Jedro

V že zaključenih izvršilnih postopkih je prišlo do prodaje nepremičnine na prisilni javni dražbi. Že pred tem je bila v zavarovanje terjatve na nepremičnini, njenih sestavinah in pritiklinah, ustanovljena hipoteka, in sicer z zaznamovanjem sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi. Ni dvoma, da so imeli predmeti hladilnega sistema v skladu s splošnim prepričanjem (vsaj) status pritikline. Tako so z unovčenjem hipoteke delili usodo glavne stvari (nepremičnine). Tudi v skladu z načelom pravne varnosti se je lahko kupec upravičeno zanesel na dejstvo, da je kupil nepremičnino, vključno s hladilnim sistemom panelov, vrat in agregatov, ki je bil tedaj vanjo montiran.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni zahtevek, naj tožena stranka tožeči stranki v roku 15 dni izroči premične stvari, ki so v objektu, stavbi 118 in 119, ki stojita na parc. št. ..., k.o. ..., in sicer sistem hladilnic, ki je sestavljen iz treh hladilnih komor, ki so sestavljene iz več izoliranih aluminijastih panelov (višine 5 m in širine 1 m) in treh hladilnih vrat dimenzije 2 m × 3 m, skupaj s hladilnimi agregati, „izparilci“ (notranja enota), ki so priključeni na dve zunanji enoti, ki stojita poleg objekta, vključno s stroškovno posledico (I. točka izreka). Sodišče je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek, naj tožena stranka tožeči stranki iz naslova denarne vrednosti opisanih premičnih stvari plača 10.000,00 EUR, vključno s stroškovno posledico (II. točka izreka). Odločilo je še, da je dolžna tožeča stranka v roku 15 dni nerazdelno plačati toženi stranki 870,47 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper izpodbijano sodbo se pritožujeta prva in druga tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki so navedeni v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagata, naj sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oz. jo razveljavi, vključno s stroškovno posledico. Priglašata tudi stroške pritožbenega postopka.

Navajata, da je sodišče ugotovilo, da je mogoče vse sestavine hladilne naprave odstraniti praktično brez večjih poškodb za objekt, kot tudi za hladilne naprave. Sodišče je imelo pomisleke glede dejstva, ali bi se stavbi brez teh premičnin šteli za nekompletni. Takšno obrazložitev prva in druga tožeča stranka izpodbijata kot nezadostno, saj dokončanost oz. kompletnost stavbe ne določajo besedne zveze cenilca ali pravdnih strank ter njihovo laično poimenovanje stavbe. Sodišče bi moralo pri tem kriteriju presoditi, ali ima stavba tudi brez hladilnih naprav lastnosti, zaradi katerih se lahko šteje za dokončano oz. kompletno. Ne drži, da je bila stavba zasnovana kot hladilnica, temveč je bila zasnovana in zgrajena kot proizvodna hala. Je pa bila zaradi takratne poslovne dejavnosti prve in druge tožeče stranke dopolnjena namensko, torej z vgrajenimi paneli in uporabljena kot hladilnica. Gre za ključno razmejitev, ki je sodišče ni upoštevalo in nekdaj namensko uporabo stavbe kot hladilnice določilo kot njeno bistveno lastnost. Navsezadnje niti tožena stranka stavbe ne uporablja v ta namen in je ni kupila z namenom hladilnice. Pri ugotavljanju odnosa med glavno stvarjo in pritiklino je bistven standard splošnega prepričanja, torej presoja obstoja gospodarske vezi oz. olepševalnega namena. Bistvena značilnost pritikline je v doseganju gospodarskega namena glavne stvari, kar v predmetni zadevi ni izpolnjeno. Problematično je, da je sodišče obremenjeno s poznanim dejstvom, da sta prva in druga tožeča stranka zaradi svoje poslovne dejavnosti objekt nekoč uporabljali kot hladilnico. Citira izpodbijano sodbo v 11. točki obrazložitve. Da objekt ne predstavlja hladilnice, je bilo ugotovljeno ob samem ogledu s strani sodišča, strank in cenilca. Objekt se vse od tedaj, ko sta stranki prenehali s svojo poslovno dejavnostjo, ne uporablja več kot hladilnica, zato je navedba sodišča prve stopnje nesmiselna.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in zavrnila pritožbene navedbe ter priglasila stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prva in druga tožeča stranka sta zakonca in bivša polovična solastnika nepremičnine, ki v naravi predstavlja parcelo, na kateri stojita dve poslovni stavbi. V okviru njune poslovne dejavnosti sta se stavbi uporabljali kot hladilnica oz. skladiščni prostor. Tožena stranka je kupila predmetno nepremičnino na prisilni javni dražbi. Prva in druga tožeča stranka sta skušali doseči, najprej izvensodno, sedaj pa še z obravnavanim sodnim varstvom, naj ji tožena stranka iz kupljene nepremičnine vrne določene predmete oz. opremo, za katero trdita, da je še vedno njuna. Oprema v naravi predstavlja v stavbi vgrajeni hladilni sistem, in sicer hladilne komore, aluminijaste panele, hladilna vrata in hladilne agregate z zunanjo enoto. Tožena stranka se temu upira in trdi, da gre pri opisanih predmetih za sestavine oz. pritikline nepremičnine, zato spadajo k nepremičnini, ki jo je kupila na javni dražbi.

6. Sodišče prve stopnje se je postavilo na materialnopravno stališče tožene stranke, saj je ugotovilo, da gre pri spornih predmetih vsaj za pritikline, ki jih je tožena stranka kupila skupaj z nepremičnino. Materialnopravno izhodišče tako predstavljajo določbe Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), kjer je opredeljen status nepremičnin (18. člen), sestavin (16. člen), pritiklin (17. člen) in hipoteke (140. in 143. člen SPZ). Glede slednje je relevanten tudi 170. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

7. Opisano materialnopravno stališče sodišča prve stopnje je pravilno. Odločitev je ustrezno obrazložena in temelji na prepričljivi oceni, ki je pritožbeni očitki ne omajejo. Prva in druga tožeča stranka izpodbijata ugotovitve glede stvarnopravnega statusa spornih predmetov, tj. ali gre za sestavine oz. pritikline, ne izpodbijata pa dejanskih ugotovitev glede izvršilnih postopkov oz. nastanka prisilne hipoteke. Tako ni dvoma, da je v že zaključenih izvršilnih postopkih prišlo do uspešne prodaje nepremičnine na prisilni javni dražbi. S tem je prišlo do unovčenja stvarnopravnega zavarovanja, ki je bilo ustanovljeno za prisilno (po)plačilo zavarovane terjatve.

8. Z unovčenjem hipoteke so usodo nepremičnine (glavne stvari) delile tudi njene sestavine oz. pritikline (sporna oprema). SPZ v 140. členu določa, da hipoteka obsega nepremičnino v celoti in vse njene sestavine ter pritikline, ki so v lasti zastavitelja. V izvršilnem postopku je bila ustanovljena hipoteka na podlagi sodne odločbe, tj. sklepa izvršilnega sodišča, in sicer z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi (170. člen ZIZ). Ni dvoma, da so imeli predmeti hladilnega sistema, ki so bili v lasti prve in druge tožeče stranke, v relevantnem trenutku, tj. v času nastanka zastavnega jamstva, v skladu s splošnim prepričanjem (vsaj) status pritikline k predmetni nepremičnini.1 Splošno prepričanje je pravni standard, ki ga je treba vsebinsko napolniti, kar je sodišče prve stopnje prepričljivo napravilo in sprejelo pravilen zaključek. Glede na to, da se je stavba tedaj uporabljala kot hladilnica in jo je v takšnem stanju, torej vključno s spornimi predmeti, tožena stranka na javni dražbi kupila, ni dvoma, da gre za predmete, ki so bili namenjeni gospodarski rabi kupljene nepremičnine. Na takšen zaključek samo po sebi ne vpliva, ali je tožena stranka stavbo kupila za namen hladilnice oz. jo sedaj kot takšno uporablja, in ali je bila v tistem trenutku stavba (hladilnica) operativna. Nepomembno je tudi, ali je bila stavba v času gradnje zasnovana kot hladilnica .2

9. Obravnavano pravdo je treba tudi sistemsko umestiti v razmerju do že končanih izvršilnih postopkov. Tako je treba tudi v tej pravdi imeti pred očmi zasnovo, tek in realizacijo že pravnomočno končanih in realiziranih izvršb. Drugačen oz. poseben status spornih predmetov, vključno z njihovo morebitno izločitvijo, bi morali prva in druga tožeča stranka, če že, pravočasno uveljaviti (udejanjiti) v izvršilnih postopkih oz. to doseči v soglasju z upnikom kot gospodarjem izvršilnih postopkov. Načelo pravne varnosti pa terja, da se je lahko kupec (tj. tožena stranka) upravičeno zanesel na dejstvo, da je na prisilni dražbi kupil nepremičnino, vključno s hladilnim sistemom panelov, vrat in agregatov, ki je bil tedaj vanjo montiran. Posledično je odločitev tudi s tega vidika usklajena, sistemsko logična in pravilna.

Sklepno

10. Izkaže se, da pritožbene navedbe niso utemeljene, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo procesnih in materialnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Posledično je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Prva in druga tožeča stranka s pritožbo nista uspeli, zato sta dolžni kriti svoje pritožbene stroške. Enako je dolžna tožena stranka kriti svoje, saj je v odgovoru na pritožbo le potrdila stališča iz izpodbijane sodbe, zato njen odgovor, ker ni pripomogel k reševanju zadeve, ni bil potreben (prvi odstavek 154. člena, prvi odstavek 155. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).

1 Ker je posledica v vsakem primeru enaka, tudi ni odločilna distinkcija, ali gre za sestavine ali pritikline, tj. ali gre za trajno spojenost ali le za premičnino, namenjeno gospodarski rabi glavne stvari. 2 Cenilec je v cenitvi zapisal, da: „Stavbi se ne uporabljata za namen (hladilnica) za katerega sta bili zgrajeni.“