Jedro

Trditveno breme za dejstvo, da pogodba do začetka prisilne poravnave nad toženo stranko še ni bila obojestransko izpolnjena, je na tisti stranki, ki si od zatrjevanja tega dejstva lahko obeta kakšno pravno korist. Terjatev ne nastane in ne zapade na podlagi računa, pač pa na podlagi materialnopravnega razmerja, iz katerega izvira.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se: - v I. točki izreka sodbe razveljavi; - ugotovi obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 4.955,16 EUR na dan 6.10.2009; - toženi stranki naloži, da plača tožeči stranki znesek 2.130,72 EUR v roku pet let od 6.8.2010, z obrestmi po obrestni meri 5 % letno v obdobju od 29.4.2010 do poteka roka za plačilo; - tožbeni zahtevek v presežku zavrne.

- v II. točki izreka se spremeni tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki izvršilne stroške v višini 111,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.9.2010 do plačila in nadaljnje pravdne stroške v višini 808,00 EUR, vse v roku 15 dni od prejema te sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

II. Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 125735/2010 z dne 13.9.2010 v prvem in tretjem odstavku izreka. Toženi stranki je še naložilo, da mora tožeči stranki povrniti nadaljnje pravdne stroške v višini 808,00 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Obe stranki sta priglasili pritožbene stroške.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeni očitki prvostopnemu sodišču, da ni obrazložilo svoje odločitve, so pavšalni in nekonkretizirani. Sodba ima po oceni pritožbenega sodišča vse razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in jih je mogoče preizkusiti. Pritožba v pretežnem delu ponavlja vsebinsko prazne in nejasne ugovore, da "naročnik del oziroma nadzorni organ ni potrdil opravljenih del, da ni bil podpisan končni zapisnik, da ni bila potrjena situacija“ na katere je prepričljivo odgovorilo že prvostopno sodišče in se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na izčrpne in argumentirane razloge izpodbijane sodbe. Pripominja le, da tovrstnih ugovorov tožene stranke brez navedbe konkretnih dejstev, da je do ne-prevzema del oz. do ne-potrditve situacije prišlo iz razlogov na strani tožeče stranke, niti ni bilo mogoče vsebinsko obravnavati.

5. Deloma ima sicer pritožba prav, da bi bilo z ozirom na višino tožbenega zahtevka (ki predstavlja le 10% pogodbene vrednosti del) lahko odprto vprašanje, ali je glede na dejanske okoliščine primera uporabljivo v načelu sicer pravilno stališče prvostopnega sodišča, da izpolnitve glavne obveznosti ni mogoče pogojevati z izpolnitvijo akcesorne obveznosti nasprotne stranke. Tega stališča namreč ne gre razumeti, kot da stranskih pogodbenih obveznosti (v konkretnem primeru obveznosti izročitve menice za zavarovanje v garancijski dobi) ni treba izpolniti ali, da te obveznosti kar same od sebe ugasnejo. Vendar pa tožena stranka nasprotnega zahtevka, s katerim bi od tožeče stranke zahtevala izročitev menice, ni postavila; pravica do denarnega zahtevka pa bi ji šla le v primeru, če izpolnitev nedenarnega ne bi bila več mogoča in/ali, če ji je zaradi delne neizpolnitve tožeče stranke nastala kakšna škoda. Ničesar od navedenega tožena stranka ni uveljavljala.

6. Pritožba pa je utemeljena v delu, ko prvostopnemu sodišču očita, da ni pravilno ugotovilo, ali gre v konkretnem primeru za terjatev, na katero v skladu z 214. členom ZFPPIPP učinkuje pri toženi stranki sklenjena prisilna poravnava. Sodišče prve stopnje se je oprlo na drugi odstavek 165. člena ZFPPIPP, po katerem niti začetek postopka prisilne poravnave niti potrjena prisilna poravnava ne učinkujeta za terjatev upnika na podlagi vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe. Na navedeno določilo se je sklicevala tudi tožeča stranka, pri čemer pa je v isti sapi zatrjevala, da je njen pravni prednik izpolnil vse svoje pogodbene obveznosti. Tožena stranka je sicer zatrjevala nasprotno, vendar je sodišče njene ugovore (pravilno) zavrnilo, zato ni jasno, na katere okoliščine je oprlo zaključek, da je bila pogodba obojestransko neizpolnjena. Neizpolnitev akcesorne obveznosti (neizročitev menice za zavarovanje v garancijski dobi) ne predstavlja vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe po drugem odstavku 24. člena ZFPPIPP, saj se kot neizpolnjena pogodba tudi po navedenem določilu šteje takšna pogodba, pri kateri ni v celoti izpolnjeno glavno (za pogodbo bistveno in značilno) izpolnitveno ravnanje obeh strank. Glavno izpolnitveno ravnanje tožeče stranke oz. njenega pravnega prednika pa je bila izvedba izolacije na objektu T. (1. člen Pogodbe -B2).

7. Trditveno breme za dejstvo, da pogodba do začetka prisilne poravnave nad toženo stranko še ni bila obojestransko izpolnjena, je na tisti stranki, ki si od zatrjevanja tega dejstva lahko obeta kakšno pravno korist. To pa v konkretnem primeru ni bila tožena, pač pa tožeča stranka. Tožena stranka nima ne pravnega ne ekonomskega interesa, da bi se sklicevala oz. dokazovala obojestransko neizpolnitev. Tožeča stranka pa je nasprotno trdila, da je vse svoje obveznosti po pogodbi izpolnila.

8. Sklenjena prisilna poravnava učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave (212. člen ZFPPIPP). Prisilna poravnava se je pri toženi stranki začela dne 6.10.2009. Sodišče prve stopnje se z ugotavljanjem nastanka terjatve tožeče stranke ni posebej ukvarjalo, ker je očitno štelo, da je glede na izdajo računa v letu 2010 (ki ga ni v spisu) nastala po začetku prisilne poravnave nad toženo stranko. Vendar pa terjatev ne nastane in ne zapade na podlagi računa, pač pa na podlagi materialnopravnega razmerja, iz katerega izvira. Tudi dejstvo, da je terjatev po vtoževanem računu, ki se nanaša na plačilo opravljenih pogodbenih storitev oz. del, nastala po začetku postopka prisilne poravnave, je bilo v trditvenem in dokaznem bremenu tožeče stranke, ki pa v tej smeri ni navedla ničesar in tudi ni predložila dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče preizkusiti, kdaj je terjatev po računu št. 04/10 nastala. Datum nastanka te terjatve je bil med strankama sporen, pri čemer je tožena stranka dokazala, da je bila pogodba, iz katere izvira, sklenjena dne 16.5. 2008. Odsotnost odločilnih dejstev in dokazov glede nastanka terjatve po vtoževanem računu gre zato v breme tožeče stranke.

9. Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo v skladu s pogoji pravnomočno potrjene prisilne poravnave (217. člen ZFPPIPP). Navedena sprememba sodbe pa ni vplivala na odločitev o stroških, saj so tako izvršilni kot pravdni stroški nastali po začetku prisilne poravnave nad toženo stranko, zato nanje sklenjena prisilna poravnava nima učinka. Sprememba sodbe tudi nima učinka na oceno uspeha tožeče stranke v tem postopku, saj se delna zavrnitev zahtevka zaradi učinkov sklenjene prisilne poravnave ne šteje kot neuspeh tožeče stranke pač pa kot naključje, ki se je primerilo toženi stranki (156. člen ZPP). Ker je tožena stranka s pritožbo delno uspela, bi bila upravičena do delne povrnitve pritožbenih stroškov, vendar bi hkrati morala povrniti del pritožbenih stroškov tožeče stranke v zvezi z odgovorom na pritožbo, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP odločilo, da vsaka stranka nosi svoje.