Jedro

Tožnica je zatrjevala, da ni dobila odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi poslovnega razloga, ampak zato, ker je morala tožena stranka zaposliti delavko, ki je bila zaposlena za določen čas za nadomeščanje tožnice za čas daljše bolniške odsotnosti. Ta delavka je ostala na delu pri toženi stranki tudi po poteku bolniškega staleža tožnice. Zato je bila tožena stranka dolžna dokazati, da razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila zaposlitev te delavke. Ker se sodišče prve stopnje s tem vprašanjem ni ukvarjalo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (točka I izreka) spremeni tako, da se glasi: „I. Odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka tožnici, dne 22. 4. 2013, je nezakonita.

Delovno razmerje tožnici pri toženi stranki ni prenehalo in še traja, tako da je tožena stranka dolžna pozvati tožnico nazaj na delo, v roku 8 dni.

Tožena stranka je dolžna od prenehanja delovnega razmerja dalje priznati tožnici vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z osnovno plačo v mesečnem bruto znesku 989,15 EUR in na ta znesek vse dodatke ter od tako dobljenega zneska odvesti vse prispevke in davščine in dobljeni neto znesek plače izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. delovnega dne v mesecu za pretekli mesec, za tožnico posredovati Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije podatke za vpis v matično evidenco in jo prijaviti v zavarovanje.

Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 1.644,43 EUR, v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku paricijskega roka dalje do plačila.“ Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške pritožbe v znesku 408,80 EUR, v roku 8 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka dne 22. 4. 2013, nezakonita; da delovno razmerje tožnici pri toženi stranki ni prenehalo in še traja ter da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo v roku 8 dni; da je tožena stranka dolžna od prenehanja delovnega razmerja dalje priznati tožnici vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z osnovno plačo, v mesečnem bruto znesku 989,15 EUR in na ta znesek vse dodatke ter od tako dobljenega zneska odvesti vse prispevke in davščine in dobljeni neto znesek plače izplačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, za tožnico posredovati Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje podatke za vpis v matično evidenco in jo prijaviti v zavarovanje ter ji povrniti stroške postopka, vse v 8 dneh, pod izvršbo (točka I izreka). Odločilo je, da po petem odstavku 41. člena ZDSS-1 tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper točko I izreka navedene sodbe se je pravočasno pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, ali pa sodbo razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje v tej zadevi že enkrat odločilo, po pritožbi tožnice pa je Višje delovno in socialno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 1112/2013 z dnem 13. 3. 2014 sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožena stranka dokazala obstoj poslovnega razloga, ki je bil organizacijske narave, da pa je na njej dokazno breme glede kršenja načela enakega obravnavanja, ki ga zatrjuje tožnica. Tožnica je namreč zatrjevala, da ji je bila pogodba o zaposlitvi redno odpovedana iz poslovnega razloga zato, ker je bila dalj časa v bolniškem staležu, tožena stranka pa je morala zaradi tega zaposliti novo delavko. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da zaposlitev delavke A.A. ni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Zaradi zaposlitve te delavke na delovno mesto administrativni referent, najprej za določen čas zaradi nadomeščanja tožnice v času daljšega bolniškega staleža, nato pa za nedoločen čas, je prišlo do situacije, ko je tožena stranka imela na tem delovnem mestu zaposlene štiri delavce za nedoločen čas. Zaposlitev navedene delavke je posledica pasivnosti tožene stranke, ki delavke A.A. ni odjavila iz zavarovanja, ko je bil tožnici zaključen bolniški stalež. Direktor tožene stranke je odobril tožnici izrabo dopusta po prenehanju bolniškega staleža, če pa je menil, da je iz tega razloga še nadalje potrebno delo A.A., bi moral slednji ponuditi v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas, vendar tega ni storil in o tem tudi ni obvestil zunanje službe, ki je urejala kadrovske zadeve za toženo stranko. Tožena stranka je sama povzročila situacijo, ko je delavka A.A. v sodnem postopku dosegla vrnitev na delo zaradi transformacije delovnega razmerja iz delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas. Nadalje navaja, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da tožnice ni diskriminirala pri izbiri presežnega delavca. Kot je izpovedala tožnica in njen osebni zdravnik dr. B.B., je bil direktor tožene stranke že oktobra 2012 seznanjen z dejstvom, da je tožnica izgorela na delovnem mestu in da ima psihične težave, prav tako pa je tožnica direktorju pokazala izvid psihiatra. Zdravnik dr. B.B. je menil, da delovno mesto administrativni referent za tožnico ni več ustrezno in da bi bilo zanjo bolj primerno manj stresno delovno mesto, s katerim pa naj tožena stranka ne bi razpolagala. Vendar pa zdravnik kljub navedenemu za tožnico ni predlagal ocene invalidnosti, saj je menil, da je to preuranjeno. Direktor tožene stranke ni želel povedati, zakaj se je odločil, da bo ravno tožnici prenehalo delovno razmerje, vendar pa je bil pred svojo odločitvijo seznanjen z njenim zdravstvenim stanjem in tudi bojaznijo osebnega zdravnika, da tožnica za delovno mesto ni več sposobna in da se zaradi preobremenjenosti in izgorelosti na delovnem mestu pričakuje več bolniških odsotnosti v bodoče. Tožnica je prepričana, da so vsa ta dejstva vplivala na njegovo odločitev za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Med vsemi administrativnimi referenti je bila tožnica najbolj izkušena, saj je bila najstarejša delavka pri toženi stranki in z najdaljšim delovnim stažem, do njene bolezni pa je prišlo zaradi nevzdržnih razmer na delovnem mestu. C.C. je zaslišan kot priča potrdil, da se je obseg dela povečal za 20 %. Tožena stranka je 1. 5. 2012 zaposlila za nedoločen čas D.D. na delovnem mestu komunalni delavec, ki ima isto izobrazbo kot tožnica, vendar je dosti mlajši. Priglaša stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, ki jih pavšalno uveljavlja pritožba in tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 22. 4. 2013, ki jo je tožena stranka tožnici podala v skladu s 1. alinejo prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/2013 in 78/2013 - popr.; ZDR-1). Poslovni razlog pomeni prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Delodajalec lahko skladno z drugim odstavkom 89. člena ZDR-1 delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Delodajalec mora za zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi drugega odstavka 89. člena ZDR-1 v zvezi s drugim odstavkom 83. člena ZDR-1 dokazati predvsem, da je zatrjevani razlog utemeljen. V zvezi s tem pritožbeno sodišče izpostavlja, da je bila tožnici redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga dne 22. 4. 2013, torej ko je že veljal ZDR-1, zato sodišče prve stopnje ne bi smelo odločitve opreti na določbe prej veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 s spremembami; ZDR), vendar pa to ne vpliva na odločitev pritožbenega sodišča, saj so določbe ZDR glede poslovnega razloga in prepovedi diskriminacije vsebinsko identične tistim iz ZDR-1, dejansko stanje pa je bilo pravilno in popolno ugotovljeno.

Tožnici je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana dne 22. 4. 2013 (A3) na delovnem mestu „administrativni referent“. Iz odpovedi izhaja, da je zaradi ekonomskih, tehnoloških in organizacijskih razlogov (poslovni razlog) pri toženi stranki prenehala potreba po opravljanju dela na delovnem mestu administrativni referent. Tožena stranka je v odpovedi kot razlog navedla predvsem ekonomski razlog (obseg poslovanja, prihodki in nujnost zmanjšanja stroškov) in organizacijski razlog (organizacija dela). Analiza poslovnih rezultatov ter organizacije kažeta, da je ukrep nujen. Sodišče prve stopnje je v prvotnem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice. Po pritožbi tožnice je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 1112/2013 z dne 13. 3. 2014 sklenilo, da se pritožbi ugodi ter izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je pojasnilo, da je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala obstoj organizacijskih razlogov. Pravilen je bil tudi zaključek, da je za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe iz poslovnega razloga bistveno, da je zaradi razlogov na strani delodajalca prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Utemeljene pa so bile pritožbene navedbe, da v sodbi sodišča prve stopnje manjka ocena izvedenih dokazov, zakaj je bila med štirimi izvajalci na delovnem mestu administrativni referent izbrana ravno tožnica. Pritožbeno sodišče je poudarilo, da ZDR-1 pri odpovedi pogodbe iz poslovnega razloga po prvi alineji prvega odstavka 89. člena ne zahteva uporabe formalnih kriterijev za izbiro presežnega delavca, kot je to predvideno pri odpovedi večjemu številu delavcev, vendar pa je pri izbiri delodajalec (če kriteriji za izbiro niso določali že v zanj veljavni kolektivni pogodbi) omejen z določbo četrtega odstavka 83. člena ZDR-1. Ta določa, da je redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov iz 6. člena tega zakona neveljavna.

Po prvem odstavku 6. člena ZDR-1 je prepovedana diskriminacija delavca tudi v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Če delavec v primeru spora navaja dejstvo, ki opravičuje domnevo, da je kršena prepoved diskriminacije zaradi okoliščin iz prvega odstavka 6. člena ZDR-1, je dokazno breme, da ni kršil načela enakega obravnavanja, na strani delodajalca. V razveljavitvenem sklepu je pritožbeno sodišče pojasnilo, da je tožnica zatrjevala, da je dobila odpoved pogodbe o zaposlitvi zato, ker je morala tožena stranka zaposliti delavko, ki je bila zaposlena za določen čas za nadomeščanje tožnice za čas daljše bolniške odsotnosti, vendar je navedena delavka ostala na delu pri toženi stranki zaradi pasivnosti tožene stranke, ki ji ni ob poteku bolniškega staleža tožnice zaključila pogodbe o zaposlitvi ter je bila tožena stranka dolžna dokazati, da razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila zaposlitev navedene delavke. Glede na navedeno, ker se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo s tem vprašanjem, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče ocenilo, da ne more samo odpraviti navedene pomanjkljivosti ter da naj sodišče v novem sojenju ugotovi pravno pomembno dejstvo glede okoliščine izbire tožnice kot presežne delavke ter ponovno odloči o tožbenem zahtevku tožnice.

V novem sojenju je sodišče prve stopnje zaslišalo tožničinega osebnega zdravnika dr. B.B., ki pa je tudi zdravnik tožene stranke oziroma pogodbeni zdravnik za toženo stranko, ki je izpovedal, da je direktorja tožene stranke E.E. obvestil o tožničinem zdravstvenem stanju že v letu 2012, da gre pri tožnici za psihološke težave zaradi preobremenjenosti, izčrpanosti oziroma pregorelosti na delovnem mestu in da je za tožnico primerno drugo delovno mesto, kjer ne bi bila pod stresom in ne bi imela stika s strankami. Zaslišanje osebnega zdravnika tožnice sicer ni bilo obligatorno, saj takšnega napotka pritožbeno sodišče ni podalo, vendar pa je njegova izpoved pomembna zaradi tega, ker je dokazano, da je bil direktor tožene stranke v času, ko se je odločal, kateremu delavcu bo odpovedal pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu „administrativni referent“, seznanjen z zdravstvenim stanjem tožnice. To je potrdil tudi direktor tožene stranke, ki je v svoji izpovedbi pojasnil, da se je tožnica v letu 2012 dvakrat oglasila pri njem in potožila glede svojega dela in zdravstvenega stanja.

Takšna ugotovitev sodišča prve stopnje pa utemeljuje sklepanje, da je podan pravni položaj iz šestega odstavka 6. člena ZDR-1, torej ko tožnica v sporu navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije. Zato je morala tožena stranka v sodnem postopku dokazati, da v obravnavanem primeru ni kršila načela enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije. Tožena stranka bi torej morala navesti razloge ter predložiti dokaze, na podlagi katerih bi lahko sodišče prve stopnje preizkusilo razloge, ki so direktorja tožene stranke vodili pri odločitvi, kateremu izmed štirih delavcev pri toženi stranki, ki so delali na delovnem mestu „administrativni referent“ bo redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje je upoštevalo zgolj pavšalno izpoved direktorja tožene stranke E.E., da se je moral odločiti, kateri izmed delavcev bo višek, pri tem pa ni imel nobenih razlogov. Pojasnil je, da so bili delavci že pred tem v bolniškem staležu, pa zaradi tega noben ni postal višek. Bistveno pa je, da direktor tožene stranke v svoji izpovedbi, ko je bil zaslišan že drugič, ni hotel povedati, kateri so bili tisti razlogi, ki so ga privedli do tega, da je odpovedal pogodbo o zaposlitvi tožnici, ne pa ostalim trem delavkam. Izrecno je namreč povedal, da teh razlogov ne bo povedal, da pa je o odločitvi razmišljal ter da jo je sprejel brez diskriminacije. Ker je direktor sprejel odločitev, ki je ni hotel pojasniti z vidika prepovedi diskriminacije, saj ni navedel, kateri so bili razlogi za izbiro tožnice, tožena stranka ni zadostila dokaznemu bremenu iz 6. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje namreč naredi zmoten materialnopravni zaključek, da je odpoved posledica dejstva, ker je imela tožena stranka na delovnem mestu administrativni referent zaposlenih preveč delavcev. Gre za logično nepravilen zaključek, ki vzrok nečesa utemeljuje z njegovo posledico. Ni namreč sporno, da je imela tožena stranka na delovnem mestu administrativni tehnik preveč zaposlenih delavcev, vendar to ni razlog za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitve tožnici, če tožena stranka ne dokaže, da je bila izbrana zaradi razlogov, ki niso diskriminatorni. Obrazložitev razlogov, ki morajo biti taki, da niso diskriminatorni, pa je bilo bistveno za odločitev o tožbenem zahtevku tožnice.

Pritožbeno sodišče na podlagi obrazloženega zaključuje, da tožena stranka ni zadostila dokaznemu bremenu, takšne pomanjkljivosti pa ni mogoče niti sanirati v pritožbenem postopku z eventualno dopolnitvijo, saj tožena stranka glede diskriminacije ne more navajati novih navedb, niti predlagati drugih dokazov, pojasnitev razlogov pa je direktor na naroku izrecno odklonil. Zato je pritožbeno sodišče, glede na to, da so bila ugotovljena vsa pravno odločilna dejstva, zmotno pa uporabljeno materialno pravo, pritožbi ugodilo ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo (5. alineja 358. člena ZPP). Pri svoji odločitvi je pritožbeno sodišče upoštevalo, da tožena stranka ni argumentirano ugovarjala višini reparacijskega zahtevka, višina bruto zneska plače 989,15 EUR pa izhaja tudi iz tožničine pogodbe o zaposlitvi (A2). Zato je pritožbeno sodišče lahko v celoti ugodilo zahtevku, torej tako glede reparacije, reintegracije kot tudi glede same ugotovitve nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi.

Do drugih pritožbenih razlogov, predvsem glede obsega dela pri toženi stranki, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, saj za odločitev niso bistveni. Ker tožena stranka ni dokazala, da odločitev ni bila diskriminatorna, dokazno breme pa je bilo na njej, to zadošča za ugoditev tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Zaradi uspeha v pritožbenem postopku je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Tožnica je upravičena do stroškov postopka v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008; ZOdvT) in sicer, glede na to, da 6-kratnik tožničine plače znaša 6.804,42 EUR do nagrade za postopek v višini 315,90 EUR po tar. št. 3100, za narok v višini 291,60 EUR po tar. št. 3102, 20,00 EUR materialnih stroškov po tar. št. 6002, za nagrado za pritožbo v višini 388,80 EUR po tar. št. 3210, 20,00 EUR materialnih stroškov za pritožbo, skupaj vse navedeno z 22 % DDV, ter v novem sojenju za priglašeni narok v višini 291,60 EUR po tar. št. 3102 v zvezi z 19. členom ZOdvT, in 22 % DDV. Skupaj je tožnica upravičena do nagrade v višini 1.644,43 EUR.

Zaradi uspeha v pritožbenem postopku je tožnica upravičena do nagrade za pritožbo v višini 388,80 EUR po tar. št. 3210 in do 20,00 EUR materialnih stroškov po tar. št. 6002, skupaj v višini 408,80 EUR.