Jedro

Ne glede na določbo 88. člena ZDen pa po presoji Vrhovnega sodišča predhodno ugotavljanje ničnosti spornih kupoprodajnih pogodb pred pristojnim sodiščem ni predhodno vprašanje v smislu ZUP, saj je tudi brez njegove rešitve mogoče rešiti obravnavano denacionalizacijsko zadevo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo revidentkino tožbo zoper dopolnilno odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 29. 10. 2007. S to odločbo je upravni organ prve stopnje odločil, da upravičenkama A. A., roj..., stan. ..., in B. B., roj..., umrli ..., nazadnje stan. ..., obe državljanki SRS in jugoslovanski državljanki od 28. 8. 1945 dalje, pripada odškodnina v obliki obveznic SOD v višini 71.978,60 DEM oziroma vsaki 35.989,20 DEM kot odškodnina za podržavljeno nepremičnino parc. št. ... stavbišče v izmeri ... m2, katere vračilo v naravi ni mogoče. Tožena stranka je z odločbo z dne 8. 4. 2008, zavrnila revidentkino pritožbo zoper navedeno odločbo prvostopenjskega upravnega organa.

2. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe strinja z odločitvijo tožene stranke in pritrjuje razlogom njene odločitve ter se sklicuje na določbe: 16., 42. in 88. člena Zakona o denacionalizaciji – ZDen.

3. Revidentka se glede dovoljenosti revizije sklicuje na 1. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ker sporna odškodnina znaša 71.978,60 DEM ter presega 20.000 EUR. Revizijo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da gre za napačno razlago določbe 88. člena ZDen. V tej zadevi je bilo ugotovljeno, da je Občina ... v letu 1994 prodala fizičnim osebam 3 podržavljena stanovanja. S takšnim ravnanjem je občina kršila določbo 88. člena ZDen, saj je s svojim ravnanjem spremenila pravno in dejansko stanje nepremičnin po uveljavitvi ZDen. S tem je spremenila tudi svoj status kot primarne in z zakonom določene zavezanke za vrnitev nepremičnine v naravi v subjekt, ki v postopku nima nobene obveznosti do bivšega lastnika (upravičenca). S svojim ravnanjem je prevalila obveznost na SOD, ki je bila ustanovljena z namenom plačila odškodnin v primerih, ko premoženja ni mogoče vrniti v naravi iz z zakonom določenih razlogov. Vrhovno sodišče RS je v sodbah II Ips 447/2000 z dne 14. 3. 2001 in II Ips 391/2001 z dne 4. 4. 2002 zavzelo stališče, da stranka, ki je po ZDen zavezana k vračilu v naravi, ne more svoje obveznosti z nezakonitim ravnanjem prevaliti na SOD.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Vrhovno sodišče je revizijo dovolilo iz razloga po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj sporna odškodnina presega vrednost 20.000 EUR.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavani zadevi je sporno, ali imata denacionalizacijski upravičenki možnost zahtevati vračilo premoženja v obliki odškodnine, ne da bi predhodno uveljavljali pred pristojnim sodiščem za stanovanja, ki so predmet denacionalizacije, ničnost kupoprodajnih pogodb, sklenjenih po uveljavitvi ZDen.

9. ZDen je v prvem odstavku 88. člena sicer določil, da z dnem uveljavitve tega zakona ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve. Po določbi drugega odstavka 88. člena ZDen so pravni posli in enostranske izjave volje, ki so v nasprotju s prejšnjim odstavkom, nični.

10. Ne glede na določbo 88. člena ZDen pa po presoji Vrhovnega sodišča predhodno ugotavljanje ničnosti spornih kupoprodajnih pogodb pred pristojnim sodiščem ni predhodno vprašanje v smislu ZUP, saj je tudi brez njegove rešitve mogoče rešiti obravnavano denacionalizacijsko zadevo.

11. Ker je bilo v obravnavani zadevi ugotovljeno, da stanovanj, ki so predmet denacionalizacije, ni mogoče vrniti v naravi, ker so v lasti fizičnih oseb, je tudi po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo tretjega odstavka 16. člena ZDen, ko je pritrdilo presoji tožene stranke in upravnega organa prve stopnje, da so podane ovire za vrnitev podržavljenega premoženja v naravi in da je zato tožeča stranka zavezanka za plačilo odškodnine glede na določbo 42. člena ZDen. Po določbi 42. člena ZDen je upravičenec upravičen do denacionalizacije v obliki odškodnine v primeru, če nepremičnine ni mogoče vrniti v naravi.

12. Kot izhaja iz predložnih spisov, denacionalizacijski upravičenki nista izkazali vložitve tožbe na ugotovitev ničnosti spornih pogodb, prav tako pa vložitve takšne tožbe ni izkazala revidentka, niti ni tega dejstva zatrjevala v reviziji.

13. Vrhovno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da določba 88. člena ZDen ne izključuje možnosti, da vlagatelj zahteve za denacionalizacijo zahteva vrnitev nepremičnine v obliki odškodnine. Določba 88. člena ZDen je namenjena le varstvu tistih zahtevkov za denacionalizacijo, ki se glasijo na vrnitev v naravi, ne pa varovanju celotnega režima denacionalizacije, določenega v ZDen, predvsem pa ni namenjena varovanju tožeče stranke, ki je v primeru ugotovljenih zakonskih ovir za vrnitev nepremičnine v naravi zavezanka za plačilo odškodnine.

14. Ker v obravnavani zadevi torej obstaja ovira za vrnitev nepremičnin v naravi po določbi tretjega odstavka 16. člena ZDen, saj so stanovanja, ki so predmet denacionalizacije, v lasti fizičnih oseb, prizadeti stranki ali revidentka pa niso pred pristojnim sodiščem začeli postopka za ugotovitev ničnosti teh pogodb (v smislu 88. člena ZDen), je po presoji Vrhovnega sodišča upravni organ na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja, pravilno uporabil materialno pravo, ko je odločil, da upravičenkama pripada odškodnina v obliki obveznic SOD kot odškodnina za podržavljene nepremičnine, katerih vračilo v naravi ni mogoče. 15. Odločbi Vrhovnega sodišča, na kateri se revizija sklicuje, pa se ne nanašata na enak primer kot je obravnavani, saj gre v teh zadevah za sodna postopka, ki sta bila sprožena pred sodiščem splošne pristojnosti z vložitvijo tožb za ugotovitev ničnosti kupoprodajnih pogodb. Do vložitve takšnih tožb pa v obravnavani zadevi niti ni prišlo.

16. Glede na podano obrazložitev revizijski ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča. 17. Vrhovno sodišče je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.