Jedro

Bistvena značilnost ugovora zastaranja je, da se sodišče na zastaranje ne sme ozirati, če se dolžnik nanj ne sklicuje. Zastaranje zato učinkuje šele, ko dolžnik poda izjavo, da ugovarja zastaranje. Ugovor sam pomeni torej materialnopravno pomembno dejstvo in je hkrati trditev in dokaz tega dejstva. Zato je tudi sodna praksa (potem, ko je ZPP ukinil dopustnost novih dejstev in dokazov v pritožbenem postopku) zavzela enotno stališče, da predstavlja pritožbeni ugovor zastaranja nedovoljeno novoto, razen če stranka izkaže, da ga brez svoje krivde v prvostopnem postopku ni mogla navesti. Na enak način je potrebno presojati dopustnost tega ugovora v ponovljenem postopku po 2. odstavku 362. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v 2., 3. in 4. točki izreka spremeni tako, da se toženi stranki naloži, da je dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki znesek 23.364,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 05. 2008 do plačila, in da ji je dolžna v 15 dneh povrniti njene pravdne stroške v višini 1.961,96 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti tudi njene pritožbene stroške v znesku 962,59 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v L. opr. št. Ig 2006/08505 z dne 12. 02. 2007 in postopek nadaljevalo kot po tožbi. S sodbo je zavrnilo je tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo 23.364,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 05. 2008 do plačila. Tožeči stranki je še naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti njene nadaljnje pravdne stroške v znesku 1.288,13 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi in odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zahtevek tožeče stranke zavrnilo zaradi zastaranja.

Pritožba prvostopnemu sodišču utemeljeno očita neenako obravnavanje pravdnih strank, ker je ugovor zastaranja, ki ga je tožena stranka podala šele v ponovljenem sojenju, štelo kot pravočasen, trditve tožeče stranke o zapadlosti terjatve, s katerimi se je ugovoru zastaranja upirala, pa kot prepozne. Enako obravnavanje pravdnih strank je sestavni del pravice do poštenega sojenja, ki ga mora sodišče izpeljati tako, da nobene stranke ne postavlja v slabši ali boljši položaj v primerjavi z drugo stranko. Sestavni del pravice do poštenega sojenja je tudi pravica stranke do izjave, ki je bila v obravnavanem primeru kršena, saj sodišče prve stopnje tožeči stranki s tem, da je njene trditve obravnavalo kot nedopustne novote, ni omogočilo, da bi se o ugovoru zastaranja izjavila. Pravica do izjave v konkretnem primeru pomeni pravico stranke, da navede vsa dejstva (v zvezi z zapadlostjo terjatve, morebitno prekinitvijo ali pretrganjem zastaranja ipd.), ki so pomembna za presojo utemeljenosti ugovora zastaranja.

Vendar pa odločitev prvostopnega sodišča, ki je trditve tožene stranke „o nedogovorjenem roku vračila posojila“ štelo za v ponovljenem postopku nedopustne novote, po mnenju pritožbenega sodišča ni bila nepravilna (poleg tega je bilo neupoštevanje teh „novot“, s katerimi je tožeča stranka spremenila dotedanje trditve, tožeči stranki itak samo v korist). Napačen in protispisen je bil namreč njegov zaključek, da je ugovor zastaranja pravočasen. Razlogi, s katerimi ga je utemeljilo, si med seboj nasprotujejo. Sodišče prve stopnje je najprej navedlo, da lahko stranka ugovor zastaranja poda do konca glavne obravnave, potem pa brez razumnega pojasnila zaključilo, da je ugovor zastaranja pravočasen, če stranka, (ki ga ni podala do konca glavne obravnave), do konca glavne obravnave navede vsa dejstva, ki so potrebna za njegovo ugotovitev. Ali drži prvo ali pa drugo stališče, oba skupaj pa gotovo ne.

Četudi je ugovor zastaranja materialnopravne narave, je njegovo uveljavljanje povezano z ugotavljanjem pravnorelevantnih dejstev o sami terjatvi, zlasti o njeni zapadlosti. Podatek o zapadlosti terjatve pa ni pomemben le za ugotovitev nastopa zastaranja, pač pa je relevanten v kontekstu številnih različnih dejanskih in pravnih okoliščin (npr. za ugotovitev nastanka zamude, začetka teka zamudnih obresti, za preizkus sočasnosti vzajemnih izpolnitev, ugotovitev srečanja terjatev pri pobotu ipd.). Dokler stranka ne pove, kam konkretno s tem podatkom meri, pa predstavlja le nujno materialnopravno predpostavko za (uspešno) pravdo, saj sodišče ne sme ugoditi tožbenemu zahtevku, če dajatev do konca glavne obravnave še ni zapadla (1. odst. 311. čl. ZPP). Vsaka (sklepčna) tožba zato vsebuje tudi podatek o zapadlosti vtoževane terjatve. Navedba tega dejstva (ki običajno tudi zadostuje za preizkus zastaranja) je torej že v osnovi dolžnost tožeče in ne tožene stranke. Če je navedeno dejstvo sporno, se v razpravljanje o zapadlosti sicer aktivno vključi tožena stranka, vendar postane to dejstvo predmet dokaznega postopka in ga v končni fazi ugotovi sodišče. Kar pomeni, da se na morebitno navedbo dejstva o zapadlosti s strani tožene stranke sama po sebi ne navezuje nikakršna pravna posledica. Tožena stranka lahko dejstvo zapadlosti terjatve navede ali pa tudi ne, mora pa ugovarjati zastaranje in se s tem legitimirati kot aktivna nosilka ugovora zastaranja.

Bistvena značilnost ugovora zastaranja je, da se sodišče na zastaranje ne sme ozirati, če se dolžnik nanj ne sklicuje (3. odstavek 335. člena OZ). Zastaranje zato učinkuje šele, ko dolžnik poda izjavo, da ugovarja zastaranje. Ugovor sam pomeni torej materialnopravno pomembno dejstvo in je hkrati trditev in dokaz tega dejstva. Zato je tudi sodna praksa (potem, ko je ZPP ukinil dopustnost novih dejstev in dokazov v pritožbenem postopku) zavzela enotno stališče, da predstavlja pritožbeni ugovor zastaranja nedovoljeno novoto, razen če stranka izkaže, da ga brez svoje krivde v prvostopnem postopku ni mogla navesti. Na enak način je potrebno presojati dopustnost tega ugovora v ponovljenem postopku po 2. odstavku 362. člena ZPP.

Pri ocenjevanju „krivde“ stranke je kot merilo treba upoštevati standard primerne procesne skrbnosti, ki se od nje zahteva. Nedvomno lahko k bolj ohlapnemu in milejšemu pristopu k presoji krivde prispeva ravnanje sodišča, če morda postopka ne vodi dovolj korektno in strankam ne omogoči, da se seznanijo z zahtevki in stališči nasprotne stranke, da v polni meri predstavijo svoja stališča in da zanje navajajo argumente in predlagajo dokaze, da se izrečejo o navedbah nasprotne stranke ipd. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi se na tovrstne okoliščine lahko sklicevala le tožeča stranka, ki je imela npr. le nekaj minut časa, da se o ugovoru zastaranja izjavi. Zato bi bilo treba po mnenju pritožbenega sodišča iz tega razloga kvečjemu blagohotneje ocenjevati krivdo tožeče stranke, ki se je šele v pritožbi sklicevala na pretrganje zastaranja (tudi na pretrganje zastaranje se namreč sodišče ne ozira po uradni dolžnosti, pač pa ga mora stranka zatrjevati).

Tožena stranka pa pri uveljavitvi ugovora zastaranja ni bila v primerljivo neugodnem procesnem položaju. Res je tožeča stranka na naroku dne 21. 04. 2010 spremenila tako identiteto kot višino tožbenega zahtevka na precej nejasen in nerazločen način, ki bi nedvomno terjal takojšnjo ustrezno razjasnjevalno aktivnost sodišča. Vendar pa je negotovost tožeče stranke pri spreminjanju in utemeljevanju spremenjenega zahtevka na naroku pripisati okoliščini, da je le sledila dejanski in pravni podlagi razmerja med pravdnima strankama, kot ga je predstavila tožena stranka. Trditve o posojilu in o vračilu posojila so bile že od samega začetka trditve tožene stranke, ki jih je tožeča stranka s spremembo tožbe naknadno le akceptirala v svojo trditveno podlago. Zato je sodišče na naroku dne 21. 04. 2010 zahtevek obravnavalo le na podlagi posojilne pogodbe in dokazni postopek usmerilo zgolj v ugotavljanje, ali je bilo posojilo vrnjeno, pri čemer je bilo med strankama sporno le plačilo zneska 9.935,48 EUR, ki naj bi bil dne 11. 09. 2008 nakazan tožeči stranki. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi obe stranki pozvalo k predložitvi ustreznih dokazil, tožečo pa še k predložitvi obračunov obresti, iz katerih bo razvidno, kako je z izvršenimi nespornimi plačili pokrivala dolg tožene stranke iz posojila. Pravdni stranki sta se strinjali, da bosta v odrejenem roku podali zahtevane dokaze oziroma vloge, da jih bosta izmenjali med seboj in nanje tudi odgovorili.

Tožena stranka bi torej z ozirom na dejanske okoliščine primera zastaranje lahko uveljavljala že na naroku dne 21. 04. 2010, saj s spremenjeno podlago in višino zahtevka ni mogla biti niti presenečena niti zatečena, oboje je namreč vzpodbudila sama. Zastaranju bi lahko nadalje ugovarjala s pisno vlogo v roku 15 dni po opravljenem naroku. Ne nazadnje pa ji je bila dne 11. 05. 2010 vročena še druga pripravljalna vloga tožeče stranke, s katero je tožeča stranka povsem nedvoumno in določno uveljavila spremenjeni tožbeni zahtevek, na katero bi lahko tožena stranka v skladu s sprejetimi sklepi na naroku tudi še odgovorila, pa se tudi o tej vlogi ni izjavila.

Ugovor zastaranja, podan v ponovljenem postopku, je bil zato po oceni pritožbenega sodišča nedovoljen, saj tožena stranka ni izkazala, da ga brez svoje krivde ni mogla uveljavljati v prvem postopku. Prvostopno sodišče je s tem, ko ga je upoštevalo, sicer zagrešilo le relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. čl. ZZP, na katero bi tožeča stranka morala skladno z 286.b čl. ZPP opozoriti že v postopku na prvi stopnji in na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. Vendar pa odločitev pritožbenega sodišča ne bi bila drugačna tudi v primeru, če bi navedeno kršitev prezrlo. Zaradi enakega obravnavanja pravdnih strank in zagotovitve poštenega sojenja bi namreč upoštevalo tudi pritožbene navedbe tožeče stranke o pretrganju zastaranja kot pravočasne. Pritrditi je pritožbi, da je tožena stranka od 06. 02. 2005 pa do 14. 05. 2008 plačevala različne zneske na račun dolga iz posojilne pogodbe, pri čemer je bilo zadnje plačilo nesporno izvršeno dne 14. 05. 2008. Da gre za vračilo kredita, izhaja tudi iz dokazil, ki jih je v spis predložila tožena stranka. Zastaranje je bilo torej na podlagi 2. odstavka 364. člena OZ s vsakim plačilom tožene stranke tožeči stranki, nazadnje 14. 05. 2008, pretrgano in je začelo po pretrganju znova teči. Tožbo je tožeča stranka spremenila dne 21. 04. 2010, to je pred potekom triletnega zastaralnega roka.

Pritožba ima nadalje tudi prav, ko smiselno opozarja, da sta pravdni stranki v tej pravdi že izčrpali svojo pravico do podajanja novih navedb in predlaganja novih dokazov. V zadevi je z ozirom na opisano procesno in dejansko situacijo mogoče odločiti po stanju spisa dne 21. 04. 2010, ob upoštevanju vseh naknadnih vlog pravdnih strank, ki sta jih v skladu z navodili prvostopnega sodišča pravdni stranki po tem naroku še predložili.

Zapadlost terjatve tožeče stranke iz naslova posojilne pogodbe v postopku na prvi stopnji ni bila sporna. Tožeča stranka je v drugi pripravljalni vlogi z dne 30. 04. 2010 navedla, da je bilo v zatrjevani ustno sklenjeni posojilni pogodbi med pravdnima strankama dogovorjeno vračilo posojila v roku enega leta, da je tožeča stranka toženi stranki dne 29. 12. 2004 nakazala takratnih 25.900.000,00 SIT (107.900,00 EUR) in da je bila torej tožena stranka dolžna vrniti posojilo v roku enega leta, to je do 29. 12. 2005 (v vlogi zapisana letnica 2004 je očitna pisna pomota). V skladu z navedenim je tožeča stranka s plačili, prejetimi po zapadlosti posojila, najprej pokrivala zakonske zamudne obresti in ob upoštevanju 288.čl. OZ tudi izračunala višino tožbenega zahtevka (23.364,29 EUR). Predložila je tudi dokaze, ki omogočajo preizkus zahtevka. Tožena stranka se je z datumom zapadlosti posojila strinjala, prav tako je priznala, da je z vračilom posojila zamujala. Zoper obračune zamudnih obresti in načinu poračunavanja dolga s strani tožeče stranke ni ugovarjala. Prav tako ni dokazala, da je znesek v višini 9.935,48 EUR dne 11. 09. 2008 tožeči stranki nakazala, saj ni predložila na naroku z dne 21. 04. 2010 zahtevanega verodostojnega bančnega potrdila o izvršenem nakazilu.

Na podlagi 358. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo. Ker je tožeča stranka s spremenjenim tožbenim zahtevkom uspela, je upravičena tudi do povrnitve tistih pravdnih stroškov, ki se nanašajo na spremenjeni tožbeni zahtevek, in ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v višini sestave druge pripravljalne vloge (700 OT), dveh pristopov na narok (2 x 700 OT), sestave (prve) pritožbe v višini 875 OT ,1% do 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV, (stroški zastopanja skupaj 1.660,52 EUR), in takse za prvo pritožbo v višini 301,44 EUR. Zaradi uspeha s pritožbo je tožeča stranka upravičena še do povrnitve pritožbenih stroškov, ki jih je sodišče odmerilo v višini sestave pritožbe 875 OT + 2 % mat. str. + 20 % DDV, in plačane takse za pritožbo v višini 471,00 EUR, skupaj torej 962,59 EUR. Ker se je postopek v tej zadevi začel pred uveljavitvijo Zakona o odvetniški tarifi v letu 2009 in Zakona o sodnih taksah v letu 2008, je pritožbeno sodišče pri odmeri pravdnih stroškov uporabilo dotedanje predpise.