Jedro

Iz izpodbijanega sklepa ni razvidno katere dokaze glede inšpekcijskega nadzora je upravni organ pri izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe upošteval, niti ni razvidno, da bi se opredelil do pisne izjave, ki jo je tožnik dal 11. 7. 2019. Praktično je izpodbijani sklep brez obrazložitve. Nekoliko je navedeno napako želel korigirati organ druge stopnje v drugostopenjski obrazložitvi, pri čemer je navajal inšpekcijske nadzore, ki so bili opravljeni na podlagi izvršilnega naslova, vendar se je pa ob tem skliceval tudi na kontrolni pregled z dne 12. 9. 2019, iz katerega naj bi bilo ugotovljeno, da zavezanec ni v celoti izvršil naloženih obveznosti iz izvršilnega naslova, kar pa za obravnavano zadevo ni več relevantno, saj je bil izpodbijani sklep izdan 9. 8. 2019 in stranki odposlan 12. 8. 2019, navedeni kontrolni pregled pa je bil opravljen 12. 9. 2019, torej en mesec po izdaji izpodbijanega sklepa.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Uprava RS za varno prehrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, Inšpekcije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, Območni Urad Ljubljana, št.U06171-367/2018/28 z dne 9. 8. 2019 se odpravi, ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Toženka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Uprava RS za varno prehrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, Inšpekcije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, Območni Urad Ljubljana (v nadaljevanju toženka) je s sklepom o dovolitvi izvršbe (v nadaljevanju izpodbijani sklep) v I. točki izreka izpodbijanega sklepa navedla, da je bilo v 3. točki izreka odločbe UVHVVR, OU Ljubljana, št. U 06171-367/2018/12 odrejeno, da mora zavezanec – A. A. (v nadaljevanju tožnik) vse konje dnevno spuščati v izpust za najmanj eno uro, pri čemer je 3. točka navedene odločbe postala pravnomočna in izvršljiva dne 1. 3. 2019, zato se dovoljuje njena izvršba. V točki 2. izreka izpodbijanega sklepa je bilo določeno, da če zavezanec – tožnik ne bo izpolnil naloženih ukrepov v roku 3 dni po vročitvi tega sklepa, bo kot prisilno sredstvo uporabljana denarna kazen v znesku 500,00 EUR, v točki 3. izpodbijanega sklepa pa je bilo določeno, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži izvedbe izvršbe. Toženka v obrazložitvi doda, da je dokazni inšpekcijski nadzor pokazal, da tožnik ukrepa ne izvršuje pri mladih konjih, oziroma klavnih žrebetih, kot jih tožnik imenuje sam (veljavna zakonodaja namreč te kategorije ne pozna) in da jim gibanje omejuje na način, da jih priveže na skupna stojišča, kjer imajo dostop le do krme in vode. Ker tožnik ni izpolnil odrejenih ukrepov po izvršljivi odločbi, je toženka ravnala na podlagi prvega in drugega odstavka 290. člena in 298. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, da bo uporabljen prisilni ukrep denarne kazni v znesku 500,00 EUR, če stranka v roku, določenem v 2. točki izpodbijanega sklepa ne bo izpolnila odrejenega ukrepa. Glede 3. točke izreka izpodbijanega sklepa pa toženka pojasni, da temelji na določbi tretjega odstavka 292. člena ZUP.

2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil kot neutemeljeno, zavrnil je zahtevo za vrnitev pritožbenih stroškov in vrnitev upravne takse. Po mnenju drugostopenjskega organa, je prvostopenjski organ pravilno uporabil določbe upravnega postopka, pravilno uporabil materialno pravo, ter pravilno in popolno ugotovil dejansko stanje zadeve. Ob tem se sklicuje na prvi, drugi in tretji odstavek 298. člena ZUP. Pojasnjuje, da je dokazni postopek inšpekcijskega nadzora pokazal, da tožnik ukrepa ne izvršuje pri mladih konjih, oziroma klavnih žrebetih in jim gibanje omejuje na način, da jih priveže na skupna stojišča, kjer imajo dostop le do krme in vode. Ob kontrolnem pregledu dne 12. 9. 2019 je bilo ugotovljeno, da tožnik ni izvršil v celoti naloženih obveznosti iz pravnomočne in izvršljive odločbe. Prvostopenjski organ je tožniku na podlagi prvega in drugega odstavka 298. člena ZUP zagrozil, da bo uporabljen prisilni ukrep – denarna kazen, če ne bo ravnal po izvršljivi odločbi in najkasneje do 16. 8. 2019 (tri dni od vročitve izpodbijanega sklepa) opravil naloženo obveznost. Ker zavezanec ni izpolnil odrejenih ukrepov po izvršljivi odločbi je upravni organ prve stopnje ravnal pravilno, ko je izdal izpodbijani sklep. Pritožbeni organ ugotavlja, da se preostale pritožbene navedbe nanašajo v celoti na pravnomočno odločbo ne pa na izvršbo samo, kot to določa 292. člen ZUP. S pritožbo zoper izpodbijani sklep v izvršilni zadevi ni mogoče izpodbijati ugotovljenega dejanskega stanja v pravnomočni odločbi. Roki določeni v odločbi šteje za materialne roke, ti pa praviloma niso podaljšljivi, razen če področni zakon določa drugače. Tako določen rok je dopustno podaljšati v izvršilnem postopku, če so zato podani opravičeni razlogi. Izrek, da pritožba zoper izpodbijani sklep ne zadrži njegove izvršitve temelji ne tretjem odstavku 292. člena ZUP. Prvi odstavek 293. člena ZUP določa, da se upravna izvršba po uradni dolžnosti ustavi in opravljena dejanja odpravijo, če se ugotovi, da je obveznost izpolnjena, da izvršba sploh ni bila dovoljena, ali je bila opravljena proti komu, ki ni zavezanec, ali če upravičenec zahtevo umakne, oziroma če je izvršilni naslov odpravljen ali razveljavljen. Pritožbeni organ meni, da ni razlogov za ustavitev upravne izvršbe, ker obveznosti zavezanca niso izpolnjene. Pritožbeni organ še doda, da se je za izpodbijano obliko izvršbe prvostopenjski organ odločil po načelu ekonomičnosti, saj je izvršba s prisilitvijo za zavezanca ugodnejša, kot izvršba po drugi osebi. Zato je pritožbo zavrnil, kot neutemeljeno.

3. Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu, saj se z odločitvami prvostopenjskega in drugostopenjskega organa ne strinja in trdi, da so napačne in nezakonite. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in ugotovi, da je izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe v zvezi s 1. točko izreka drugostopenjske odločbe nezakonit, ker posega v pravice in pravne koristi tožnika in da 2. in 3. točko drugostopenjske odločbe spremeni tako, da se zahtevi za povrnitev pritožbenih stroškov in zahtevi za povrnitev plačane upravne takse ugodi in se v tem obsegu vrne toženi stranki v ponovno odločanje, oziroma podredno, da sodišče tožbi tožnika ugodi in ugotovi, da je izpodbijani sklep v zvezi s 1. točko izreka drugostopenjske odločbe nezakonit, ker posega v pravice in pravne koristi tožnika in da 2. in 3. točko izreka drugostopenjske odločbe odpravi in zadevo v tem obsegu vrne toženi stranki v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa da toženki naloži plačilo stroškov sodnega postopka.

4. Tožnik v tožbi navaja, da je vložil pritožbo zoper izpodbijani sklep v kateri je v bistvenem uveljavljal absolutno bistvene kršitve pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Zatrjeval je, da je izpodbijani sklep neobrazložen in ga ni mogoče preskusiti, saj ni mogoče ugotoviti na podlagi katerih dejstev in katerega dokaznega postopka je prvostopenjski organ prišel do ugotovitve, ki je podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa. To je do ugotovitve, da tožnik ukrepa ne izvršuje pri mladih konjih, oziroma klavnih žrebetih in jim gibanje omejuje na način, da jih priveže na skupna stojišča kjer imajo dostop le do krme in vode. Iz te neobrazložene ugotovitve ne izhaja, da tožnik ne izvršuje ukrepa pri mladih konjih, oziroma ne izhaja kako in na podlagi česa je toženka ugotovila, da tudi teh (mladih konj) dnevno ne spušča v izpust za najmanj eno uro. Iz izpodbijanega sklepa ni obrazloženo in izkazano, da je inšpekcijski organ 24 ur neprestano nadziral in izvajal kontrolo izpusta konj pri tožniku v obdobju od pravnomočnosti inšpekcijske odločbe (1. 3. 2019) in do izdaje sklepa o dovolitvi izvršbe (9. 8. 2019), pri čemer pa bi moral pri izvedbi takšnega dokaznega postopka tožnik možnost udeležbe in uresničitve pravice do izjave. Nadalje tožba navaja, da se toženka ni opredelila do navedb tožnika v izjavitvi v juliju 2019, ki jo je tožnik podal na poziv organa v zvezi z ugotovitvami inšpekcijskega pregleda opravljenega po uradni dolžnosti z dne 11. 7. 2019. Inšpekcijski pregled je bil opravljen brez prisotnosti tožnika, iz zapisnika s tega dne pa tudi ne izhaja ugotovitev o neizvrševanju ukrepa iz 3. točke inšpekcijske odločbe z dne 29. 1. 2019, ki je postala pravnomočna dne 1. 3. 2019. 5. Drugostopenjski organ se je v svoji odločbi napačno skliceval na kontrolni pregled z dne 12. 9. 2019, kjer naj bi bilo ugotovljeno, da zavezanec ni izvršil v celoti naloženih obveznosti z navedene odločbe. Gre za ugotovitev brez podlage v spisu in brez podlag v razlogih izpodbijanega sklepa. Pritožbeni organ je očitno sam ugotavljal in dopolnjeval ugotovitve, ki jih niti prvostopenjski organ ni ugotovil, s čimer je sam nedovoljeno dopolnil dokazni postopek, pri tem pa tožniku ni bila dana možnost izjave, hkrati pa je bilo poseženo v njegovo pravico do pravnega sredstva v zvezi s temi dopolnjenimi ugotovitvami, ki iz izpodbijanega sklepa ne izhajajo. Navedena ugotovitev pritožbenega organa je tudi sicer napačna, nelogična in nerazumljiva, saj je prvostopenjski organ izpodbijani sklep izdal 9. 8. 2019, kar pomeni, da ugotovitev na podlagi kateri je izdal izpodbijani sklep ni mogel opreti na kontrolni pregled z dne 12. 9. 2019 (torej mesec in tri dni po izdaji izpodbijanega sklepa) in je ta ugotovitev pritožbenega organa, kolikor je nanjo oprl odločitev o zavrnitvi pritožbe tudi iz tega razloga, napačna in nezakonita posledično pa tudi odločitev o zavrnitvi pritožbe. Pritožbeni organ se je tudi glede bistvenih pritožbenih razlogov tožnika ni opredelil, pač pa je zaključil, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Iz navedenega po mnenju tožnika izhaja, da toženka ni sanirala očitnih kršitev niti se z njimi ni seznanila, niti se ni do njih obrazloženo opredelila, oziroma se o posledici svoje odločitve ni obrazloženo zavrnila pritožbenih razlogov.

6. Zato tožnik s tožbo zahteva, da sodišče v upravnem sporu na podlagi četrte alineje prvega odstavka 33. člena ZUS-1 ugotovi nezakonitost izpodbijanega sklepa o dovolitvi izvršbe v zvezi s prvo točko odločbe drugostopenjskega organa s katerim je poseženo v tožnikove pravice in pravne koristi. Tožnik zatrjuje, da je z nezakonitim izpodbijanim sklepom poseženo v njegove pravice in pravne koristi, ki se o tem, da mu mora biti omogočeno, da izvršuje ukrepe, ki so mu naložene z inšpekcijsko odločbo z dne 29. 1. 2019 ne, da bi mu grozila denarna kazen, kot je zagrožena z izpodbijanim sklepom o izvršbi, kljub temu, da neizvrševanje ukrepov ni ugotovljeno v pravilno in zakonito izvedenem dokaznem postopku in, da izpodbijanega sklepa sploh ni mogoče preizkusiti. Tožnik meni, da iz izpodbijanega sklepa ne izhaja ugotovitev, da v okviru odrejenega ukrepa in v odrejenem obsegu ni izvrševal odločbe z dne 29. 1. 2019 v 3. točki izreka. Izdaja sklepa o dovolitvi izvršbe na taki nezakoniti podlagi predstavlja nevarnost izterjave izrečene denarne kazni v višini 500,00 EUR in postavljanje novih rokov ter izrekanje nadaljnjih in novih višjih denarnih kazni brez ugotavljanja dejanskega stanja na zakonit, ustrezen in pravilni način.

7. Ker sta nezakoniti tudi odločitvi pritožbenega organa v 2. in 3. točke izreka odločbe, kjer je drugostopenjski organ v posledici svoje nezakonite odločitve v 1. točki izreka, tožniku odreka pravice do povrnitve priglašenih pritožbenih stroškov in plačane upravne takse, je treba navedeni odločitvi spremeniti, podredno pa odpraviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje drugostopenjskemu organu.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in drugostopenjske odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. V dopolnitvi odgovora na tožbo toženka navaja, da tožnik uradni veterinarki ni nikoli pokazal kdaj in kako v resnici mlade konje spušča, oziroma na kakšen način jim je zagotavljal zakonsko predpisano svobodo gibanja. Tožniku so bile v zadnjem letu zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri oskrbi in bivalnih pogojih živali, izdane tri pravnomočne ureditvene odločbe v inšpekcijskem postopku in dve pravnomočni prekrškovni odločbi. Po mnenju toženke je uradna veterinarka nadzor nad kontrolo odločbe odpravila na način, da je bilo dejansko stanje pred izdajo sklepa ugotovljeno pravilno in popolno, upoštevajoč vsa temeljna načela upravnega postopka. Toženka ponavlja, da sta bila sklep o dovolitvi izvršbe in odločba drugostopenjskega organa pravilna in zakonita, izdana z namenom zagotavljanja dobrobiti živali, ki je v sodobni družbi nedvomno v javnem interesu ter je z vsakim dnem pomembnejši del družbene morale.

9. Odgovor na tožbo, ter dopolnitev odgovora na tožbo tožene stranke, je bila posredovana tožniku po pooblaščenki. V daljši pripravljalni vlogi tožnik navaja, da se ne strinja z navedbo, da je bil nadzor nad kontrolo ukrepa opravljen pravilno in zakonito in na način, da je bilo dejansko stanje z gotovostjo ugotovljeno. Zato tožnik vztraja na tožbi in svojih tožbenih navedbah. Navedba toženke, da je tožnik imel možnost sodelovanja v postopku glede ugotovitev v izpodbijanem sklepu je pavšalna, nekonkretizirana in zato nezmožna preizkusa ter zato tudi neutemeljena.

10. Pripravljalna vloga je bila posredovana toženki.

11. Tožba je utemeljena.

12. V obravnavani zadevi se presoja zakonitost izdanega sklepa o dovolitvi izvršbe s prisilitvijo, katerega podlaga je pravnomočna in izvršljiva odločba, ki jo je izdala veterinarska inšpekcija zaradi nepravilnosti pri nadzoru nad zaščito živali na kmetijskem gospodarstvu tožnika (v nadaljevanju izvršilni naslov). V prvih 3 točkah izreka izvršilnega naslova je bilo tožniku naloženo, da mora za vseh enajst konj, ki so nastanjeni pod lopo na pašniku imeti suh prostor za počitek, pri čemer je bil določen rok za izvedbo tega ukrepa do 18. 2. 2019 (točka 1. izreka). V točki 2. izreka izvršilnega naslova je inšpektor odredil, da morajo odrasli konji, ki so privezani v stojiščih, imeti stojišče širine najmanj 1,7 m in dolžine najmanj 3 m. Konji stari manj kot eno leto morajo imeti stojišče širine najmanj 1,5 m in dolžine najmanj 2,8 m. Dolžina priveza v stojišču mora biti takšna, da lahko konj počiva z glavo na tleh. S točko 3 izreka je bilo tožniku naloženo, da je treba vse konje dnevno spuščati v izpust za najmanj eno uro in da je rok za izvedbo odrejenih ukrepov v točki 2. in 3., 28. 2. 2019, kar je inšpektor zapisal v točki 4. izvršilnega naslova.

13. Iz listin v upravnih spisih je razvidno, da je inšpektor dne 25. 3. 2019 opravil inšpekcijski pregled po uradni dolžnosti, ki pa se ni nanašal na izvrševanje ukrepov izrečenih z izvršilno odločbo, ampak na identifikacijo kopitarjev na gospodarstvu. Dne 4. 4. 2019 je bil izdan sklep o dovolitvi izvršbe št. U06171-367/2018/16, s katerim je bilo ugotovljeno, da je točka 2. izreka izvršilnega naslova postala pravnomočna in izvršljiva dne 1. 3. 2019 in se dovoljuje njena izvršba. Tožnik je bil tudi opozorjen, da če naloženih ukrepov v 3 dneh po vročitvi tega sklepa ne bo izpolnil, bo kot prisilno sredstvo uporabljena denarna kazen v znesku 500,00 EUR. Tožnik je po pooblaščenki toženko z dopisom z dne 19. 4. 2019 obvestil, da so obveznosti oziroma ukrepi, kot izhajajo iz 1. točke izreka sklepa o dovolitvi izvršbe z dne 4. 4. 2020 izpolnjene in zato tožnik predlaga, da se postopek z dovoljeno izvršbo po sklepu z dne 4. 4. 2019 ustavi. Nadalje je toženka dne 24. 4. 2019 s pozivom tožnika pozvala, da v roku 3 dni od prejema poziva posreduje izjavo o tem kako izvaja ukrepe odrejene z izvršljivo odločbo, ki izhajajo iz točke 3. izreka te odločbe (dnevno spuščanje vseh konjev v izpust). Tožnik je predlagal, da inšpektor opravi ogled v zvezi z izvajanjem naloženih ukrepov. Veterinarski inšpektor je dne 14. 5. 2019 opravil pregled po uradni dolžnosti v zadevi, kot je navedeno na zapisniku „PR - konji brez zavetja“. Ugotovljeno je bilo, da so v hlevu z govejo živino, to je večji hlev, trije konji mlajši od enega leta, eden je privezan v individualnem privezu brez zamejenega stojišča, dva sta privezana na sklepnem stojišču širine 320 cm. V večjem hlevu s konji je odrasel 3 leta star konj, privezan na stojišču širine 140 cm. Štirje konji mlajši od 1 leta so privezani na skupnem stojišču brez pregrad, širine 460 cm. En konj je privezan individualno na stojišču s pregrado je na širini 150 cm, drugi konj je privezan individualno na stojišču 180 cm širine. V manjšem hlevu ob izpustu sta privezana dva mlajša konja, skupna širina hleva je 310 cm in sta na skupnem stojišču. Glede izvrševanja 3. točke izreka izvršilnega naslova kjer je določeno, da mora zavezanec vse konje spuščati v izpust, zavezanec pove, da izjavlja, da so spuščeni.

14. Dne 17. 5. 2019 je veterinarski inšpektor tožniku izdal novo odločbo št. U06171-367/2018/22 z ukrepom, ki se nanaša na tele in ne na obravnavano zadevo. Iz zaznamka veterinarskega inšpektorja z dne 12. 6. 2019, ob kontroli izvršilnega naslova (št. U06171-367/2018/12), inšpektor ugotavlja, da so v izpustu le kobile z žrebeti, vsi ostali konji so privezani v stojiščih. Enako inšpektor ugotovi dne 20. 6. 2019. Dne 11. 7. 2019 je bil ponovno opravljen uradni nadzor oskrbe in živali na gospodarstvu tožnika brez prisotnosti zavezanca. V zapisniku je ugotovljeno, da so na pašniku konji različnih starosti, večinoma kobile z žrebeti in, da so živali na pašniku brez zavetja. Nadalje iz zapisnika izhaja še podroben opis situacije konjev, ki se nahajajo v hlevu. Ta zapisnik je zavezancu vročen s pozivom, da se v treh dneh izjavi o ugotovitvah nadzora. V izjavi z dne 11. 7. 2019 tožnik najprej pojasni, da o inšpekcijskem nadzoru predhodno ni bil obveščen in je bil zaradi službe odsoten. Nadalje navaja, da iz zapisnika ne izhaja izrecno in eksplicitno kateri konkretno od ukrepov, ki so bili določeni z odločbo št. U06171-367/2018/12 z dne 29. 1. 2019 (prva odločba) in št. U06171-36/2018/22 z dne 17. 5. 2019 (druga odločba) so bili predmet konkretnega nadzora. V nadaljevanju svoje izjave tožnik podrobneje odgovarja na ugotovitve iz zapisnika z dne 11. 7. 2019. Glede meritve in širitve stojišč v Republiki Sloveniji se sklicuje na Zakon o zaščiti živali in Pravilniku o zaščiti rejnih živali, iz katerih pa ne izhaja predpisana širina stojišč, saj so določeni le splošni pogoji za rejo živali, podrobneje se opredeljuje le področje perutninarstva, prašičereje in za nekaj kategorij govedi. Sledil je izpodbijani sklep z dne 9. 8. 2019. 15. Dne 12. 9. 2019 je bil opravljen inšpekcijski pregled, z namenom kontrole odločbe št. U06171-367/2018/12 z dne 12. 9. 2019 (izvršilni naslov) na gospodarstvu zavezanca v njegovi prisotnosti.

16. Pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep je toženka zavrnila kot neutemeljeno (točka 1. izreka), enako je kot neutemeljeno zavrnila zahtevo za povrnitev pritožbenih stroškov in upravne takse (2. in 3. točka izreka).

17. Upravna odločba mora biti v skladu z 214. členom ZUP obrazložena. Če je odločba pomanjkljiva in v njej niso navedeni: ocena dejanskega stanja, razlogi pomembni za pravilno in zakonito odločitev, dokazi, ki utemeljujejo obstoj takih dejstev in preudarki, ki so pravni organ vodili pri odločanju, gre za pomanjkljivost, ki stranki ne omogoča vložitve učinkovitega pravnega sredstva in so tako lahko zagotovljena pravna sredstva le navidezna. Stranka ima pravico seznaniti se z razlogi odločitve in preudarki, ki so upravni organ, ki o zadevi odloča vodili pri odločanju. Stopnja podrobnosti s katero mora biti odločba obrazložena je določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v posameznem primeru.

18. Sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep takih sestavin nima. Iz izpodbijanega sklepa ni razvidno katere dokaze glede inšpekcijskega nadzora je upravni organ pri izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe upošteval, niti ni razvidno, da bi se opredelil do pisne izjave, ki jo je tožnik dal 11. 7. 2019. Praktično je izpodbijani sklep brez obrazložitve. Nekoliko je navedeno napako želel korigirati organ druge stopnje v drugostopenjski obrazložitvi, pri čemer je navajal inšpekcijske nadzore, ki so bili opravljeni na podlagi izvršilnega naslova, vendar se je pa ob tem skliceval tudi na kontrolni pregled z dne 12. 9. 2019, iz katerega naj bi bilo ugotovljeno, da zavezanec ni v celoti izvršil naloženih obveznosti iz izvršilnega naslova, kar pa za obravnavano zadevo ni več relevantno, saj je bil izpodbijani sklep izdan 9. 8. 2019 in stranki odposlan 12. 8. 2019, navedeni kontrolni pregled pa je bil opravljen 12. 9. 2019, torej en mesec po izdaji izpodbijanega sklepa, na kar opozarja tudi tožnik v tožbi.

19. Napačne so tudi navedbe drugostopenjskega organa, ko navaja, da je pritožba neutemeljena zato, ker se pritožbeni ugovori nanašajo na izvršilni naslov, česar pa v izvršilnem postopku ni mogoče uveljavljati. Tožnik je tako v pritožbi, kot v tožbi uveljavljal ugovore, ki se nanašajo na izvršilni postopek in na dejstvo, da toženka ni uspela primerno izkazati in dokazati, da naloženi ukrepi niso bili realizirani. Ne glede na to, da je toženka opravljala kontrolne preglede pri zavezancu – tožniku, pa že zaključki iz teh kontrolnih pregledov niso določni, zlasti pa niso vsebovani v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Tudi z navedbami v odgovoru na tožbo, toženka ne more sanirati pomanjkljive obrazložitve izpodbijanega sklepa.

20. Glede na navedeno je izpodbijani sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, zato je sodišče v skladu s 3 točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, v katerem je organ vezan na mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Ker je bila zadeva vrnjena toženi stranki v ponovni postopek se sodišče ni opredeljevalo do tožbenih navedb, ki se nanašajo na 2. in 3. točko izreka drugostopenjske odločbe.

21. Sodišče glavne obravnave ni opravilo, saj je že na podlagi tožbe in upravnega spisa očitno, da je treba upravni akt odpraviti, v zadevi pa ni sodeloval udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

22. Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS—1 prisodilo stroške postopka v višini 285,00 EUR povišane za 22% DDV (pravilnik o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu), skupaj 347,70 EUR, ki jih mora povrniti toženka.