Jedro

Za transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas vojaške osebe morata biti podana dva pogoja, in sicer da vojaška oseba ni bila obveščena v roku 120 dni pred iztekom pogodbe o zaposlitvi o tem, da ji delovno razmerje ne bo podaljšano ter da vojaška oseba ostane na delu po prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Oba pogoja morata biti podana kumulativno. Ker tožnik po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni ostal na delu pri toženi stranki, pač pa se je le razdolževal, nista izpolnjena oba pogoja za transformacijo pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrneta primarni in podredni tožbeni zahtevek, ki se glasita, da je tožena stranka dolžna s tožnikom skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas od dne 11. 11. 2011 dalje za isto delovno mesto, kot to izhaja iz pogodbe o zaposlitvi št. ... in mu za obdobje od 11. 11. 2011 do sklenitve pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas obračunati plače in priznati vse pravice iz pogodbe o zaposlitvi, kakor da bi tožnik delal, ter od njih odvesti vse obvezne davščine in prispevke za socialno varstvo, razliko v neto znesku pa izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vsakomesečne zapadlosti posameznega zneska plače do plačila. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna s tožnikom skleniti pogodbo o zaposlitvi za določen čas 5 letih, od dne 11. 11. 2011 dalje za isto delovno mesto in mu za čas od 11. 11. 2011 do sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas obračunati plače in priznati vse pravice iz pogodbe o zaposlitvi, kot da bi tožnik delal, ter od njih odvesti vse obvezne davščine in prispevke za socialno varstvo, razliko v neto znesku pa izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vsakomesečne zapadlosti posameznega zneska plače dalje do plačila (I./1. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo stroškov postopka (I./2. točka izreka). Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo in navaja, da meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in nepopolno oziroma nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Nepravilna je ugotovitev sodišča, da je tožnik v obdobju od 24. 11. 2011 do 29. 11. 2011 (to je po prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas) pri toženi stranki opravljal razdolževanje. Razdolževanje bi lahko opravil v enem delovnem dnevu, ne pa več. Tožnik je redno prihajal na delo, kot izhaja tudi iz evidence, na kateri je navedeno, da je opravljal redno delo. V kolikor tožnik rednega dela ne bi opravljal in bi se zgolj razdolževal, bi mu bila odvzeta službena kartica in onemogočen neomejen vstop v vojašnico. Zaradi navedenega je zmotno stališče sodišča, da tožnik ni dokazal svojih trditev, da je po prenehanju pogodbe o zaposlitvi še vedno ostal na delu. Tožnik je sodeloval v postroju, se usposabljal, vzdrževal opremo, to pa predstavlja redno delo vojaka. Tožnik ni bil obveščen, da mu pogodba ne bo podaljšana. Priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih z zaslišanjem tožnika ter prič A.A., B.B., C.C., D.D., E.E., F.F. in G.G. ter po prečitanju listinske dokumentacije, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka, primarni tožbeni zahtevek tožnika za transformacijo delovnega razmerja v nedoločen čas, kar je tožnik uveljavljal s primarnim tožbenim zahtevkom ter za transformacijo delovnega razmerja za določen čas petih let, kot neutemeljeno zavrnilo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

Kot je bilo ugotovljeno po izvedenih dokazih, je tožnik po prenehanju delovnega razmerja vložil tožbo za transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas, oziroma s podrednim zahtevkom za čas petih let, na podlagi določil 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2007 ZDR), ki sicer določa, da mora delavec vložiti tožbo v roku 30 dni po prejemu odločbe oziroma po prenehanju delovnega razmerja. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki po pogodbi o zaposlitvi šifra: ... na dolžnosti vojaka za določen čas od 5. 7. 2006 do 11. 11. 2011, pri čemer iz uradnega razgovora izhaja, da je tožena stranka tožnika na službenem razgovoru obvestila, da se mu pogodba o zaposlitvi izteče 11. 11. 2011 ter da mu tožena stranka ne bo podaljšala delovnega razmerja, tako da mu bo le-to prenehalo ter ga tudi seznanila, da se mora razdolžiti in prijaviti na zavod za zaposlovanje. Vsebinsko enako izhaja tudi iz obvestila o prenehanju delovnega razmerja št. ... z dne 5. 9. 2011, ki ga je sicer tožnik tudi prejel 14. 9. 2011. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da obvestilo ni bilo izdano v skladu z določbo 1. odstavka 61. člena Zakona o službi v slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 68/2007 s sprem. - ZSSSloV), ki določa, da se vojaško osebo, ki ji pogodba o zaposlitvi ne bo podaljšana, pisno obvesti o prenehanju pogodbe o zaposlitvi najpozneje 120 dni pred iztekom s pogodbo o zaposlitvi določenega roka. Tožnik je bil v času od 9. 11. 2011 do 11. 11. 2011 v bolniškem staležu, navajal pa tudi je, da je bil v bolniškem staležu do 24. 11. 2011, pri čemer se je začel 24. 11. 2011 razdolževati, v četrtek, petek in ponedeljek pa naj bi bil normalno v službi (čas od 24. do 29. 11. 2011). Sodišče je zaslišalo priče, pri čemer so le-ti smiselno enako (A.A., B.B., H.H., C.C., E.E., F.F., G.G.) izpovedali, da se je tožnik v času po 11. 11. 2011 razdolževal in torej ne, da bi še dva dni redno delal. Tako njegove prisotnosti zaradi razdolževanja ni mogoče šteti za opravljanje dela.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da 2. odstavek 61. člena ZSSloV določa, da če poteče pogodbeno dogovorjeni rok, pa pogodba o zaposlitvi ni podaljšana, niti ni bila vojaška oseba obveščena v roku iz prejšnjega odstavka, da ji pogodba ne bo podaljšana in vojaška oseba ostane na delu, se šteje, da je vojaška oseba sklenila pogodbo o zaposlitvi za enako časovno obdobje kot prvotno pogodbo, pri čemer pa za vojaka velja starostna omejitev, določena z Zakonom o obrambi. Pogodba o zaposlitvi za vojaka preneha veljati po samem zakonu z dnem, ko vojak doseže starost, po kateri ne more več delati na formacijski dolžnosti vojaka. Ob navedenem pa 1. odstavek 61. člena ZSSloV določa, da mora delodajalec vojaško osebo obvestiti v roku 120 dni, pred iztekom pogodbe o zaposlitvi za določen čas, da se pogodba ne bo podaljšala. Navedeno pomeni, da morata biti za transformacijo podana dva pogoja in sicer da vojaška oseba ni bila obveščena v roku 120 dni pred iztekom pogodbe o zaposlitvi o tem, da ji delovno razmerje ne bo podaljšano ter da vojaška oseba ostane na delu po prenehanju pogodbe o zaposlitvi, torej morata biti podana oba pogoja kumulativno. Ker je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih pravilno in popolno ugotovilo, da tožnik po izteku pogodbe 11. 11. 2011 ni ostal na delu pri toženi stranki, pač pa se je le razdolževal, torej nista izpolnjena oba pogoja za transformacijo pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas (primarni tožbeni zahtevek), niti za čas, kot je bila sklenjena prejšnja pogodba o zaposlitvi (podredni tožbeni zahtevek).

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago o določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določenih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP.