Jedro

Za status otroka po določbi v času odločanja upravnega organa veljavnega 3. odstavka 2. člena ZZVN (sedaj 5. odstavek) je bistvena njegova osebna povezanost in s tem izpostavljenost nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom iz 1. in 2. odst. 2. člena ZZVN, ki trajajo zoper starše ali tistega od staršev, s katerim otrok ob rojstvu in v času trajanja prisilnih dejanj ali ukrepov živi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 824/99-9 z dne 8.5.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, ZUS) ugodilo tožničini tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 14.4.1999 in vrnilo zadevo v ponovni postopek. Tožena stranka je z navedeno odločbo v revizijskem postopku na podlagi 20. in 29. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96 in 70/97 - ZZVN) v zvezi s 101. in 102. členom Zakona o vojnih invalidih (Uradni list RS, št. 63/95, 19/97 in 75/97) odpravila odločbo Upravne enote J. z dne 30.3.1998 (s katero je le-ta tožnici priznala status žrtve vojnega nasilja - begunke za čas od 22.7.1943 do 15.5.1945 in iz tega statusa izhajajoče pravice) ter odločila, da se tožnici statusa in pravic žrtve vojnega nasilja ne prizna. V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje povzema odločbo tožene stranke, ki je ugotovila, da tožnici ni mogoče priznati statusa in pravic žrtve vojnega nasilja, ker ji ni uspelo dokazati, da se je rodila staršem v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi ali prisilna dejanja iz 1. in 2. odstavka 2. člena ZZVN.

Tožničin oče je bil namreč kot vojak bivše jugoslovanske vojske ujet in odpeljan v taborišče za vojne ujetnike, za kar mu je bila priznana pokojninska doba, tožničina mati pa je odšla najprej v A. in kasneje v N. iz razloga, da bi poiskala tožničinega očeta. Sodišče navaja, da iz podatkov upravnih spisov izhaja, da je bila tudi tožničina mati H.P. predvidena za izselitev v N., zaradi česar je s sinom v začetku decembra 1941. leta iz G., kjer so živeli, pobegnila in se s tem izognila neposredno grozečemu prisilnemu ukrepu okupatorja, to je ukrepu prisilne izselitve. To izhaja iz izjav v dokaznem postopku zaslišanih prič (M.P., A.P., A.G.) ter iz tožničine izjave. Tožničina mati naj bi torej, glede na izjave navedenih prič in ob upoštevanju razglasa o državno političnih ukrepih v obmejnem ozemlju pobegnila pred prisilno izselitvijo, kar pa je po 2. členu ZZVN pravno relevantna okoliščina za priznanje statusa begunke, do česar pa se tožena stranka pri presoji dokazov v dokaznem postopku ni opredelila. Tako je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, odločitev tožene stranke, da tožnica ni bila rojena staršem v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi ali prisilna dejanja pa posledično preuranjena, na kar v tožbi utemeljeno opozarja tožnica. Okoliščina za pridobitev statusa žrtve vojnega nasilja po 3. odstavku 2. člena ZZVN je izpolnjena že, če trajajo prisilni ukrepi ali prisilna dejanja iz 1. oziroma 2. odstavka 2. člena ZZVN zoper tistega od staršev, ki za otroka neposredno skrbi oziroma izvršuje roditeljsko pravico. Ker je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je moralo sodišče izpodbijano odločbo odpraviti.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da se določbe 3. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (novela objavljena v Uradnem listu RS, št. 44/96) nikakor ne da razlagati z dodatnimi razlagami iz drugega zakona, npr. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. ZZVN v svojih določbah subsidiarno napotuje le na uporabo zakona o vojnih invalidih in zakona o splošnem upravnem postopku. Če torej citirana novela ZZVN ne bi bila jasna, bi se bilo potrebno najprej opreti na določbe teh dveh zakonov. Določba citirane novele pa sploh ni nejasna in nikakor je ni mogoče razlagati tako široko, kakor jo razlaga upravno sodišče. Popolnoma jasno je določeno, da je moral prisilni ukrep trajati zoper starše in ne zoper starša ali roditelja, ki je izvrševal roditeljsko pravico. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo odpravi in samo odloči o zadevi oziroma vrne zadevo v ponovno presojo upravnemu sodišču. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi v času odločanja upravnega organa veljavnega 3. odstavka 2. člena ZZVN (sedaj 5. odstavek) je žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki je bila rojena staršem v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi ali prisilna dejanja iz 1. in 2. odstavka tega člena.

Po presoji pritožbenega sodišča bi le gramatikalna razlaga navedene določbe, kot jo uveljavlja tožena stranka, lahko pripeljala do take uporabe te določbe, ki s samim namenom zakona ne bi bila skladna. Tožena stranka ima sicer prav, da razlaga navedene določbe s prenesenimi pojmi iz zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, brez upoštevanja izjemnih okoliščin, ki so obstajale med vojno, nima podlage v zakonu. Za status otroka po navedeni zakonski določbi pa je bistvena njegova osebna povezanost in s tem tudi izpostavljenost nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom iz 1. in 2. odstavka 2. člena ZZVN, ki trajajo zoper starše ali tistega od staršev, s katerim otrok ob rojstvu in v času trajanja prisilnih dejanj ali ukrepov živi. V konkretni zadevi je, tudi po presoji pritožbenega sodišča, ostalo dejansko stanje glede okoliščin, ki so sicer na strani tožničine matere (če je pobegnila pred prisilno izselitvijo), so pa pomembne tudi za presojo statusa same tožnice, nepopolno ugotovljeno.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.