Jedro

Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da sta toženec in njegov sedaj pokojni oče J.K. sklenila 11.5.1981 izročilno pogodbo, s katero si je izročevalec izgovoril v svojo korist in korist žene M. ter hčerke K. dosmrtno pravico stanovanja in dosmrtno brezplačno oskrbo v breme toženca proti izročitvi svojega posestva tožencu v takojšnjo last in posest. Po takih ugotovitvah sta bila sopogodbenika le toženec in njegov oče, ne pa tožnica, v katere korist je bila izgovorjena pravica do dosmrtne brezplačne oskrbe. Tožnica kot oseba, v korist katere je njen oče izgovoril določene terjatve, je kot tretja pridobila lastno in neposredno pravico nasproti dolžniku le do izpolnitve (prvi odstavek 149. člena zakona o obligacijskih razmerjih), ne pa pravice do razveze izročilne pogodbe, ki je pridržana le izročevalcu (analogno določilom prvega in drugega odstavka 115. člena zakona o dedovanju ter 120. člena istega zakona). To pravno dalje pomeni, da tožničin tožbeni zahtevek na razvezo izročilne pogodbe ni utemeljen.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da naj se razveže izročilna pogodba z dne 11.5.1981, ki sta jo sklenila izročevalec J.K. in prevzemnik A. K., poravnava z dne 26.12.1983 in sporazum z dne 16.1.1992 ter tudi zahtevek, da je toženec dolžan na ime tožnice izstaviti zemljiškoknjižno listino, po kateri se bo pri vložku št. 16 k.o.. vknjižila lastninska pravica na tožnico do ene polovice. S sklepom pa je bil ustavljen postopek po tožbi pokojne M. K..

Pritožbo tožnice zoper zgoraj navedeno sodbo je sodišče druge stopnje zavrnilo s pobijano sodbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo tožnica in predlagala, da naj se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita. Po njenih izvajanjih gre pravno gledano za pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki je bila dvakrat novelirana. Meni, da je postalo med pogodbenikoma skupno življenje neznosno, zaradi česar so podani razlogi za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju na podlagi drugega odstavka 120. člena zakona o dedovanju. Ker pa toženec prevzetih obveznosti ne izpolnjuje, so podani razlogi za razvezo navedene pogodbe tudi na podlagi tretjega odstavka 120. člena istega zakona. Poudarja, da je poudarek pri tovrstnih pogodbah v dajanju prehrane, kar pa zavezanec, to je toženec odločno odklanja. Ob takem stanju se pokaže, da sta sodišči obeh stopenj napačno uporabili materialno pravo, ko nista ugodili tožbenemu zahtevku.

Ni dokazano, da je spore med strankama res povzročala tožnica ali pa njena pokojna mati in prvotna prva tožnica. Vse tožbe je vlagala pokojna mati zaradi nastalih razmer, ki jih je povzročal toženec. Zaradi njegovega ponašanja se nista upali zaužiti hrano, ki jo je začel dostavljati, ker sta se bali zastrupitve in sta zato nadaljnje sprejemanje hrane odklonili. Da bi toženec namesto naturalnih obveznosti dajal gotovinsko protivrednost, pa ni pristal. Poudarja, da ob prvi novaciji pogodbe 26.12.1983 sploh ni sodelovala ter je zato konstrukcija sodišča druge stopnje, da naj bi bila sklenjena poravnava tudi v korist tožnice, čeprav jo je sopodpisala le njena mati, ki pa ni imela tožničinega pooblastila, neutemeljena in je za tožnico poravnava neveljavna. Tudi ne drži, da naj bi toženec v pomembnem delu izpolnjeval svoje obveznosti, ali da bi pokazal pripravljenost, da bo izpolnil tudi preostale obveznosti.

O vročeni reviziji se Državno tožilstvo Republike Slovenije ni izjavilo, nanjo pa toženec ni odgovoril (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki dopušča le omejen, z zakonom predpisan preizkus pravnomočne odločbe sodišča druge stopnje. Zato je odločanje revizijskega sodišča omejeno na razloge, ki jih v okviru dopuščenega obsega uveljavlja revident in razloge, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti, predpisanih z določilom 386. člena ZPP. Procesnih kršitev revizija ni uveljavljala, uradni preizkus pobijane sodbe v smeri bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP pa je pokazal, da navedena kršitev postopka ni bila zagrešena.

Revizijska izvajanja, da ni dokazano, da bi tožnica ali pa njena pokojna mati povzročala spor, ali da bi oni dve odklanjali hrano, dalje katere obveznosti je toženec izpolnjeval ali ne in podobno, izražajo nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, ki ga v reviziji ni mogoče pobijati (tretji odstavek 385. člena ZPP). To pomeni, da mora revizijsko sodišče opraviti materialnopravni preizkus sodbe sodišča druge stopnje le na podlagi na nižjih stopnjah ugotovljenega dejanskega stanja. Iz ugotovljenega dejanskega stanja pa izhaja, da sta toženec in njegov sedaj pokojni oče J. K. sklenila 11.5.1981 izročilno pogodbo, s katero si je izročevalec izgovoril v svojo korist in korist žene M. ter hčerke K. dosmrtno pravico stanovanja in dosmrtno brezplačno oskrbo v breme toženca proti izročitvi svojega posestva tožencu v takojšnjo last in posest. Po takih ugotovitvah sta bila sopogodbenika le toženec in njegov oče, ne pa tožnica, v katere korist je bila izgovorjena pravica do dosmrtne brezplačne oskrbe. Tožnica kot oseba, v korist katere je njen oče izgovoril določene terjatve, je kot tretja pridobila lastno in neposredno pravico nasproti dolžniku le do izpolnitve (prvi odstavek 149. člena zakona o obligacijskih razmerjih), ne pa pravice do razveze izročilne pogodbe, ki je pridržana le izročevalcu (analogno določilom prvega in drugega odstavka 115. člena zakona o dedovanju ter 120. člena istega zakona). To pravno dalje pomeni, da tožničin tožbeni zahtevek na razvezo izročilne pogodbe ni utemeljen, da sta sodišči druge in prve stopnje pravilno uporabili materialno pravo, in da ni podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Glede na tako stanje so neutemeljena vsa nadaljnja revidentkina izvajanja, ki se nanašajo na upravičenja iz pogodb o dosmrtnem preživljanju.

Ker tako v reviziji uveljavljeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, revizijsko sodišče samo pa ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je moralo neutemeljeno revizijo zavrniti (člen 393. ZPP).