Jedro

ZDavP-1 nima podrobnejših določb glede vodenja postopka prodaje zarubljene premičnine, niti ne predvideva posebnih obvestil glede izbire ponudb oziroma ponudnikov. Gre namreč za način ravnanja z zarubljenim predmetom, pri čemer ne gre za odločanje o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih fizične ali pravne osebe na področju upravnega prava (1. odstavek 2. člena ZUP). Prav tako ni z nobenim predpisom določeno, da se v takšni zadevi vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo, oziroma bi to zaradi varstva javnega interesa izhajalo iz narave stvari (2. odstavek 2. člena ZUP).

Odločitev upravnega organa glede izbire ustreznega ponudnika je bila sicer res sprejeta (gledano v širšem) v postopku davčne izvršbe, vendar se glede fizičnih ali pravnih oseb, ki niso (bile) stranke izvršilnega upravnega postopka, ni odločalo o njihovih pravicah, obveznostih ali pravnih koristih s področja upravnega prava.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Davčni urad A. (v nadaljevanju: prvostopni organ) je s sklepom št. ... z dne 27.9.2006 (v nadaljevanju: izpodbijani sklep) zavrgel ugovor tožeče stranke zoper obvestilo prvostopnega organa z dne 22.8.2006. V obrazložitvi navaja, da je dne 8.8.2006 na podlagi 187. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 21/06 – UPB2 – ZDavP-1) odredil zbiranje ponudb za nakup zarubljene premičnine osebno vozilo Toyota Avensis Verso 2.0. Iz objave z istega dne izhaja, da je ocenjena vrednost vozila ob rubežu 4.000.000,00 SIT oziroma 16.691,70 EUR; da morajo biti ponudbe pisne; da morajo poleg podatkov ponudnika vsebovati tudi ponujeno ceno; ponudbe pa se bodo zbirale do vključno dne 16.8.2006. Dne 16.8.2006 je tožeča stranka vložila dve ponudbi, prvo z navedbo cene 805.000,00 SIT (in ki je bila pri izboru upoštevana) in drugo z navedbo, da se cena določi tako, da se med ostalimi ponudbami določi najvišjo in tej prišteje 5.000,00 SIT pod pogojem, da se z višino tako določene cene strinja oče tožeče stranke. Ta ponudba pa je bila izločena, ker je šlo za drugo ponudbo istega ponudnika in ker ni vsebovala ponujene cene v znesku ter je bila pogojena. Iz zapisnika o izboru ponudnika z dne 22.8.2006 izhaja, da je komisija pri pregledu ponudb izbirala po kriteriju najvišje ponujene cene, ter izbrala ponudbo s ponujeno ceno 1.650.000, 00 SIT. O odločitvi so bili vsi ponudniki obveščeni z obvestilom z dne 22.8.2006. Navedeno obvestilo, zoper katerega tožeča stranka vlaga ugovor na zapisnik pri upravnem organu, pa ne predstavlja konkretnega upravnega akta, saj z njim ni bilo o ničemer odločeno, in zoper njega ni mogoča pritožba. Ugovor tožeče stranke se zato zavrže, ker ZDavP-1, ki v konkretnem primeru predpisuje prodajo zarubljenih premičnin z zbiranjem ponudb, ne predvideva ugovora ali pritožbe. Glede na navedeno se ugovor na podlagi 2. odstavka 240. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06-UPB2 – ZUP) kot nedovoljen zavrže. Ministrstvo za finance (v nadaljevanju: tožena stranka) je z odločbo št. ... z dne 27.11.2006 zavrnilo pritožbo zoper izpodbijani sklep.

Tožeča stranka v tožbi vztraja pri navedbah, ki se nanašajo predvsem na civilnopravni pojem ponudbe oziroma določitev cene. Zatrjuje, da so neresnične navedbe upravnih organov o objavljenih pogojih prodaje, in sicer, da bo kupec izbran glede na višino ponujene cene ter da prejete ponudbe ne zavezujejo davčnega urada k izbiri ponudnika. Nadalje meni, da obe ponudbi , ki ju je podala, tudi druga, povsem ustrezata definiciji ponudbe iz Obligacijskega zakonika, zato bi moral prvostopni organ upoštevati tudi drugo postavljeno ponudbo. Odločitev prvostopnega organa o ponudniku je bila sprejeta s sklepom o izbiri ponudnika (čeprav tega prvostopni organ ni tako poimenoval), kar izhaja iz vsebine zapisnika in obvestila, zato bi temu morala slediti izdaja odločb vsem ponudnikom v tem postopku. Samo obvestilo je tudi sicer nejasno in dvoumno glede tega, katera ponudba tožeče stranke je bila sploh upoštevana. Nadalje se sklicuje na navedbe tožene stranke, ki v svoji odločbi ugotavlja, da je prvostopni organ v postopku izbire najugodnejšega ponudnika vodil upravni postopek, in ga zaključil z izdajo akta z dne 22.8.2006. Sklicuje se tudi na sodno prakso Ustavnega sodišča RS v zvezi s stališčem, da naslov akta še ne spreminja njegove pravne narave. V obravnavanem primeru je bila torej odločitev sprejeta s sklepom, zoper katerega so možna pravna sredstva. Svojo pritožbo nadalje utemeljuje s trditvami, da dejansko ni bil izbran najugodnejši ponudnik oziroma ponudnik z dejansko najvišjo ponujeno ceno, ker je najugodnejšo ponudbo podala prav sama. Nobeden od organov tožene stranke tudi ni navedel ustrezne pravne podlage za svoje ugotovitve glede tega, kako morata biti oblikovana cena in ponudba v tem postopku oziroma zakaj je bila druga ponudba izločena kot neupoštevna. V zvezi s tem ponovno zatrjuje, da je ponujena cena v drugi ponudbi določena oziroma vsaj določljiva, in sicer konkretno na znesek 1.655.000,00 SIT. Sklicevanje tožene stranke v svoji odločbi glede kršitev običajev pri dajanju ponudb zavrača z navedbami, da kršitev običajev ni kršitev pravne norme, razen, če norma izrecno vsebuje takšne običaje. Glede pogoja, navedenega v drugi ponudbi, ki predvideva naknadno strinjanje očeta s tako določeno ceno, pa navaja, da gre za tesno povezanost z očetom, s katerim se posvetuje pri sklenitvi pomembnejših poslov. Ker ni nikjer ugotovljeno, kateri pravni predpis je bil kršen s postavitvijo takšnega pogoja, meni, da so zaključki o nedopustnosti pogoja pavšalni in povsem neutemeljeni. Končno še meni, da v kolikor prvostopni organ res ne bi mogel sam določiti cene v drugi ponudbi, bi se moral obrniti nanjo, pri čemer bi hitro in enostavno razjasnili, kolikšna je ponujena cena. S tem pa bi se tudi zadostilo kriteriju, da se iztrži najvišja kupnina. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi ter da „akt“ z dne 22.8.2006 in izpodbijani sklep odpravi, poleg tega pa naloži toženi stranki, da z njo kot najugodnejšim ponudnikom sklene pogodbo oziroma naloži obveznost povračila škode, ki ji je nastala.

V odgovoru na tožbo z dne 26.2.2007 tožena stranka navaja, da je odločitev o izločitvi druge ponudbe tožeče stranke pravilna, saj je bila pogojena, in sicer najprej z najvišjo ponudbo in nato še s strinjanjem očeta. Vsaka ponudba je iniciativa za sklenitev pogodbe, zato mora imeti točno določeno vsebino, kot minimum pa bistvene elemente pogodbe. Z razpisom objave za zbiranje ponudb je razpisovalec vezan le v obsegu, da je sprejem ponudbe vnaprej dan najugodnejšemu ponudniku, sicer pa veljajo za nastanek pravnega posla prodaje določbe Obligacijskega zakonika, ki se nanašajo na prodajno pogodbo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

V pripravljalni vlogi z dne 8.3.2007 tožeča stranka smiselno ponavlja navedbe in trditve, podane v tožbi.

Tožba ni utemeljena.

Kot izhaja iz podatkov v upravnih spisih, je bila v obravnavanem primeru v okviru postopka davčne izvršbe, v katerem je bil že opravljen rubež premičnine, izvedena prodaja zarubljene premičnine, in sicer na način kot ga predvideva 187. člen ZDavP-1. Ta določa, da se lahko zarubljene premičnine proda z zbiranjem ponudb, če znaša ocenjena vrednost enakovrstnih zarubljenih premičnin, ki jih pooblaščena uradna oseba zarubi v posameznem postopku, manj kot 300.000 tolarjev ali če je bila prodaja premičnin na javni dražbi neuspešna.

V tem upravnem sporu se presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa prvostopenjskega organa št. ... z dne 27.9.2006, s katerim je bil na podlagi določbe 2. odstavka 240. člena ZUP kot nedovoljen zavržen ugovor tožeče stranke zoper obvestilo, s katerim jo je prvostopenjski organ obvestil, da njena ponudba za nakup zarubljene premičnine ni bila izbrana kot najugodnejša. V zadevi je bilo glede uspešnosti stavljenja ponudbe oziroma o izbrani ponudbi ponudnikom, med katerimi je tudi tožeča stranka, poslano obvestilo, ki sicer z ZDavP-1 ni predvideno. Po presoji sodišča zato pri tem ne gre za odločanje po pravilih upravnega postopka. V konkretnem primeru ZDavP-1 namreč podrobnejših določb glede vodenja postopka prodaje nima, niti ne predvideva posebnih obvestil glede izbire ponudb oziroma ponudnikov. Gre namreč za način ravnanja z zarubljenim predmetom, pri čemer ne gre za odločanje o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih fizične ali pravne osebe na področju upravnega prava (1. odstavek 2. člena ZUP). Prav tako ni z nobenim predpisom določeno, da se v takšni zadevi vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo, oziroma bi to zaradi varstva javnega interesa izhajalo iz narave stvari (2. odstavek 2. člena ZUP).

Ker ne gre za upravno pravne institute in razmerja, pa se sodišče tudi ni spuščalo v presojo (ne)primernosti posameznih vrst ponudb oziroma v ugotavljanje na kakšen način se v postopkih prodaje z zbiranjem ponudb oblikuje cena. Zato tudi vse tožbene ugovore, ki se nanašajo na navedeno in se pri tem opirajo tudi na določbe obligacijskih predpisov, zavrača kot brezpredmetne. Odločitev upravnega organa glede izbire ustreznega ponudnika je bila sicer res sprejeta (gledano v širšem) v postopku davčne izvršbe, vendar se glede fizičnih ali pravnih oseb, ki niso (bile) stranke izvršilnega upravnega postopka, ni odločalo o njihovih pravicah, obveznostih ali pravnih koristih s področja upravnega prava.

Glede na vse navedeno je prvostopni organ odločil pravilno, ko je vlogo oziroma ugovor tožeče stranke zavrgel, vendar bi to moral storiti na podlagi 1. točke 1. odstavka 129. člena ZUP, ker stvar, na katero se vloga nanaša, ni upravna zadeva. Kljub temu pa s sklicevanjem na določbo 240. člena ZUP ni vplival na zakonitost izpodbijanega sklepa. Glede na vse navedeno je zato sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 26/07 - ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo .