Jedro

Upravno sodišče je v sodni praksi že izpeljevalo interpretacijo pravnih standardov socialno-ekonomske diskriminacije v luči pogojev za preganjanje iz 26. člena ZMZ-1. Pri tem so pomembne okoliščine, kot so: možnost pridobitve bivališča tožnika v izvorni državi, možnost ekonomskega preživljanja, dostop do šolanja otrok, dostop do zdravstvenega varstva in socialne pomoči ter pridobitev osebnih dokumentov v povezavi z dejanji fizičnega nasilja, usmerjenimi na tožnika s strani pripadnikov večinskega prebivalstva ob morebitni odsotnosti zaščite. V teh primerih mora biti kršitev socialnih in ekonomskih pravic takšna, da prizadene samo bistvo pravice in povzroči resno škodo ali hude posledice za prosilca oziroma situacijo, v kateri prosilec ne more več uživati dostojnega življenja.

V kontekstu prava EU o mednarodni zaščiti bi sodna praksa ESČP lahko bila relevantna z vidika subsidiarne zaščite iz 2. alineje 28. člena ZMZ-1, če izvorna država ne bi izpolnjevala sprejetih mednarodnih obvez glede varstva človekovega dostojanstva za kategorijo oseb, ki so v celoti odvisne od pomoči države v zvezi z minimalno zaščito pred ekstremno revščino (hrana, higiena, bivališče) in pred bivanjem v stalnem strahu pred nasiljem na ulici ter v okoliščinah brez perspektivnosti o možnem izboljšanju stanja4 ali pa če bi bilo mogoče tudi državi pripisati del odgovornosti za nastalo hudo in splošno humanitarno krizo5. Vendar pa v konkretnem primeru očitno niso izkazani pogoji za varstvo z vidika 3. člena EKČP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik v prošnji povedal, da je Alžirijo zapustil zaradi družinskih razlogov, oče in mati sta ločena in živita v različnih mestih. Ugotovil je, da ne more živeti pri nobenem od staršev, zato se je odločil, da odide v Evropo in si poišče delo. Nadalje je dejal, da so v Alžiriji plače nizke, in sicer na mesec zasluži približno 50 evrov. Dejal je, da je v Alžiriji delal, saj ima opravljeno poklicno šolo za peka in kuharja. Na izrecno vprašanje uradne osebe, ali je bil kakšen konkreten dogodek, zaradi katerega je zapustil svojo državo, je povedal, da je zaprosil za kredit, vendar so mu rekli, da manjka nekaj dokumentov, kar mu je povzročilo stres, zato je uničil vlogo za kredit in odšel v Evropo.

2. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka še povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru: oče in mati sta ločena in živita vsak svoje življenje, zato je raje odšel živeti k dedku. V Alžiriji ni dela in ima družinske težave. Ne more živeti niti pri mami niti pri očetu. Želel si je spremembe v življenju, želel se je učiti jezika, delati in tukaj (v Sloveniji) živeti. Nadalje je dejal, da je v Alžiriji iskal zaposlitev dve leti, med iskanjem službe pa je kmetoval. Na mesec je zaslužil približno 150 evrov. Predpogoj za zaposlitev je, da služiš vojaški rok. On tega ne želi, zato je raje šel v tujino. Če bi služil vojaški rok, bi lahko dobil zaposlitev. Zaposlitev je sicer iskal tako, da je pošiljal življenjepise v restavracije, saj je po izobrazbi kuhar. Preden je odšel iz Alžirije, je dobil vabilo za službo od ene restavracije, a se ni odzval, ker je ravno takrat dobil turško vizo. V času iskanja zaposlitve je poslal dve prošnji za službo. Ne ve, ali v Alžiriji obstaja zavod za zaposlovanje, so pa tam agencije, ki pomagajo pri iskanju zaposlitve, vendar je ni obiskal, saj si je želel sprememb in želel je oditi iz države. Za pot do Slovenije je porabil približno 3.000 evrov, od tega je malo prihranil v Alžiriji, ostalo pa je dobil z delom na poti. V Alžiriji ne bi ostal niti ob dobri službi, saj si želi zaživeti na novo. V Alžiriji ni bil nikoli fizično ogrožen. Če bi se moral vrniti nazaj v Alžirijo, je povedal, da ne bi bilo dobro iti nazaj in da želi azil tukaj. Opiše tudi družinske težave, z nasmeškom na obrazu pove, da ima veliko težav. Težava je ločitev med mamo in očetom. Dejal je, da ne želi govoriti o tem, ker se spomni težkega življenja.

3. Tožena stranka ugotavlja, da je potrebno tožnikovo prošnjo šteti kot očitno neutemeljeno, saj ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito. V postopku je navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Sicer je uveljavljal, da je imel v izvorni državi družinske težave, zaradi česar se je odločil oditi v Evropo in si tam poiskati delo. Na osebnem razgovoru pa je najprej rekel, da je odšel, ker v Alžiriji ni dela, šele nato je omenil, da ima družinske težave, odšel je, ker si je želel spremembe v življenju. Iz njegovih izjav izhaja, da je izvorno državo zapustil zaradi ekonomskih razlogov. Na osebnem razgovoru je povedal, da je dve leti iskal zaposlitev. Resda je predpogoj za pridobitev službe po njegovi izjavi služenje vojaškega roka, česar pa ni želel opraviti in je zato raje zapustil državo. Institut mednarodne zaščite ni namenjen osebam, ki se želijo izogniti dolžnostim, ki jim jih nalaga izvorna država, v tem primeru služenje vojaškega roka. Čeprav je tožnik zatrjeval, da ima v Alžiriji družinske težave, pa tožena stranka meni, da so ekonomske težave glavni razlog zapustitve države, saj je družinske težave opisal izjemno skopo, neprepričljivo. Povedal je, da sta se starša ločila in po njegovem mnenju ni mogel živeti pri nobenem od njiju, pri čemer je hkrati sam dejal, da je živel pri babici in dedku, kar nakazuje na to, da je imel kje živeti in da se je tako odločil sam. Ekonomske težave oziroma slabe življenjske razmere pa ne predstavljajo razloga za priznanje mednarodne zaščite, še posebej ne, ko so odraz splošne situacije v državi in niso namerno povzročene. Tožnik pa niti ni zatrjeval, da bi bilo njegovo ekonomsko stanje posledica namernega ravnanja tretjih oseb ali države, ampak iz njegovih izjav izhaja ravno nasprotno, in sicer, da v Alžiriji obstaja agencija, ki pomaga pri iskanju zaposlitve, a se on tega ni poslužil, ker si je zgolj želel spremembe v življenju in zato raje zapustil državo. Tožena stranka ugotavlja, da so navedbe glede družinskih težav, v povezavi z njegovo željo po spremembi, ki jih je podal in ki jih ni z ničemer utemeljil, v luči priznanja mednarodne zaščite nepomembne. Tožena stranka tako ugotavlja, da gre pri tožniku izključno za ekonomski razlog, zaradi katerega je zapustil izvorno državo, prav tako pa je očitno, da ne beži pred preganjanjem ali resno škodo, saj je na osebnem razgovoru izrecno dejal, da v Alžiriji ni bil fizično ogrožen, kar nedvomno dokazuje, da države ni zapustil iz razlogov, ki bi bili relevantni za priznanje mednarodne zaščite. Okoliščine, ki jih v utemeljitev svoje prošnje navaja, po mnenju tožene stranke niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite.

4. Nadalje tožena stranka tudi ugotavlja, da tožnik prihaja iz države, ki jo je Vlada Republike Slovenije z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo. V tožnikovih navedbah ni nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Alžirija ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ni varna izvorna država. Tožnik pravzaprav sploh ni uveljavljal nobenih okoliščin, ki bi bile relevantne za priznanje mednarodne zaščite.

5. Tožnik v tožbi navaja, da se v izpodbijani določbi tožena stranka ni opredelila niti z besedo, ali je tožnik upravičen do statusa begunca ali če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo, soočen z utemeljenem tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1. Ne drži, da je tožnik prišel v Slovenijo izključno zaradi ekonomski razlogov. Opozarja na 3. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Enako kot zaščito pred neupravičenim trpljenjem zaradi preganjanja in nasilja je treba šteti tudi prehrano, osnovno zdravstveno nego in zatočišče kot bistvene elemente dostojnega življenja. Tveganje, da tožnik ne bo mogel živeti dostojnega življenja, je resnično, stvarno. Tožnik je že v prošnji za mednarodno zaščito navajal, da je Alžirijo zapustil, ker ni dela, in tudi če je delo, da so plače zelo nizke (50 EUR na mesec), kar ne zadostuje za dostojno življenje. Tveganje je seveda tudi osebno, ker je vplivalo na njegovo konkretno življenje in je v tem trenutku tudi predvidljivo. Ta standard je lahko objektivna zahteva, ki pa ji ni treba vključevati subjektivnega strahu. Tožeča stranka nadalje navaja, da imajo uradne osebe možnost izčrpno postavljati vprašanja. V tem primeru bi lahko tožniku postavila vprašanje, zakaj ni želel služiti vojaškega roka. Mogoče ni želel rokovati z orožjem (ugovor vesti), kar bi moral biti legitimen razlog, da si oproščen služenja vojaškega roka. Glede ugotovitve uradne osebe, da je tožnik opisoval družinske težave z nasmeškom na obrazu, tožnik poudarja, da je smeh eno izmed obrambnih mehanizmov, kar je splošno znano v strokovni literaturi o obrambnih mehanizmih, in sicer pred bolečino, stresom, ki jo bi človek zaznal, če se obrambnega mehanizma ne posluži. V varnem okolju (psihiater, psihoterapevt) se človek počuti varno ter se odpre in se ne posluži obrambnih mehanizmov, v uradnih postopkih pred uradno osebo pa je nerazumno pričakovati, da se človek odpre. Opozarja tudi na načelo nevračanja. Evropsko sodišče za človekove pravice je zavzelo stališče, da je prepoved nevračanja absolutno prepovedana, kadar posamezniku grozi mučenje, nehumano in ponižujoče ravnanje ali kaznovanje. Zaradi vsega navedenega obstaja utemeljen razlog, da bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in mu prizna mednarodno zaščito, podrejeno pa, naj po odpravi odločbe vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik ni nikoli v postopku navajal, da bi bil preganjan zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodnostni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju. Prav tako ni navajal, da bi mu ob vrnitvi v izvorno državo grozila smrtna kazen, usmrtitev ali mučenje, kot tudi ne nikakršna oblika poniževalnega ravnanja ali kaznovanja. Predmet služenja vojaškega roka ni bistvenega pomena za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Komentar v zvezi z morebitnim ugovorom vesti, ki bi ga morda lahko podal, ni trditev, temveč pavšalno ugibanje. Tožnikova dolžnost je, da utemelji in pojasni svoje razloge, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožba ni utemeljena.

8. ZMZ-1 v peti alineji prvega odstavka 49. člena določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Nadalje 52. člen ZMZ-1 v prvi alineji določa kot enega izmed razlogov, da se šteje prošnja prosilca kot očitno neutemeljena, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. V drugi alineji 52. člena ZMZ-1 pa je določeno, da se šteje prošnja kot očitno neutemeljena, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona.

9. Sodišče meni, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da obstajata razloga iz prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1 za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene. Glede obstoja teh dveh razlogov sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke, zaradi česar je odločbo tudi podrobneje povzelo v obrazložitvi te sodbe. Tudi po presoji sodišča je očitno, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, saj iz spisov, ki se nanašajo na zadevo, ni razvidno njegovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1), enako ni zatrjeval utemeljenega strahu zaradi resne škode, ki bi mu grozila ob vrnitvi v državo (28. člen ZMZ-1).

10. Sodišče se ne strinja s posrednimi tožbenimi navedbami o tem, da naj bi dejstva, na katera se tožnik sklicuje, ne bila nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. S tem v zvezi tožnik v tožbi navaja, da ne drži, da je prišel v Slovenijo izključno zaradi ekonomski razlogov. Navaja, da ne bo mogel živeti dostojnega življenja v Alžiriji, saj tam ni dela, plače so zelo nizke (50 EUR na mesec), kar ne zadostuje za dostojno življenje. Meni, da je tveganje tudi osebno in predvidljivo in zato v dometu 3. člena EKČP. Sodišče se ne more strinjati s tožbeno navedbo, da bi bilo možno pri dogodkih, ki jih tožnik navaja, govoriti o nečloveškem in poniževalnem ravnanju v smislu 3. člena EKČP. 11. Upravno sodišče je v sodni praksi že izpeljevalo interpretacijo pravnih standardov socialno-ekonomske diskriminacije v luči pogojev za preganjanje iz 26. člena ZMZ-1 v zadevah, kot je na primer I U 766/2013-15 z dne 8. 1. 2014. Pri tem so pomembne okoliščine, kot so: možnost pridobitve bivališča tožnika v izvorni državi, možnost ekonomskega preživljanja, dostop do šolanja otrok, dostop do zdravstvenega varstva in socialne pomoči ter pridobitev osebnih dokumentov v povezavi z dejanji fizičnega nasilja, usmerjenimi na tožnika s strani pripadnikov večinskega prebivalstva ob morebitni odsotnosti zaščite.1 V sodbi v zadevi I U 1140/2012-51 z dne 10. 5. 2013 je upoštevalo diskriminatorne elemente na področju zaposlovanja, izobraževanja, socialnega varstva in zdravstvenega varstva ter dostopa do stanovanja, ki jih izvajajo državne službe.2 Tako Upravno sodišče RS kot Sodišče EU in ESČP so se že izrekli, da lahko tudi kršitve tovrstnih pravic predstavljajo dejanja preganjanja, in pri tem navajajo, da mora biti v teh primerih kršitev socialnih in ekonomskih pravic takšna, da prizadene samo bistvo pravice in povzroči resno škodo ali hude posledice za prosilca oziroma situacijo, v kateri prosilec ne more več uživati dostojnega življenja.3

12. Sodišče ugotavlja, da tožnik ni uspel izkazati dovolj konkretnih dejanj, uperjenih zoper njega na omenjenih relevantnih področjih dostopa do trga dela, nastanitve, dostopa do šolanja in drugih javnih dobrin, kot je nujno zdravstveno varstvo, socialna pomoč, pridobitev osebnih dokumentov (navedenega sploh ni zatrjeval), ki bi z zadostno intenzivnostjo onemogočile uresničevanje človekovih pravic, ki bi predstavljale hudo kršitev človekovih pravic v smislu prvega odstavka 26. člena ZMZ-1. Glede teh ugotovljenih okoliščin pa med strankama ni spora oziroma je tožena stranka po presoji sodišča v postopku pravilno in popolno ugotovila relevantno dejansko stanje. Pravilno je ocenila, da so izpolnjene okoliščine, iz katerih, glede na standarde intenzivnosti preganjanja, izhaja, da je tožnikova prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena, saj ni izkazano dejansko stanje, ki bi se vsaj približalo standardom preganjanja iz 26. člena ZMZ-1 (oziroma resni škodi iz 28. člena ZMZ-1). V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je na osebnem razgovoru namreč tožnik navedel, da služb v Alžiriji ni, sploh ne brez služenja vojaškega roka, nato pa sam pove, da se je ukvarjal s kmetovanjem, sam si je priskrbel vabilo za službo ene od restavracij (pri čemer je v dvoletnem iskanju službe poslal le dve prošnji), nato pa se vabilu ni odzval, ker je že dobil turško vizo. Sodišče ugotavlja, da ga nesluženje vojaškega roka (iz kakršnegakoli razloga že, tožnik pa predhodno v postopku ni zatrjeval, da tega ne bi želel početi zaradi ugovora vesti) ni oviralo pri pridobivanju možnosti zaposlitve, ki pa jih sam ni želel izkoristiti (glede na to, da je odklonil edino vabilo od dveh poslanih prošenj v dvoletnem iskanju službe). Dodal je še, da se na mesec zaslužil (torej očitno s kmetovanjem) 150 EUR na mesec (prej je zatrdil ob vložitvi prošnje, da se v Alžiriji zasluži 50 EUR na mesec), s prihranjenim denarjem iz zaslužka v Alžiriji pa si je tudi delno plačal pot do Evrope (ostalo je zaslužil z delom na poti). Tožnik ni navajal, da bi mu država ne zagotavljala ali da bi mu ovirala dostop do zdravstvene oskrbe ali socialne pomoči, zaposlitve, izobrazbe ali do uradnih dokumentov, prebival je pri svoji babici in dedku (zaradi lastne odločitve, ker ni želel živeti z nobenim od staršev) in očitno zaslužil toliko, da si je prihranil še denar za del poti do Evrope, pri čemer ni zatrjeval, da ne bi imel za stroške prehrane. Iz navedenega ne izhaja, da bi živel v izvorni državi v okoliščinah, ki ne bi zadostovale za dostojno življenje.

13. V kontekstu prava EU o mednarodni zaščiti bi sodna praksa ESČP lahko bila relevantna z vidika subsidiarne zaščite iz 2. alineje 28. člena ZMZ-1, če izvorna država ne bi izpolnjevala sprejetih mednarodnih obvez glede varstva človekovega dostojanstva za kategorijo oseb, ki so v celoti odvisne od pomoči države v zvezi z minimalno zaščito pred ekstremno revščino (hrana, higiena, bivališče) in pred bivanjem v stalnem strahu pred nasiljem na ulici ter v okoliščinah brez perspektivnosti o možnem izboljšanju stanja4 ali pa če bi bilo mogoče tudi državi pripisati del odgovornosti za nastalo hudo in splošno humanitarno krizo5. Vendar pa v konkretnem primeru očitno niso izkazani pogoji za varstvo z vidika 3. člena EKČP, kajti za tožnika je tožena stranka ugotovila, da ima ustrezno podporno okolje v razširjeni domači družini (bival je pri babici in dedku in kmetoval, s čimer je zaslužil 150 EUR na mesec) v njegovi izvorni državi.

14. Sodišče še ugotavlja, da tožnik glede na navedeno ni podal prepričljivih razlogov, zaradi katerih Alžirija, ki je z Odlokom razglašena za varno izvorno državo, za tožnika, za katerega ni sporno, da je državljan Alžirije, s podporo širše družine v izvorni državi, ni varna izvorna država.

15. Glede družinskih težav, ki pa jih navaja tožnik, pa se sodišče strinja s toženo stranko, da niso pravno pomembna in ne sodijo ne med dejanja preganjanja (po 26. členu ZMZ-1) niti med dejanja resne škode (iz 28. člena ZMZ-1). Navedbe o tem, da tožnik po lastni izbiri ne živi pri nobenem od ločenih staršev, pač pa je živel pri babici (in dedku, ki je že umrl), ne predstavljajo ponavljajočih se hudih kršitev človekovih pravic. Iz navedenega pa izhaja, da je tožnik imel možnost prebivališča v izvorni državi. Iz tega vidika je zato zaključek tožene stranke pravilen.

16. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 17. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave. ZUS-1 v 59. členu izrecno daje sodišču pooblastilo, da v določenih primerih lahko odloči brez glavne obravnave in v tej zadevi je tak primer podan. Tožnik je v upravnem postopku podal izjavo tako ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito kot tudi v osebnem razgovoru. Tudi sicer je iz tožbe razvidno, da med strankama ni sporno dejansko stanje (tožnik v tožbi ponavlja svoje navedbe v upravnem postopku), ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), ampak ali je tožena stranka ravnala po pravilih postopka in ali je pravilno uporabila relevantne določbe ZMZ-1. 1 Glej odločbo Upravnega sodišča št. I U 687/2020 z dne 8. 7. 2020. 2 Glej odločbo Upravnega sodišča št. I U 1140/2012 z dne 10. 5. 2013, odst. 73. 3 Glej odločbo Upravnega sodišča št. I U 687/2020 z dne 8. 7. 2020. 4 Glej sodbo ESČP M.S.S. v. Belgium and Greece, odst. 252-254, 263 ter sodbo Sodišča EU v zadevi C-542/13, M'Bodj z dne 18. 12. 2014, odst. 31, 35-36, 41. 5 Glej sodbo ESČP v zadevi: Sufi and Elmi v. the United Kingdom, odst. 278-283 ter sodbo Sodišča EU v zadevi C-542/13, M'Bodj z dne 18. 12. 2014, odst. 31, 35-36, 41.