Jedro

Tožnik pravilno opozarja, da se dokazovanje z izvedencem praviloma opravi na ustni obravnavi. Dokaz z izvedencem je primarno ustni dokaz. Toženka je tako s tem, ko dokazovanja ni izvedla na ustni obravnavi (čeprav je tožnik to zahteval), kršila postopek.

Tožnik je ves čas postopka ugovarjal temu, da je izvedenec prihodke po pogodbi z Ministrstvom za kulturo in vse prihodke, prejete od občin in knjižene na kontu 7602, opredelil kot prihodke iz televizijske dejavnosti, kar je ugovor, ki se tiče višine osnove za izračun plačila. Zato je zaradi odstranitve dvoma o pravilnosti uvrstitve vseh teh prihodkov v prihodke od televizijske dejavnosti izvedenčevo dodatno zaslišanje na ustni obravnavi potrebno, saj je tožniku potrebno dati možnost, da mu postavlja konkretna vprašanja o uvrstitvi posameznih dohodkov v dohodke iz televizijske dejavnosti, še posebej, ker trdi, da so dohodki nastali zaradi snemanja vsebin za naročnika, njihovega arhiviranja in zaradi storitev osvetljevanja. Toženkina opustitev izvedbe tega dokaza zato predstavlja bistveno kršitev določb postopka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije št. 4260-13/2017/35 z dne 19. 3. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijano odločbo odločila, da mora tožnik za leto 2017 plačati letno plačilo v znesku 3.150,00 EUR (1. točka izreka), na račun naveden v 2. točki izreka odločbe, in v roku 30. dni od vročitve odločbe (3. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je tožnik vpisan v evidenco imetnikov dovoljenj za izvajanje televizijske dejavnosti in je zato po prvem odstavku 38. člena Zakona o avdiovizualnih medijskih storitvah (v nadaljevanju ZAvMS) zavezanec za letno plačilo agenciji. Ker je toženka na podlagi podatkov o celotnih prihodkih, objavljenih v AJPES, utemeljeno sumila v resničnost tistih prihodkov iz televizijske dejavnosti, doseženih v letu 2016, katere ji je sporočil tožnik, je skladno s četrtim odstavkom 38. člena ZAvMS določila izvedenca. Izvedenec je ugotovil, da je tožnik v tem letu z izvajanjem televizijske dejavnosti ustvaril prihodke v višini 301.393,41 EUR. Glede na to znaša osnova za plačilo 150.696,71 EUR, kar pomeni 2250 točk. Upoštevaje vrednost točke 1,4 EUR znaša nadomestilo 3.150,00 EUR.

2. Toženka glede višjih prihodkov iz televizijske dejavnosti od tistih, ki izhajajo iz računovodskih izkazov, objavljenih na AJPES, ugotavlja, da je tožnik v letu 2016 od Ministrstva za kulturo prejel 95.000,00 EUR za projekt Osrednja redna informativna oddaja ..., ki je bila predvajana v televizijskem programu in je bila namenjena obveščanju prebivalcev lokalnih skupnosti. Zavrača tožnikov ugovor, da se namenski prejemki iz proračuna ne upoštevajo kot njegovi prihodki. Predpisi ne določajo, da tožnik, ki ima na podlagi 79. člena ZMed regionalni status posebnega pomena, opravlja javno službo. Zato tudi ne drži, da se za ta sredstva uporablja slovenski računovodski standard (v nadaljevanju SRS) 32.7. Določila tega SRS so namreč obvezna za organizacije, ki opravljajo dejavnost gospodarske javne službe. Ker je tožnik zasebno podjetje, ki izvršuje javni interes na področju medijev, se zanj uporablja SRS 18.3. (op. sodišča : pravilno 15.3.), ki določa, da med prihodke, poleg prihodkov od prodaje, sodijo tudi drugi poslovni prihodki, povezani s poslovnimi učinki. Po SRS 18.5 (op. sodišča : pravilno 15.5.) pa so drugi poslovni prihodki, povezani s poslovnimi učinki, subvencije, dotacije, regresi, kompenzacije, premije in podobni prihodki.

3. Nadalje v obrazložitvi še ugotavlja, da je izvedenec pregledal račune desetih tožnikovih največjih kupcev in pod točko 3.7. mnenja prikazal, da prihodki iz pogodb z občinami sodijo med prihodke iz televizijske dejavnosti. Zato je potrebno vse prihodke v znesku 116.591,11 EUR, ki jih je tožnik pridobil od občin za pokrivanje stroškov produkcije in stroškov arhiviranja programskih vsebin televizijskega programa, obravnavati kot prihodke iz televizijske dejavnosti. Iz pogodb, sklenjenih s temi občinami, namreč izhaja, da je bil njihov glavni namen predvajanje producirane programske vsebine v tožnikovem lastnem televizijskem programu. Produkcija, predvajanje in arhiviranje programskih vsebin pa predstavljajo neločljivo celoto, katere ključni element je predvajanje programske vsebine v lastnem televizijskem programu, za kar tožnik nosi pravno in uredniško odgovornost. Tožnik ni zatrjeval, da posamezna programska vsebina ni bila predvajana v televizijskem programu zavezanca oziroma da je bila izdelana za drugega izdajatelja z namenom, da bi jo ta predvajal izključno v svojem televizijskem programu. Zavrača tudi navedbe glede arhiviranja vsebin, saj iz pogodb in tožnikovih poročil izhaja, da so bile vse arhivirane programske vsebine predvajane v televizijskem programu, medtem ko so tožnikove trditve glede osvetljevanja pavšalne in neutemeljene, saj tovrstna storitev v teh pogodbah ni navedena.

4. V zvezi s tožnikovim ugovorom, da Pravilnik o načinu izračuna plačil na podlagi dovoljenja za izvajanje televizijske dejavnosti oziroma vpisa v uradno evidenco ponudnikov avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo (v nadaljevanju Pravilnik) omejuje konkurenco, toženka navaja, da je dolžna upoštevati zakon in podzakonske akte. Upravno sodišče je že presodilo, da Pravilnik ni v nasprotju z zakonom, ker ne določa, da se nadomestilo plača v odstotku od prihodkov, ampak se nadomestilo plačuje glede na razrede prihodka. Ostali izdajatelji niso stranke v tem postopku, zato je vsaka primerjava z njimi nepomembna.

5. Tožnik se s to odločitvijo ne strinja. V tožbi poudarja, da je izdajatelj medija s posebnim statusom. Pravilnik v 7. členu razlikuje med programsko vsebino javnega zavoda RTV Slovenija in ostalimi programi, vendar toženka pozablja, da 82. člen ZMed napotuje na 76. člen ZMed. Ker ima tožnik status izdajatelja posebnega pomena, pa je jasno, da ima status javne službe. SRS 32.7. določa, da izvajalec gospodarske javne službe med prihodke uvršča tudi prispevke posameznikov, krajevnih skupnosti in drugih (...), razen če je z zakonom ali odlokom lokalne skupnosti posebej določeno, da so prispevki namenski. Namenski prispevki so sredstva, ki imajo naravo javne dajatve, določene z zakonom ali drugim predpisom, in ne plačila za dobavljene proizvode, opravljene storitve ali nadomestila za uporabo javne službe. Zanje sta značilna namensko zbiranje in namenska poraba, oboje pa je določeno z zakonom ali drugim predpisom vnaprej, tj. pred začetkom zbiranja teh sredstev. Ker je v 4.a členu ZMed določeno, da se proračunska sredstva lahko porabijo samo za razvijanje in sofinanciranje programskih vsebin radijskih in televizijskih programov s statusom lokalnega, regionalnega, študentskega oziroma nepridobitnega radijskega ali televizijskega programa, je jasno, da ti prihodki ne štejejo med tožnikove prihodke.

6. V prihodke, od katerih se odmerja nadomestilo, sodijo zgolj prihodki, ki jih izdajatelj pridobi z izvajanjem televizijske dejavnosti oziroma s ponujanjem avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo. ZAvMS pa v 3. členu določa, da je avdiovizualna medijska storitev pod uredniško odgovornostjo ponudnika. Tožnik za razne naročnike opravlja dejavnost, ki ni televizijska dejavnost, saj ni pod uredniško odgovornostjo. Tožnik je že v upravnem postopku predlagal zaslišanje izvedenca, stranke in prič, s katerimi bi dokazoval, da med prihodke iz televizijske dejavnosti ne sodijo prihodki, ki jih je tako opredelil izvedenec, kot tudi da po določilih 4.a člena ZMed opravlja javno službo. Ker toženka zaslišanja ni izvedla, je tožniku odvzela možnost, da bi njegovi predstavniki izpovedali, kaj sodi v televizijsko dejavnost in kaj ne. Osnova za izračun nadomestila je bila tako napačna.

7. Nadalje ZMed določa, da ima tožnik enak status kot javni zavod RTV, saj smiselno opravlja javno službo. Zato bi moral biti način izračuna nadomestila enak kot velja za ... . Hkrati je v Pravilniku določen tak način plačevanja nadomestila, da izdajatelj A. d.o.o. plačuje manj kot pa izdajatelji posebnega pomena. Tako je A. d.o.o. leta 2017 plačal približno 170.000 EUR nadomestila oziroma 0,28 % vseh prihodkov, tožnik pa je plačal približno 1 % od vseh prihodkov. Ker tožnik izdaja program posebnega pomena in bi moral glede na 7. člen Pravilnika ravno zaradi omejitev v reklamiranju plačevati le 1/2 nadomestila (količnik K1, ki v principu pomeni 0,5 % osnove) v primerjavi s komercialnimi televizijami. Toženka z interpretacijo Pravilnika krši pravila o konkurenci tako, da manjše izdajatelje televizijskega programa stroškovno obremenjuje bolj kot večje. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da določi višino nadomestila v znesku 125,72 EUR, in podrejeno, da jo odpravi in vrne toženki v ponovni postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

8. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik izdajatelj televizijskega programa, ki mu je podeljen status regionalnega televizijskega programa posebnega pomena, kar ni izvajanje javne službe. Tudi snemanje oddaj in njihovo arhiviranje ter osvetljevanje sodijo med opravljanje televizijske dejavnosti, saj so vse aktivnosti, med katere sodijo idejna zasnova, scenarij, snemanje, montaža, postprodukcija, predvajanje in arhiviranje, izvajane z namenom ustvarjanja TV programa in njegovega prikazovanja javnosti. To potrjujejo tudi pogodbe z občinami, v katerih posamezne aktivnosti ali storitve niso izločene ali posebej specificirane. S tem, ko se tožnik ne strinja z načinom izračuna plačila po Pravilniku, nasprotuje samemu Pravilniku, na katerega vsebino pa je toženka vezana. Dokazov ni izvajala, ker so namenjeni ugotavljanju dejstev, in ne materialnopravni presoji oziroma oceni zakonitosti predpisa. Dejansko stanje je bilo popolno in v celoti ugotovljeno že na podlagi vseh ostalih predloženih dokazil. Tožnik je imel možnost predložiti pisne izjave oseb za katere je menil, da bi mu bile lahko v korist in druge dokumente, s katerimi bi izkazoval, kaj sodi v televizijsko dejavnost in kaj ne, pri čemer gre v tem delu že za razlago materialnih določb, in ne več za ugotavljanje dejstev. Predlaga zavrnitev tožbe.

9. Tožnik v pripravljalni vlogi poudarja, da je že v upravnem postopku je nasprotoval ugotovitvam izvedenca in zahteval njegovo neposredno zaslišanje. Ustavno sodišče je v svoji odločbi Up 680/14 z dne 5.5.2016, zlasti v 10. točki, že zavzelo stališče, da je dokazovanje z izvedencem primarno ustni dokaz. Toženka ni ugodila nobenem dokaznemu predlogu in brez zaslišanja izvedenca ugotovila dejansko stanje in tožniku odvzela možnost dokazovanja, kaj sodi v dohodke, ki predstavljajo odmerno osnovo, saj bi tožnik in predlagane priče lahko natančno opisale vsebino pogodbenih razmerij. Toženka ni izvedla ničesar od tega, ampak je sama ex post interpretirala vsebino pogodbenih obveznosti, ne da bi zaslišala vsaj tožnika. Tožnika tudi ni nikoli pozvala k predložitvi izjav predlaganih prič, česar ZUP ne predvideva, saj je dokazovanje s pričami primarno ustno. Zato oseba, ki predlaga zaslišanje priče, ne more pričakovati, da naj predloži pisno izjavo oseb.

10. Tožba je utemeljena.

11. V obravnavani zadevi je sporna odločitev toženke, da v osnovo za izračun letnega plačila agenciji vključi sredstva v višini 95.000,00 EUR, ki jih je tožnik prejel od Ministrstva za kulturo za izvedbo projekta Osrednja redna informativna oddaja ..., in sredstva, ki jih je prejel od občin, v skupnem znesku 116.591,11 EUR. Za tožnika je sporen tudi način obračuna, ki ga določa Pravilnik.

12. Po prvem odstavku 38. členu ZAvMS so, na podlagi veljavnega dovoljenja za izvajanje televizijske dejavnosti oziroma vpisa v uradno evidenco ponudnikov avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo, izdajatelji televizijskih programov oziroma ponudniki zavezanci za letno plačilo agenciji (...). Način izračuna plačil na podlagi tega člena predpiše minister, pristojen za področje elektronskih komunikacij, pri čemer ne sme omejevati konkurence. Pri tem upošteva višino letnega prihodka, ki ga pridobi izdajatelj z izvajanjem televizijske dejavnosti oziroma ponudnik s ponujanjem avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo, ter vrsto programa oziroma storitve. Glede na višino letnega prihodka in vrsto storitve so izdajatelji oziroma ponudniki razvrščeni v razrede. Plačilo izdajateljev oziroma ponudnikov, ki so razvrščeni v isti razred, je enako visoko (drugi odstavek).

13. Po 7. členu Pravilnika se osnova, na podlagi katere se izdajatelj razvrsti v razred, določi upoštevajoč letni prihodek, ki ga izdajatelj pridobi z izvajanjem televizijske dejavnosti ter vrsto televizijskih programov, ki jih izdaja po formuli osnova = letni prihodek x K1 x K2. Količnik K1 se izračuna po formuli (pp x0,5) + d/pp+d, pri čemer pp predstavlja število izdajateljevih programov s statusom programa posebnega pomena oziroma število programov javnega zavoda RTV Slovenija, d pa število programov, ki niso programi posebnega pomena ali programi RTV Slovenija.

14. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka upoštevala, da tožnik izdaja program posebnega pomena, saj je ugotovljene prihodke v višini 301.393,41 EUR množila s količnikom K1 v višini 0,5 in na ta način upoštevala nižjo osnovo za odmero, tj. 150.696,71 EUR. Zato so neutemeljene oziroma nerazumljive tožnikove navedbe, da bi se zanj moral upoštevati količnik K1 v višini 1/2 nadomestila, saj je bil tak količnik upoštevan.

15. Toženka je pri ugotavljanju, kateri dohodki izvirajo iz televizijske dejavnosti, in se zato vštevajo v osnovo za odmero, pravilno izhajala iz zakonske opredelitve televizijske dejavnosti. Po 6. točki prvega odstavka 3. člena ZAvMS televizijski program oziroma izvajanje televizijske dejavnosti pomeni linearno avdiovizualno medijsko storitev, ki zagotavlja avdiovizualne programske vsebine za sočasno spremljanje na podlagi sporeda, ki ga oblikuje ponudnik. Za televizijski program se štejejo zlasti analogna in digitalna televizija, neposredni prenos, spletno razširjanje televizijskih programov in nepravi video na zahtevo. Avdiovizualna medijska storitev pa pomeni storitev zagotavljanja avdiovizualnih programskih vsebin, ki se opravlja kot gospodarska dejavnost, vključno z dejavnostjo podjetij za javne storitve, in je pod uredniško odgovornostjo ponudnika avdiovizualne medijske storitve ter se prek elektronskih komunikacijskih omrežij posreduje širši javnosti v obliki linearne ali nelinearne avdiovizualne medijske storitve z namenom obveščanja, zabave ali izobraževanja oziroma avdiovizualno komercialno sporočanje (1. točka prvega odstavka 3. člena ZAvMS). Uredniška odgovornost pomeni izvrševanje nadzora nad izborom, organizacijo in časovno umestitvijo programskih vsebin v sporedu televizijskega programa oziroma kataloga avdiovizualne medijske storitve na zahtevo, ob upoštevanju izjem iz zakona, ki ureja elektronsko poslovanje na trgu (4. točka prvega odstavka 3. člena ZAvMS). Kot prihodek iz televizijske dejavnosti se torej upoštevajo prihodki, ustvarjeni s produkcijo avdiovizualnega programa, ki je posredovan širši javnosti na podlagi sporeda izdajatelja programa in je pod uredniško odgovornostjo ponudnika tega programa.

16. Po presoji sodišča se zato tožnik neutemeljeno sklicuje na določbe standarda 32.7. SRS, ki ureja knjiženje prihodkov izvajalca gospodarske javne službe. SRS vsebujejo pravila, po katerih je potrebno sestaviti računovodske izkaze in ne more biti relevanten za presojo, kateri so tisti prihodki, ki izvirajo iz televizijske dejavnosti. Pri tem tožnik sploh ni izkazal, da opravlja dejavnost (gospodarske) javne službe in to tudi iz veljavnih predpisov ne izhaja, med strankama pa ni sporno, da ima na podlagi odločbe toženke status regionalnega televizijskega programa posebnega pomena (77. člen ZMed). To pomeni, da Republika Slovenija v skladu s 4. členom ZMed podpira dejavnost televizijskega programa s sredstvi državnega proračuna (82. člen ZMed), ne pomeni pa, da tožnik opravljanja dejavnosti javne službe. Prvi odstavek 3. člena Zakona o zavodih namreč določa, da se za opravljanje javnih služb ustanovijo javni zavodi. Nadalje 23. člen tega zakona določa, da javne službe opravljajo javni zavodi (prvi odstavek). Javno službo lahko opravlja tudi drug zavod na podlagi koncesije. Tak zavod ima glede opravljanja javne službe pravice, dolžnosti in odgovornosti javnega zavoda (drugi odstavek). Opravljanje gospodarskih javnih služb pa ureja Zakon o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju ZGJS). Po 2. členu ZGJS se gospodarske javne službe določijo z zakoni s področja energetike, prometa in zvez, komunalnega in vodnega gospodarstva in gospodarjenja z drugimi vrstami naravnega bogastva, varstva okolja ter z zakoni, ki urejajo druga področja gospodarske infrastrukture. Republika oziroma lokalna skupnost zagotavlja gospodarske javne službe skladno s 7. členom tega zakona v naslednjih oblikah: - v režijskem obratu, kadar ... , - v javnem gospodarskem zavodu, kadar ..., - v javnem podjetju, kadar ...,- z dajanjem koncesij. Dejavnost, ki jo izvaja tožnik, ne sodi med javne službe, tožnik pa tudi ni organiziran tako, da bi javno službo lahko izvajal oziroma tega, da mu je bila dodeljena koncesija za opravljanje javne službe, niti ne zatrjuje.

17. Vendar pa iz izpodbijane odločbe izhaja, da toženka tega, katere prihodke je tožnik v letu 2016 pridobil z izvajanjem televizijske dejavnosti, ni ugotavljala le z razlago zakona in pogodb, ampak tudi s pomočjo izvedenca s področja revizijske stroke. Izvedenec ni zgolj sešteval postavk oziroma računov na podlagi toženkinih vodil, ampak njegovo mnenje o dohodkih, prejetih od občin, temelji na vzorčnem pregledu računov desetih najpomembnejših kupcev in oceni, da je potrebno vse prihodke, knjižene na določenem kontu, šteti kot dohodke iz televizijske dejavnosti. To pa pomeni, da ni šlo zgolj za materialnopravno presojo, na katero se toženka sklicuje v odgovoru na tožbo, ampak tudi za ugotavljanje dejstev in izvajanje dokazov za ugotavljanje teh dejstev. Toženka je očitno štela, da je za ugotovitev ali presojo dejstev, pomembnih za rešitev zadeve, potrebno strokovno znanje, s katerim uradna oseba, ki vodi postopek, ne razpolaga, saj je to po prvem odstavku 189. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) razlog za dokazovanje z izvedencem.

18. Iz upravnega spisa izhaja, da je izvedenec 23. 11. 2018 podal pisno izvedensko mnenje in 13. 2. 2019 še njegovo dopolnitev. Tožnik je v pisni izjavi nasprotoval temu, da sodijo (vsi) dohodki, ki jih je izvedenec uvrstil v prihodke od televizijske dejavnosti, v osnovo za odmero plačila in predlagal njegovo zaslišanje. Poleg tega je v zvezi z dokazovanjem, da predmet pogodb z občinami ni opravljanje televizijske dejavnosti, saj snemanje sej, arhiviranje vsebin in osvetljevanje ter podobne storitve ne sodijo v televizijsko dejavnost, predlagal svoje zaslišanje in zaslišanje prič.

19. Po 194. členu ZUP se izvedensko delo opravi na ustni obravnavi, če je to mogoče. V tem primeru izvedenec poda svoj izvid in mnenje ustno (prvi odstavek). Če se izvedensko delo opravi izven ustne obravnave, poda izvedenec svoj izvid in mnenje ustno na ustni obravnavi (drugi odstavek). Če gre za bolj zahtevno izvedensko delo, uradna oseba, ki vodi postopek, naroči izvedencu, naj pripravi pisen izvid in mnenje. V tem primeru je potrebno vročiti izvid in mnenje strankam pred narokom, na katerem se bosta obravnavala (tretji odstavek). Na ustni obravnavi lahko izvedencu, potem ko pove svoj izvid in mnenje, uradna oseba, ki vodi postopek, in stranke postavljajo vprašanja in zahtevajo pojasnila glede izvida in mnenja (četrti odstavek). Tožnik torej pravilno opozarja, da se dokazovanje z izvedencem praviloma opravi na ustni obravnavi.1 Dokaz z izvedencem je primarno ustni dokaz2. Toženka je tako s tem, ko dokazovanja ni izvedla na ustni obravnavi (čeprav je tožnik to zahteval), kršila postopek. V skladu z 2. točko prvega odstavka 27. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUS-1) je moralo sodišče ugotoviti, ali je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve, saj gre v tem primeru za bistveno kršitev določb postopka.

20. Tožnik je ves čas postopka ugovarjal temu, da je izvedenec prihodke po pogodbi z Ministrstvom za kulturo in vse prihodke, prejete od občin in knjižene na kontu 7602, opredelil kot prihodke iz televizijske dejavnosti, kar je ugovor, ki se tiče višine osnove za izračun plačila. Zato je zaradi odstranitve dvoma o pravilnosti uvrstitve vseh teh prihodkov v prihodke od televizijske dejavnosti izvedenčevo dodatno zaslišanje na ustni obravnavi potrebno, saj je tožniku potrebno dati možnost, da mu postavlja konkretna vprašanja o uvrstitvi posameznih dohodkov v dohodke iz televizijske dejavnosti, še posebej, ker trdi, da so dohodki nastali zaradi snemanja vsebin za naročnika, njihovega arhiviranja in zaradi storitev osvetljevanja. Toženkina opustitev izvedbe tega dokaza zato predstavlja bistveno kršitev določb postopka.

21. Sodišče zaradi posplošenih razlogov, s katerimi je toženka zavrnila izvedbo ostalih dokazov, tudi ne more presoditi, ali je to storila utemeljeno. Navaja namreč, da nobenega od predlaganih dokazov ni bilo potrebno izvesti, ker izvedba ne bi prispevala k razjasnitvi obravnavanega primera, ker je bilo relevantno dejansko stanje v celoti ugotovljeno na podlagi drugih, v postopku že izvedenih dokazov. S tako obrazložitvijo ni pojasnila, zakaj šteje, da izpovedbe predlaganih prič in izjava stranke ne bi bile relevantne, kar ni v skladu z zahtevami, ki jih 214. člena ZUP določa za obrazložitev odločbe. Prav tako ni mogoče pritrditi njenim razlogom v odgovoru na tožbo, češ da bi lahko tožnik sam predložil pisne izjave predlaganih prič. Po drugem odstavku 139. člena ZUP uradna oseba, ki vodi postopek, po uradni dolžnosti odredi izvedbo vsakega dokaza, če spozna, da je to potrebno za razjasnitev zadeve, kar je odraz načela, po katerem je potrebno v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje.

22. Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek. O zatrjevani nezakonitosti Pravilnika se ni izrekalo, ker so že navedeni razlogi narekovali odpravo odločbe. Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, brez glavne obravnave.

23. Sodišče zaradi učinkovitejšega vodenja ponovnega postopka še opozarja, da morajo biti tudi dokazni predlogi zaradi povezanosti trditvenega in dokaznega bremena substancirani, kar pomeni, da mora stranka natančno opredeliti, katera relevantna dejanska trditev naj se s predlaganim dokazom ugotovi. Substanciranost je po svoji vsebini namenjena predvsem presoji, ali je določen dokaz treba izvesti oziroma ali obstajajo zakonsko in ustavno dopustni razlogi za zavrnitev dokaznega predloga, to pa so nepotrebnost, neprimernost in nerelevantnost takega predloga. Po presoji sodišča je toženka, če šteje, da na podlagi dokaznega predloga ni mogoče spoznati, ali je njegova izvedba potrebna (ker stranka ne pojasni dovolj konkretno, kaj z njim dokazuje), po 140. členu ZUP dolžna tožnika pozvati, naj ga konkretizira, saj mora substancirano pojasniti, zakaj je zavrnila izvedbo posameznih dokazov kot nepotrebnih ali nepomembnih za pravilno odločitev. Šele če se tožnik na poziv ne bo odzval oziroma svojih dokaznih predlogov ne bo konkretiziral, lahko dokazni predlog zavrne iz razloga, da ni substanciran.

24. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 tožnik upravičen do povračila stroškov sodnega postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji in tožnika je v postopku zastopala odvetniška družba, zato se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika) ter 22 % DDV, ki znaša 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve sodbe. V skladu s prvim odstavkom 299. člena Obligacijskega zakonika zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo.

1 Erik Kerševan, Vilko Androjina, Upravno procesno pravo, IUS Software, GV Založba, Ljubljana 2017, stran 298. 2 Glej Up 680/2014, Up 77/01.