Jedro

V upravnem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi bila tožeča stranka vdova udeleženca NOV iz 1. točke 2. člena ZVUV (priznana dvojna doba - najkasneje od 31.12.1944 do 15.5.1945, ampak šele od 16.1.1945). Zaradi tega ji je bilo mogoče dodeliti priznavalnino le po 2. stavku 2. odstavka 18. člena tega zakona do 31.12.1990 v višini, ki jo je prejemala do uveljavitve tega zakona (1.5.1990).

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Tožnica se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v reviziji razveljavila odločbe Oddelka za notranje, splošne in družbene zadeve občine z dne 24.10.1990, 3.8.1992 in 6.7.1993, s katerimi je navedeni prvostopni organ odločil, da ima tožnica pravico do priznavalnine v mesečnih zneskih 895,20 takratnih din od 1.5.1990 dalje, 2.354,50 SIT od 1.1.1992 dalje in 4.308,00 SIT od 1.1.1993 dalje. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je prvostopni organ tožničino zadevo poslal v revizijo na podlagi določbe 2. odstavka 18. člena zakona o varstvu udeležencev vojne. Ob reviziji navedenih odločb, ki jih je tožena stranka prejela v revizijo šele 19.10.1993, je ugotovila, da prvostopni organ pred izdajo navedenih odločb ni dosledno upošteval določb zakona o varstvu udeležencev vojne. Ta v 3. členu določa, da so upravičenci do varstva po tem zakonu tudi družinski člani (zakonec, otroci, posvojenci, starši ter posvojitelji) padlih in umrlih udeležencev vojne iz 1. točke 2. člena tega zakona, to je udeležencev NOV, ki so vstopili v NOV do 31.12.1944 in jim je čas od vstopa v NOV do 15.5.1945 dvojno štet v pokojninsko dobo, ter če so pridobitno nezmožni po republiških predpisih o vojaških invalidih in niso sklenili zakonske zveze. V 2. stavku 2. odstavka 18. člena navedenega zakona pa je določeno, da se drugim dosedanjim prejemnikom priznavalnine, ki ne izpolnjujejo pogojev za priznanje pravice do priznavalnine po tem zakonu, priznavalnina izplačuje še do 31.12.1990 v višini, v kateri se je izplačevala do uveljavitve tega zakona. Iz odločbe komisije za ugotovitev pokojninske dobe z dne 1.10.1965 je razvidno, da je imel pokojni tožničin zakonec čas od 25.9.1943 do 15.1.1945, ki ga je prebil v aktivnem sodelovanju v NOV, priznan v dejanskem trajanju, čas od 16.1.1945 do 15.5.1945, ki ga je prebil v aktivnem in organiziranem delu za NOV, pa v dvojnem trajanju. Tožena stranka ugotavlja, da gre pri tožnici za osebo, ki v postopku ni dokazala, da je vdova udeleženca NOV iz 1. točke 2. člena navedenega zakona, saj je imel njen pokojni mož udeležbo v NOV priznano v dvojnem trajanju šele od 16.1.1945 dalje. Zaradi tega ji priznavalnine, kljub dejstvu, da za njeno dodelitev izpolnjuje materialni pogoj iz 5. člena navedenega zakona, po mnenju tožene stranke ni mogoče odmeriti po določbi 8. člena tega zakona, ampak ji jo je mogoče določiti le po citiranem 2. stavku 2. odstavka 18. člena tega zakona, torej od dneva njegove veljavnosti (1.5.1990) do 31.12.1990, in sicer v višini, ki jo je tožnica prejemala do uveljavitve navedenega zakona (1.5.1990), to je v višini 540,00 takratnih din (sedaj SIT). Glede na obrazloženo tožena stranka meni, da je prvostopni organ pred izdajo svojih odločb napačno uporabil materialni predpis, saj je bila očitno prekršena določba 3. člena zakona o varstvu udeležencev vojne. Zato je navedene odločbe v reviziji razveljavila.

Tožnica v tožbi navaja, da je zaradi majhne kmečke pokojnine po pokojnem možu doslej prejemala priznavalnino v majhnem znesku, ki ji je ob majhni kmečki pokojnini dovolila preživetje. Obrazložitev v izpodbijani odločbi ji ni jasna in je ni prepričala. Smiselno predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo ter da jo zaradi težkih socialnih razmer oprosti plačila sodnih taks.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri pravnih ugotovitvah izpodbijane odločbe. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

K 1. točki: Tožba ni utemeljena.

Po določbi 3. člena zakona o varstvu udeležencev vojne (Uradni list RS, št. 14/90), ki je začel veljati 1.5.1990, so do varstva po tem zakonu upravičeni tudi družinski člani (zakonec, otroci, posvojenci, starši ter posvojitelji) padlih in umrlih udeležencev vojne iz 1. točke 2. člena tega zakona (to je udeležencev NOV, ki so vstopili v NOV do 31.12.1944 in jim je čas udeležbe v NOV po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju do 15. maja 1945 leta dvojno štet v pokojninsko dobo) ter če so pridobitno nezmožni po republiških predpisih o vojaških invalidih in niso sklenili zakonske zveze. Po določbah 18. člena citiranega zakona odločijo o pravici do priznavalnine ter o njeni višini za udeležence vojne, ki so pravico do teh prejemkov uveljavili po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona (1.5.1990), v skladu z tem zakonom občinski upravni organi, pristojni za zadeve borcev, v roku šestih mesecev po njegovi uveljavitvi. Udeleženci vojne, ki jim je bila priznana pravica do priznavalnine v skladu s 5. in 8. členom družbenega dogovora o priznavalninah udeležencev NOV (Uradni list SRS, št. 4/87), obdržijo pravico do priznavalnine tudi po uveljavitvi tega zakona v višini, v kateri se je izplačevala do uveljavitve tega zakona. Drugim dosedanjim prejemnikom priznavalnine, ki ne izpolnjujejo pogojev za priznanje pravic do priznavalnine po tem zakonu, pa se priznavalnina izplačuje še do 31.12.1990 v višini, v kateri se je izplačevala do uveljavitve tega zakona (1.5.1990). Odločbe je treba predložiti v revizijo v osmih dneh po preteku roka za pritožbo. Revizijo teh odločb opravi republiški upravni organ, pristojen za zadeve borcev, v šestih mesecih od prejema odločbe v revizijo.

Tožena stranka v izpodbijani odločbi, ob reviziji navedenih odločb prvostopnega organa, ki jih je poslal v revizijo 19.10.1993 (glede na citirani zadnji odstavek 18. člena navedenega zakona je bila revizija opravljena pravočasno v šestmesečnem zakonskem roku - tožena stranka je namreč izdala izpodbijano odločbo 4.1.1994, ki jo je tožnica prejela 18.1.1994), ugotavlja, da je imel pokojni tožničin mož posebno dobo od 25.9.1943 do 15.1.1945 priznano v dejanskem trajanju, posebno dobo v dvojnem trajanju pa je imel priznano le od 16.1.1945 do 15.5.1945. To je razvidno iz citirane odločbe komisije za ugotovitev pokojninske dobe z dne 1.10.1965 in tudi tožnica kaj drugega niti ne trdi. Tožnica torej ni oseba, ki bi bila vdova udeleženca NOV iz 1. točke 2. člena citiranega zakona. Njen pokojni mož namreč ni bil udeleženec NOV, ki mu je čas udeležbe v NOV najkasneje do 31.12.1944 po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju do 15. maja 1945 dvojno vštet v pokojninsko dobo, ampak šele od 16.1.1945. Zato je bilo mogoče tožnici prej priznano priznavalnino izplačevati po citiranem 2. stavku 2. odstavka 18. člena navedenega zakona še do 31.12.1990, za novo priznanje pravice do priznavalnine pa v zakonu ni podlage. Ker je prvostopni organ z izdajo citiranih treh odločb kršil določbe materialnega predpisa (citiranega zakona), to je določbe 3. člena v zvezi s 1. točko 2. člena in ni upošteval določbe 2. stavka 2. odstavka 18. člena citiranega zakona, je po presoji sodišča tožena stranka upravičeno v reviziji razveljavila citirane odločbe prvostopnega organa.

Glede na navedeno je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). To določbo ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).

K 2. točki: Ker tožnica živi v težkih socialnih razmerah in ker bi bila s plačilom sodnih taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja, je sodišče ugodilo njenemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks v tem upravnem sporu v skladu z določbo 1. odstavka 13. člena zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90 ter Uradni list RS, št. 14/91-II in 9/91-I).