Up-307/98

11. 12. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. A. iz Ž. na seji senata dne 11. decembra 2001

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 143/98 z dne 16. 7. 1998 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. Cp 1322/97-3 z dne 17. 11. 1997 in sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru št. P 1152/97 z dne 6. 11. 1997 se ne sprejme. O b r a z l o ž i t e v

1.Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku ustavnega pritožnika kot tožeče stranke v pravdi, s katero je ta od odgovornega urednika časopisa Večer zahteval objavo popravka in odgovora na članek, ki naj bi predstavljal popis dogajanja s sodne obravnave v kazenskem postopku. Tega je tožnik kot zasebni tožilec sprožil zoper novinarja časopisa Večer in osebo, ki je novinarju dala izjave za članek v zvezi z zaračunavanjem tožnikovih odvetniških storitev. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo, da predstavlja objavljeni članek, zoper katerega je zahtevana objava popravka in odgovora, enostranski komentar oziroma mnenje o poteku sodne obravnave. Menilo je, da je potrebno o sodnih postopkih, ki so zaradi svoje zapletenosti težje razumljivi za širši krog bralcev, poročati precizno in v celoti. Zato je sodišče dopustilo tožeči stranki, da poda odgovor po pravilih njene stoke, saj se objavljena informacija nanaša na dejavnost, ki jo tožnik opravlja kot odvetnik. Višje sodišče je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Navedlo je, da novinarka s kratkim povzetkom vsebine člankov, ki so bili razlog za vložitev zasebne kazenske tožbe, in opisom kaznivih dejanj, ki jih je zasebni tožilec očital obdolžencema, ter povzetkom poteka glavne obravnave ni mogla prizadeti tožnikove pravice ali interesa. Po oceni Višjega sodišča popravek in odgovor tudi ne vsebujeta dejstev in okoliščin, s katerimi bi tožnik izpodbijal navedbe v objavljeni informaciji, temveč le tožnikov komentar poteka kazenske obravnave. Poleg tega pa naj bi bila po mnenju sodišča druge stopnje popravek in odgovor žaljiva. Revizija je bila kot neutemeljena zvrnjena. Vrhovno sodišče je v obrazložitvi svoje odločitve zapisalo, da je novinarka v spornem članku korektno povzela vsebino zasebne kazenske tožbe, zagovor obdolžencev, stališče tožnika kot zasebnega tožilca o tem, česa notarji ne smejo in zakaj napis na vratih njegove pisarne ni lažen, ter razloge oprostilne sodbe. Pri tem naj zapis ne bi vseboval njenega komentarja dogajanja na sodišču. Zato po oceni Vrhovnega sodišča tožnik nima pravice, da v popravku ali odgovoru zahteva objavo svojega mnenja o nestrokovnosti dela sodišča v tem postopku, ker pravica do popravka in odgovora ter svoboda izražanja posamezniku ne dajeta iztožljive pravice do objave vsakršnega svojega mnenja.

2.Ustavni pritožnik v ustavni pritožbi navaja, da je pravica ali interes za objavo popravka podan vedno, kadar je posameznik v časopisu omenjen z imenom, zato naj bi ga sodišča z zanikanjem njegovega pravnega interesa za vložitev tožbe za popravek oziroma odgovor spremenila v objekt, kar naj bi predstavljalo nedopusten poseg v njegovo osebnost in dostojanstvo (21. člen Ustave). S priznanjem pravice medija do selekcije dejstev in z zavrnitvijo njegove zahteve za objavo mnenja, naj bi mu sodišča kršila tudi načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in s tem pravico do enakega varstva pravic (22. člen ustave), svobodo izražanja (39. člen Ustave) ter pravico do popravka in odgovora (40. člen Ustave). Stališče, da je resnica le ena, naj bi bilo po pritožnikovem mnenju v nasprotju z načeloma demokratične (1. člen Ustave) in pravne države (2. člen Ustave). Ocena Vrhovnega sodišča, da bi moral pritožnik zaradi pristranskosti izločati sodnico Višjega sodišča že pred sodiščem druge stopnje in ne šele v reviziji, pa naj bi mu kršilo tudi pravico do nepristranskega sodišča in s tem pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave).

3.Ustavno pravico do popravka in do odgovora (40. člen Ustave) varuje naš pravni red predvsem tako, da ima vsakdo, ki meni, da je zaradi odklonilnega ravnanja uredništva javnega glasila v tej pravici prizadet ali zanjo prikrajšan, pravico v pravdi od odgovornega urednika zahtevati objavo (v času odločanja o pritožnikovi tožbi 14. člen Zakona o javnih glasilih, Uradni list RS, št. 18/94 - ZJG). Te zaščite se je pritožnik poslužil in je je bil s sodbami vseh treh stopenj tudi deležen. Ustavno sodišče ni še ena - torej četrta - instanca rednega sojenja in se praviloma ne more spuščati v ocenjevanje, ali so sodišča pri sojenju pravilno uporabila materialno pravo. Ker pa gre v pravdi zaradi (ne)objave popravka ali odgovora na informacijo neposredno za varstvo človekove pravice, tako da je prav uveljavitev pravice vsebina zahtevka, bi se Ustavno sodišče tokrat smelo in moralo spustiti v obravnavo izpodbijane sodbe in ugotavljati, ali ni bilo v njej materialno pravo uporabljeno tako, da je bila človekova pravica iz 40. člena Ustave zožena in zato kršena. Za tako omejitev bi se lahko izkazala pravna razlaga v sodbi Vrhovnega sodišča, da ustavodajalec tudi pravico do objave odgovora na informacijo (torej ne le pravico do popravka) veže na pogoj, da je bila kršena posameznikova pravica ali interes. Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-20/93 z dne 19. 6. 1997, (OdlUs VI, 181), zavzelo in obrazložilo glede tega drugačno stališče. Vendar v obravnavanem primeru omenjena morebitna razlika v razumevanju ustavne določbe pritožniku ni mogla škodovati. Vrhovno sodišče je namreč zavzelo stališče, da ustavni pritožnik nima pravice zahtevati popravka ali objave odgovora, kadar časopis korektno povzame informacije (v konkretnem primeru potek kazenskega postopka brez lastnega komentarja). Po taki ugotovitvi dejanskega stanu sodišča pritožniku niso mogla kršiti pravice iz 40. člena Ustave s tem, da so njegov zahtevek zavrnila.

4.Ustavno sodišče se, kot omenjeno v 3. točki obrazložitve tega sklepa, v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev in v dokazno oceno sodišč, temveč je njegova pristojnost le ugotavljati, ali ni bila z izpodbijanimi sodbami kršena katera od človekovih pravic. Zgolj dejstvo, da pritožnik v pravdi ni uspel, še ne pomeni kršitve načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in s tem pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), človekove osebnosti in dostojanstva (21. člen Ustave), pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave), svobode izražanja (39. člen Ustave). Za kršitev teh pravic bi šlo le, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Ustavno sodišče lahko presoja tudi, ali ni morda odločitev tako očitno napačna ali brez razumne pravne utemeljitve, da bi jo bilo mogoče označiti za arbitrarno, kar bi pomenilo kršitev 22. člena Ustave. Tega izpodbijanim sodbam ni mogoče očitati.

5.Vrhovnemu sodišču tudi ni mogoče očitati kršitve pravice do nepristranskega sodišča in s tem pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave) zato, ker je zavrnilo pritožbeni očitek glede nepristranskosti sodnice Višjega sodišča z argumentom, da bi moral pritožnik sodnico izločati že v postopku pred Višjim sodiščem.

Vrhovno sodišče je namreč na pritožnikov očitek kljub temu argumentu odgovorilo in obrazložilo zakaj meni, da izločitveni razlog zaradi nepristranskosti v postopku pred Višjim sodiščem ni bil podan.

6.Ustavno sodišče v zvezi z ustavno pritožbo preverja le možno kršitev določb Ustave, ki zagotavljajo človekove pravice in temeljne svoboščine, zato preizkus kršitve načela demokratične (1. člen Ustave) in pravne države (2. člen Ustave), ki jo v ustavni pritožbi zatrjuje pritožnik, v okviru ustavne pritožbe ne prihaja v poštev.

7.Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

8.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić. Predsednik senata:

dr. Lojze Ude