Jedro

Uporabnik, ki je javno predvajal fonogram, ne da bi predhodno pridobil dovoljenje za uporabo, je dolžan plačati DDV od utemeljeno zaračunanega (prisojenega) nadomestila za uporabo fonograma. Z uporabo fonograma je bil promet izvršen, ne glede na to, da dovoljenja za uporabo ni imel.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se odločitev spremeni: a) v I. točki izreka tako, da se znesek 210,00 EUR nadomesti z zneskom 229,95 EUR; b) v II. točki izreka tako, da se znesek 293,60 EUR nadomesti z zneskom 273,65 EUR in znesek 253,60 EUR z zneskom 233,65 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem pa nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 43223/2014 z dne 1.4.2014 vzdržalo v veljavi za znesek 210,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka), razveljavilo pa ga je za znesek 293,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih pravdni stranki krijeta vsaka svoje (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del odločitve (II. in III. točko izreka) se pritožuje tožeča stranka. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku v izpodbijanem delu ugodeno, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Opozarja da bi v primeru zakonite uporabe fonogramov tožena stranka morala plačati nadomestilo z vključenim DDV. Ker tega ni storila, je neupravičeno obogatena, tožeča stranka pa prikrajšana za nadomestilo. Odškodninski zahtevek in zahtevek iz naslova obogatitve se ne izključujeta, zato ima oškodovanec možnost izbire pravne podlage za uveljavljanje oz. odpravo svojega prikrajšanja. Tožeča stranka je vpisana v register zavezancev za DDV in je DDV dolžna plačati. Zato je upravičena do njegove povrnitve na podlagi Zakona o davku na dodano vrednost(1) (v nadaljevanju ZDDV-1) in na podlagi Skupnega sporazuma za določitev višine nadomestil za javno priobčitev fonogramov na prireditvah razvedrilne narave, na katerih javna priobčitev fonogramov ni ključnega pomena(2) (v nadaljevanju Skupni sporazum). Graja tudi zavrnitev zahtevka za plačilo stroškov preverjanja in obdelave podatkov ter kilometrine za opravljen terenski ogled prireditve. Sklicuje se na sedmi odstavek 157. čl. Zakona o avtorski in sorodnih pravicah(3) (v nadaljevanju ZASP) in prvi odstavek 157.e čl. ZASP ter opozarja, da je pristojnost rednih sodišč pri odločanju o skladnosti Skupnega sporazuma z določbami ZASP izključena. Trdi, da 13. čl. Zakona o pravdnem postopku(4) (v nadaljevanju ZPP) ni pravilno uporabljen. Pravna podlaga za ta del zahtevka je drugi odstavek 4. čl. Skupnega sporazuma v povezavi z 11. čl. Skupnega sporazuma. Stroški so tožeči stranki nastali zaradi konkretnih kršitev tožene stranke. ZASP ne določa dolžnosti kolektivne organizacije, da preverja uporabo varovanih del na terenu, temveč določa dolžnost uporabnika, da poroča. Stroški so torej tožeči stranki nastali zaradi kršitev tožene stranke, ki prireditve ni prijavila in ni poslala sporedov ter nadomestila ni plačala. Samo običajne kontrole uporabnikov so stroški poslovanja. V obravnavanem primeru pa je šlo za odkrivanje uporabe. Sodna praksa, na katero se sodišče sklicuje, je bila sprejeta v neprimerljivih zadevah. Sklicuje se na odločbi II Ips 142/2014 in II Ips 141/2014. Ne soglaša z zavrnitvijo zahtevka, uveljavljanega na podlagi Zakona o preprečevanju zamud pri plačilih(5) (v nadaljevanju ZPreZP-1). Nasprotuje ugotovitvi, da stranki nista gospodarska subjekta ali javna organa. Tožeča stranka sodi med javne organe, tožena pa je gospodarski subjekt, ker je vpisana v Poslovni register Slovenije. Obveznost plačila je nastala pri opravljanju pridobitne dejavnosti. Posledično je tudi o pravdnih stroških nepravilno odločeno.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Z zavrnitvijo zahtevka za stroške preverjanja in obdelave podatkov (45,00 EUR neto) in stroške kilometrine za opravljen terenski ogled prireditve (146,52 EUR) pritožbeno sodišče soglaša, vendar ne iz razlogov, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje. Iz trditev tožeče stranke ni mogoče razbrati, za kakšne stroške preverjanja in obdelave podatkov gre. V vlogi z dne 3.7.2014 se je tožeča stranka sklicevala na določilo drugega odstavka 4. čl. in 11. čl. Skupnega sporazuma in navedla da na osnovi teh določil uveljavlja stroške preverjanja in obdelave podatkov. Opravil, ki naj bi jih zaradi toženčeve kršitve dolžnosti obveščanja imela, ni navedla. Trditev o nastalih stroških bi morala tožeča stranka konkretizirati z navedbo opravil, ki jih je zaradi toženčeve neaktivnosti imela ter ta opravila ovrednotiti. Le če bi tožeča stranka to storila, bi bilo trditev o povečanih, izrednih stroških mogoče preveriti. Edino opravilo, ki ga je tožeča stranka navedla, je terenski ogled ter v zvezi s tem opravilom zatrjevan nastanek potnih stroškov v višini 146,52 EUR (396 km po 0,37 EUR). V zvezi s to trditvijo je tožena stranka v vlogi z dne 23.5.2015 – potem, ko je iz zapisnika zaslišanja terenskega zastopnika A. A. ugotovila, da živi v vasi ..., ki je od kraja prireditve oddaljena 28,8 km – ugovarjala višini potnih stroškov. Zaradi tega ugovora bi tožeča stranka svoje trditve o potnih stroških, nastalih zaradi terenskega ogleda, morala dopolniti s podatki o potovanju terenskega zastopnika. Tožeča stranka, ki se na ugovor ni odzvala, trditvenega in dokaznega bremena glede višine potnih stroškov ni zmogla. Višine potnih stroškov zato ni mogoče preveriti. Zahtevek glede plačila stroškov preverjanja in obdelave podatkov je torej nesklepčen in zato utemeljeno zavrnjen. V tem delu je odločitev prvostopenjskega sodišča potrjena (353. čl. ZPP).

5. Razlogi za zavrnitev zahtevka za plačilo 40,00 EUR zaradi zamude pri plačilu so vsebovani v 23. čl. prvostopenjske sodbe. Pritožbeno sodišče soglaša, da ne gre za zamudo pri plačilu med gospodarskima subjektoma. Tožena stranka je pravna oseba zasebnega prava (5. čl. Zakona o društvih (ZDru-1)(6); razen tega je z Zakonom o preprečevanju zamud pri plačilih (ZPreZP-1) obravnavana le zamuda pri plačilih, ki imajo podlago v pogodbenih razmerjih (3. člen). Tudi v tem delu je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zato potrjena (353. čl. ZPP).

6. Podlaga zahtevka za plačilo nadomestila za uporabo fonograma (prisojeni znesek 210,00 EUR) je neposredno zakon, konkretno 130. čl. ZASP. S tarifo je predpisano plačilo, ki ga mora uporabnik plačati, ne glede na to, ali je uporaba posledica kršitve pravice ali ne (prvi odstavek 156. čl. ZASP). Takó tožeča stranka ta del zahtevka tudi utemeljuje. Pritrditi pa je tudi njenemu zaključku iz II. točke vloge z dne 3.7.2014, da je ona oz. so osebe, v imenu katerih nastopa, zaradi neplačanega nadomestila prikrajšane, tožena stranka pa obogatena (190. čl. Obligacijskega zakonika). Tožena stranka, ki je fonograme javno predvajala, uporabe ni plačala. Tožeča stranka, ki nadomestila za uporabo fonogramov ni prejela, je prikrajšana.

7. Sodišče prve stopnje zavrnitev zahtevka za plačilo DDV utemeljuje s 168. čl. ZASP, ki določa, da za kršitev pravic veljajo splošna pravila o povzročitvi škode in predpisuje kršilčevo odškodninsko odgovornost. Res je tudi to določilo lahko osnova za presojo razmerja, nastalega z uporabo fonograma. Ni pa mogoče pritrditi sodišču prve stopnje, da je to določilo samostojna in edina podlaga za uveljavljanje neplačanega nadomestila za uporabo fonograma. Materialna podlaga prisojenega zneska je z uporabo fonograma kršena pravica, katere upravljanje je z zakonom poverjeno tožeči stranki. Nastale posledice je treba odpraviti v premoženjski sferi obeh strank. Tožena stranka, ki je na fonogramih posneta avtorska dela javno predvajala in uporabe ni plačala, je obogatena. Tožeča stranka, ki nadomestila za uporabo fonogramov ni prejela, je prikrajšana. Ker je plačilo nadomestila predpisano tudi za nepooblaščene (nenajavljene) uporabe fonograma, ni potrebe po varstvu tožnikovega položaja z odškodninsko odgovornostjo oz. institutom odškodnine. Ne gre zgolj za zasledovanje odprave prikrajšanja oškodovanca, kar je funkcija odškodninskega prava. Zahtevek za plačilo DDV zato prvostopenjsko sodišče neupravičeno zavrača s sklicevanjem na odškodninsko podlago zahtevka.

8. Pri utemeljevanju zahtevka za plačilo nadomestila za uporabo fonogramov se tožeča stranka v III. točki vloge z dne 3.7.2014 sklicuje tudi na izdani račun z obračunanim DDV. Na računu je navedena ID številka za DDV, zato s sklicevanjem na račun tožeča stranka trdi, da je zavezanka za plačilo DDV. To pomeni, da je dolžna obračunati in plačati davek na dodano vrednost. S to trditvijo zahtevek za plačilo DDV utemeljuje na drugi dejanski in pravni podlagi kot ostali del iztoževane terjatve. Dejanska in pravna podlaga zahtevka za plačilo DDV je zakonska obveznost tožeče stranke, da to davščino obračuna in odvede v proračun – torej izpolnitev obveznosti, predpisane z ZDDV-1. 9. Tožena stranka ne zanika, da je tožeča stranka zavezanka za plačilo DDV, niti tega, da je tožeča stranka izdala račun, s katerimi uveljavlja nadomestilo za predvajanje fonogramov javnosti. Ker nespornih dejstev ni treba dokazovati (214. čl. ZPP), se dejstvo, da je tožeča stranka zavezanka za plačilo DDV (prvi odstavek 78. čl. ZDDV-1), šteje za dokazano. Enako velja za izstavljeni račun. Ker je v spisu, je izkazano, da je izdan; pa tudi kdaj in po kateri stopnji je DDV obračunan.

10. Ker se terjatev (tožnikovo prikrajšanje, toženčeva obogatitev) ugotovi šele z odločbo sodišča, je treba razčistiti, ali davčna obveznost nastane šele s pravnomočnostjo odločitve v tej zadevi, ali je tožeča stranka obravnavane račune utemeljeno izdala in DDV upravičeno obračunala. Pa tudi vprašanje, ali je DDV sploh upravičena zaračunati oziroma ali je račune sploh upravičena izdati, glede na to, da nadomestilo uveljavlja na osnovi zakona in ne na podlagi obvestila oz. prijave uporabe.

11. ZDDV-1 določa obveznost plačila DDV za subjekte, ki opravljajo ekonomsko dejavnost. DDV je predpisan za vsako transakcijo - dobavo blaga ali opravljeno storitev (3. čl. ZDDV-1). Uporabo fonograma davčni organ šteje za opravljeno storitev. Predmet obdavčitve je plačilo, do katerega je upravičen proizvajalec fonogramov v primeru javne priobčitve (davčna osnova). Ker ima tožeča stranka pooblastilo, da nadomestila za uporabo fonogramov izterjuje v svojem imenu (vendar za račun proizvajalcev fonogramov), je dolžna obračunati in plačati tudi DDV.

12. Obveznost obračuna DDV nastane, ko ima davčni organ po zakonu pravico zahtevati davek od osebe, ki ga je dolžna plačati. V primeru storitev obveznost obračuna nastane, ko je storitev opravljena (33. čl. ZDDV-1). Izpolnitev pravnih pogojev, potrebnih za nastanek obveznosti obračuna DDV, zakon imenuje »obdavčljivi dogodek«. Davčni zavezanec mora za opravljeno storitev izdati račun in DDV obračunati (81. čl. ZDDV-1). Če račun ni izdan, storitev pa je opravljena, se DDV obračuna najpozneje zadnji dan davčnega obdobja, v katerem je nastal obdavčljivi dogodek (šesti odstavek 33. čl. ZDDV-1). Tožeča stranka je bila torej DDV dolžna obračunati skladno s 33. čl. ZDDV-1, saj gre za iz ekonomske dejavnosti tožeče stranke izvirajoč dogodek. Ugotovljeno je, da so bili fonogrami predvajani 13.7.2013. Ni videti razloga za obravnavo te situacije drugače od situacij, ko uporabnik fonogram uporabi na osnovi predhodne prijave. Nebistveno je, da je bila terjatev ugotovljena šele z izdajo odločbe, kajti zakon obveznost obračuna davka veže na obdavčljivi dogodek, ta pa nastane z javnim predvajanjem fonograma. Ker je DDV v svojem bistvu prometni davek, s katerim se obdavčujejo blago in storitve v vseh fazah menjave, menjava (promet) pa je bila z uporabo fonograma izvršena, je tožeča stranka DDV dolžna plačati tudi v primeru, da pravice javne priobčitve fonograma predhodno s prijavo ne pridobi. Gre za obdavčljivi dogodek, zaradi katerega je treba obračunati DDV.

13. DDV se obračuna po stopnji, ki velja v trenutku obdavčljivega dogodka (40. čl. ZDDV-1). V trenutku obravnavanega obdavčljivega dogodka je stopnja DDV od nadomestila za uporabo fonograma znašala 9,5 %. Ker na podlagi Skupnega sporazuma ugotovljeno nadomestilo znaša 210,00 EUR, tožeča stranka pa je od tega zneska upravičena in dolžna obračunati tudi 9,5 % DDV, ki znaša 19,95 EUR, obveznost tožene stranke znaša 229,95 EUR (210,00 EUR + 19,95 EUR). Ker je tožeča stranka DDV dolžna plačati, ga je upravičena zaračunati toženi stranki (81. čl. ZDDV-1). V tem obsegu je odločitev zaradi nepravilne uporabe materialnega prava spremenjena (358. čl. ZPP).

14. Kadar pritožbeno sodišče odločitev prvostopenjskega sodišča spremeni, odloči o stroških celotnega postopka. Z odločitvijo pritožbenega sodišča uspeh strank v postopku ni bistveno spremenjen. Uspeh tožeče stranke, ki je uveljavljala 503,60 EUR, uspela pa z zahtevkom v višini 229,95 EUR, je približno polovičen. Tožena stranka se je uspela ubraniti polovice zahtevka. Tak uspeh terja odločitev, da pravdni stranki krijeta vsaka polovico pravdnih stroškov. Ker pa obstajajo tudi druge okoliščine (tožeča stranka je uveljavljala zahtevke na treh podlagah, uspela pa le z eno od njih), je primerna odločitev, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške; ne glede na to, da je tožeča stranka imela večje pravdne stroške kot tožena (drugi odstavek 165. čl. ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. čl. ZPP).

15. V pritožbenem postopku pa je uspeh tožeče stranke, ki je uspela zgolj s pritožbo zoper zavrnitev stranske terjatve, minimalen. Zato je odločeno, da tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. čl. ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. čl. ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 117/2006 s spremembami Op. št. (2): Uradni list RS, št. 51/2012 Op. št. (3): Uradni list RS, št. 21/95 s spremembami Op. št. (4): Uradni list RS, št. 73/2007 s spremembami Op. št. (5): Uradni list RS, št. 57/2012 s spremembo Op. št. (6): Uradni list RS, št. 61/2006