Jedro

Po spremembi obtožnice v ponovljenem postopku se je obdolžencu očitalo kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 211. člena KZ, ki bi ga naj obdolženec storil v času od 14.02. do 30.12.1999. V primeru, ko čas storitve kaznivega dejanja ni konkretiziran, je po načelu "v dvomu v korist obdolženca" šteti, da je bilo kaznivo dejanje storjeno z začetkom v izreku navedenega obdobja, torej v obravnavanem primeru že 14.02.1999. To pa je pred 23.4.1999, ko je po tedaj veljavnih določbah o zastaranju kazenskega pregona (šesti odstavek 112. člena v zvezi s 4. točko prvega odstavka 111. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije) kazenski pregon za storitev kaznivega dejanja tatvine, ki se je po spremembi obtožbe očitala obdolžencu, absolutno zastaral. Obdolžencu se je v navedenem časovnem obdobju očitala tatvina pnevmatik in goriva pri čemer pa posamezna ravnanja obdolženca v izreku izpodbijane sodbe časovno niso bila konkretizirana. Čeprav je prvostopno sodišče v obrazložitvi svoje sodbe sicer določneje kot v izreku navedlo kdaj bi naj prišlo do tatvine goriva, pa je kljub temu, da izrek in obrazložitev sodbe sicer predstavljata celoto, vendar ko glede na opis kaznivega dejanja v izreku obdolžencu očitanega ravnanja ni mogoče deliti na več delov, bilo potrebno v korist obdolženca odločiti, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Izrek

Pritožbi zagovornika obd. se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se na novo odloči, da se obtožba zoper obd.(z osebnimi podatki kot v prvostopni sodbi), da si je v času od 14.02. do 30.12.1999 na poti iz R. Do S., protipravno prilastil denar in druge premične stvari, ko je pri opravljanju prevoza blaga s tovornim avtomobilom Mercedez tip 1735 s prikolico, last gospodarske družbe, s tovornega avtomobila odmontiral in si prilastil nove pnevmatike znamke, dimenzij in najmanj 1550 litrov diesel goriva, ki ga je plačal s plačilno kartico, glasečo na družbo, goriva pa ni natočil v rezervoar vozila, na ta način pa si je uspel prilastiti stvari v skupni vrednosti 400.000,00 SIT, s čemer bi naj storil kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (KZ) po 4. točki 357. člena ZKP zavrne.

Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun.

Oškodovano podjetje se s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom na podlagi določbe drugega odstavka 105. člena ZKP napoti na pot pravde.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (KZ), za kar mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bilo odločeno tudi, da je obdolženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in povprečnino. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP pa je bilo obdolžencu naloženo tudi plačilo premoženjskopravnega zahtevka oškodovanemu podjetju.

Zoper takšno sodbo se je iz razloga po 2. točki 370. člena ZKP v zvezi s 3. točko 372. člena ZKP, podredno pa tudi iz razloga po 3. točki 370. člena v zvezi z določbo 373. člena ZKP pritožil obdolženčev zagovornik. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da je pritožba v delu, ko uveljavlja zastaranje kazenskega pregona utemeljena. Pritrditi je namreč potrebno pritožniku, ko prvostopnemu sodišču očita kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP, saj je potrebno soglašati s pritožbenimi navedbami, da je kazenski pregon za obdolžencu očitano kaznivo dejanje opisano v prvostopnem izreku absolutno zastaral. Po spremembi obtožnice v ponovljenem postopku se je obdolžencu očitalo kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 211. člena KZ, ki bi ga naj obdolženec storil v času od 14.02. do 30.12.1999. V primeru, ko čas storitve kaznivega dejanja ni konkretiziran, je po načelu "v dvomu v korist obdolženca" šteti, da je bilo kaznivo dejanje storjeno z začetkom v izreku navedenega obdobja, torej v obravnavanem primeru že 14.02.1999. To pa je pred 23.04.1999, ko je po tedaj veljavnih določbah o zastaranju kazenskega pregona (šesti odstavek 112. člena v zvezi s 4. točko prvega odstavka 111. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije) kazenski pregon za storitev kaznivega dejanja tatvine, ki se je po spremembi obtožbe očitala obdolžencu, absolutno zastaral. Obdolžencu se je v navedenem časovnem obdobju očitala tatvina pnevmatik in goriva pri čemer pa posamezna ravnanja obdolženca v izreku izpodbijane sodbe časovno niso bila konkretizirana. Čeprav je prvostopno sodišče v obrazložitvi svoje sodbe sicer določneje kot v izreku navedlo kdaj bi naj prišlo do tatvine goriva, pa je kljub temu, da izrek in obrazložitev sodbe sicer predstavljata celoto, vendar ko glede na opis kaznivega dejanja v izreku obdolžencu očitanega ravnanja ni mogoče deliti na več delov, bilo potrebno v korist obdolženca odločiti, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Ker je absolutno zastaranje kazenskega pregona, zaradi česar ta ni več dopusten, nastopilo že pred izrekom prvostopne sodbe je, kot to v pritožbi navaja tudi obdolženčev zagovornik, prvostopno sodišče s tem, ko je kljub absolutnemu zastaranju kazenskega pregona obdolženca spoznalo za krivega, kršilo kazenski zakon in s tem zagrešilo v pritožbi uveljavljano kršitev iz 3. točke 372. člena ZKP.

Odločba pritožbenega sodišča temelji na določbi prvega odstavka 394. člena ZKP.

Izrek o stroških kazenskega postopka je posledica zavrnilne sodbe in temelji na določbah četrtega odstavka 95. člena ZKP.