pravilno in v zadostni meri ugotovilo, napravilo ustrezne dejanske zaključke in sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev, ne da bi pri tem zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega prava (čl. 365/II ZPP).

Pritožbeno sodišče se zato sklicuje na razloge napadenega dela sodbe in dodaja, da toženec z ničemer ne izpodbija prvostopne ocene o mesečnih potrebah mladoletnih otrok, ki je tudi po mnenju pritožbenega sodišča sprejemljiva, da pa je razen navedenih potreb pri odmeri preživnine v skladu s čl. 129 Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR upoštevna možnost zavezanca prispevati k preživljanju otrok, ki je v konkretnem primeru na strani toženca očitno večja od možnosti tožnice, ki je brez redne zaposlitve.

Preživninska obveznost staršev temelji na zakonu, je torej primarna, zato so morebitne pogodbene obveznosti toženca (kredit), ki si jih je sam naložil, pri presoji njegovih možnosti preživljanja neupoštevne in tedaj sklicevanje nanje neuspešno. Ob zaključku prvega sodišča, da preživninska obveznost ne bo ogrozila toženčevega preživljanja, je le še pristaviti, da je toženec zadostna sredstva za preživljanje mladoletnih otrok dolžan priskrbeti.

Po navedenem je bilo pritožbo, kolikor ta zadeva preživninsko obveznost toženca od razsoje dalje, kot neutemeljeno zavrniti in ob uporabi čl. 368 ZPP razsoditi kot v izreku.

O stroških pritožbe in pritožbenega odgovora ni bilo potrebno odločati, ker niso bili priglašeni.