Jedro

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do povrnitve dela stroškov tega postopka, ki se nanašajo na del tožbe, ki je bila zavržena, ker je bila prijavljena terjatev priznana v stečajnem postopku. Ti stroški so bili nujni in potrebni, zapadli pa so šele ob odločitvi sodišča, zato jih tožnik ni bil dolžan prijaviti v stečajnem postopku, v kolikor pa jih je prijavil, pa navedeno ne vpliva na predmetno odločitev. V obravnavanem primeru je stečajni upravitelj delno priznal prijavljeno terjatev, zato se šteje, da je tožena stranka zahtevek izpolnila, oziroma da je tožnik s svojim zahtevkom v tem delu uspel, pri čemer ni bistveno, da ni bilo predlagano nadaljevanje postopka v roku, ki je določen v ZFPPIPP. Zato je ob smiselni uporabi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP, po katerem mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške, tožena stranka dolžna tožniku povrniti potrebne stroške, odmerjene ob upoštevanju uspeha obeh strank v tem individualnem delovnem sporu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom stečajnega upravitelja tožene stranke pozvalo na prevzem postopka in sklenilo, da se prekinjen postopek nadaljuje (I. in II. točka izreka); zavrglo je tožbo v delu, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova neizplačanih plač za obdobje od februarja 2013 do avgusta 2013 obračunati bruto plače in po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini in z zapadlostjo, razvidno iz izreka (III. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo nadur v višini in z zapadlostjo, razvidno iz izreka; za obračun in izplačilo regresa za leto 2013 v bruto znesku 806,00 EUR, ter po plačilu davkov in prispevkov izplačilo neto zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi; iz naslova več ur znesek v višini 127,77 EUR; iz naslova neupravičenega odtegljaja pri plači v višini in z zapadlostjo, razvidno iz izreka (IV točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 204,80 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (V. točka izreka izreka).

2. Zoper odločitev o stroških postopka (V. točka izreka) vlaga tožena stranka pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da razveljavi V. točko izreka in zavrne zahtevek tožnika v tem delu. Navaja, da je sodišče pri sprejemu odločitve o stroških spregledalo pravne posledice začetka stečajnega postopka na terjatve upnikov do stečajnega dolžnika. Nad pritožnikom je bil s sklepom okrožnega sodišča z dne 20. 8. 2014 začet stečajni postopek, zato se za pravna razmerja, v katerih je udeležen dolžnik, primarno uporabljajo določila Zakona o finančnem poslovanje, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP, Ur. l. RS, št. 126/2007 s spremembami). Meni, da je terjatev tožnika na plačilo stroškov nastala pred začetkom stečajnega postopka nad pritožnikom, saj je tožnik do začetka stečajnega postopka že opravil vsa procesna dejanja za katera uveljavlja povračilo stroškov. Tožniku so tudi odmerjeni stroški že nastali, sama odločitev o povračilu pravdnih stroškov pa še ni postala pravnomočna, saj je sodišče o njih odločalo dne 8. 3. 2016, to je v času, ko je bila tožena stranka že v stečajnem postopku. Meni, da bi moral upnik svojo terjatev iz naslova stroškov skladno z 227. in 269. člena ZFPPIPP prijaviti v stečajnem postopku nad dolžnikom. Kot izhaja iz končnega seznama preizkušenih terjatev z dne 10. 2. 2015 je upravitelj upnikovo navadno terjatev za povračilo stroškov v višini 606,46 EUR prerekal. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da tožnik v enem mesecu po objavi navedenega sklepa o preizkusu terjatev ni predlagal nadaljevanja pravdnega postopka za ugotovitev obstoja prerekane terjatve v prerekanem delu. V tem delu je tako na podlagi določbe četrtega odstavka 300. člena ZFPPIPP prenehala tožnikova terjatev na povračilo stroškov pravdnega postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, izpodbijana odločitev o stroških postopka pa je tudi materialnopravno pravilna.

5. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da je tožnik upravičen do povračila stroškov postopka, utemeljilo z dejstvom, da je tožnik v tem sporu glede na določbo drugega odstavka 154. člena ZPP upravičen do povračila stroškov glede tožbenega zahtevka, v katerem je bila tožba zavržena, ker je bila v tem delu tožba potrebna, saj je toženec priznal navedeni del terjatev tožnika šele v stečajnem postopku, v preostalem delu, v katerem je bil zahtevek tožnika zavrnjen, pa je tožnik v sporu propadel. Pri odločitvi o stroških postopka je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo dejstvo, da je tožnik uspel z 33,77 %, toženec pa z 66,23 % in mu prisodilo stroške v navedenem razmerju v skladu z določbami 154. in 155. člena ZPP.

6. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do povrnitve dela stroškov tega postopka, ki se nanašajo na del tožbe, ki je bila zavržena, ker je bila prijavljena terjatev priznana v stečajnem postopku. Ti stroški so bili nujni in potrebni, zapadli pa so šele ob odločitvi sodišča, zato jih tožnik ni bil dolžan prijaviti v stečajnem postopku, v kolikor pa jih je prijavil, pa navedeno ne vpliva na predmetno odločitev. V obravnavanem primeru je stečajni upravitelj delno priznal prijavljeno terjatev, zato se šteje, da je tožena stranka zahtevek izpolnila, oziroma da je tožnik s svojim zahtevkom v tem delu uspel, pri čemer ni bistveno, da ni bilo predlagano nadaljevanje postopka v roku, ki je določen v ZFPPIPP. Zato je ob smiselni uporabi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP, po katerem mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške, tako tožena stranka dolžna tožniku povrniti potrebne stroške, odmerjene ob upoštevanju uspeha obeh strank v tem individualnem delovnem sporu.

7. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo ter na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje. Sklenilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe iz razloga, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).