Jedro

Delavka ne more biti določena kot trajni presežek po kriteriju šolske izobrazbe, če je v finančnem sektorju pet delavk z enako strokovno izobrazbo (IV. stopnje), in vse delajo na delovnih mestih s V. stopnjo strokovne izobrazbe.

Delavec ne more biti določen kot trajni presežek po kriteriju delovne uspešnosti, če je bil ob sprotnem ocenjevanju ocenjen enako kot vsi ostali delavci v delovni enoti s 100 %.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče združenega dela je z delno odločbo razveljavilo sklepe direktorja in delavskega sveta tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnikom in toženi stranki naložilo, da jih pozove nazaj na delo ter jim prizna vse pravice iz delovnega razmerja. Sodišče je ugotovilo, da zmanjšanje potreb po delovcih na delovnem mestu saldakontist kupcev, na katerem je delala tožnica, ni izkazano. Za tožnico pa sodišče ugotavlja, da v obdobju, za katero se je ugotavljala delovna uspešnost, ni delala, ker je bila nezakonito izven delovnega razmerja, zato se ta čas njena delovna uspešnost ne more objektivno ocenjevati. Poleg tega pa na delovnem mestu materialni knjigovodja, na katerem je pred nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja delala, sploh ne bi bilo presežka, če na njeno delovno mesto ne bi bila razporejena M.J. Za tožnika pa sodišče ugotavlja, da je bil kot presežen delavec določen po kritiriju delovnih izkušenj, kar pa je nepravilno, saj je ostal v delovnem razmerju delavec, ki ima nižjo strokovno izobrabo od tožnikove.

Delovno in socialno sodišče je s sodbo razveljavilo sklepa direktorja in delovskega sveta tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnikoma ter toženi stranki naložilo, da ju pozove nazaj na delo in jima prizna vse pravice iz delovnega razmerja. Tožnika sta bila uvrščena med presežne delavce po kriteriju delovne uspešnosti, sodišče pa je ugotovilo, da nista bila neuspešna, saj je bila delovna uspešnost vseh delavcev delovne enote avtopark, vključno s tožnikoma 100 %. Zato negativna ocena delovne uspešnosti tožnikov ni utemeljena.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče z odločbo in sodbo zavrnilo pritožbi tožene stranke zoper delno odločbo sodišča prve stopnje in sodbo kot neutemeljeni in potrdilo delno odločbo in sodbo. Tožena stranka se je pritožila glede odločitve za .... Glede ... sodišče ugotavlja, da se morajo primerjalni delavci ocenjevati po objektivnih merilih in za enako časovno obdobje. Časa, ko tožnica ni delala, ni mogoče upoštevati in je v tem obdobju primerjati z delom druge delovke. Po ugotovitvi sodišča bi tožena stranka morala tožnico reintegrirati na delovno mesto materialnega knjigovodja, ne pa samo ugotoviti, da je zaradi tega, ker na delovnem mestu opravlja delo že druga delavka, postala trajni presežek. Glede tožnikov pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, da negativna ocena njune delovne uspešnosti ni utemeljena.

Tožena stranka je zoper odločbo in sodbo sodišča druge stopnje pravočasno vložila revizijo, v kateri uveljavlja oba revizijska razloga, bistveno kršitev določb pravdnega postopka, in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da so zaključki sodišča druge stopnje protispisni, saj je tožnica bila razporejena na delovno mesto materialni knjigovodja, kar je razvidno iz listin, in kar ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. Ni nezakonito, če je bila tožnica takoj po vrnitvi na delo poslana na koriščenje letnega dopusta. Postopek ugotavljanja trajnih viškov je bil začet, ko je bila tožnica že reintegrirana v podjetje. V finančno računovodskem sektorju, kjer je delala tožnica, je bilo treba izvesti postopek ugotavljanja presežnih delavcev in tožnica je bila primerjana z vsemi delavci, ki jih je bilo mogoče medsebojno razporejati in ne samo z M.J., ki je bila na istem delovnem mestu kot tožnica. Glede tožnikov tožena stranka navaja, da sta bila organizatorja nezakonite stavke, ki je trajala od 28.9.1990 do 30.10.1990 in od 8.11.1990 do 28.11.1990. V tem času nista opavljala svojih delovnih zadolžitev, zato nista imela dobrega in gospodarnega odnosa do dela. Zaradi tega je njuna ocena delovne uspešnosti negativna.

Revident predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano odločbo spremeni, podrejeno pa, da razveljavi sodbi sodišča druge in prve stopnje.

Skladno z določbami 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožečim strankam, ki nanjo niso odgovorile.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zato zakon točno določa, kdaj jo je dovoljeno vložiti, zaradi katerih razlogov, in v kakšenm obsegu revizijsko sodišče preizkusi z revizijo izpodbijano sodno odločbo. Po določbi 386. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. To pomeni, da je v reviziji treba določno navesti revizijski razlog, ki se uveljavlja, in ta razlog obrazložiti. V 3. odstavku 385. člena ZPP je izrecno določeno, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijsko sodišče navedeno poudarja, ker v reviziji ni navedeno, katero bistveno kršitev določb pravdnega postopka bi naj sodišče zagrešilo, katere določbe materialnega prava je sodišče zmotno uporabilo oziroma katerih ni uporabilo in ker se revizijske navedbe nanašajo tudi na ugotovljeno dejansko stanje, ki ga pa revizijsko sodišče glede na citirano zakonsko določbo ne more preizkusiti in je vezano na ugotovljeno dejansko stanje.

Iz obrazložitve revizije revizijsko sodišče zaključuje, da revident s tem, kot trdi, da so zaključki sodišča druge stopnje protispisni, smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Tak očitek je neutemeljen, saj tudi sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožnica Jožica Lavrenčič bila razporejena na delovno mesto materialni knjigovodja. Pač pa drugostopno sodišče ugotavlja, da ni bilo pravilno, da sta na delovno mesto, za katerega je bil potreben en izvajalec, bili razporejeni dve delavki. Tako stališče drugostopnega sodišča pa je že uporaba oziroma razlaga materialnega prava. Zato smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Revizijsko sodišče pa tudi ni ugotovilo, da bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na kar pazi po uradni dolžnosti.

Revizijsko sodišče se strinja z revizijsko navedbo, da revident ni nezakonito postopal, ker je tožnico takoj, po pozivu na delo napotil na koriščenje letnega dopusta. Revident pa je napačno uporabil materialno pravo pri določanju delavca, ki mu delovno razmerje preneha, oziroma delo postane trajno nepotrebno. Iz sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožnici z dne 31.3.1993 izhaja, da je bila tožnica določena kot trajni presežek po kriteriju šolske izobrazbe, ker bi naj imela nižjo izobrazbo kot delavka, ki opravlja delo materialnega knjigovodje.

Revident je torej izbiral le med delavkama, ki sta bili razporejeni na delovno mesto materialnega knjigovodje. Po določbi 1. odstavka 12. člena Splošne koletivne pogodbe za gospodarstvo, ki je takrat veljala (Uradni list RS, št. 31/90), bi moral izbiro opraviti med vsemi tistimi delavci, ki delajo na takih delovnih mestih, za katera se zahteva enaka stopnja strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanja in zmožnosti. Iz listin v spisu izhaja, da je tožnica s IV.

stopnjo strokovne izobrazbe bila razporejena na delovno mesto, za katero se zahteva V. stopnjo strokovne izobrazbe. Takih delavk pa je bilo v finančno-računovodskem sektorju pet, zato bi izbira morala biti opravljena najmanj med temi delavkami.

Vse te delavke so imele celo isto strokovno izobrazbo - šolo za prodajalce. Revident bi torej moral uporabiti še naslednji kriterij - delovne izkušnje, oziroma dokazati, da medsebojna primerjava med temi delavkami ni mogoča in bi bila v nasprotju s citirano določbo splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo.

Ker revident ni tako postopal, je sklep o prenehanju delaovnega razmerja tožnici Lavrenčič nezakonit, odločitev nižjih sodišč pa pravilna.

Za tožnika, ki sta bila določena kot trajno nepotrebna delovca na podlagi temeljnega kriterija - delovne uspešnosti, nižji sodišči ugotavljata, da sta bila neutemeljeno negativno ocenjena. V ocenjevalnem obdobju je namreč bila njuna delovna uspešnost, kot je razvidno iz plačilnih list, 100 %. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je odločitev nižjih sodišč pravilna. Kot je že navedeno je revizijsko sodišče vezano na ugotovljeno dejansko stanje in tega ne sme presojati v reviziji. Revizijsko sodišče pravilnost materialnega prava presoja glede na ugotovljeno dejansko stanje.

Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s 4. členom Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).