Jedro

Ko je sodišče ugotovilo, da je izvenzakonska skupnost med strankama obstajala, pa sta sodišči tudi pravilno uporabili materialno pravo, ko sta dokazno breme o tem, da v času izvenzakonske skupnosti kupljeno stanovanje ni bilo skupno premoženje, oziroma da je toženkin delež večji od tožnikovega (izpodbijanje domneve iz 59. člena ZZZDR), naložili v breme toženke.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku razsodilo, da mora toženka plačati tožniku 1,639.511,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.2.1995 dalje ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 80.302,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.5.1998 dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopno sodbo v izpodbijanem delu, to je v obsodilnem delu izreka prvostopne sodbe (1. točka izreka) potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je iz vseh revizijskih razlogov vložila revizijo tožena stranka. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne oziroma drugostopno sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. V obrazložitvi trdi, da sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili materialno pravo in sicer 12. in 51. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ter iz tega razloga nepopolno ugotovili dejansko stanje. Tožena stranka nato pove, katerih odločilnih dejstev in dokazov sodišči nista upoštevali in kakšna dokazna ocena je po njenem mnenju pravilna. Revizijsko sodišče jih zaradi razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju obrazložitve, ne povzema. O posameznih med njimi bo govor v povezavi s presojo pravilnosti odločitve druge in prve stopnje v okviru dovoljenih revizijskih razlogov.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1997, v nadaljevanju ZPP, ki se po 1. odstavku 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, v tem sporu še vedno uporablja).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče mora najprej revidentko opozoriti na 3. odstavek 385. člena ZPP, ki pravi, da je revizijski razlog nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja na revizijski stopnji prepovedan revizijski razlog. Prepovedan tudi tedaj, če ga stranka v reviziji poskuša uveljaviti v okviru zmotne uporabe materialnega prava ali bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Določbi 12. in 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 14/89 - prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZZZDR) določata pogoje oziroma elemente za ugotovitev obstoja izvenzakonske skupnosti in v povezavi s tem obstoja ali neobstoja skupnega premoženja med partnerjema takšne skupnosti.

Podlaga za ugotovitev, ali je takšna skupnost obstajala ali ne, so številna dejstva, ki so bila med dolgotrajnim postopkom v obravnavani zadevi večkrat preizkušena, poleg tega pa so bila predmet razprave tudi v drugih spornih zadevah med pravdnima strankama (opr. št. IV K 445/89, I P 390/89 in opr. št. VI P 888/90). Podatki, ki jih ponuja revizija, so v nasprotju s temi ugotovitvami, nekateri med njimi pa celo s trditvami same tožene stranke. Zato poseben odgovor na te trditve niti ni potreben. Očitno je pooblaščenka toženke, ki je pooblastilo prevzela šele v revizijskem postopku, premalo poučena o vsej razsežnosti sporov med pravdnima strankama in zaradi tega navaja tudi dejstva, ki med strankama ali niso bila sporna ali pa sta jih stranki prikazovali na drugačen način.

Pravno odločilna dejstva, na podlagi katerih sta sodišči razmerje med pravdnima strankama opredelili kot dalj časa trajajočo življenjsko skupnost, in s tem skupnost, ki ima po ZZZDR enake pravne posledice kot zakonska skupnost, so naslednja: - zveza med tožnikom in toženko je trajala nekaj manj kot 10 let (v obdobju 1980 - 1989, pri čemer je bilo sporno stanovanje kupljeno v letu 1988), - načrtovala sta družino in hotela sta imeti otroka (v ta namen sta se tudi zdravila), - živela sta skupaj (iz enega stanovanja v drugo sta se selila s pomočjo prič skupaj) in - imela sta skupno gospodinjstvo, skupaj sta preživljala dopuste, obiskovala in pomagala staršem, kupovala vrednejše predmete itd. (podrobneje str.7 in 8 prvostopne sodbe).

Ko pa je sodišče ugotovilo, da je takšna skupnost med strankama obstajala, pa sta sodišči tudi pravilno uporabili materialno pravo, ko sta dokazno breme o tem, da v času izvenzakonske skupnosti kupljeno stanovanje ni bilo skupno premoženje, oziroma da je toženkin delež večji od tožnikovega (izpodbijanje domneve iz 59. člena ZZZDR), naložili v breme toženke.

Revidentka v reviziji večkrat uporabi pojem "nesporno je" za dejstva, ki so bila ves čas postopka med strankama sporna. Takšno zatrjevanje na revizijski stopnji je zato vsaj nekorektno. Nesporno naj bi tako bilo, da je toženka sporno stanovanje v celoti kupila s svojimi sredstvi. Prav to dejstvo je bilo ves čas postopka med strankama sporno. Dejstva, ki so bila ugotovljena, in na katera je revizijsko sodišče vezano, kažejo, da ni bilo tako. Ko je sodišče od toženke zahtevalo, da dokaže, da sporna kupnina v znesku 50,000.000,00 nekdanjih din (in ne tako kot trdi toženka 50.000,00 nekdanjih din) ni bilo skupno premoženje pravdnih strank, se toženka ni odzvala z ustreznimi dokaznimi predlogi. Ni torej res, da sodišče ne bi upoštevalo pričevanja njenih prič, ampak je res, da jih tožena stranka v nadaljevanju postopka, ko je po nalogu pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje moralo razčistiti to vprašanje, od dokazovanja s temi dokazi (l.št. 70 spisa) odstopila. Sodišče prve stopnje ima natančne razloge o tem na 10. strani prvostopne sodbe. Nesodelovanja toženke pri predlaganju in izvedbi dokazov, za katere nosi dokazno breme in ki ga je sama povzročila, ni mogoče več popraviti v revizijskem postopku.

Prav tako med strankama ni bilo nikoli nesporno, da je preostanek kupnine za sporno stanovanje daroval toženkin oče. Prav to dejstvo je bilo predmet dokazovanja v ponovljenem postopku in dokazni postopek se je s pravilno odločitvijo o dokaznem bremenu končal tako, da je sodišče ugotovilo, da ta trditev s strani toženke ni bila dokazana. Na drugačno odločitev v revizijskem postopku ne morejo vplivati nekatere revizijske novote v zvezi s tem vprašanjem, saj jih v revizijskem postopku ni dovoljeno uveljavljati. To velja za trditve, da je toženka edinka ter da sta njena starša premožna, da pa ima toženec manj premožne starše. Sicer pa ti dejstvi sami po sebi, tudi če bi bili zatrjevani in dokazani pravočasno, nista pravno odločilni, če ni dokazov za to, da so starši z darili pomagali strankama pri pridobitvi skupnega premoženja. V tej zvezi revizijsko sodišča še opozarja na v praksi enotno uveljavljeno materialnopravno izhodišče pri presoji daril staršev in drugih bližnjih svojcev. Darila je praviloma treba šteti kot darila paru, to se pravi obema partnerjema. Posebej je treba dokazovati, da je bilo darilo dano izključno enemu od njiju.

Zakaj revidentka govori o tem, da sporno stanovanje "nedvomno" (očitno zopet misli nesporno) predstavlja v celoti izključno lastnino tožene stranke, ni jasno. Stanovanje je namreč sama toženka prodala. Predmet postopka je ostal le še del kupnine, ki računsko ustreza ugotovljenemu prispevku tožnika k pridobitvi skupnega premoženja (spornega stanovanja). Gre namreč za del kupnine, ki presega znesek, ki ga je toženka prispevala za nakup spornega stanovanja iz kupnine za prej prodano stanovanja na G.. Da je bilo slednje stanovanje posebno premoženje toženke, je eno redkih dejstev, ki je bilo med strankama res nesporno. Zato je bila kupnina, ki je bila pridobljena za prodajo tega stanovanja, ves čas postopka obravnavana kot toženkino posebno premoženje. Izračun prisojenega zneska, ki je prav tako v reviziji neizpodbojno dejstvo, je podrobneje razložen na 9. strani sodbe sodišča prve stopnje.

Čeprav je tožena stranka uveljavljala "vse revizijske razloge", dovoljenih revizijskih razlogov natančneje ni opredelila. To pa bi zaradi omejitev revizijskega sodišča po 386. členu ZPP morala storiti. Po tej določbi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti presoja materialnopravno pravilnost odločitve in morebitne kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Kršitev iz te točke med postopkom ni bilo, materialno pravo pa je bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljeno.

Za odločitev v tem pravdnem postopku končno ni več pravno odločilno, ali je tožnik še vedno jezen in maščevalen. Pravno odločilno je le, da sta sodišči materialnopravno in procesnopravno pravilno ugotovili, da je med pravdnima strankama obstajala izvenzakonska skupnost, da je v času njenega trajanja bilo pridobljeno skupno premoženje ter koliko mora tožena stranka na račun ugotovljenega deleža plačati tožniku.

Zaradi vsega navedenega revizija ne more biti utemeljena in jo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

Ker revidentka z revizijo ni uspela, mora sama trpeti stroške revizijskega postopka (1. odstavek 166. člena v povezavi s 154. členom ZPP). Zato revizijsko sodišče tudi ni smelo upoštevati dodatka k reviziji v katerem toženkina pooblaščenka pošilja stroškovnik z opredeljenimi stroški revizijskega postopka.