Jedro

O pravnem interesu za motenjsko varstvo ni moč govoriti v primerih, ko motilno ravnanje predstavlja zgolj neznatno spremembo dejanskega stanja oziroma ta sprememba nima nobenega praktičnega pomena in predstavlja le neznatno oviranje izvrševanja tožnikove posesti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v III. točki izreka spremeni tako, da znaša rok za izpolnitev obveznosti plačila pravdnih stroškov namesto osem dni petnajsti dni.

II. V preostalem se pritožba zavrne, sklep sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Pravdne stranke same nosijo svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 27. 12. 2019 odločilo: - da so dolžni toženci v 15-ih dneh vzpostaviti prejšnje posestno stanje tako, da z nepremičnine z ID znakom parcela 0000 1414/3 odstranijo vse ovire, zlasti betonski zid v približni dolžini 3m, ki poteka od vhoda v posamezni del 0000-171-2 do parcele 000 2111/6; betonski podest pred vhodom v posamezni del 0000-171-2, približnih dimenzij 2,5 m x 80 cm x 10 cm; ter betonske stopnice, približne tlorisne površine 1,5 metra x 1 meter, ki vodijo v posamezni del 0000-171-1 (I. točka izreka), - da so se dolžni toženci v prihodnje vzdržati vsakega motenja posesti parcele z ID znakom parcela 0000 1414/3, in sicer z zidanjem betonskih zidov, podestov, stopnic ali drugim podobnim ravnanjem (II. točka izreka), - da so dolžni toženci tožnici v osmih dneh od prejema pisnega odpravka sklepa povrniti 2.113,11 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sklep se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožujejo toženci, ki pritožbenemu sodišču predlagajo, da ga spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek (s stroškovno posledico), oziroma podrejeno, da ga razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje novemu sodniku. Uvodoma navajajo, kako je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom odločilo. Kršilo naj bi določbe iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj si izrek in obrazložitev nasprotujeta. V I. točki izreka je tožencem naložilo, da morajo v 15 dneh vzpostaviti prejšnje posestno stanje tako, da… V kolikor sodišče v izreku izrecno ne napiše, od kdaj se šteje rok za izpolnitev obveznosti, se domneva, da od dneva pravnomočnosti in izvršljivosti. V 34. točki obrazložitve pa je navedlo, da bo začel teči rok prvi dan po vročitvi prepisa sklepa tožencem. Sodišče ni imelo pravne podlage, da je za povračilo pravdnih stroškov v III. točki izreka določilo 8-dnevni rok. Tožnica ni predložila nobenega dokaza, s katerim bi bilo moč dokazati, da je prvo toženka kakorkoli motila posest tožnice ali pomagala pri tem, niti da bi naročila, še manj, da bi bilo to storjeno v njeno korist. Zgolj izjava v odgovoru na tožbo z dne 25. 4. 2019, da je imel tretje toženec soglasje s strani prvo in drugo tožene stranke, še ne pomeni, da sta kakorkoli sodelovali pri motenju tožnice. Zato gradnje zidu in stopnic ter podesta ni moč šteti za usklajeno ravnanje tožencev. Sodišče je kršilo tudi določbi 8. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izpodbijani sklep v obrazložitvi o odločilnih dejstvih v nasprotju z vsebino listin. Pritožba izpostavlja, kaj glede tožničinih trditev izhaja iz 17. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa. Sodišče nikjer ne pojasni, za kateri podest gre v tej situaciji. V predmetni zadevi naj bi bila namreč sporna dva podesta. Na fotografijah v prilogi B3 in A10 naj bi se nahajal isti podest le, da sta bili posneti z različnih razdalj. Drugo toženec je ob zaslišanju dne 28. 11. 2019 izpovedal, da je ta podest zgolj „zafrošlal“ oziroma zgolj zabetoniral trikotnik, ki je nadaljevanje podesta. Tožnica ni podala trditvene podlage, da gre za nov podest ali da bi bil ta zaradi naknadnega betoniranja bistveno večji, zaradi česar bi to pomenilo povsem nov podest. Ni zanikala ali kakorkoli nasprotovala dejstvu, da je ta podest obstajal že vsaj od 3. 11. 2018. Sodišče prve stopnje je tako odločilo mimo ponujenega trditvenega gradiva in toženi stranki onemogočilo učinkovito obrambo. Prav tako je povsem arbitrarno verjelo izpovedi tožničinega moža (priče) K. D. z dne 28. 11. 2019. Ta naj bi izrecno zatrdil, da je tožence videl postavljati zid, stopnice in podeste, kar naj bi potrdil s fotografijo 2 v prilogi A 10. Pritožniki v zvezi s tem izpostavljajo, da je iz te fotografije razvidno, da je prvi podest že postavljen, drugega podesta in stopnic pa se na tej fotografiji ne more videti, niti ni viden sporni del zidu. Zgolj prisotnost drugo toženca na fotografiji še ne pomeni sodelovanja pri gradnji spornih objektov. Sodišče prve stopnje je v 17. točki obrazložitve napačno ugotovilo, da toženci niso oporekali tožničinim trditvam glede pričetka gradnje zidu. Pritožba omenja, kaj sta prvo in drugo tožena stranka navajali v odgovoru na tožbo dne 24. 4. 2019, kar naj bi sodišče prezrlo in v celoti sledilo navedbam tožnice, pri tem pa svoje odločitve ni obrazložilo. Tudi v 21. točki obrazložitve naj bi sodišče dokazno oceno izvedlo zelo pristransko in pomanjkljivo, zaradi česar naj bi bil izpodbijani sklep obremenjen z bistveno kršitvijo določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz fotografije št. 1 v prilogi A9, na katero se sodišče sklicuje, so razvidni smetnjaki, ki so v lasti tretje toženca, in pa cev, ki je bila sicer od gradbenega podjetja, ki je bilo pred stečajem v lasti K. D., a jo je dve leti za zaščito druge lastniške parcele uporabljal tretje toženec. Na podlagi česa je sodišče zaključilo, da omenjena fotografija potrjuje navedbe tožnice, iz obrazložitve ni razvidno. Prav tako je povsem arbitrarno ocenilo za verodostojno pričanje K. D. Spregledalo je tudi, da si je tožnica pri izpovedbi pomagala z zapiski. Sodišče je neenotno presojalo izpovedbe prič, še posebej glede zadnjega posestnega stanja. Nekaterih prič (A. I., A. D. in E. D.) brez razloga sploh ni upoštevalo. Ni jasno, zakaj je dalo večjo težo izpovedbama tožnice in njenega moža kot pa izpovedbam tožencev in preostalih zaslišanih prič. Nenazadnje je v sklepu P 2/2012 z dne 8. 11. 2019 ugotovilo, da je K. D. zainteresirana priča, zaradi česa mu ni moglo verjeti. Najbolj neodvisna in s tem verodostojna priča naj bi bil F. K. Sodišče je iz njegove izpovedbe povzelo zgolj to, da je tožnica dvorišče uporabljala za sprehod z otrokom, ni pa ga zanimalo, kje se je slednja sprehajala z otrokom. Glede časovnih okvirjev pa je celo navedlo, da kolikokrat in kdaj je nazadnje F. K. videl tožnico z otrokom iti po severnem dvorišču za odločitev ni bistveno, kljub temu, da je bilo to dve leti nazaj. Prav tako je povsem samovoljno tolmačilo izjavo priče E. D., da je videla iti tožnico z otrokom čez dvorišče. Iz zapisnika z dne 10. 10. 2019 ni razvidno tolmačenje poti čez dvorišče, kot je to tolmačilo sodišče prve stopnje. Tožnica bi morala zadostiti trditvenemu in dokaznemu bremenu, čemur pa očitno ni, saj ni predložila niti enega verodostojnega dokaza, iz katerega bi bilo moč ugotoviti, da je dejansko hodila k toplotni črpalki. Razen K. D. ni tega potrdila nobena izmed prič. Prav tako ni jasno, kako je sodišče lahko tako zlahka in prepričljivo zaključilo dokazno oceno glede tožničinega prehajanja z otroki po severni strani stavbe in igranja otrok na tem delu zgolj, ker naj bi zaradi lege nepremičnine ob prometnici obstajala veliko večja verjetnost, da je z otrokoma hodila po severnem delu. Tožnica ni podala tako konkretne podlage glede prometnice in je takšen zaključek sodišče napravilo samovoljno ter mimo njene trditvene podlage. Neutemeljeni so tudi zaključki prvostopenjskega sodišča glede odloženega materiala in dostopa do okna, predvsem pa tožnica teh trditev ni podprla z dokazi. V pravdi P 2/2019 je ista sodnica kot dokazno podlago uporabila izpoved številnih prič, ki so vse potrdile navedbe tožnikov oziroma v tej pravdi prvo in drugo tožene stranke. V omenjeni pravdi je sodišče praktično zahtevalo predložitev fotografij o zadnjem posestnem stanju, iz katerih bi bilo moč ugotoviti, ali so tik pred motilnim ravnanjem tožniki izvajali posest. V predmetni zadevi pa se je zadovoljilo že zgolj z navedbami tožnice, ki je delno potrdila svoje navedbe, prav tako jih je kot priča potrdil še njen mož. Podana naj bi bila kršitev ustavnega načela o enakosti vseh pred zakonom in enakega varstva pravic. Ko je bila tožnica zaslišana kot stranka, ni potrdila svojih trditev o vožnji po dvorišču, zaradi česar gre za nedokazano dejstvo. Takšna izpoved naj bi bila tipičen primer informativnega dokaza, ki je v celoti neupošteven. Pritožba izpostavlja, kaj je sodišče prve stopnje glede ustaljene rabe kot kriterija soposesti navedlo v 25. točki obrazložitve. Takšna obrazložitev naj bi bila v celoti nelogična in nesmiselna. Zakaj za sodišče potem ni bila relevantna izpovedba F. K., da je videl tožnico na spornem delu „pred dvema letoma“. Gre za relativno daljše časovno obdobje. Stališče sodišča je še toliko bolj nenavadno, ker je v primeroma enaki pravdi P 2/2019 s podobnim dejanskim stanjem in enako pravno podlago v sklepu izdanem 8. 11. 2019 uporabilo kriterij zadnje mirne posesti. Sodišče je v 30. točki obrazložitve sodišče samo ugotovilo, da je nivojski prehod visok približno 40 cm. Gre za višino sedišča povprečnega stola. Vsaka gibalno neovirana odrasla oseba, pa tudi otrok, je zmožen stopiti na stol. Posestno varstvo je v bistvu varstvo ekonomskega interesa stranke, ne pa njenega pravnega interesa. Če ekonomskega interesa ni ali je ta minimalen, zahteva za posestno varsvo ni utemeljena (pritožba se sklicuje na odločbo VSL I Cp 495/2010 z dne 19. 5. 2010). V predmetni zadevi je ekonomski interes varstva posesti tožnice glede na konkretne okoliščine tako zanemarljiv, da obravnavani zahtevek ni predstavljal takšnega izvrševanja pravice do posestnega varstva, ki bi ustrezal njegovemu namenu. V 31. točki sodišče pojasnjuje svojo odločitev v zvezi z drugim podestom, ki stoji pred vhodom v posamezni del 0000-171-1 v lasti tretje tožene stranke in je viden na fotografiji 4 v prilogi A11. Pritožba poudarja, da ta podest sploh ni predmet tožbenega zahtevka. Podest, ki je del stopnic, nikakor ne more ovirati dostopa do okna ali toplotne črpalke. Ni vsaka sprememba dejanskega stanja motenje soposesti (pritožba se sklicuje na odločbo VSL I Cp 2305/2010 z dne 17. 11. 2010). Da bi bilo podano motenje, mora imeti sprememba dejanskega stanja ekonomski in praktičen pomen (pritožba se sklicuje na odločbo VSL I Cp 4722/2010 z dne 6. 1. 2011). Sprememba dejanskega stanja po izgradnji zidu in prehoda ter drugega podesta ne vplivata na ekonomsko in tudi ne praktično na tožničino posest, bistveno pa zgrajene stopnice in podest vplivata na življenje tretje toženca, saj mu to predstavlja vhod v dom. Sodišče prve stopnje se je mimo trditvene podlage opredelilo tudi glede prislonjene kovinske mreže. Ta namreč ni obstajala v času vložitve tožbe, bila pa je tudi umaknjena še pred narokom za glavno obravnavo dne 28. 11. 2019. Prav tako mreža ni predmet tožbenega zahtevka. Sodišče se ni opredelilo do fotografij v prilogah B19 in B16, ki so jih predložili toženci in iz katerih je jasno razvidno stanje po sanaciji. Napačno je odmerilo tudi pravdne stroške. Ni obrazložilo, v kakšnem razmerju naj bi toženci le-te plačali tožnici. Neutemeljeno je priznalo 100 točk za čakanje na obravnavo in 120 točk za odsotnost iz pisarne v času potovanja, povezano z narokom za glavno obravnavo, ki je bil razpisan za dne 21. 11. 2019, a je odpadel. Ker gre za očitno napako sodišča, je tožence neupravičeno bremeniti s stroški nasprotne stranke. Prav tako je neupravičeno priznalo potne stroške odvetnika po vrednosti 0,37 EUR/km. Pritožniki se sklicujejo na četrti odstavek 9. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku oziroma drugi odstavek 168. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ, v skladu s katerim se zaposlenemu prizna kilometrina v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov. Ta je v času narokov znašala 0,18 EUR.

3. Tožnica je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbena trditev, da tožnica ni predložila nobenih dokazov glede pasivne legitimacije prvo toženke (motenja posesti z njene strani), ne drži. Za dokazovanje teh trditev je že v tožbi predlagala (tudi) svoje zaslišanje in zaslišanje svojega moža (priče) K. D. Sama je nato ob zaslišanju na obravnavi dne 28. 11. 2019 izpovedala, da so motilna ravnanja toženci izvajali skupaj, in sicer naj bi jih oba z možem videla delati. Podobno je tudi njen mož (kot to v 18. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotavlja sodišče prve stopnje, pritožba pa tega ne izpodbija) povedal, da je videl tožence postavljati zid, stopnice in podeste. Sodišče prve stopnje pasivne legitimacije prvo toženke in drugo toženca tudi ne utemeljuje zgolj z njunim soglasjem k izvršenim delom (postavitvi zidu in stopnic),1 kot bi bilo to moč razumeti iz pritožbenih navedb, ampak izpostavlja usklajeno delovanje tožencev, medsebojno soglašanje in pomoč pri spornih gradbenih delih (glej 29. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa). Pritožba teh ugotovitev ne uspe izpodbiti.2 Na drugi strani je njeno izpostavljanje, da bi bilo od prvo in drugo tožene stranke neživljenjsko zahtevati, da preverjata, ali ima nekdo3 soglasje s strani tretje osebe,4 za presojo pravilnosti izpodbijanih zaključkov nebistveno; predvsem z ozirom na izpovedbi tožnice in njenega moža (o tem, kaj sta zaznala) pa neprepričljivo tudi nasprotovanje zaključku o usklajenem ravnanju tožencev pri gradnji zidu in stopnic (kar posledično velja tudi za v tem okviru posplošeno podan očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP5).

6. Prav tako ne drži, da je izpodbijani sklep v obrazložitvi o odločilnih dejstvih v nasprotju z vsebino listin in da naj bi bila podana kršitev določb iz 8. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V tem oziru je neutemeljena že uvodna pritožbena navedba, da naj bi bila v predmetni zadevi sporna dva podesta. Sporen (relevanten) je bil zgolj podest, ki je bil predmet tožbenega zahtevka (navedb) in o katerem je sodišče prve stopnje tudi odločilo,6 in sicer podest, ki se nahaja pred vhodom v posamezni del 0000-171-2. Pritožba zgolj s pojasnjevanjem, da je bila fotografija z dne 3. 11. 2018 v prilogi B3 posneta z daljše razdalje kot fotografija št. 3 z dne 6. 3. 2019 (priloga A10), ne prepriča, da gre (na obeh fotografijah) za identičen podest, oziroma ne uspe izpodbiti ugotovitve sodišča prve stopnje (glej 18. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa), da so toženci predmetni podest povečali in da gre v tem kontekstu za nov podest, ki skupaj z ostalimi spornimi gradbenimi posegi predstavlja motilno ravnanje. Z izpostavljanjem drugo toženčeve izpovedbe, podane na naroku 28. 11. 2019, da je podest zgolj „zafrošlal“ (kar v 27. točki prve stopnje izpostavlja tudi sodišče prve stopnje) oziroma zabetoniral trikotnik, ki je v nadaljevanju podesta, pa ugotovitvam sodišča prve stopnje o povečanju podesta, pritožba pravzaprav sama pritrjuje. Nadalje ne drži njena trditev (in z njo povezan očitek o zagrešeni procesni kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), da tožnica nikoli ni podala trditev o tem, da naj bi bil podest bistveno povečan in da naj bi to pomenilo, da gre za nov podest. Slednja je namreč v vlogi z dne 12. 8. 2019 jasno navedla, da je bil podest sezidan povsem na novo. Posledično ni moč slediti niti pritožbeni trditvi, da tožnica ni nasprotovala dejstvu, da je podest obstajal že vsaj od 3. 11. 2018. Ob tem, da toženci ugotovitve sodišča prve stopnje (glej 19. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa), da je tožnica za motilna ravnanja izvedela 3. 3. 2019, tožbo pa vložila 2. 4. 2019, ustrezno (jasno) ne izpodbijajo, pa je z vidika presoje pravočasnosti njene vložitve (32. člen SPZ7) ta očitek tudi sicer brezpredmeten.

7. Očitek, da je sodišče prve stopnje povsem arbitrarno sledilo zgolj izpovedbi tožničinega moža K. D. (ki je ob zaslišanju dne 28. 11. 2019 izpovedal, da je tožence videl postavljati zid, stopnice in podeste), je posplošen oziroma neprepričljiv. Sodišče prve stopnje (18. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa) je izpostavilo, da je bila njegova izpovedba skladna z izpovedbo tožnice, potrjevala pa naj bi jo tudi fotografija št. 2 v prilogi A 10, ki prikazuje toženca pri delu. Ker je ugotovilo, da so toženci podest bistveno povečali in da gre v tem oziru za nov podest, je pritožbeno pojasnjevanje, češ da je iz omenjene fotografije razvidno, da je podest že postavljen, nebistveno, trditev, da prisotnost drugo toženca na fotografiji še ne pomeni sodelovanja pri gradnji spornih objektov, pa nekonkretizirana in neprepričljiva.

8. Ugotovitev sodišča prve stopnje (17. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), da toženci tožničinim trditvam glede pričetka gradnje zidu niso oporekali, je pravilna. Pritožba izpostavlja, da naj bi prvo in drugo tožena stranka v odgovoru na tožbo dne 24. 4. 2019 (med drugim) zatrjevali, da je iz tožničinega dokaza, to je fotografije številka 2, razvidno, da betonski podest že stoji, da takrat betonskega zidu še ni. A zgolj takšnega (kratkega) komentiranja fotografije ni moč šteti za ustrezno (jasno in konkretizirano) nasprotovanje (jasnim) trditvam tožnice o začetku gradnje (zidu). Posledično je neutemeljen tudi očitek o popolnem prezrtju navedb tožencev in o samovoljnem sledenju trditvam tožnice kot tudi (nejasno) zatrjevanje o neobrazloženosti odločitve.

9. Pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje v 21. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, v kateri povzema tožničino izpovedbo, dokazno oceno izvedlo pristransko in pomanjkljivo, zaradi česar naj bi bil izpodbijani sklep obremenjen z bistveno kršitvijo določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen (sama trditev o zagrešeni procesni kršitvi pa tudi sicer nepojasnjena8). Pritožbeno poudarjanje, da naj bi bila cev, ki je vidna na fotografiji št. 1 v prilogi A9, od gradbenega podjetja, ki je bilo pred stečajem v lasti K. D., a da jo je dve leti za zaščito druge lastniške parcele uporabljal tretje toženec (ki je cev posedoval in ne tožnica), je ne le neizkazano, ampak prvenstveno nedopustno novo in že zato neupoštevno (prvi odstavek 337. člena ZPP). Posledično (kot tudi upoštevaje samo vsebino omenjene fotografije) neprepričljivo izzveni pritožbeno navajanje, da (iz obrazložitve) ni jasno, zakaj je sodišče prve stopnje (ki je izpostavilo, da ta prikazuje stanje pred izvedenimi gradbenimi deli, čemur pritožba ne oporeka) štelo, da omenjena fotografija potrjuje tožničine trditve. Sodišče prve stopnje je v 21. točki obrazložitve (upravičeno) ugotovilo (pritožba pa temu ne oporeka), da se izpovedbi tožnice in njenega moža (K. D.) ujemata ter da se ne spreminjata, pri čemer pa ni (kot to zmotno ugotavlja pritožba) verodostojnosti izpovedbe slednjega utemeljilo z okoliščino ujemanja (ne-spreminjanja) izpovedb. Prav tako na oceno verodostojnosti (»pristnosti«) tožničine izpovedbe sama za sebe ne more vplivati okoliščina (ki jo izpostavlja pritožba), da si je pri izpovedovanju pomagala z zapiski. Enako velja za pritožbeno poudarjanje, da je K. D. tožničin mož. Tudi ta okoliščina namreč sama za sebe ne more vzbuditi pomisleka v verodostojnost (prepričljivost) njegove izpovedbe, pri čemer pritožba ne upošteva, da so vse pravdne stranke med seboj v sorodstvu oziroma svaštvu. Kako je sodišče prve stopnje ocenilo izpovedbo in „status“ K. D. v pravdi P 2/20199 oziroma ali je to storilo pravilno, kot tudi na podlagi katerih dokazov (vrste dokazov) je ugotavljalo zadnjo posestno stanje, je za presojo pričine izpovedbe v tej pravdi nebistveno; poleg tega pa pritožbeno sklicevanje na obrazložitev sklepa z dne 8. 11. 2019, izdanega v zadevi P 2/2019 prvenstveno predstavlja (nedopustno) pritožbeno novoto. Ker je dokazna ocena v tej pravdi obrazložena in prepričljiva ter je pritožbi ne uspe izpodbiti (prav tako ne izkazati neenakega obravnavanja strank v tej pravdi), neprepričljivo izzveni tudi njeno (posplošeno) sklicevanje10 na kršitve ustavnega načela o enakosti (vseh pred zakonom na področju sodnega in drugega varstva pravic) ter načela enakega varstva pravic.

10. Zakaj sodišče prve stopnje ni sledilo izpovedbam prič A. I., A. D. in E. D. oziroma tožencev (glede tožničine uporabe celotnega severnega dela oziroma dvorišča hiše), je obrazloženo pojasnilo v 22. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da izpovedb omenjenih prič (brez razloga) ni upoštevalo, pri čemer pa niti ne pojasni, v katerem delu (oziru) bi jih zaradi njihove pomembnosti (relevantnosti) moralo upoštevati. Z ozirom na vsebino obrazložitve izpodbijanega sklepa neprepričljivo (posplošeno) izzveni tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zgolj sledilo navedbam tožnice in da je postopalo pristransko. V zvezi z izpovedbo priče F. K. (z dne 28. 11. 2019) je sodišče prve stopnje v prej omenjeni točki obrazložitve izpodbijanega sklepa (upravičeno) kot ključno izpostavilo okoliščino, da ta (izpovedba) potrjuje, da je tožnica severno dvorišče11 uporabljala za (s)prehod z otrokom, ter da je v tem oziru manj pomembno, kolikokrat in kdaj nazadnje jo je F. K. pri tem prehajanju videl (saj svojih zaključkov o tem, da je tožnica to počela tudi kasneje oziroma pred samim zatrjevanim motenjem, ni oprlo na izpovedbo omenjene priče). Zato je za presojo izpodbijanih zaključkov nebistveno tudi pritožbeno izpostavljanje izpovedbe F. K. o tem, da naj bi tožnico pri tem prehajanju videl „ene dve leti nazaj“. Hkrati je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da izpovedba omenjene priče nasprotuje navedbam tretje toženca (z dne 10. 1. 2019),12 da je šla tožnica pred tožbo mogoče dvakrat peš z otrokom, prej pa nikoli, in da naj bi slednji smatral, da je posest zaigrala. Sklicevanje sodišča prve stopnje na izpovedbo omenjene priče tudi sicer ni bistveno, saj je slednje, kot je razvidno (predvsem) iz 21. in 22. točke obrazložitve, zaključek o tožničini uporabi/posesti (konkretneje prehajanju dvorišča) naredilo prvenstveno na podlagi njene izpovedbe oziroma izpovedbe njenega moža (ki ju je izpovedba F. K. v bistvenem potrjevala), dvoma v prepričljivost (verodostojnost) katerih (kot je bilo že poudarjeno) pritožba ne uspe vzbuditi. Neprepričljiv je nadalje očitek o samovoljnem tolmačenju izpovedbe priče E. D. (tretje toženčeve žene), da je tožnico videla iti z otrokom čez dvorišče (glej 22. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa). Slednja je (kot je to razvidno iz zapisnika z dne 28. 11. 2019) res „zgolj“ navedla, da je tožnico z otrokoma videla iti čez dvorišče proti jezeru. Sodišče prve stopnje je v 20. sprotni opombi izpodbijanega sklepa to smer (pot), o kateri je izpovedala priča, natančneje („zemljepisno“) pojasnilo, čemur pritožba nasprotuje in to opredeljuje kot neprimerno dokazno oceno, a ne pojasni, zakaj naj bi bilo takšno razumevanje izpovedbe glede poti (smeri) oziroma „pojasnilo“ omenjenega sodišča (vsebinsko) nepravilno.13 Posledično neprepričljivo izzvenita očitka o zagrešeni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju.

11. Kot izhaja že iz tožbe, je tožnica v zvezi s svojim dostopanjem do zunanje enote toplotne črpalke kot dokaz predlagala (tudi) svoje zaslišanje in zaslišanje svojega moža, ki sta (ob zaslišanju) te trditve nato tudi potrdila (glej 21. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa). Pritožbeno navajanje, da tožnica v tem pogledu ni zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, zato ni utemeljeno. Ker je že s temi dokazi (glej tudi ostale zaključke sodišča prve stopnje glede tožničinega dostopanja in vzdrževanja toplotne črpalke v 22. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa) izkazala svoje trditve, ji glede dokazovanja le-teh ni bilo treba predložiti nobenih drugih dokazov, to je računov ali fotografij, kot bi to po mnenju pritožbe morala. Spričo dokazanosti omenjenih trditev tudi sodišču prve stopnje ni bilo potrebno „iskati“ dodatnih razlogov (kakor to očita pritožba). V 22. točki obrazložitve je zgolj življenjsko logično izpostavilo, da je z ozirom na samo naravo toplotne črpalke kot naprave zaradi njenega pregledovanja in vzdrževanja potrebno do nje dostopati (kar prav tako govori v prid resničnosti tožničinih trditev, da je do toplotne črpalke dejansko dostopala). Zakaj naj ta ugotovitev ne bi držala, pritožba (ustrezno) ne pojasni. Za presojo pravilnosti izpodbijanih zaključkov je nebistveno tudi pritožbeno izpostavljanje, da ima tožnica do toplotne črpalke še vedno dostop (ki naj bi bil ugodnejši) z drugih strani. V (motenjskem) sporu, kot je predmetni, je bila namreč v tem oziru ključna ugotovitev sodišča prve stopnje (ki je pritožba ne uspe izpodbiti), da je prišlo zaradi ravnanja tožencev do onemogočanja (spremembe) dotedanje ustaljene rabe tožnice (glej 31. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa).

12. Zmotno je nadalje pritožbeno navajanje, da je sodišče prve stopnje svoj zaključek o tožničinem prehajanju z otroki po severni strani stavbe in igranje otrok na tem delu, naslonilo zgolj na okoliščino, da naj bi zaradi lege nepremičnine ob prometnici obstajala veliko večja verjetnost, da je z otrokoma hodila po severnem delu. Omenjeno sodišče je namreč takšen zaključek lahko naredilo prvenstveno iz razloga, ker sta tako izpovedala tožnica kot njen mož (glej 21. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa). V 22. točki obrazložitve je zgolj kot prepričljivo izpostavilo tožničino ob izpovedbi podano razlago, da je po severni strani z otroci hodila, ker je bila ta pot (zaradi lege nepremičnine ob prometnici) varnejša, s čimer (kljub temu, da tožnica o prometnici kot razlogu za to trditev ni podala) ni kršilo razpravnega načela, kot to neutemeljeno trdi pritožba. Stranke morajo trditve podati o ključnih dejstvih (kar je bila v konkretnem primeru tožničina trditev o (s)prehajanju po severni strani) in ne o vseh v zvezi z njimi povezanimi (nesamostojnimi) okoliščinami, ki jih (nato) omenijo ob izpovedbi (sodišče pa v dokazni presoji oziroma oceni izpovedbe to upravičeno upošteva). Kot je razvidno iz 21. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje svoje zaključke glede odloženega gradbenega materiala in dostopa do okna (prav tako) utemeljeno oprlo na izpovedbi tožnice in njenega moža oziroma fotografijo št. 1 v prilogi A9, torej na dokaze, ki jih je predlagala tožnica. Zato pritožbena trditev, da slednja teh svojih trditev ni dokazno podprla, ne drži, navajanje, da je cev in smetnjaka na omenjeni fotografiji uporabljal tretje toženec, pa ne le neizkazano, ampak prvenstveno nedopustno novo.

13. Sodišče prve stopnje je v 23. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pojasnilo, da je tožnica (možnost) vožnje omenjala le zaradi navedbe širine prehoda.14 Ker je slednja na istem naroku dne 10. 10. 2019 hkrati pojasnila (in sicer ne ob zaslišanju, kot to napačno zatrjuje pritožba, ampak v okviru podanih trditev), da ne sama ne noben od njenih na spornem delu ni vozil, je sodišče prve stopnje v prej omenjeni točki obrazložitve jasno poudarilo, da ne šteje (kar je razvidno tudi iz celotne obrazložitve izpodbijanega sklepa), da je tožničina ustaljena raba spornega dela vključevala tudi vožnjo po njem, kot tudi da se posledično zaradi njihove nerelevantnosti ni izrekalo do (v zvezi s tem povezanih) navedb tožencev oziroma podanih izpovedb. Iz tega razloga je napačno (saj je bilo, kot rečeno, tožničino „pojasnilo“ podano v okviru trditev in ne ob zaslišanju), hkrati pa tudi brezpredmetno, pritožbeno navajanje, da naj bi tožničina izpoved predstavljala tipičen primer informativnega dokaza. Prav tako ni (po)jasn(jen)o, katerim tožničinim trditvam naj bi sodišče prve stopnje sledilo in napravilo nedvomne zaključke njeno v korist (kot to zatrjuje pritožba).

14. Pritožniki pojasnilo sodišča prve stopnje podano v 25. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, da je v primeru soposesti kriterij ustaljene rabe v bistvu enak kot kriterij zadnje posesti, s tem da naj bi bil pri ugotavljanju ustaljene rabe med soposestniki časovni razpon ugotavljanja stanja posesti daljši, označujejo kot nelogično in nesmiselno, a tega ne uspejo ustrezno pojasniti. Kakšen vpliv na presojo pravilnosti omenjene ugotovitve (naziranja) sodišča prve stopnje, naj bi imela izpovedba F. K. (ki jo izpostavlja pritožba), da je tožnico na spornem delu videl pred dvema letoma, ni jasno.15 Poleg tega je bilo že pojasnjeno, da je lahko na podlagi ostalih izvedenih dokazov16 (izpovedb17) sodišče prve stopnje upravičeno zaključilo, da je tožnica sporni del uporabljala tudi kasneje oziroma pred obravnavanimi motilnimi ravnanji. Za odločitev v tej zadevi je brezpredmetno18 (obenem pa pritožbeno novo) navajanje, da je sodišče prve stopnje v pravdi P 2/2019 uporabilo kriterij zadnje mirne posesti. Ker je tudi v predmetni pravdi ugotavljalo, kakšno je bilo zadnje (so)posestno stanje pred očitanimi motilnimi ravnanju, to pritožbeno izpostavljanje tudi ni utemeljeno. Posledično neprepričljivo19 izzvenijo pritožbeni očitki o zagrešenih kršitvah (vključno s (ponovnim) sklicevanjem na kršitev ustavnih načel o enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic).

15. Sodišče prve stopnje je v 30. in 32. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pojasnilo, zakaj kljub dejstvu, da so toženci po vložitvi tožbe zid v višini enega metra delno porušili, ta (še vedno) ne omogoča neoviranega prehajanja oziroma pomeni spremembo ustaljene rabe/soposesti, ki jo je imela tožnica na severnem delu predmetnega zemljišča.20 Pritožbeno pojasnjevanje, kako naj bi bila vsaka odrasla gibalno neovirana oseba oziroma otrok21 sposobna/sposoben priti čezenj, je neizkazano (in zato neprepričljivo), prvenstveno pa tudi sicer novo. Posledično ni moč slediti niti pritožbenemu navajanju, da naj bi bil (glede na konkretne okoliščine) tožničin ekonomski interes za varstvo posesti zanemarljiv. Ekonomski interes, ki ga zakon kot pogoj za uveljavljanje posestnega varstva ne predvideva,22 je potrebno razumeti v smislu, da o pravnem interesu za motenjsko varstvo ni moč govoriti v primerih, ko motilno ravnanje predstavlja zgolj neznatno spremembo dejanskega stanja oziroma ta sprememba nima nobenega praktičnega pomena in predstavlja le neznatno oviranje izvrševanja tožnikove posesti.23 Ekonomski interes za posestno varstvo tožnika je potrebno presojati (razumeti) predvsem z vidika preprečitve in sankcioniranja samovoljnih posegov v obstoječe posestno stanje oziroma z vidika preprečitve zlorabe pravic.24 V konkretnem primeru pa glede na pritožbeno neizpodbite zaključka sodišča prve stopnje ni moč govoriti o nerelevantnosti (neznatnosti) motilnih ravnanj tožencev oziroma posega v tožničino soposest,25 niti (posledično) o tem, da bi z njene strani zahtevano posestno varstvo predstavljalo zlorabo (procesnih) pravic.26 Pritožbeno poudarjanje, da sprememba dejanskega stanja po izgradnji zidu ter prehoda in drugega podesta ne vplivata ne ekonomsko in tudi ne praktično na tožničino posest, je posplošeno in v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje (razvidnimi iz izpodbijanega sklepa), ki jih (kot rečeno) pritožniki ne uspejo izpodbiti. Ker so zaključki o motenju tožničine soposesti pravilni, pa je za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve nebistveno tudi pritožbeno pojasnjevanje pomena stopnic in podesta27 za življenje tretje toženca.

16. Pritožba nadalje ne vzbudi nobenega pomisleka niti v pravilnost odmere s strani sodišča prve stopnje tožencem naloženih tožničinih stroškov postopka. Ker so toženci nerazdelno odgovorni za izpolnitev (s sklepom naložene) glavne obveznosti, so v skladu s tretjim odstavkom 161. člena ZPP (torej po samem zakonu) nerazdelno odgovorni tudi za plačilo tožnici prisojenih stroškov. Ker gre zaradi prihoda na narok z dne 21. 11. 2019 (ki ni bil opravljen) tožnici nastalih stroškov odvetniškega zastopanja za stroške,28 ki so nastali med postopkom oziroma zaradi njega (151. člen ZPP),29 so jih toženci v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP dolžni povrniti. Prav tako je napačno naziranje, da je potrebno potne stroške tožničinega odvetnika odmeriti v skladu s četrtim odstavkom 9. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku30 v zvezi z drugim odstavkom 168. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ31 oziroma da ji gre zgolj povračilo (kilometrine) v višini 0,18 EUR/km. V skladu s prvim odstavkom 18. člena prej omenjenega pravilnika se pooblaščencem, ki so odvetniki, potrebni izdatki in nagrada odmerijo po odvetniški tarifi. Upoštevaje četrti odstavek 10. člena Odvetniške tarife (OT)32 v zvezi s tretjim odstavkom 5. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja,33 na katero se OT sklicuje, pa ta kilometrina znaša 0,37 EUR/km,34 kot jo je tožnici priznalo tudi sodišče prve stopnje.

17. Nobenega nasprotja ni med rokom, ki ga je sodišče prve stopnje tožencem dalo za izpolnitev glavne obveznosti v I. točki izreka sklepa, in obrazložitvijo te odločitve (v 34. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa), v kateri je v skladu s tretjim odstavkom 313. člena ZPP navedlo, da bo dani 15-dnevni rok začel teči prvi dan po vročitvi prepisa sklepa. Čeprav tega ni navedlo v izreku, se v skladu s samo predhodno omenjeno določbo ZPP šteje, da začne izpolnitveni rok teči od vročitve prepisa odločbe in ne od pravnomočnosti (izvršljivosti) odločbe, kot to neobrazloženo in (kar je bolj pomembno) neutemeljeno navaja pritožba.

18. Pritožniki pa upravičeno opozarjajo na neustreznost 8-dnevnega roka, ki jim ga je sodišče prve stopnje v okviru III. točke izreka dalo za povrnitev tožničinih pravdnih stroškov. Bolj od okoliščine, da je že samo sodišče prve stopnje v nasprotju z omenjeno odločitvijo v 35. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pojasnilo, da so dolžni te stroške povrniti v splošnem 15-dnevnem roku, je pomembno to, da gre (kot to izpostavlja sama pritožba) v tem delu za denarno terjatev in da ni videti nobenega utemeljenega razloga35 (tega ne omenja niti sodišče prve stopnje) za določitev roka, ki bi bil krajši od splošnega oziroma tistega, ki je bil tožencem dan za izpolnitev glavne obveznosti. V tem oziru je zato to sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep v III. točki izreka spremenilo (3. točka 365. člena ZPP) tako, da znaša izpolnitveni rok namesto osem dni petnajst dni. Ker ostali pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo v preostalem kot neutemeljeno zavrnilo, sklep sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

19. Ker so toženci s pritožbo uspeli zgolj v sorazmerno majhnem delu, sami nosijo svoje stroške tega pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Tudi tožnica sama nosi svoje z vložitvijo odgovora na pritožbo nastale stroške, saj niso v njem podane navedbe v ničemer prispevale k odločitvi o pritožbi nasprotne stranke (prvi in drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Pritožbeno pojasnjevanje (razlaga) pomena/vsebine soglasja prvo in drugo tožene stranke tudi sicer predstavlja nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), medtem ko trditve o tožničinem soglasju k gradbenim delom niso izkazane. 2 Zato je pritožbeno pojasnjevanje, kakšen pomen naj bi imelo njuno soglasje, za presojo pravilnosti izpodbijanih zaključkov nebistveno. 3 Očitno mišljen tretje toženec. 4 Očitno mišljena tožnica. Samo pritožbeno navajanje, da je bilo drugo tožencu rečeno, da ima tretje toženec tožničino soglasje, je tudi sicer novo in posledično neupoštevno (prvi odstavek 337. člena ZPP). 5 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 6 Sodišče prve stopnje v 31. točki obrazložitve v zvezi s fotografijo 4 v prilogi A11 res omenja, da prikazuje podest pred vhodom tretjega toženca in nove stopnice, a tega (drugega) podesta ne izpostavlja kot motilnega ravnanja (to naj bi bile zgolj stopnice, kar je razvidno iz same uporabljene dikcije v omenjeni točki obrazložitve „....glede na posestno stanje, kakršno je bilo pred postavitvijo spornih stopnic....“) in ga torej omenja zgolj v okviru ugotavljanja dejanskega stanja (pravilno vsebine dokaza/fotografije). Zato je pritožbeno poudarjanje, da tožnica tega drugega podesta ni „uveljavljala“ in pojasnjevanje, zakaj ta ne more predstavljati motilnega ravnanja, za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve, nebistveno, očitek, da naj bi sodišče prve stopnje (ponovno) napačno ugotovilo dejansko stanje pa ne(po)jas(nj)en. 7 Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002, s kasnejšimi spremembami. 8 Ni (po)jasn(jen)o, v čem naj bi bila protispisnost, ki je vsebina kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. 9 V kateri sta (kot je to razvidno iz pritožbi priloženega sklepa Okrajnega sodišča v Kočevju z dne 8. 11. 2019) prvo in drugo tožena stranka (v tej pravdi) tožečo stranko (v tej pravdi) tožila zaradi motenja posesti. 10 S pojasnjevanjem njune abstraktne vsebine. 11 Zaradi česar pritožbeni trditvi, da sodišča prve stopnje ni zanimalo, kje se je tožnica sprehajala z otrokom, ni moč slediti. 12 Pritožba zatrjuje, da naj bi sodišče prve stopnje te (tretje toženčeve) navedbe iztrgalo iz konteksta in jih napačno tolmačilo, česar pa prav tako ustrezno (konkretno) ne obrazloži. 13 Ob tem, da sodišče prve stopnje nikjer ne trdi, da naj bi na tak način izpovedala tudi priča sama (glej 22. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa). 14 Glede katere (to je dejanske širine prehoda pred motilnimi ravnanji) pritožba na novo (tega namreč toženci v postopku na prvi stopnji niso navajali) in neprepričljivo zatrjuje, da v tej zadevi ni bila pomembna. 15 Ob tem, da pritožba sama izpostavlja, da ta (odmaknjenost) predstavlja relativno daljše časovno obdobje. 16 Kje (kdaj) naj bi sodišče prve stopnje navedlo, da zahteva izključno dokaze o uporabi spornega zemljišča v zadnjih 6. – 12. mesecih, ni razvidno (pojasnjeno). 17 Tudi priče E. D. 18 Glej tudi 9. točko obrazložitve tega sklepa. 19 Kar velja tudi za posplošene in neizkazane trditve o tem, da je razpravljajoča sodnica očitno favorizirala toženko (pravilno tožnico). 20 Pritožbeni očitek, da se je sodišče prve stopnje mimo trditvene podlage opredelilo tudi glede prislonjene kovinske mreže (ki sicer ni bila predmet tožbenega zahtevka, niti ni predmet sodnega izreka), ne drži (posledično to velja tudi za očitek o kršitvi razpravnega in dispozitivnega načela), saj je tožnica trditve v zvezi z njo podala na prvem naroku za glavno obravnavo dne 10. 10. 2019. Ker je potrebno v pravdi upoštevati dejansko stanje do zaključka glavne obravnave, je pritožbeno navajanje, da mreža v času vložitve tožbe ni obstajala, nebistveno. Z ozirom na to, da gre za (vsaj 10 kg težko) mrežo, ki je na zid zgolj naslonjena (glej 30. in 32. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa), je neprepričljivo tudi pritožbeno sklicevanje na fotografijo v prilogi B19, ki naj bi dokazovala, da je bila še pred narokom z dne 28. 11. 2019 mreža umaknjena (kar s strani tožencev v postopku niti ni bilo izrecno zatrjevano). Ker o „stanju po sanaciji“ s strani tožencev v postopku ni bilo potrebnih (jasnih in obrazloženih) trditev, je pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje v tem oziru ni opredelilo do fotografij v prilogah B16 in B 19, ki naj bi to izkazovali, brezpredmetno (glede na neizpodbite ugotovitve sodišča prve stopnje o motenju pa neprepričljivo tudi pritožbeno zatrjevanje prostega/neoviranega dostopa do črpalke oziroma preko zidu). 21 Kot je izpovedal K. D. (glej 30. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa), to ne drži. 22 Glej npr. odločbi tega sodišča II Cp 2647/2013 z dne 16. 10. 2013 in I Cp 1783/2014 z dne 13. 8. 2014. 23 Glej npr. odločbe tega sodišča I Cp 1366/2018 z dne 7. 11. 2018, II Cp 2479/2015 z dne 28. 10. 2015, I Cp 1059/2018 z dne 19. 9. 2018, I Cp 2305/2010 z dne 17. 11. 2010 kot tudi odločbi istega sodišča, na kateri se sklicuje pritožba (I Cp 495/2010 z dne 19. 5. 2010 in I Cp 4722/2010 z dne 6. 1. 2011). 24 Glej sklep tega sodišča II Cp 3123/2012 z dne 17. 4. 2013. 25 Da bi bila vsaka sprememba dejanskega stanja motenje (so)posesti, sodišče prve stopnje (kot bi bilo to moč razbrati iz pritožbe) nikjer ne trdi (ugotavlja). Zato je brezpredmetno tudi pritožbeno pojasnjevanje, v primeru katerih posegov lahko govorimo o motenju (glej 15. točko obrazložitve tega sklepa). 26 Glej sklep tega sodišča II Cp 4172/2009 z dne 20. 1. 2010. 27 Pritožbeno novo in posplošeno (neprepričljivo) je tudi pritožbeno razlogovanje, da tožnice stopnice oziroma podest(a) ne morejo motiti iz razloga, ker je ni motil prej postavljeni ploh (ki naj bi bil razviden iz fotografije št. 8 v prilogi A15), ki naj bi bil postavljen bistveno bližje zunanji enoti toplotne črpalke in oknu. Tudi sicer je tožnica ob zaslišanju pojasnila (govorila je sicer o leseni lestvi, ki jo je tretje toženec postavil do svojega vhoda - glej prej omenjeno fotografijo), da je šlo za (premično) stvar, ki se jo je dalo premakniti. 28 Da ti niso nastali, pritožba (jasno) ne navaja. 29 Ali so ti nastali zaradi napačnega postopanja sodišča (ali ne), za to presojo ni odločilno. 30 Uradni list RS, št. 15/2003, s kasnejšimi spremembami. 31 Uradni list RS, št. 40/2012, s kasnejšimi spremembami. 32 Uradni list RS, št. 2/2015, s kasnejšimi spremembami. 33 Uradni list RS, št. 140/2006, s kasnejšimi spremembami. 34 Glej tudi sklep tega sodišča I Cp 2837/2017 z dne 22. 12. 2017. 35 Glej prvi odstavek 428. člena ZPP.