Jedro

206. člen ZDR, ki določa petletni zastaralni rok, se uporablja za terjatve iz naslova prejemkov iz delovnega razmerja (plača, regres za letni dopust, nadomestilo za prehrano, prevoza na delo, itd.). Tožnik v tem sporu vtožuje od svojega delodajalca ter zavarovalnice odškodnino za materialno in nematerialno škodo, za presojo takšne odškodninske terjatve pa veljajo zastaralni roki, kot so določeni v 352. členu OZ, to je triletni subjektivni in petletni objektivni rok.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je drugotožena stranka dolžna plačati znesek 5.341,34 EUR v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbenega zahtevka do plačila ter pravne stroške v zvezi z zahtevkom pod tč. 1, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi; da je prvotožena stranka dolžna tožniku plačati 43.989,99 EUR v roku 8 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbenega zahtevka oz. podredno, tožniku plačati 100,00 EUR mesečno od vsakega prvega dne v mesecu začenši z naslednjim mesecem po izdaji sodbe dalje do dopolnjenega 65. leta starosti ter mu plačati pravdne stroške (I. tč. izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške sodnega postopka in je dolžan toženima strankama povrniti njune stroške sodnega postopka in sicer prvotoženi stranki v znesku 2.161,88 EUR ter drugotoženi stranki v znesku 129,90 EUR, obema skupno z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od izteka dneva izpolnitve dalje od plačila, v 8 dneh in pod izvršbo (II. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Izpostavlja, da je nelogična in nesprejemljiva ocena sodišča prve stopnje, da za terjatve iz delovnega razmerja iz naslova plač, regresa, jubilejne nagrade, itd., velja petletni zastaralni rok, za terjatve, ki so posledica poškodbe pri delu pa krajši, triletni rok. Varovana dobrina pri odškodninskih zahtevkih je zdravje in delovna sposobnost. Gre torej za bistveno bolj pomembno dobrino, kot je premajhno izplačilo prejemkov. Višje delovno in socialno sodišče je že zavzelo stališče, da se tudi za odškodninske zahtevke uporablja 206. čl. ZDR, ki določa petletni zastaralni rok. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je bil tožnik v bolniškem staležu zaradi obravnavane nezgode do 31. 3. 2007. Tožnik je šele iz mnenja izvedenca, angažiranega v tem sodnem postopku, izvedel, da je njegova invalidnost zaradi okvare živca v nogi posledica „napake pri zdravljenju v UKC ...“. Ker je tožnik šele iz mnenja izvedenca izvedel za tistega, ki je škodo povzročil, je šele tedaj začel teči triletni subjektivni zastaralni rok, zato bi sodišče prve stopnje moralo vsaj zoper drugotoženo stranko zahtevku ugoditi. Sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo subjektivnega elementa, od katerega je odvisen začetek teka zastaralnega roka, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz izvedenih dokazov sodišča prve stopnje izhaja, da se je tožnik, ki je bil profesionalni igralec rokometa, dne 21. 2. 2006 poškodoval na delu pri toženi stranki. Med igranjem prvenstvene tekme v rokometu je prišlo do trka med tožnikom in nasprotnim igralcem, pri čemer je tožnik utrpel zlom desne golenice in mečnice. Tožniku je bil s strani ZZZS priznan bolniški stalež do 31. 3. 2007. Sodišče prve stopnje je angažiralo izvedenca medicinske stroke in na podlagi njegovega mnenja zaključilo, da je bilo tožnikovo zdravljenje zaključeno najkasneje v avgustu 2006. Glede na navedeno je ocenilo, da je odškodninski zahtevek zastaran, saj je tožnik tožbo vložil 1. 4. 2010 (pravilno 31. 3. 2010).

Prvenstveno pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se 206. člen ZDR, ki določa petletni zastaralni rok, uporablja za terjatve iz naslova prejemkov iz delovnega razmerja (plača, regres za letni dopust, nadomestilo za prehrano, prevoza na delo, itd.). Tožnik v tem sporu vtožuje od svojega delodajalca ter zavarovalnice odškodnino za materialno in nematerialno škodo, za presojo takšne odškodninske terjatve pa veljajo zastaralni roki, kot so določeni v 352. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprememb.), to je triletni subjektivni in petletni objektivni rok. Enako stališče je že zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS (npr. opr. št. VIII Ips 386/2009). Pritožbene navedbe, ki sodbo izpodbijajo iz navedenega razloga so zato neutemeljene.

Utemeljene pa so pritožbene navedbe, da zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja še ni mogoče presoditi o pravilni uporabi materialnega prava. Zaključek sodišča prve stopnje o tem, da je tožnikov zahtevek zastaran, je najmanj preuranjen, sodba sodišča prve stopnje pa prav tako ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, kar je bistvena kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

Sodišče prve stopnje je na str. 4 izpodbijane sodbe zapisalo, da je bilo tožnikovo zdravljenje zaključeno najkasneje v avgustu 2006. V tej dejanski ugotovitvi sodišče prve stopnje sledi mnenju sodnega izvedenca medicinske stroke, pri čemer pa ne pojasni, kaj natančno v mnenju tega izvedenca sodišče prepriča v to, da je bilo tožnikovo zdravljenje zaključeno najkasneje v avgustu 2006, zaradi česar odločitve sodišča prve stopnje v tem delu ni mogoče preizkusiti, še posebej ob dejstvu, da je bil tožniku v posledici navedene nezgode priznan bolniški stalež vse do 31. 3. 2007. Podana je torej bistvena kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Kot je razvidno iz listinske dokumentacije je izvedenec medicinske stroke resda ugotovil, da je bila fraktura povsem pregrajena najkasneje v avgustu 2006 (list. št. 107), ni pa decidirano zapisal, da je bilo tudi tožnikovo zdravljenje zaključeno v avgustu 2006. Skladno z 352. čl. OZ odškodninska terjatev zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki mu jo je povzročil. Glede na izsledke izvedenskega mnenja je tožniku celoten obseg škode nastal v posledici škodnega dogodka pri toženi stranki in v posledici strokovne napake UKC ..., kjer so tožnika zdravili zaradi poškodbe pri toženi stranki. Tožnik utemeljeno poudarja, da je šele iz mnenja izvedenca, angažiranega v tem sodnem postopku, izvedel, da je njegova invalidnost zaradi okvare živca v nogi posledica strokovne napake pri zdravljenju v UKC .... Da je tožnikova škoda posledica strokovne napake v UKC ..., toženi stranki niti nista zatrjevali.

Pravdni stranki (še posebej toženi stranki) nista navajali dejstev, ki naj bi dokazovala odgovornost tretje osebe (UKC ...) za tožnikovo škodo. Slednji tudi ni bil pravdna stranka. Zato je smiselna ugotovitev sodišča prve stopnje, ki dejansko razmejuje škodo na tisto, ki je bila povzročena pri toženi stranki in tisto, ki naj bi jo povzročili v UKC ... s strokovno napako, ko so tožnika zdravili zaradi poškodbe pri toženi stranki, v nasprotju z razpravnim načelom in tudi materialnopravno zmotna. Na odgovornost tožene stranke za nastalo škodo njena morebitna soodgovornost z UKC …. v razmerju do tožnika ne vpliva. Gre namreč za solidarno odgovornost povzročiteljev škode v smislu 186. in 395. člena OZ. Vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celotno obveznost. Upnik pa lahko zahteva njeno izpolnitev od kogarkoli hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena. Porazdelitev notranjega razmerja odgovornosti pa je stvar solidarnih dolžnikov samih.

Pritožbeno sodišče je ugodilo utemeljeni pritožbi tožnika in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, kot to določa 354. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem postopku, upoštevajoč celoten obseg škode ter trditveno podlago strank, moralo ponovno odločiti o ugovoru zastaranja, nadalje pa tudi o tem, ali so v razmerju do (prvo)tožene stranke podani vsi štirje elementi odškodninskega delikta oz. ali le-ta morda odgovarja po načelu objektivne odgovornosti.

Nadalje pa bo sodišče prve stopnje ugotovilo tudi ali so v razmerju do drugotožene stranke podani pogoji za (delno) poplačilo utrpljene škode iz naslova nezgodnega zavarovanja, ki naj bi ga v tožnikovo korist z zavarovalnico sklenila prvotožena stranka in iz tega naslova plačevala tudi zavarovalno premijo. Pri tem pritožbeno sodišče opozarja, da drugotožena stranka ne odgovarja na podlagi zavarovanja civilne odgovornosti prvotožene stranke, saj toženi stranki med seboj takšnega zavarovanja nista imeli sklenjenega. Drugotožena stranka je zavarovalnino dolžna plačati, če so za to podani pogoji iz pogodbe o nezgodnem zavarovanju.

V skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče pridržalo odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.