Jedro

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu.

Ker gre v obravnavani zadevi za pravico do enakopravnega obravnavanja vseh zainteresiranih subjektov, ki so se prijavili za pridobitev nepovratnih sredstev, ter posledično za odločanje o izbiri ali neizbiri projektov, ki bodo oziroma ne bodo deležni sofinanciranja iz namenskih sredstev EU in proračuna RS, to ni spor v katerem bi bila pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti.

Zato tudi v uvodu revizije navedena vrednost spornega predmeta ni razlog, da bi bila revizija dovoljena po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revidentka) vložila revizijo. Priglaša stroške revizijskega postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo revidentkino tožbo zoper sklep Republike Slovenije, Službe Vlade RS za lokalno samoupravo in regionalno politiko, št. 4300-55/2009/2400 z dne 2. 8. 2011, s katerim je bilo (v obnovljenem postopku) odločeno, da se sklep, št. 4300-55/2009/1211 z dne 17. 8. 2010, odpravi (1. točka izreka sklepa), da se revidentkini vlogi za sofinanciranje operacije „Vodooskrba v Občini Šalovci – Šalovci“, s tam navedeno evidenčno številko vloge, ne ugodi (2. točka izreka sklepa), in da v tem postopku posebni stroški niso nastali (3. točka izreka sklepa). Tožena stranka je z odločbo, št. 4300-82/2013-9 z dne 7. 1. 2014, revidentkino pritožbo zoper navedeni sklep prvostopenjskega organa kot neutemeljeno zavrnila (3. točka izreka odločbe).

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka v obravnavani zadevi trditvenemu in dokaznemu bremenu glede izpolnjevanja pogojev za dovoljenost revizije ni zadostila. V reviziji ni niti neposredno niti opisno navedla, kateri pogoj za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1 naj bi bil v obravnavanem primeru izpolnjen, niti ni pojasnila, zakaj meni, da je revizija dovoljena.

6. Če pa morda z navedbo vrednosti spora v uvodu revizije (1.050.390,27 EUR) meri na dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR, pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da gre v obravnavani zadevi za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev za pridobitev nepovratnih sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj v zvezi z Javnim pozivom za predložitev vlog za sofinanciranje operacij iz naslova prednostne usmeritve „Regionalni razvojni programi“ Razvojne prioritete „Razvoj regij“ Operativnega programa krepitve regionalnih razvojnih potencialov 2007-2013 za obdobje 2010-2012 (v nadaljevanju Javni poziv). Gre torej za pravico do enakopravnega obravnavanja vseh zainteresiranih subjektov (v tem primeru samoupravnih lokalnih skupnost), ki so se na podlagi Javnega poziva s svojimi operacijami prijavili za pridobitev nepovratnih sredstev, ter posledično za odločanje o izbiri ali neizbiri projektov, ki bodo oziroma ne bodo deležni sofinanciranja iz namenskih sredstev EU in proračuna RS. To pa pomeni, da ne gre za pravico ali obveznost stranke, ki bi bila izražena v denarni vrednosti. Enako stališče je Vrhovno sodišče v zvezi s prijavami na javne razpise že sprejelo v več zadevah, na primer X Ips 143/2010 z dne 19. 5. 2011, X Ips 468/2011 z dne 4. 4. 2012, X Ips 273/2012 z dne 13. 9. 2012 in X Ips 171/2012 z dne 18. 9. 2013. Ker torej obravnavani spor ni spor, v katerem je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, tudi v uvodu revizije navedena vrednost spornega predmeta ni razlog, da bi bila revizija dovoljena po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 7. Vrhovno sodišče je glede na navedeno revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 8. Ker revidentka z revizijo ni uspela, na podlagi določb prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.