Jedro

Interpretacija prvostopnega sodišča v smeri, da zapisane besede, ki bi jih naj obdolženec pisal oškodovanki ne predstavljajo resne grožnje z napadom na življenje (in/ali telo) oškodovanke kot tožilke, kar je eden od temeljnih zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, ker je zapisane besede mogoče razumeti tudi na kak drug način in ne le kot grožnjo (grožnja z izgubo glave bi se po oceni prvostopnega sodišča lahko nanašala tudi na možne negativne premoženjske posledice za oškodovanko) in ostale navedbe prvostopnega sodišča v smeri, na kak način vse je mogoče razumeti vsebino dopisa povzetega pod točko II izpodbijanega sklepa namreč predstavljajo oceno, ki je pridržana sodišču po izvedbi dokaznega postopka na glavni obravnavi. Razlogi, ki jih je v podkrepitev tega dela svoje odločitve zapisalo prvostopno sodišče pomenijo namreč oceno dejanskih in ne pravnih vprašanj, kar ne more biti predmet preizkusa po 1. točki prvega odstavka 277. člena ZKP.

Izrek

I. Pritožbi pooblaščenca oškodovanke kot tožilke A.R. se delno ugodi in sklep sodišča prve stopnje pod točko II, v delu, ki se nanaša na obtožni predlog vložen 16. 7. 2015 z dopolnitvijo z dne 21. 8. 2015, vložen zoper obdolženega V.M. zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika ter v delu, ki se nanaša na stroške tega dela kazenskega postopka razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

II. V preostalem delu se pritožba pooblaščenca oškodovanke kot tožilke zavrne kot neutemeljena in v nerazveljavljenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje pod točko I. izreka kot nepopoln, na podlagi tretjega odstavka 76. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavglo obtožni predlog oškodovanke kot tožilke A.R. vložen zaradi storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. v zvezi s 3. točko prvega odstavka 252. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Pod točko II izreka pa je zavrglo obtožni predlog oškodovanke kot tožilke vložen zoper obdolženca zaradi storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1 na podlagi prvega odstavka 437. člena, v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). V skladu z drugim in tretjim odstavkom 96. člena ZKP je bilo odločeno, da je stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne izdatke obdolženca, nastale po prevzemu kazenskega pregona od državnega tožilca, dolžna povrniti oškodovanka kot tožilka A.R. 2. Zoper tak sklep se je pritožil pooblaščenec oškodovanke kot tožilke, ki v pritožbi navaja, da je prvostopno sodišče v obravnavani zadevi dejansko stanje ugotovilo zmotno, kršilo pa je tudi določbe kazenskega zakonika ter bistveno kršilo določbe kazenskega postopka.

3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji pa je pokazal naslednje:

4. V kateri smeri bi naj prvostopno sodišče kršilo kazenski zakon in katere bistvene kršitve določb kazenskega postopka naj bi pri tem zagrešilo, iz vsebine pritožbenih navedb pooblaščenca oškodovanke kot tožilke ni mogoče razbrati, saj pritožnik ni navedel niti tega, katere konkretne kršitve določb 371. in 372. člena ZKP ima v mislih. Iz vsebine pritožbenih navedb, kjer pritožnik navaja, da je zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja prvostopno sodišče posledično kršilo tudi določbe KZ-1, pa je razbrati, da pritožnik uveljavljane kršitve očitno vidi kot posledico zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ni mogoče, saj je kazenski zakon lahko kršen le, če sodišče ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju uporabi napačen zakon, ali pa ga sploh ne uporabi.

5. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji pa je nadalje pokazal tudi, da je potrebno pritrditi prvostopnemu sodišču, ki je na strani 3 in 4 izpodbijanega sklepa obsežno obrazložilo, zakaj meni, da kljub dopolnitvi obtožnega predloga oškodovanke kot tožilke v delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 v zvezi s 3. točko prvega odstavka 252. člena KZ-1 obtožni predlog ni bil sposoben za obravnavanje. Z razlogi prvostopnega sodišča v tej smeri namreč v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, zaradi česar pritožba s prikazovanjem, da obtožni predlog v navedeni smeri vendarle ni pomanjkljiv, ne more biti uspešna.

6. Ima pa pritožnik prav, ko graja odločitev prvostopnega sodišča v delu, ki se nanaša na točko II izreka izpodbijanega sklepa. Tudi po oceni pritožbenega sodišča namreč opis obdolžencu pod točko II izreka opisanega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1 vsebuje vse zakonske znake obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Interpretacija prvostopnega sodišča v smeri, da zapisane besede, ki bi jih naj obdolženec pisal oškodovanki ne predstavljajo resne grožnje z napadom na življenje (in/ali telo) oškodovanke kot tožilke, kar je eden od temeljnih zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, ker je zapisane besede mogoče razumeti tudi na kak drug način in ne le kot grožnjo (grožnja z izgubo glave bi se po oceni prvostopnega sodišča lahko nanašala tudi na možne negativne premoženjske posledice za oškodovanko) in ostale navedbe prvostopnega sodišča v smeri, na kak način vse je mogoče razumeti vsebino dopisa povzetega pod točko II izpodbijanega sklepa namreč predstavljajo oceno, ki je pridržana sodišču po izvedbi dokaznega postopka na glavni obravnavi. Razlogi, ki jih je v podkrepitev tega dela svoje odločitve zapisalo prvostopno sodišče pomenijo namreč oceno dejanskih in ne pravnih vprašanj, kar ne more biti predmet preizkusa po 1. točki prvega odstavka 277. člena ZKP. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi pooblaščenca oškodovanke kot tožilke in sklep sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo.

7. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.