Jedro

O zakonitosti posamičnega akta, s katerim je inštančni organ po nadzorstveni pravici odpravil odločbo centra za socialno delo, je pristojno odločati upravno in ne socialno sodišče.

Izrek

Za odločanje v tej zadevi je stvarno pristojno Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani.

Obrazložitev

Tožnika sta pri Upravnem sodišču Republike Slovenije v Ljubljani vložila tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 3.2.2005, ki jo je tožena stranka izdala po nadzorstveni pravici in z njo razveljavila 8. točko odločbe Centra za socialno delo ... z dne 21.7.2004, v kateri je bilo odločeno, da je A.A. v celoti oproščena prispevati k plačilu storitve institucionalnega varstva za upravičenca iz 1. točke izreka te odločbe (B.B.).

Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani se je s sklepom opr. št. U 1344/2005-12 z dne 12.7.2005 izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v tem sporu. Ocenilo je, da je zoper odločbo tožene stranke zagotovljeno sodno varstvo pred socialnim sodiščem na podlagi 4. oziroma 5. točke 1. odstavka 7. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004, v nadaljevanju ZDSSS-1) ter da v sporni zadevi ne gre za sodno varstvo zoper akt ali dejanje, kot nekaterim z zakonom ni zagotovljenega drugega sodnega varstva. Sporna zadeva se nanaša na odločanje o oprostitvi plačila upravičenca oziroma zavezanca za storitev institucionalnega varstva. Pri tem je odločilen premoženjski cenzus. Z oprostitvijo plačila in posledičnim plačilom izjavljenih sredstev se zagotavlja socialna varnost upravičenca.

Delovno in socialno sodišče pristojnosti v tej zadevi ni sprejelo, ker meni, da predmetni spor ni socialni spor, za katerega odločanje bi bilo pristojno po določbi 7. člena ZDSS-1. Zato je za odločanje v tem sporu pristojno Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani.

Za odločanje v tem sporu je stvarno pristojno Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani.

Iz tožbe je razvidno, da tožnika uveljavljata sodno varstvo zaradi odločitve tožene stranke, da A.A. ni zavezanka za plačilo storitev institucionalnega varstva za njunega očeta. Zato - kot to pravilno navaja delovno in socialno sodišče - v konkretni zadevi ne gre za spor med upravičencem do socialnovarstvene storitve in nosilcem javnih pooblastil. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je upravičenec oproščen do plačila. Spor je v tem, kdo je še lahko zavezanec za plačilo. Gre torej za določitev zavezancev, nato pa premoženjski cenzus nima nobenega vpliva. Ko so zavezanci določeni, se o njihovih pravicah in obveznostih odloča ob upoštevanju premoženjskega cenzusa. Sporno je vprašanje, ki se nanaša na določitev kroga zavezancev za plačilo, torej ali je A.A., žena pokojnega K.A., zavezanka za doplačilo storitev svojega tasta in kako (če je) sklenjeni dogovor med upravičencem do socialnovarstvene storitve in preživninskim zavezancem, po njegovi smrti zavezuje njegove dediče. V zadevi tako niso podani elementi socialnega spora. Stranki nista subjekta iz socialno pravnega razmerja. Tožnika nista upravičenca do socialno varstvene storitve. Predmet spora ni odločitev o pravici in obveznosti iz sistema socialne varnosti. V zadevi zato ne gre za socialni spor, ker niso podani njegovi elementi. Tožnika zahtevata presojo zakonitosti dokončnega posamičnega akta, ki ga je izdalo Ministrstvo za delo družino in socialne zadeve na podlagi nadzorstvene pravice. O zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, ki jih izdajo državni organi, organi lokalne skupnosti ali druge osebe, ki so nosilci javni pooblastil, pa na podlagi 2. odstavka 1. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) oziroma 1. člena in 1. odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odloča sodišče v upravnem sporu.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 3. odstavka 12. člena ZUS-1 odločilo o sporu o pristojnosti tako, da je v tej zadevi pristojno odločiti Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani.