Jedro

Ker iz razmerja med glavnim dolžnikom in porokom ne izhaja, da bi morala biti njuna odgovornost nujno enaka kar zadeva njen obseg in vsebino, sta pravna teorija in sodna praksa soglasni, da ne moreta biti enotna sospornika (in zato tudi ne nujna sospornika). Zoper glavnega dolžnika in poroka je namreč možna različna sodba, ker ima porok proti upniku tudi tiste ugovore, ki so zasnovani v osebnem razmerju med porokom in upnikom.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi, ki tožencu nalaga plačilo 5.707.070 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.9.1999 dalje ter 78.911 SIT stroškov postopka. Toženca je zavezalo, da mora tožeči stranki povrniti še 153.420 SIT nadaljnjih stroškov pravdnega postopka. Toženčevo pritožbo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Stališče obeh sodišč je, da toženec, ki se je zavezal kot porok in plačnik, odgovarja upniku kot glavni dolžnik za celotno obveznost (solidarno poroštvo). Pritožbeno sodišče je še pojasnilo, da glavni dolžnik in porok nista nujna sospornika ter da ob jasnem in nedvoumnem zapisu kreditne pogodbe zaslišanje priče M. Z. ni bilo potrebno.

Zoper to sodbo je toženec vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava.

Revizijske razloge je mogoče strniti v naslednje točke:

1. Sodišče prve stopnje ne bi smelo nadaljevati postopka s P. Hranilnica d.o.o., saj je ta stranka sama navedla, da namesto nje vstopa v pravdo I. d.o.o., ki je pridobil sporno terjatev. Sodišče sicer lahko konča postopek tudi s stranko, ki je stvar ali pravico odtujila, vendar ne, če je namesto nje v pravdo na njeno željo vstopila druga stranka. Sodišče ni odločalo o vstopu druge stranke v pravdo in toženca tudi ni pozvalo, ali s tem soglaša. Po mnenju revidenta "gre torej za pomanjkanje legitimacije oz. spremembo na strani tožeče stranke brez dovoljenja sodišča, o čemer pa sodišče sploh ni odločalo".

2. Sodišči prve in druge stopnje sta zmotno uporabili določbo 194. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP), saj sta pomešali vlogi strank po kreditnih pogodbah. Ko govorimo o prosti odločitvi upnika o izbiri, ali bo tožil le glavnega dolžnika in poroka skupaj, je namen te določbe zavarovati upnika, da lahko poleg glavnega dolžnika toži tudi poroka. V takšnem zaporedju gre po revidentovem mnenju za prosto odločitev upnika. V konkretnem primeru pa gre za tožbo zoper poroka, kjer skupaj z glavnim dolžnikom nastopa kot nujni sospornik.

3. Sodišče je tožečo stranko štelo kot banko, ki lahko sklepa kreditne pogodbe v skladu z določbo 1065. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89 - ZOR).

Predlog za zaslišanje priče M. Z. je bil zato očitno zavrnjen zaradi pisnosti kreditne pogodbe (če je pogodba pisna, potem ustni dogovori niso relevantni). Vendar tožeča stranka ni banka in zato tudi določba 1066. člena ZOR, ki predpisuje pisnost kreditne pogodbe, tu ne prihaja v poštev. Po mnenju revidenta "ni mogoče enostavno izločiti dodatne ustne dogovore strank navkljub zahtevani obličnosti, kar je predvsem lahko razvidno iz dejstva, da sta stranki h kreditni pogodbi sklenili še vrsto aneksov, ki kažejo na dodatno dogovarjanje strank predvsem glede možnosti poplačila kredita in zavarovanjem le tega po družbi D. d.o.o. kot glavnemu dolžniku in sicer z zalogami lesa, iz česar naj bi se tožeča stranka primarno poplačala". Zato revident meni, da je bilo treba zaslišati pričo M. Z. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

1. Odtujitev pravice, o kateri teče pravda, ima sicer za posledico spremembo materialnopravne legitimacije, ne pa tudi procesne legitimacije. Če namreč katera od strank odtuji pravico, o kateri teče pravda, to ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča (prvi odstavek 190. člena ZPP). Tisti, ki je pridobil pravico, o kateri teče pravda, sicer lahko stopi v pravdo namesto tožeče stranke oziroma namesto tožene stranke, vendar samo tedaj, če v to privolita obe stranki (drugi odstavek 190. člena ZPP). In ker toženec v to ni privolil, čeprav je bil na glavni obravnavi seznanjen tako s tem, da je tožeča stranka terjatev prodala družbi I. d.o.o., kot z namero, da pridobitelj sporne pravice stopi v pravdo, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je pravdo nadaljevalo z istima strankama.

2. Ker iz razmerja med glavnim dolžnikom in porokom ne izhaja, da bi morala biti njuna odgovornost nujno enaka kar zadeva njen obseg in vsebino, sta pravna teorija in sodna praksa soglasni, da ne moreta biti enotna sospornika (in zato tudi ne nujna sospornika). Zoper glavnega dolžnika in poroka je namreč možna različna sodba, ker ima porok proti upniku tudi tiste ugovore, ki so zasnovani v osebnem razmerju med porokom in upnikom (prim. Juhart, Civilno procesno pravo, str. 316, podobno Triva Belajac Dika, Građansko parnično procesno pravo, Zagreb, 1986, str. 362). Tako je zmotno tudi revidentovo stališče, da zato, ker ni tožen skupaj z glavnim dolžnikom, ni podana njegova stvarna legitimacija.

3. Po 62. členu Zakona o bankah in hranilnicah (Ur. l. RS, št. 18/91 - 45/94), ki je veljal v času sklenitve sporne kreditne pogodbe in aneksov k njej, je hranilnica samostojna finančna organizacija, ki nudi možnost varnega nalaganja prihrankov. Zbrana sredstva uporablja hranilnica za kreditiranje svojih komitentov in vzpodbujanje dejavnosti kmetijstva, obrti in druge zasebne dejavnosti ter majhnih pravnih oseb v skladu s predpisi o računovodstvu. Revizijsko stališče, da v konkretnem primeru ni šlo za kreditno pogodbo, za katero je predpisana pisna oblika (prvi odstavek 1066. člena ZOR), je zato zmotno.

Ker so bistvena vsebina kreditne pogodbe znesek ter pogoji, pod katerimi naj bo kredit dan, uporabljen in vrnjen (drugi odstavek 1066. člena ZOR), iz kreditne pogodbe in aneksov pa izhaja, da so bili vsi dogovori glede načina in rokov vračanja kredita zapisani, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je predlog za zaslišanje priče M. Z. (ki naj bi potrdil toženčeve trditve, da so bili ustni dogovori drugačni od zapisanih) zavrnilo. Stranka namreč nima pravice do izvedbe vsakega dokaza, ki ga je predlagala, marveč le do izvedbe tistih, ki so po razumni oceni sodišča potrebni (prim. sklep Ustavnega sodišča RS Up-155/00 z dne 29.5.2001 in A. Galič, Pravica do kontradiktornega postopka - ustavni vidik, Podjetje in delo, 1999, št. 6, str., 1166).

Ker sta torej sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo in ker tudi niso podane zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).