Jedro

Tožnica v času, ko je bila samostojna podjetnica, ni plačevala predpisanih prispevkov, zato ji tega obdobja ni mogoče šteti v zavarovalno dobo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se razveljavita odločbi tožene stranke z dne 22.6.2004 in 5.4.2004 in da se tožnici prizna pravica do starostne pokojnine od 1.2.2000 dalje in da je tožena stranka dolžna tožnici odmeriti in izplačati pokojnino z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je odločitev sodišča v nasprotju z določbami ZPIZ-1, predvsem pa je v nasprotju z ustavnimi načeli Republike Slovenije. Sodišče je ugotovilo, da se zaradi neplačevanja prispevkov ne upošteva zavarovalne dobe samo samostojnim podjetnikom, ne upošteva pa se enako položaj delavcev pri delodajalcu v delovnem razmerju. Ker so ji bili prispevki odpisani iz socialnih razlogov, je menila, da izpolnjuje pogoje za pravico do starostne pokojnine že z datumom iz tožbenega zahtevka. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter tožbenemu zahtevku ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Ker revizija ne uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tega revizijskega razloga ni preizkušalo.

Revidentka je v reviziji navajala, da so ji bili zaradi socialnih razlogov odpisani prispevki, zato je menila, da ji pripada pravica do starostne pokojnine od datuma iz tožbenega zahtevka. Glede na to, da niti v sodbi sodišča prve niti v sodbi sodišča druge stopnje ni nobene ugotovitve glede odpisa dolgovanih zneskov in ker gre za ugotovitev dejanskega stanja, ki ne more biti revizijski razlog (določba tretjega odstavka 370. člena ZPP), revizijsko sodišče v zvezi s to navedbo ni zavzelo nobenega stališča. Sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava.

V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnica v času od 25.11.1996 do 31.7.2001, ko je bila samostojna podjetnica, ni plačevala predpisanih prispevkov.

Sporno obdobje zajema čas veljave dveh zakonov iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Za čas od 25.11.1996 do 31.12.1999 je bil v veljavi Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju iz leta 1992. Ta zakon (ZPIZ/92, Uradni list RS, št. 12/92 in nadalj.) je v drugem odstavku 202. člena določal, da se pri uveljavljanju pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki bi šle zavarovancem na podlagi pokojninske dobe, za katero bi morali sami plačati prispevek, upošteva le pokojninska doba, za katero je plačan prispevek. Po 1.1.2000 pa je bil v veljavi Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju iz leta 1999 (ZPIZ-1, Uradni list RS, št. 106/99 in nadalj.). Ta je v prvem odstavku 191. člena ZPIZ-1 določil, da se v zavarovalno dobo štejejo obdobja zavarovanja, če so bili za ta obdobja plačani predpisani prispevki.

Ker tožnica, kot je bilo v postopku ugotovljeno, ni plačevala predpisanih prispevkov, ji spornega časa od 25.11.1996 do 31.7.2001 ni bilo mogoče šteti v zavarovalno dobo. Ker tožnica brez tega obdobja ni izpolnjevala pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine, kar je v postopku ugotovile že tudi tožena stranka, je sodišče pravilno in v skladu z veljavnimi predpisi zavrnilo njen tožbeni zahtevek.

Čeprav je res, da je določba 192. člena ZPIZ-1 nesistemska, saj posega v logičen in urejen sistem, ker v primeru obračuna prispevkov in davkov zavarovancem šteje sporna obdobja v zavarovalno dobo, tudi če njihovi delodajalci niso plačali predpisanih prispevkov, to še ne pomeni, da je taka zakonska določba tudi neustavna in da je z njo kršeno načelo enakosti pred zakonom. Razlika je namreč, če prispevkov ne plača zavarovanec zase, ali prispevkov za zavarovanca, kljub temu, da mu jih je obračunal, ne plača delodajalec. Tisti, ki prispevkov ne plača zase, je sam odgovoren za svojo opustitev, v drugem primeru pa zavarovanec, če sploh ne ve, da prispevki kljub obračunu niso bili plačani, ne more neposredno vplivati, da bi bili ti prispevki plačani. In ker je zakonodajalec tako skupino zavarovancev izvzel iz sistema in za njih z zakonom določil posebna pravila glede štetja zavarovalne dobe, ni nujno, da je s tem kršil načelo enakosti.

Ker je sodišče odločalo ob pravilni uporabi materialnega prava, je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.