Jedro

Člen 24 ZIZ predvideva dva različna dejanska položaja v zvezi z odstopom od načela formalne legalitete v subjektivnem smislu. Tako lahko upnik že v predlogu za izvršbo predlaga dovolitev izvršbe zoper nekoga, ki v izvršilnem naslovu ni označen kot dolžnik (drugi v zvezi s prvim odstavkom 24. člena ZIZ). Sklep o izvršbi se torej v takem primeru ne nanaša na dolžnika po izvršilnem naslovu, temveč na njegovega materialnopravnega naslednika. Le-ta ima posledično kot dolžnik po sklepu o izvršbi možnost vložitve rednega ugovora zoper le-tega in lahko v njem uveljavlja vse ugovorne razloge, ki preprečujejo izvršbo v smislu prvega odstavka 55. člena ZIZ. Drug možen položaj iz člena 24 ZIZ pa je, ko pride do prehoda obveznosti ali predmeta izvršbe (torej do materialnopravnega nasledstva) med samim izvršilnim postopkom in upnik posledično predlaga, da se že dovoljena izvršba nadaljuje zoper novega dolžnika – pravnega naslednika dolžnika po sklepu o izvršbi. Tudi tak novi dolžnik ima pravico do obrambe pred izvršbo, vendar v manjšem obsegu kot prvotni dolžnik po sklepu o izvršbi. Skladno s prvim odstavkom 56.a člena ZIZ lahko tako novi dolžnik vloži ugovor zoper sklep o izvršbi (le) iz razloga, da obveznost ni prešla nanj (12. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ), ob pogojih iz 56. člena ZIZ tudi ugovor po izteku roka (8. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ). Drugače pa velja glede drugih ugovornih razlogov, ki preprečujejo izvršbo. Novi dolžnik mora namreč izvršbo prevzeti v tistem stanju, v katerem je, ko sam vstopi v postopek (četrti odstavek 24. člena ZIZ).

Dolžnik A. A. kot dedič prejšnje dolžnice – družbenice B. B. v okviru ugovora zoper sklep o izvršbi po prvem odstavku 56.a člena ZIZ pravico uveljavljati, da obveznost zapustnice ni prešla nanj, vendar le iz razlogov, kot izhajajo iz prvega odstavka 142. ZD. Ne more pa več sedanji dolžnik – dedič terjatvi nasprotovati po temelju, niti uveljavljati, da terjatev ni mogla preiti od prvotnega dolžnika – izbrisane družbe C. d. o. o. na njeno družbenico in dolžnikovo pravno prednico, B. B. Glede na pravnomočnost sklepa o izvršbi z dne 10. 12. 2008 in sklepa o nadaljevanju izvršbe zoper novo dolžnico – družbenico B. B. z dne 1. 10. 2010 navedeno ni dopustno, takšne razloge sta imela možnost uveljavljati dolžnik po sklepu o izvršbi – družba C. d. o. o. v (rednem) ugovoru zoper sklep o izvršbi z dne 10. 12. 2008, oziroma družbenica B. B. v ugovoru zoper sklep o izvršbi po prvem odstavku 56. a člena ZIZ.

Novela se ZFPPIPP-A v obravnavanem primeru ne uporablja, saj je bila družba C. d. o. o. iz sodnega registra izbrisana dne 20. 4. 2009, spremenjena ureditev pa se uporablja le za družbe, izbrisane po uveljavitvi ZFPPIPP-A, to je po 13. 6. 2009. Na pravni položaj družbenice B. B. tako sprememba določb od šestega do desetega odstavka 442. člena ZFPPIPP in 496. člena ZFPPIPP ni vplivala, kar pomeni, da bi zanjo še vedno veljala prejšnja, ugodnejša ureditev, po kateri so za obveznosti izbrisane družbe odgovarjali le družbeniki, ki so imeli položaj družbenika ob samem izbrisu. Posledično za konkreten primer tudi ni pravno upoštevno, da so bile z novelo ZFPPIPP-A spremenjene določbe šestega do desetega odstavka 442. člena ZFPPIPP in 496. člena ZFPPIPP kasneje razveljavljene.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Dolžnik krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor dediča A. A. zavrnilo (I. točka izreka) in odločilo, da dolžnik nosi svoje stroške ugovornega postopka (II. točka izreka).

2. Novi dolžnik A. A. je zoper sklep vložil pravočasno pritožbo, iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je prepričan, da terjatev ni prešla nanj, in tudi, da je že zoper prvotno dolžnico tekel izvršilni postopek nezakonito. Že prvotna dolžnica, njegova mati, bi tako odgovarjala za dolg, ki ga ni povzročila oziroma ustvarila, in je odgovarjala za dolg zaradi pravne domneve, da je odgovarjala za dolgove družbe. Pri tem je izkazano z notarskimi listinami, da sploh ni bila družbenica v času, ko je terjatev upnika nastala. Tako posploševanje je nezakonito in grobo posega v pravice dolžnikov. Prav tako se ne more dolžnik strinjati s tem, da ne more uveljavljati nobenih ugovorov, razen tistega, da ni dedoval toliko, da bi zadostovalo za poplačilo terjatve. Že to, da obstaja tako visok dolg (če upoštevamo glavnico in obresti glede na to, da sodišče v tej zadevi nekaj let ni storilo ničesar ali pa je bil neaktiven upnik, obresti pa tečejo) in da zanj dedič ni vedel, ker tudi v zapuščinskem postopku ni bil priglašen, bi lahko spremenilo njegovo odločitev, ali zapuščino sploh sprejme. Taka situacija za dediča, ki se prvič seznani s 14 let staro zadevo, ko prejeme blokado svojega računa in šele nato sklep sodišča, da odgovarja za tak dolg, je pravno nedopustna in močno posega v ustavne pravice dolžnika. Kaj se je dogajalo v vmesnem času, ni jasno. Dejstvo je, da je pokojna mati imela dovolj sredstev, da bi bil dolg že poplačan, v kolikor bi obstajal, pa blokade računa ni bilo, niti ni sinu ničesar o tem dolgu ni povedala, saj očitno ni vedela za njegov obstoj. Od 17. 3. 2008 z družbo namreč pokojna mati ni imela ničesar več in za poslovanje le-te ni vedela. Če sodišče odreka novemu dolžniku pravico do vseh ugovorov (razen po 142. členu ZD), ni razumljivo, zakaj mu je potem vročalo vse stare sklepe. Kot že navedeno v ugovoru, so terjatve nastale do 15. 10. 2008, B. B. pa je dne 17. 3. 2008 poslovni delež v celoti odtujila, zastopnica pa ni bila. Objektivno odgovornost družbenikov, kot je bila ugotovljena v sklepu iz leta 2010, pa je Ustavno sodišče kasneje razveljavilo, saj je prehudo posegala v premoženje tudi dolžnika. Sklep, na podlagi katerega je že B. B. morala prevzeti njej neznane obveznosti, bi sodišče moralo uradoma razveljaviti in posledično ne nadaljevati postopka zoper dolžnika. Pravno povsem nedopustno je, da sedaj dolžnik odgovarja za tak dolg. Sodišče v izpodbijanem sklepu sicer skopo pojasnjuje, da dolžnik ugovorov nima, ker je bil sklep zoper pravno prednico pravnomočen, in se do vseh ugovorov sploh ni opredelilo, kar je bistvena kršitev, saj se sklepa ne da v celoti preizkusiti. Napačno je ugotovljeno dejansko stanje celotne zadeve in zmotno uporabljeno materialno pravo. Avtomatične odgovornosti za dolg B. B. v tem postopku ni, zato ta odgovornost niti ni mogla preiti na dediča. Poleg navedenega pa dolžnik vztraja, da je terjatev že zdavnaj prenehala, glede česar naj sodišče pri upniku in dolžnikovih dolžnikih predlaga poizvedbe, kot je že predlagano. Prav tako vztraja pri ugovoru zastaranja. Tudi sodišče ugotavlja, da obresti kot občasne terjatve zastarajo v roku treh let. Glede osebnega stečaja dolžnika pa je treba poudariti, da je dostop do postopkov, ki tečejo po ZFPPIPP, javno dostopen na Ajpes-u. Dolžnik priglaša pritožbene stroške.

3. Upnik v zakonskem roku na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ).

6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 9. 8. 2022 dovolilo nadaljevanje izvršbe zoper A. A. kot dediča po prejšnji dolžnici,1 pokojni B. B. Slednja je postala stranka tega izvršilnega postopka na podlagi pravnomočnega sklepa o nadaljevanju izvršbe z dne 1. 10. 2010, in sicer kot družbenica prvotnega, nato izbrisanega dolžnika po pravnomočnem in izvršljivem sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine VL 115922/2008 z dne 10. 12 2008 – gospodarske družbe C. d. o. o. 7. Člen 24 ZIZ predvideva dva različna dejanska položaja v zvezi z odstopom od načela formalne legalitete v subjektivnem smislu. Tako lahko upnik že v predlogu za izvršbo predlaga dovolitev izvršbe zoper nekoga, ki v izvršilnem naslovu ni označen kot dolžnik (drugi v zvezi s prvim odstavkom 24. člena ZIZ). Sklep o izvršbi se torej v takem primeru ne nanaša na dolžnika po izvršilnem naslovu, temveč na njegovega materialnopravnega naslednika. Le-ta ima posledično kot dolžnik po sklepu o izvršbi možnost vložitve rednega ugovora zoper le-tega in lahko v njem uveljavlja vse ugovorne razloge, ki preprečujejo izvršbo v smislu prvega odstavka 55. člena ZIZ. Drug možen položaj iz člena 24 ZIZ pa je, ko pride do prehoda obveznosti ali predmeta izvršbe (torej do materialnopravnega nasledstva) med samim izvršilnim postopkom in upnik posledično predlaga, da se že dovoljena izvršba nadaljuje zoper novega dolžnika – pravnega naslednika dolžnika po sklepu o izvršbi. Tudi tak novi dolžnik ima pravico do obrambe pred izvršbo, vendar v manjšem obsegu kot prvotni dolžnik po sklepu o izvršbi. Skladno s prvim odstavkom 56.a člena ZIZ lahko tako novi dolžnik vloži ugovor zoper sklep o izvršbi (le) iz razloga, da obveznost ni prešla nanj (12. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ), ob pogojih iz 56. člena ZIZ tudi ugovor po izteku roka (8. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ). Drugače pa velja glede drugih ugovornih razlogov, ki preprečujejo izvršbo. Novi dolžnik mora namreč izvršbo prevzeti v tistem stanju, v katerem je, ko sam vstopi v postopek (četrti odstavek 24. člena ZIZ). Če je tedaj rok za redni ugovor že potekel oziroma je sklep o izvršbi že pravnomočen, je tako jasno, da je tudi novi dolžnik nanj vezan in ponovno razpravljanje o (ne)pravilnosti pravnomočnega sklepa o izvršbi ni več dopustno. Enako smiselno velja, če je pred vstopom aktualnega dolžnika že prišlo do izdaje sklepa o spremembi dolžnika in je takšen sklep prav tako že pravnomočen. Tudi na le-tega je aktualni dolžnik vezan, enako kot na sam pravnomočen sklep o izvršbi.

8. Glede na pojasnjeno pravno izhodišče ima novi dolžnik A. A. kot dedič prejšnje dolžnice – družbenice B. B. v okviru ugovora zoper sklep o izvršbi po prvem odstavku 56.a člena ZIZ pravico uveljavljati, da obveznost zapustnice ni prešla nanj, vendar le iz razlogov, kot izhajajo iz prvega odstavka 142. člena Zakona o dedovanju (ZD).2 Ne more pa več sedanji dolžnik – dedič terjatvi nasprotovati po temelju, niti uveljavljati, da terjatev ni mogla preiti od prvotnega dolžnika – izbrisane družbe C. d. o. o. na njeno družbenico in dolžnikovo pravno prednico, B. B. Glede na pravnomočnost sklepa o izvršbi z dne 10. 12. 2008 in sklepa o nadaljevanju izvršbe zoper novo dolžnico – družbenico B. B. z dne 1. 10. 2010 navedeno ni dopustno, takšne razloge sta imela možnost uveljavljati dolžnik po sklepu o izvršbi – družba C. d. o. o. v (rednem) ugovoru zoper sklep o izvršbi z dne 10. 12. 2008, oziroma družbenica B. B. v ugovoru zoper sklep o izvršbi po prvem odstavku 56. a člena ZIZ..3 Sedanji dolžnik A. A. – dedič svoje mame B. B. pa mora, kot rečeno, izvršilni postopek prevzeti v obstoječem stanju. Ugovorne navedbe, da je bil sklep o nadaljevanju izvršbe zoper B. B. z dne 1. 10. 2010 nezakonito izdan, ker da ta v času nastanka domnevnega dolga ni bila več družbenica družbe C. d. o. o., tako v tej fazi postopka niso več upoštevne, zato se sodišču prve stopnje do njih po vsebini ni bilo treba opredeljevati. Pritožbeni očitek, da izpodbijanega sklepa ni mogoče v celoti preizkusiti, posledično ni utemeljen, očitana absolutno bistvena postopkovna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni podana.

9. Dolžnik je sicer v tej zvezi tudi ugovarjal, da je bila določba ZFPPIPP o odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisane družbe kasneje razveljavljena. Višje sodišče ugotavlja, da je dne 13. 6. 2009 res začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP-A,4 ki je v šestem do desetem odstavku 442. člena in v 496. členu ZFPPIPP določil, da za obveznosti izbrisane družbe odgovarjajo tisti družbeniki, ki so imeli položaj družbenika v zadnjih dveh letih pred izbrisom družbe iz registra (torej ne le tisti, ki so bili družbeniki ob izbrisu, kot je veljalo do tedaj). Vendar pa se novela ZFPPIPP-A v obravnavanem primeru ne uporablja, saj je bila družba C. d. o. o. iz sodnega registra izbrisana dne 20. 4. 2009, spremenjena ureditev pa se uporablja le za družbe, izbrisane po uveljavitvi ZFPPIPP-A, to je po 13. 6. 2009. Na pravni položaj družbenice B. B. tako sprememba določb od šestega do desetega odstavka 442. člena ZFPPIPP in 496. člena ZFPPIPP ni vplivala, kar pomeni, da bi zanjo še vedno veljala prejšnja, ugodnejša ureditev, po kateri so za obveznosti izbrisane družbe odgovarjali le družbeniki, ki so imeli položaj družbenika ob samem izbrisu. Posledično za konkreten primer tudi ni pravno upoštevno, da so bile z novelo ZFPPIPP-A spremenjene določbe šestega do desetega odstavka 442. člena ZFPPIPP in 496. člena ZFPPIPP kasneje razveljavljene..5 Povedano drugače, družbenica B. B. bi se lahko z ugovornim argumentom, da v času izbrisa družbe C. d. o. o. ni bila več njena družbenica, izvršbi lahko uspešno uprla, če bi bile za vsebinsko obravnavo ugovora izpolnjene vse procesne predpostavke. Ker pa ni bilo tako, saj družbenica ni plačala dolžne sodne takse za ugovor, se je ta štel za umaknjenega (peti odstavek 29.b člena ZIZ). Dejstvo, da se je po poteku roka za vložitev ugovora družbenice zakonodaja v zvezi z odgovornostjo družbenikov za obveznosti izbrisane družbe spreminjala, pa, kot rečeno, na odločitev ne vpliva, saj se spremenjena, do družbenikov strožja ureditev, v konkretnem primeru ne bi uporabljala, posledično pa tudi ni pomembno, da je bila ta ureditev kasneje razveljavljena.

10. Pritožbeno vztrajanje dolžnika dediča A. A. da obveznost od zapustnice – njegove matere B. B., ni prešla nanj, tako ni utemeljeno, prav tako očitek o hudi kršitvi dolžnikovih ustavnih pravic. Pri tem tudi ni odločilno, da gre za visok dolg, ki ni bil priglašen v zapuščinskem postopku, niti okoliščina, da dolžnik zanj ni vedel. Vse navedeno ne spremeni dejstva, da sta sklep o izvršbi z dne 10. 12. 2008 zoper prvotnega dolžnika C. d. o. o. in sklep o nadaljevanju zoper družbenico B. B. z dne 1. 10. 2010 že pravnomočna. Vse stare sklepe, izdane v predmetnem postopku, pa je sodišče prve stopnje dolžniku povsem pravilno vročalo, saj se je dedič le tako lahko seznanil, za izterjavo katere konkretne obveznosti njegove pravne prednice teče predmetna izvršba (prim. peti odstavek 24. člena ZIZ).

11. Dolžnik je v ugovoru tudi navajal (enako v pritožbi), da je bila terjatev s strani dolžnikovih dolžnikov (prejšnje dolžnice B. B.) že zdavnaj poplačana. Pri tem je sicer trdil, da je zahteval od ZPIZ-a in banke posredovanje podatkov o opravljenih plačilih, vendar tega ni z ničemer izkazal. Navedeno bi bil namreč pogoj, da bi sodišče na njegov predlog lahko samo poizvedovalo o opravljenih plačilih pri dolžnikovem dolžniku. Dolžnik bi moral torej izkazati, da je poskusil pridobiti podatke pri dolžnikovem dolžniku, a jih kljub prizadevanjem v ugovornem roku ni mogel pridobiti ter da zato v ugovoru brez svoje krivde ni mogel navesti konkretnih zneskov in datumov že opravljenih plačil. Tega pa ni storil, zato sodišče prve stopnje ugovoru tudi v tem delu ni moglo slediti (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Je pa kljub temu vsekakor treba upoštevati, da je po spisovnih podatkih dolžnikov dolžnik ZPIZ delno že realiziral sklep o izvršbi.

12. V zvezi s pritožbenim vztrajanjem, da so zamudne obresti že zastarale, višje sodišče pojasnjuje, da to niti ni pravno upoštevni razlog za ugovor novega dolžnika zoper sklep o izvršbi po prvem odstavku 56.a člena ZIZ. Kolikor pa ga dolžnik uveljavlja v smislu ugovora po roku po 56. členu ZIZ, pa višje sodišče v celoti soglaša z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi izvršbe na podlagi verodostojne listine zastaranje sploh še ni začelo teči, saj je izvršilni postopek še vedno v teku. V zvezi s tem se višje sodišče v izogib ponavljanju v celoti pridružuje razlogom sodišča prve stopnje.

13. Nazadnje dolžnik ne more uspeti s ponovnim sklicevanjem na postopek osebnega stečaja, ki naj bi tekel nad njim in ki naj bi vplival tudi na zadevno terjatev. Že sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da dolžnik ni podal nobenih konkretnih trditev glede tega (opravilna številka stečajne zadeve, ali oziroma kdaj naj bi prišlo do odpusta obveznosti), višje sodišče pa tudi po vpogledu na spletno stran AJPES podatkov o navedenem ni našlo.

14. Po povednem je odločitev o ugovoru pravilna, posledično je pravilna tudi odločitev o dolžnikovih stroških ugovornega postopka (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Višje sodišče tudi ni našlo nobenih uradno upoštevnih pritožbenih razlogov, zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15. Glede na neuspeh s pritožbo dolžnik krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Iz spisa izhaja, da je nova dolžnica - družbenica sicer vložila ugovor z dne 15. 10. 2010, ki pa se je s sklepom z dne 11. 4. 2011 štel za umaknjenega zaradi neplačila sodne takse. 2 Po tej določbi je dedič odgovoren za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja. 3 To je iz razloga, da obveznost družbe ni prešla nanj oziroma da za njene obveznosti ne odgovarja. 4 Ur. l. RS, št. 40/09. 5 Z zakonom o postopku za uveljavitev ali odpustitev obveznosti družbenikov za obveznosti izbrisanih gospodarskih družb – ZPUOOD (Ur. l. RS, 87/2011 z dne 2. 11 . 2011), pri čemer se razveljavitev upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča RS, U-I-307/11-21 z dne 12. 4. 2012 nanaša le na družbe, izbrisane iz sodnega registra po 17. 11. 2011 (18. člen ZPUOOD).