Jedro

Ko škoda izvira iz bolezni, katere povzročitelj je virus in ko krivde za okužbo s tem virusom ni mogoče pripisati nobeni od toženih strank, bi (dokazana in protipravna) opustitev zdravljenja lahko predstavljala pravno relevanten (so)vzrok le v primeru, če bi šlo za bolezen, ki bi jo bilo mogoče glede na razvoj medicinske stroke diagnosticirati in (v celoti ali vsaj delno) uspešno (o)zdraviti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Tožnik je bil od leta 1978 do leta 1987 kot delavec na črpalki zaposlen pri prvotoženemu ... V tožbi je trdil, da se je v tem času okužil z virusom hepatitisa C, zaradi česar je zbolel: pri njem se je razvil kronični hepatitis C. Zaradi bolezni je trpel in še vedno trpi nepremoženjsko škodo (telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in strah) in premoženjsko škodo (izgubo dohodka zaradi nesposobnosti za delo). Za to škodo sta odgovorni toženi stranki: prvotoženka kot njegova delodajalka zato, ker se je pri njej okužil, poleg tega pa še zato, ker mu ni izročila izvidov periodičnega pregleda, opravljenega v Dispanzerju medicine dela, prometa in športa v letu 1983, predvsem pa v letu 1986, ki ji jih je dispanzer vročil tudi zanj, drugotoženec Zdravstveni dom ... pa zato, ker je bil pri njem zaposlen tožnikov osebni zdravnik, ki je izvide prejel, a tožnika ni seznanil z njimi in ni poskrbel za ustrezno zdravljenje; bolezen je zato napredovala, kar se ne bi zgodilo, če bi bil tožnik z izvidi pravočasno seznanjen in zdravljen. Zahteval je 20 milijonov SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo in 29.5580.000 SIT odškodnine za premoženjsko škodo, pretrpljeno do vložitve tožbe, od tedaj dalje pa po 170.000 SIT mesečne rente, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude pri plačilu.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je zavrnilno sodbo potrdilo.

Sodbo drugostopenjskega sodišča tožnik izpodbija z revizijo. Uveljavlja revizijska razloga absolutne bistvene kršitve procesnih pravil iz 1. točke in zmotne uporabe materialnega prava iz 3. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP). Meni, da je pritožbeno sodišče kršilo procesna pravila s tem, ko ni upoštevalo njegovih pritožbenih trditev: da prvotoženka tožniku ni izročila izvidov, drugotoženka pa je izvide zanj poslala le prvotoženki, kar predstavlja opustitveno ravnanje na strani obeh; da obstoji povezava med hepatitisom C in sladkorno boleznijo; da je bilo pri prvotoženi stranki okuženih več delavcev; da se je tožnik okužil od natančno konkretizirane osebe ter da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na vse (torej očitno še na nekatere druge, v reviziji nekonkretizirane) tožnikove pritožbene trditve.

Materialno pravo je po tožnikovem prepričanju napačno uporabljeno v zvezi s presojo o (ne)obstoju pravno relevantne vzročnosti.

Revizija je bila vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Vzroka za njegovo škodo sta po tožnikovih trditvah dva: 1) okužba z virusom hepatitisa C, za kar odgovornost pripisuje prvotoženki in 2) neobvestitev tožnika o odstopanjih v izvidih jetrnih testov ob periodičnih pregledih v letih 1983 in 1986, ki je imela za posledico nezdravljenje, za kar odgovornost pripisuje obema toženima strankama.

Brez vzročne zveze med škodnim ravnanjem in škodo ni oškodovalčeve odgovornosti za škodo (prvi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78, v nadaljevanju ZOR, v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/2001, v nadaljevanju OZ). Vzrokov za posamezno škodno posledico je lahko več. Zato mora pravo odgovoriti na vprašanje, kateri naravni vzroki so tako pomembni, da jih je treba šteti za vzrok določene škodne posledice. Zaradi možnosti, da določeno škodno posledico povzroči več naravnih vzrokov, ki niso vsi enako odločilni, je moralo pravo odstopiti od popolnega prevzemanja naravne vzročnosti v pravno sfero. Ni torej vsak naravni vzrok pravno odločilen, pač pa velja nasprotno; ni pravne vzročnosti brez naravne vzročnosti.

Pred nižjima sodiščema je bilo ali nesporno ali v dokaznem postopku ugotovljeno: – da je bila tožniku leta 2000 postavljena diagnoza hepatitis C, v letu 2001 pa diagnoza kronični hepatitis C in – da je bolezen hepatitis C posledica okužbe z virusom hepatitisa C, ki se prenaša le po principu "kri - kri", kar kot (naravni) vzrok okužbe zanesljivo izključuje delo s strupenimi snovmi na črpalki, z zelo visoko stopnjo verjetnosti pa kot vzrok okužbe izključuje tudi socialne stike, ki sodijo v okvir rednega opravljanja dela na črpalki.

Dejanska ugotovitev, da brez okužbe z virusom hepatitisa C ni bolezni, za katero trpi tožnik, pomeni, da je okužba nujen naravni vzrok bolezni. Zato je kot odločilen pravno relevanten vzrok tožnikove iz bolezni izvirajoče škode (telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter izpada dohodka) šteti okužbo z virusom hepatitisa C. Prvotoženi stranki bi tožnik odgovornost za svojo škodo, izvirajočo iz okužbe, utemeljeno pripisoval le, če bi se pokazalo, da je do okužbe prišlo pri delu ali zaradi dela tožnika pri njej. Tega po dejanskih zaključkih sodišča prve stopnje, ki jih je pritožbeno sodišče sprejelo kot pravilne, ni dokazal. To pa izključuje presojo o obstoju pravno relevantne vzročne zveze med tožnikovim delom pri prvotoženi stranki in okužbo oziroma z njo povzročeno boleznijo.

Predmet revizijskega preizkusa je tako še pravilnost pravnega sklepanja nižjih sodišč o tem, da ni pravno relevantne vzročnosti med opustitvijo seznanitve tožnika z izvidi periodičnih pregledov v dispanzerju medicine dela, prometa in športa v času zaposlitve pri prvotoženki (leta 1983 in leta 1986), ki so pokazali odstopanje v testih jetrne funkcije in med (po obsegu večjo) škodo zaradi nezdravljenja.

Ta presoja temelji na ugotovitvah: – da je bilo na periodičnih pregledih delavcev prvotožene stranke v letih 1983 in 1986 pri tožniku ugotovljeno odstopanje v testih jetrne funkcije, ni pa bilo ugotovljeno, da je tožnik okužen z virusom hepatitisa C, saj ta takrat sploh še ni bil znan; – da je bil virus hepatitisa C odkrit šele leta 1989, v Sloveniji pa ga je bilo mogoče s pregledi ugotoviti od leta 1993 dalje in vsaj relativno uspešno zdraviti od začetka leta 2000 dalje, medtem ko je uspešnejši način zdravljenja mogoč od leta 2002 dalje ter tako tožnik, ki se je pričel zdraviti leta 2000, ni "zamujen primer"; – da je razlog za to, da tožnik ni bil zdravljen že po periodičnih preventivnih pregledih v letih 1983 in 1986 v tem, da bolezen in njen povzročitelj še nista bila znana in bolezni ni bilo mogoče ustrezno zdraviti; na nemožnost zdravljenja obvestitev tožnika o odstopanjih v jetrnih testih ne bi ničemer vplivala, poleg tega pa ni bilo ugotovljeno, da bi bila odstopanja v testih jetrne funkcije, ki lahko nastanejo iz več vzrokov, prav posledica okužbe z virusom hepatitisa C. Ko škoda izvira iz bolezni, katere povzročitelj je virus in ko krivde za okužbo s tem virusom ni mogoče pripisati nobeni od toženih strank, bi (dokazana in protipravna) opustitev zdravljenja lahko predstavljala pravno relevanten (so)vzrok le v primeru, če bi šlo za bolezen, ki bi jo bilo mogoče glede na razvoj medicinske stroke diagnosticirati in (v celoti ali vsaj delno) uspešno (o)zdraviti.

Ker to v konkretnem primeru ni bilo mogoče, že načeloma opustitev zdravljenja na podlagi izvidov tožnika v letih 1983 in 1986 ne more biti pravno relevanten (so)vzrok tožnikove škode; zato se sodišču prve stopnje sploh ni bilo treba spuščati v presojo, ali zatrjevane opustitve toženk vsebujejo element protipravnosti kot predpostavke civilnega delikta in ne ugotavljati, ali so sploh bile zagrešene.

Materialnopravno je torej izpodbijana sodba pravilna. Tudi procesnih kršitev, ki jih uveljavlja tožnik, pritožbeno sodišče ni zagrešilo. Odgovorilo je na vse tiste pritožbene trditve, ki so bile pomembne za formalni in za materialnopravni preizkus sodbe prvostopenjskega sodišča. Navedbe o tem, da je drugotoženka izvide tožnika poslala le prvotoženki, ki jih tožniku ni izročila, o povezavi med hepatitisom C in diabetesom, o več okuženih delavcih prvotoženke in o tem, da naj bi se tožnik okužil od točno določene osebe, za takšen preizkus niso bile pomembne. Zadnje navedena trditev pa je tudi netočna: osebe, od katere naj bi se okužil, tožnik ni konkretiziral ne v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo in ne v postopku pred tem. Na z revizijo uveljavljan način torej drugostopenjsko sodišče absolutne bistvene kršitve procesnih pravil iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni zagrešilo. Neutemeljeno pa jo tožnik uveljavlja tudi, ko trdi da drugostopenjsko sodišče tudi sicer ni odgovorilo na vse pritožbene trditve (torej očitno še na druge poleg zgoraj navedenih). Na revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka namreč revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), zato ga mora stranka uveljavljati obrazloženo; zgolj nekonkretizirana kritika postopanja drugostopnega sodišča tako ne more zadoščati.

Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato so neupoštevne vse tiste trditve v reviziji, s katerimi poskuša tožnik zaključke nižjih sodišč o dejstvih, ki utemeljujejo grajano odločitev, izpodbiti ali jim pripisati drugačen pomen.

Revizija je torej neutemeljena, zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Ker z revizijo ni uspel, tožnik ni upravičen do povrnitve stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).