Jedro

Pravila Zakona o zastaranju terjatev oz. Zakona o obligacijskih razmerjih, da se sodišče ne ozira na zastaranje po uradni dolžnosti, veljajo za terjatve, nastale iz obligacijskih razmerij, ne morejo pa se uporabiti za javnopravne obveznosti. Terjatve iz obligacijskih razmerij namreč ne ugasnejo po poteku zastaralnega roka, medtem ko pri javnopravnih obveznostih ugasne samo pravica do plačila. Zato po poteku zastaralnega roka od davčnega zavezanca ni več mogoče zahtevati plačila, ne glede na to, ali se sklicuje na zastaranje ali ne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (drugi odstavek izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je naložilo toženi stranki plačilo 339,36 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 2.8.1997 do plačila in stroške postopka v znesku 18,76 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, vse to pa je dolžna povrniti tožeči stranki v roku 15 dni. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo preostanka glavnice v skupnem znesku 489.975,38 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.1.1996 do plačila. V obrazložitvi je navedlo, da je bila tožba vložena dne 23.2.2001, vtoževane javnopravne obveznosti, ki so zapadle v plačilo 16.1.1996, pa so prenehale zaradi zastaranja, to pa je v tem primeru sodišče upoštevalo po uradni dolžnosti. Proti zavrnilni sodbi je tožeča stranka vložila pritožbo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ne strinja se z naziranjem sodišča prve stopnje, da gre v tem primeru za javnopravne dajatve, za katere je predviden zastaralni rok po Zakonu o davčnem postopku. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da se zahtevek nanaša na plačilo neporavnanih davkov družbe L. d.o.o., ki jih je tožeča stranka poskušala izterjati od navedene družbe na podlagi Zakona o davčnem postopku v upravnem postopku. Zatrjuje, da v primeru tožene stranke ne gre več za davčnega zavezanca in med drugim pojasnjuje, da je glede na status družbenikov družbe, ki je bila po uradni dolžnosti izbrisana iz sodnega registra, v skladu z določili Zakona o finanačnem poslovanju podjetij mogoče uveljavljati od družbenikov prevzete obveznosti, ki so terjatve iz naslova neplačanih davkov družbe. Po mnenju tožeče stranke gre za klasično civilnopravno obveznost, za katero veljajo zastaralni roki po določbah Zakona o obligacijskih razmerjih. Dolžnica se ni sklicevala na ugovor zastaranja, zato je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je po tretjem odstavku 360.člena ZOR upoštevalo zastaranje. Predlaga razveljavitev zavrnilne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa ustrezno spremembo. Pritožba ni utemeljena. Po določbi drugega odstavka 350.člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP je sodišče druge stopnje preizkusilo sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu (tožbenega zahtevka) v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, kakor tudi v smeri, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Ob tem preizkusu je sodišče druge stopnje ugotovilo, da niso podani ne uveljavljani ne po uradni dolžnosti upoštevni pritožbeni razlogi. Tožeča stranka terja s tožbo od toženke plačilo neporavnanih davkov družbe L. d.o.o. in kot pravno podlago navaja Zakon o davčnem postopku. Ob tem ni odločilnega pomena, ali in v kakšnem svojstvu odgovarja toženka za obveznosti družbe - zatrjevane davčne zavezanke (stvarna legitimacija), saj gre glede na navedbe pritožnice, ki nasprotuje uradni ugotovitvi zastaranja vtoževane terjatve (oziroma: prekluziji terjatve), le za presojo razmerja, iz katerega so nastale vtoževane terjatve in jih je po zatrjevani vsebini šteti za javnopravne obveznosti. Po določbi drugega odstavka 96.člena Zakona o davčnem postopku zastara pravica do izterjave davka, obresti in stroškov prisilne izterjave v petih letih po poteku leta, v katerem bi jih bilo treba izterjati. To pomeni, da za razliko od obveznosti iz obligacijskih razmerij, pri katerih zakonsko določeni zastaralni roki niso prekluzivne narave, ugasne po citirani določbi pri javnopravnih obveznostih sama pravica do plačila, zaradi česar terjatvi tožeče stranke ni več moč nuditi sodnega varstva. Velja pravilo, da sodišče po uradni dolžnosti pazi na zakonsko določene prekluzivne roke. Kot je razvidno iz obrazložitve sodišča prve stopnje so te obveznosti (razen zneska 339,36 SIT) zapadle v plačilo dne 16.1.1996, tožba pa je bila vložena 23.2.2001, torej po preteku petletnega zastaralnega roka. Sodišče druge stopnje zato soglaša z materialnopravno pravilnim stališčem prvostopnega sodišča, da se v tem primeru postavljeni (zavrnilni) zahtevek nanaša na plačilo javnopravnih terjatev, ki jih zaradi preteka prekluzivnega roka od davčnega zavezanca ni več mogoče zahtevati, ne glede na to ali se le-ta sklicuje na zastaranje ali ne. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje po določbi 353.člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.