Jedro

Čeprav gre za izročilno pogodbo, sta sodišči druge in prve stopnje pravilno presojali spor ob analogni uporabi 120. člena zakona o dedovanju, ki uzakonja razloge za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Neizpolnjevanje obveznosti je sicer razlog za razvezo izročilne pogodbe po tretjem odstavku 120. člena zakona o dedovanju, vendar pa mora biti za neizpolnjevanje pogodbe na strani prevzemnika podana odgovornost. Take odgovornosti sodišči nižje stopnje na strani toženke nista ugotovili. Ker nižji sodišči nista ugotovili na strani toženke odgovornosti niti za omajanost to je neznosnost skupnega življenja, zaradi katerega se lahko razveže izročilna pogodba po drugem odstavku 120. člena zakona o dedovanju, kadar je ta razlog podan, tožbeni zahtevek za razvezo pogodbe ni bil utemeljen niti na tej podlagi.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v nadaljnjem postopku (potem, ko je že pravnomočno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov na razveljavitev izročilne pogodbe) zavrnilo tudi podrejen tožbeni zahtevek tožnikov, da naj se razveže izročilna pogodba, ki sta jo sklenila s toženko 28.5.1990. Stroške postopka toženke v višini 91.927,50 SIT je naložilo v plačilo tožnikoma.

Sodišče druge stopnje je s pobijano sodbo zavrnilo pritožbo tožnikov zoper sodbo sodišča prve stopnje in to sodbo potrdilo.

Revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložila tožnika iz revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ter predlagala, da naj se pobijana sodba spremeni tako, da se njunemu zahtevku ugodi ali pa naj se razveljavi. Bistvena kršitev postopka je podana po revizijskih izvajanjih zato, ker v prvostopni sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje ni navedlo, zakaj ni verjelo pričam, ki jih je predlagala tožeča stranka in ki so prepričljivo izpovedale, da se pogodba ni izpolnjevala. Sodba tako ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in je zato ni mogoče preizkusiti. Ni razlog neizpolnjevanja pogodbe v tem, ker se je tožnica odselila k sinu v Nemčijo. Izpolnjevati se ni mogla zato, ker toženka ni stanovala v hiši tožnikov.

Toženka bi morala plačevati za J. M. kmečko zavarovanje. Iz predloženega potrdila o zdravstvenem zavarovanju pa izhaja, da je začela toženka plačevati zdravstveno zavarovanje za prvega tožnika šele 1.5.1992 in ga plačevala dokler tega tožnik ni preklical. S plačevanjem pa bi morala začeti že leta 1990. Tega dela obveznosti toženka tako ni izpolnjevala skoraj dve leti. Končno sodišče druge stopnje z oceno, da ima sodba sodišča prve stopnje povsem sprejemljive dokazne zaključke, vzbuja resen dvom v pravilnost prvostopne odločbe.

Revizija je bila v skladu z določilom tretjega odstavka 390. člena zakona o pravdnem postopku (naprej ZPP) vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Iz revizijskih razlogov izhaja, da tožnika uveljavljata take pomanjkljivosti sodb sodišč druge in prve stopnje, zaradi katerih naj bi se ju ne moglo preizkusiti. Kolikor ta izvajanja vsebujejo očitek sodišču druge stopnje, da ni upoštevalo s sodbo sodišča prve stopnje očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, pomenijo uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP, storjene na drugi stopnji. Revizijsko sodišče ocenjuje, da taka kršitev, ki jo tožnika v pritožbi sploh nista uveljavljala, ni podana, ker je sodba sodišča prve stopnje vsebovala razloge o vseh odločilnih okoliščinah, ki so bili izčrpni, medsebojno skladni in zato tudi razumljivi. Kolikor revizija očita enake pomanjkljivosti sodbe sodišča druge stopnje, uveljavlja s tem bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke prvega odstavka 385. člena ZPP. Revizijsko sodišče ugotavlja, da revizija ni utemeljena niti v tej smeri. Sodba sodišča druge stopnje ima namreč dovolj jasne in izčrpne razloge za svojo sprejeto odločitev, vključno razloge o vseh pravno pomembnih pritožbenih izvajanjih, zaradi česar je sodba sodišča druge stopnje povsem razumljiva in se jo da preizkusiti.

Na podlagi določila 386. člena ZPP je revizijsko sodišče preizkusilo sodbo sodišča druge stopnje še v smeri bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ter pri takem preizkusu ugotovilo, da navedena postopkovna kršitev ni bila zagrešena.

Dokazna ocena, ki se pobija tudi v reviziji, je sestavina na nižjih stopnjah ugotovljenega dejanskega stanja, ki jo v revizijskem postopku ni dopustno napadati (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Tožnika izrecno uveljavljata tudi zmotno uporabo materialnega prava. Predmet materialno pravne presoje je na nižjih stopnjah ugotovljeno dejansko stanje. Iz ugotovljenega dejanskega stanja pa izhaja, da so pravdne stranke 28.5.1990 sklenile izročilno pogodbo, s katero sta si tožnika izgovorila v svojo korist dosmrtno pravico stanovanja in dosmrtno brezplačno oskrbo pri skupni mizi in odprtem kruhu v breme toženke proti izročitvi svojega posestva toženki v takojšnjo last in posest. Iz nadaljnjih ugotovitev še izhaja, da je toženka prevzete obveznosti izpolnjevala dokler ji tega tožnika s svojim ravnanjem nista onemogočila (prvi tožnik z odselitvijo k sorodnikom, druga tožnica pa z odselitvijo k sinu v Nemčiji). Ugotovljeno je še bilo, da odselitev tožnikov ni bila posledica zatrjevanih nevzdržnih razmer ter da sta tožnika sama povzročila takšen položaj, da stranke ne živijo več skupaj in da toženka ne more izpolnjevati prevzetih obveznosti iz razlogov na strani tožnikov.

Čeprav gre za izročilno pogodbo, sta sodišči druge in prve stopnje pravilno presojali spor ob analogni uporabi 120. člena zakona o dedovanju, ki uzakonja razloge za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Neizpolnjevanje obveznosti je sicer razlog za razvezo izročilne pogodbe po tretjem odstavku 120. člena zakona o dedovanju, vendar pa mora biti za neizpolnjevanje pogodbe na strani prevzemnika podana odgovornost. Take odgovornosti sodišči nižje stopnje na strani toženke nista ugotovili. Ker nižji sodišči nista ugotovili na strani toženke odgovornosti niti za omajanost to je neznosnost skupnega življenja, zaradi katerega se lahko razveže izročilna pogodba po drugem odstavku 120. člena zakona o dedovanju, kadar je ta razlog podan, tožbeni zahtevek za razvezo pogodbe ni bil utemeljen niti na tej podlagi. Tako je izpodbijana odločitev pravilna tudi s stališča uporabe materialnega prava. Ker tako revizijsko sodišče ni ugotovilo v reviziji tožnikov uveljavljenih kršitev, niti ne uradoma upoštevnih, je moralo revizijo tožnikov zavrniti kot neutemeljeno (člen 393. ZPP).