Jedro

CSD odvzame otroka staršem in ga da v vzgojo in varstvo drugi osebi, če so starši zanemarili vzgojo in varstvo, ali če je to iz drugih pomembnih razlogov v otrokovo korist.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je po opravljeni glavni obravnavi na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 21.9.1998. Z njo je bila zavrnjena njegova pritožba proti odločbi Centra za socialno delo L. (prvostopni upravni organ) z dne 11.6.1998, s katero je bilo odločeno, da se mladoletni A.N., sin F.N. in M.P., rojen 1991, iz Š., odvzame roditeljema in odda v rejništvo rejnikoma B. in R.H.; po pravnomočnosti odločbe bo z rejnikoma sklenjena rejniška pogodba; pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve; stiki med roditeljema in otrokom se bodo urejali z dogovorom naknadno.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da so izpolnjeni zakonski pogoji za odvzem otroka A.N. zaradi ugotovljene ogroženosti za njegov telesni in duševni razvoj v okolju, v katerem je živel (157. člen ZZZDR) ter zanemarjanja njegove vzgoje in varstva (120. člen ZZZDR). Odločitev obeh upravnih organov pravilno temelji na mnenju strokovne komisije in opravljeni ustni obravnavi (88. člen ZSV) ter izvedenskem mnenju prof. dr. K.D. z dne 17.11.1997 (glede katere ugotavlja, da so izpolnjeni pogoji v zvezi z njeno strokovnostjo, določeni v 183., 185. in 186. členu ZUP/86). Soglaša z ugotovitvijo upravnih organov, da je bila izločitev otroka iz okolja nujna in utemeljena ter v otrokovo korist. Zatrjevane (pa tudi ugotovljene) kršitve pravil upravnega postopka pred izdajo prvostopne odločbe niso vplivale na pravilnost odločitve, kar je pravilno presodila že tožena stranka. Tožnik je (glede na podatke upravnih spisov) ves čas obravnavanja njegove družine (od leta 1994 dalje) sodeloval s prvostopnim upravnim organom (oziroma s socialnimi delavkami) ter imel možnost vlagati formalne vloge ter predlagati dokaze. Zato ne drži, da ni imel možnosti, da bi se izjasnil o dejstvih oziroma okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Izvedensko mnenje mu pred ustno obravnavo ni bilo vročeno, kar ni pravilno. Na ustni obravnavi, katere se je udeležil, pa mu je bilo prebrano ter ga ni izpodbijal, ves čas nadaljnjega postopka pa je tudi imel možnost zahtevati njegovo vročitev. Na ustni obravnavi v postopkih odvzema otroka ni nujna prisotnost odvetnika, ampak staršev, ki lahko podajo svojo izjavo. Zato dejstvo, da tožnik na ustni obravnavi v postopku pred izdajo prvostopne odločbe ni imel pooblaščenca - odvetnika, na odločitev nima vpliva (sicer pa je bilo pooblastilo odvetniku sestavljeno 2.7.1998, torej več kot en mesec po ustni obravnavi).

Navaja še, da v obravnavani zadevi ni bilo potrebe po postavitvi kolizijskega skrbnika mladoletnemu otroku v smislu procesnih standardov 4. in 9. člena Evropske konvencije o uresničevanju otrokovih pravic (MKOP), ker so bile otrokove koristi varovane po uradni dolžnosti s strani prvostopnega upravnega organa ter po tožniku kot nosilcu roditeljske pravice. Zastopanje otroka je povezano z upoštevanjem njegovega mnenja (3. in 6b, 6c člen MKOP). Otrok A.N. v upravnem postopku ni bil zaslišan, kar je bila glede na njegovo sposobnost oblikovanja mnenja, razumevanja problema ter stopnjo njegove zrelosti pravilna odločitev. V času odločanja sodišča pa so se omenjene okoliščine spremenile, zato ga je zaslišalo sodišče. Izvedbo nekaterih izmed predlaganih dokazov (tožnikovih sosedov, tožnikove matere, tožnikovih sodelavcev ter izvedenke), s katerimi naj bi tožnik dokazoval spremenjene okoliščine (kvaliteto njegovega življenja ter da se otrok ni prilagodil novemu okolju), je sodišče zavrnilo. Tožnikova ocena o navedenih okoliščinah je v nasprotju z izvedenimi dokazi na glavni obravnavi, pa tudi sicer jih tožnik ni izkazal niti za verjetne.

Tožnik v pritožbi, ki jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov 1. odstavka 72. člena ZUS, navaja, da mu na ustni obravnavi 14.5.1998 ni bilo omogočeno, da bi varoval svoje interese po pooblaščencu - odvetniku. Čeprav je predložil pooblastilo in zahteval preložitev ustne obravnave, uradna oseba ni vzela pooblastila niti ni preložila ustne obravnave. Izvedensko mnenje mu nikoli ni bilo vročeno, na ustni obravnavi se z njim ni strinjal. Sicer pa je mnenje pomanjkljivo in pristransko, saj temelji na nepopolno in nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju; podati bi ga moral nov nepristranski izvedenec. Njegove navedbe o spremenjenih okoliščinah po izvršitvi prvostopne odločbe so bile nepravilno zavrnjene kot neizkazane.

Oporeka poročilom prvostopnega upravnega organa, saj si je z njimi ta prizadeval le opravičiti svoje dotedanje postopke. Presoja, da so podani razlogi za odvzem otroka in njegovo oddajo v rejništvo (120. in 157. člen ZZZDR), je napačna, saj temelji na izvedenskem mnenju, ki ni bilo izdelano v ta namen. Predlagani dokazi so bili neutemeljeno zavrnjeni, zato je ostalo dejansko stanje glede relevantnih okoliščin nepopolno in nepravilno ugotovljeno. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi oziroma da se razveljavi in zadeva vrne sodišču v nov postopek.

Stranka z interesom M.P. (mati A.N.) v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi se je postopek začel na zahtevo M.P. za dodelitev otroka A.N. (vloga z dne 4.11.1997). Po umiku njene zahteve (dne 26.1.1998) pa je prvostopni upravni organ pravilno presodil, da je nadaljevanje začetega postopka v javnem interesu (varovanje koristi mladoletnega otroka) ter na podlagi 3. odstavka 131. člena ZUP/86, s postopkom tudi nadaljeval. Podlago za izdajo prvostopne upravne odločbe predstavljajo poleg mnenja strokovne komisije (z dne 5.2.1998), po katerem naj bi se A.N. dodelil v rejniško družino, dokler ne bodo izpolnjeni vsi pogoji za bivanje pri njegovi materi, izvedensko mnenje klinične psihologije ter opravljena ustna obravnava. Ugotovitve izvedenega ugotovitvenega postopka (po katerih otrok ni imel osnovne oskrbe, ki obsega ustrezno prehrano, ustrezno garderobo, ustrezne higienske pogoje, tako osebne kot stanovanjske in da ni bilo poskrbljeno za njegovo zdravje ter šolanje in za zadovoljevanje njegovih osnovnih psihosocialnih potreb) tudi po presoji pritožbenega sodišča potrjujejo pravilnost presoje sodišča prve stopnje ter obeh upravnih organov, da so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni vsi zakonski pogoji za odvzem otroka zaradi zanemarjanja njegove vzgoje in varstva po 120. členu ZZZDR ter oddajo v rejništvo zaradi ogroženosti njegovega telesnega in duševnega razvoja v okolju, v katerem je živel, po 157. členu ZZZDR. Po prvonavedeni zakonski določbi sme center za socialno delo odvzeti otroka staršem in ga dati v vzgojo in varstvo drugi osebi, če so starši zanemarili vzgojo in varstvo ali če je to iz drugih pomembnih razlogov v otrokovo korist. Ta dva pogoja pa se pokrivata s pogojem iz 1. odstavka 157. člena omenjenega zakona (rejništvo po odločbi centra za socialno delo), po kateri omenjeni organ odda v rejništvo otroka, katerega telesni in duševni razvoj je ogrožen v okolju, v katerem živi. Zato pritožbeni ugovor o zmotno uporabljenem materialnem pravu ni izkazan.

V pritožbi zatrjevane kršitve upravnega postopka pred izdajo prvostopne upravne odločbe je tožnik pred tem uveljavljal že v tožbi. Z razlogi, s katerimi jih je kot nebistvene zavrnilo sodišče prve stopnje, se pritožbeno sodišče strinja iz naslednjih razlogov: - ni izkazano, da tožniku ne bi bila dana možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, na katere se opira odločba prvostopnega upravnega organa. Izvedensko mnenje (ki mu sicer ni bilo vročeno) je bilo na ustni obravnavi prebrano, nanj je imel tudi pripombe, njihovo neupoštevanje pa ne pomeni kršitve 143. člena ZUP/86; - pravilno je zavrnjen tudi ugovor, po katerem naj bi bila ustna obravnava nepravilno opravljena brez tožnikovega pooblaščenca, ki naj bi ga pooblastil dan pred ustno obravnavo (kar pa v spisu vloženo pooblastilo z dne 2.7.1998 ne potrjuje); - če je otrok staršem odvzet (za kar v obravnavanem primeru gre), privoljenje staršev ni potrebno (2. odstavek 158. člena ZZZDR). Zato za odločitev prvostopnega upravnega organa ni bilo bistveno, ali se je tožnik z izvedenskim mnenjem strinjal ali ne. Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnik ni verjetno izkazal okoliščin, ki bi spravljale v dvom izvedenkino strokovno mnenje, zato na tej podlagi ne more z uspehom uveljavljati njene izločitve (2. odstavek 188. člena ZUP/86). Dejstvo, da je bilo mnenje izdelano za druge namene (komu dodeliti otroka A. in A.N. ob razpadu tožnikove izvenzakonske skupnosti), mu iz razlogov, ki jih je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, ne zmanjšuje relevantnosti v tem postopku. Mnenje je za odločitev v tem primeru relevantno, ker ga je mogoče uporabiti pri dolgoročnem reševanju problemov otroka in zato ker je celostno.

Izvedenka je na podlagi razgovorov, ki jih je opravila z obema otrokoma, staršema in babico ter na podlagi psihodiagnostičnih metod podala mnenje o pravno relevantnih okoliščinah (o temeljih partnerskega odnosa med roditeljema in o perspektivah njunega odnosa, karakternih značilnosti tožnikove osebnosti, njegovem odnosu do ljudi, partnerke, starševstva, vrednot in norm, o osebnostni strukturi M.P., njenem odnosu do ljudi, vrednot in norm in vzrokih za opisano stanje ter perspektivah za njen prevzem odgovornosti za vzgojo in varstvo obeh otrok, o odnosu babice do obeh otrok, o emocionalnih motnjah hčerke A.N. in vzrokih za takšno stanje, o psihosocialnih razmerah, v katerih je živel A.N. pri očetu in o njegovi ogroženosti v nadaljnjem emocionalnem in intelektualnem razvoju). Ker gre za uporabo znanstvenih metod, ki so v domeni stroke, tudi ni relevantno, koliko časa naj bi trajal razgovor izvedenke s tožnikom. S sklicevanjem na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (O. proti Švedski, sodba z dne 24.5.1998, št. 130, str. 39, odst. 89) pa je argumentirano zavrnjen tudi ugovor o izvedenkini nepristranskosti.

Dejansko stanje v postopku pred izdajo upravnega akta je bilo pravilno in popolno ugotovljeno. V posebnem ugotovitvenem postopku (ki je v obravnavanem primeru po 88. členu ZSV obligatoren) si je prvostopni upravni organ pred odločitvijo pridobil mnenje strokovne komisije, izvedensko mnenje in razpisal ustno obravnavo. Ugotovljena dejstva in okoliščine, na katerih temeljita odločitvi upravnih organov, pa so skladne z ugotovitvami sodišča, ki je na glavni obravnavi samo ugotavljalo dejansko stanje.

Ker predstavlja oddaja otroka v rejništvo poseg v tožnikovo ustavno pravico iz 1. odstavka 54. člena Ustave RS (pravica in dolžnost staršev, da vzdržujejo, izobražujejo in vzgajajo svoje otroke), je sodišče utemeljeno presojalo ustreznost oddaje v rejništvo tudi z vidika zatrjevanih spremenjenih okoliščin po izdaji drugostopne upravne odločbe. Ker takšnih spremenjenih okoliščin niso potrdili dokazi, ki so bili na glavni obravnavi neposredno izvedeni, niti jih tožnik ni izkazal za verjetne, je ugotovitev sodišča prve stopnje, da so še vedno podani razlogi za poseg v obravnavano ustavno pravico, pravilna. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (2. odstavek 213. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 16. člena ZUS). Zato v obravnavanem primeru (ko spremenjene okoliščine niso bile niti verjetno izkazane niti potrjene z drugimi izvedenimi dokazi) ne gre za kršitev pravil postopka niti nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, če sodišče ni zaslišalo vseh prič, katerih zaslišanje je tožnik predlagal. Ker je pritožbeno sodišče spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.