Jedro

Nasprotno s pritožbenimi navedbami ni pomembno, kdaj je bilo dolžniku pisanje puščeno v hišnem predalčniku, temveč je pomembno, kdaj je potekel rok za prevzem pisanja, na kar je bil opozorjen že v obvestilu o dne 18. 12. 2020 prejetem pisanju, rok za izpolnitev obveznosti pa začne teči že naslednji dan po poteku tega roka.

V drugem valu epidemije, ko so potekli roki za izjavo dolžnika v obravnavani zadevi, tak začasen ukrep ni bil ponovno sprejet. Sodišče prve stopnje tako ni imelo podlage, da bi upoštevalo to določilo.

Čeprav je bil prvi val epidemije blažji, pa je bil tudi nenaden, za večino nepričakovan in se stranke insolvenčnih postopkov nanj niso mogle pripraviti oziroma se mu v tistem času prilagoditi. Drugi val epidemije pa je bil napovedan in se je začel že jeseni 2020. To je strankam teh postopkov omogočilo prilagoditev, tudi prilagoditev poslovanja in seveda tudi prevzemanja poštnih pošiljk. Položaj je tako zdaj v drugem valu epidemije bistveno drugačen, zato je logično, da zakonodajalec ni sprejel enakega ukrepa kot v prvem valu epidemije.

Izrecno je poudarjeno načelo hitrosti postopka, ki mu služi tudi tretji odstavek 121. člena ZFPPIPP, kar je tudi logično, saj bi bilo v nasprotnem primeru nedopustno poseženo v ustavno pravico upnika do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS, katere del je tudi pravica do poplačila upnikove terjatve, s plačilom katere dolžnik zamuja že več kot dva meseca in je povrhu še insolventen; tudi za uresničitev te ustavne pravice je zakonodajalec sprejel tako določilo v ZFPPIPP.

Od povprečno skrbnega gospodarstvenika, zakonitega zastopnika gospodarske družbe, ki je tudi njen edini družbenik, bi se pričakovalo, da bo redno preverjal hišni predalčnik pravne osebe, tudi preko druge osebe, če sam ni mogel tega storiti, pri čemer mu je bilo obvestilo puščeno v hišnem predalčniku že 18. 12. 2020, ko (vse do 4.1.2021) pritožba ne navaja nobenih razlogov, zakaj pisanja ni prevzel. Najmanj nenavadno pa je tudi, da cel mesec ne bi niti enkrat pobral pošte iz hišnega predalčnika gospodarske družbe.

Z določbama 56. in 57. člena ZIUPOPDVE je tako le upravi družbe podaljšano obdobje, ko lahko ukrepa (če ne ravna v skladu s določili o finančnem poslovanjem družb in svojimi obveznosti v zvezi z insolventnostjo družbe, uprava sicer odškodninsko odgovarja), podaljšano pa je tudi obdobje odložitve odločanja po pravočasnem predlogu dolžnika za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, kar pa v obravnavanem primeru ni relevantno, saj s tem pritožba skuša le opravičiti prepozno vložitev predloga za odložitev odločanja. Takega ravnanja pa ZIUPOPDVE ne dopušča. V postopku poenostavljene prisilne poravnave je v drugem odstavku 221.b člena ZFPPIPP taksativno našteto, katera določila, ki sicer veljajo za postopke prisilne poravnave (t.i. redne prisilne poravnave), veljajo tudi za postopek poenostavljene prisilne poravnave. In med njimi ni 152. člena ZFPPIPP, zato se ta ne uporablja. Za uporabo 152. člena ZFPPIPP tudi ni nobenega razloga. Le pravočasen predlog za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka lahko dolžniku omogoči prekinitev stečajnega postopka, to odložitev pa lahko dolžnik opraviči tudi s postopkom poenostavljene prisilne poravnave, s katerim poskuša odpraviti insolventnost. Odprava insolventnosti se lahko dokaže le s pravnomočnim sklepom o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave (peti odstavek 14. člena ZFPPIPP), ne zgolj z vložitvijo predloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (1.) začelo stečajni postopek nad dolžnikom, (2.) za upravitelja imenovalo A. A. in (3.) ugotovilo, v kakšni pravnoorganizacijski obliki upravitelj opravlja svoje naloge in pristojnosti.

2. Zoper navedeni sklep sta se dolžnik in družbenik pravočasno pritožila (pritožbo je vložil B. B., ki je družbenik dolžnika in njegov zakoniti zastopnik) (PD 13). Predlagata, da naj višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podrejeno pa predlagata, da naj po razveljavitvi sklepa naloži sodišču prve stopnje, da izda sklep, s katerim ugotovi, da se odločanje o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka prekine oziroma odloži zaradi vložitve predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave.

Pritožbene navedbe: - Pisanje je bilo puščeno v hišnem predalčniku 5. 1. 2021. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo dejansko stanje. Tega dne pritožnik pisanja ni mogel prevzeti. Zaposlen je v družbi C., d. o. o. Vse od 28. 12. 2020 do 21. 1. 2021 je bil pritožnik v samoizolaciji zaradi stikov z okuženimi osebami, s prekinitvijo enega dneva, kar vse podrobno popiše. Do 21. 1. 2021 doma sploh ni zapuščal. 19. 1. 2021 je v popoldanskih urah pritožnik sina D. D. prosil, naj gre na sedež dolžnika in ta mu je prinesel sodno pisanje iz poštnega predala, pritožnik kot pravni laik pa je smatral, da odgovarja v roku, istega dne je spisal odgovor in ga dal sinu, da ga odda, saj je bil še vedno v samoizolaciji. Dejansko je tako pisanje prejel šele 19. 1. 2021 v večernih urah in ni vedel, kdaj je bilo puščeno v poštnem nabiralniku.

- Čeprav vrnitve v prejšnje stanje zakon sicer ne dopušča, je zakonodajalec s 3.a členom ZZUSUDJZ v prvem valu epidemije v insolvenčnih zadevah razširil možnosti, da naknadno odpravijo posledice zamude za čas, za katerega ni veljalo zadržanje teka procesnih rokov, torej je že rahljal stroge določbe ZFPPIPP_._ Tak primer je tudi obravnavani. Razloge, povezane z epidemijo, je pritožnik v pritožbi izkazal, ni pa razumnega razloga, zakaj v drugem valu epidemije, ki je hujši, taka možnost ne bi bila dana. Zato bi sodišče njegovo zahtevo za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka moralo šteti kot pravočasno. V nasprotnem primeru bi prišlo do kršitve 2., 14., 22. in 25. člena Ustave RS; pomembno je, da posameznik ni v negotovosti glede tega, na kakšen način bo država posegla v njegove človekove pravice oziroma zakaj bi ob enaki ali celo bistveno slabši situaciji, kot je npr. drugi val epidemije, pritožnikom v insolventnih postopkih dajala manj pravic, kot jim jih je dala med prvim valom epidemije.

- Poleg tega je za štiri mesece odloženo odločanje o tovrstnih postopkih, skladno z določbami ZIUPOPDVE ne glede na 236., 237. in 238. člen ZFPPIPP, zato se njegova zahteva ne more šteti kot prepozna, temveč je pravočasna in bi sodišče moralo skladno z 237. členom ZFPPIPP izdati sklep o odložitvi odločanja o upnikovem predlogu, saj je bila zahteva vložena v roku iz 236. člena ZFPPIPP in rok za dopolnitev še ni potekel, sklicuje se tudi na določbo 56. člena ZIUPOPDVE; ukrep, ki ga je dolžnik izvajal, je zagotovo tak ukrep, za katerega določbe ZFPPIPP v času veljave ZIUPOPDVE ne veljajo. Roki za izpolnitev obveznosti po 40. členu ZFPPIPP in 221.l členu ZFPPIPP pa se ne iztečejo prej kot v enem mesecu po objavi preklica epidemije.

- Pred potekom roka za izjavo o upnikovem predlogu je dolžnik 28. 12. 2020 vložil predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo, s čimer je dosegel prekinitev predhodnega stečajnega postopka, o začetku stečaja je sodišče prve stopnje odločilo skoraj mesec kasneje. Dva glavna postopka ne moreta teči istočasno, sodišče prve stopnje pa je po isti sodnici izdalo tudi sklep o dopolnitvi predloga za začetek poenostavljene prisilne poravnave, po katerem rok še ni potekel. Sodišče je torej vedelo, da so nastopili pogoji za odložitev odločanja po 236. členu ZFPPIPP. Predlog za odlog odločanja je dal, ker bo z izvedbo finančnega prestrukturiranja odpravil svojo insolventnost. Sodišče je ravnalo v nasprotju s temeljnimi načeli insolvenčnega prava. Izpodbijani sklep je bil izdan preuranjeno, saj sodišče ni upoštevalo določil ZIUPOPDVE, ko je zahtevo dolžnika štelo za prepozno. Moralo bi odločiti skladno z določbami 236. do 238. člena ZFPPIPP. O predlogu za začetek poenostavljene prisilne poravnave še ni bilo odločeno, takrat ni obstajala nobena ovira za tak postopek, zlasti ne iz drugega odstavka 140. člena ZFPPIPP. Postopka se medsebojno izključujeta, zasledujeta različen namen, tak položaj pa je nedovoljen, zato bi sodišče moralo odločanje o upnikovem predlogu odložiti, saj je postopek poenostavljene prisilne poravnave predstavljal procesno oviro za odločanje o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, zato je izpodbijani sklep obremenjen s kršitvijo napačno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter absolutne bistvene kršitve iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP in napačne uporabe postopkovnih pravil ZFPPIPP, zaradi katerih je nezakonit. ZIUPOPDVE je ne glede na 39. člen ZFPPIPP situacijo glede poenostavljene prisilne poravnave uredil še drugače glede rokov za izvajanje dejanj in ukrepov iz 36. in 37. člena ZFPPIPP, pritožnik pa zaradi epidemije ni mogel ukrepov izvesti pravočasno. Ti roki neposredno vplivajo na zahtevo dolžnika za odložitev odločanja o upnikovem predlogu ua stečajni postopek.

- Izpodbija tudi domnevno bazo, saj upnik ni spoštoval določil najemnih pogodb in jih ni odpovedal sodno. Zmanjšale so se površine, ki jih je dolžnik uporabljal, zaradi upnikovih samovoljnih ravnanj, zato je dolžnik ugovarjal že predlogu za izvršbo, v zvezi z najemnino in najemnima pogodbama pa tečeta dva gospodarska spora pri Okrožnem sodišču v Kranju, ki še nista pravnomočno končana Točno višino najemnine bosta tako stranki določili šele v pravdnem postopku. Ker dolg dolžnika ni tak, kot ga zatrjuje upnik, tudi dolžnikova insolventnost ni izkazana. Skladno z določbami ZIUPOPDVE lahko dolžnik opraviči odložitev odločanja o upnikovem predlogu tudi tako, da predloži dokaze, da je z drugimi ukrepi odpravil insolventnost, iz spisa St 0000/2020 pa je razvidno, da je vložil predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo, s katero bo odpravljena njegova insolventnost. 3. Pritožnika sta vložila še dve pravočasni dopolnitvi pritožbe (PD 21 in PD 22). V njih navajata (gre za povsem enaki vlogi), da je pritožnik že pred vročitvijo upnikovega predloga vložil vlogo za poenostavljeno prisilno poravnavo, na kar je dolžnik z vlogo z dne 19. 1. 2021 sodišče tudi opozoril. Izpodbijani sklep je nezakonit, ker je kršeno določilo prvega odstavka 152. člena ZFPPIPP. Edini družbenik zato zahteva, da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi in prekine odločanje o začetku stečajnega postopka, gre pa za kršitev, ki jo pritožbeno sodišče upošteva po uradni dolžnosti.

4. Upnik na pritožbo ni odgovoril. 5. Pritožba ni utemeljena.

6. Uvodoma višje sodišče ugotavlja, da je bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje, vložen s pritožbo, zavržen s sklepom z dne 3. 2. 2021, ki je postal pravnomočen 20. 2. 2021. 7. Sodišče prve stopnje je dolžniku poslalo upnikov predlog za začetek stečajnega postopka skupaj s pozivom, da se izreče o tem predlogu. Ker pisanja ni bilo mogoče nikomur vročiti, je bilo 18. 12. 2020 v hišnem predalčniku puščeno obvestilo, kje je pismo in da ga mora prevzeti v roku 15 dni. Zadnji dan roka za prevzem pisanja je bil 4. 1. 2021 (zadnji dan 15 dnevnega roka bi bil sicer 2. 1. 2021, ker pa je bila sobota in tudi praznik, se je rok iztekel v ponedeljek 4. 1. 2021). Ker naslovnik pisma ni prevzel v zakonskem roku, mu je bilo pisanje 5. 1. 2021 puščeno v hišnem predalčniku. Nasprotno s pritožbenimi navedbami pa ni pomembno, kdaj je bilo dolžniku pisanje puščeno v hišnem predalčniku, temveč je pomembno, kdaj je potekel rok za prevzem pisanja, na kar je bil opozorjen že v obvestilu o dne 18. 12. 2020 prejetem pisanju, rok za izpolnitev obveznosti pa začne teči že naslednji dan po poteku tega roka. Rok 15 dni za ugovor proti upnikovemu predlogu ali za vložitev predloga za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka je tako začel teči 5. 1. 2021 in je potekel 19. 1. 2021 (142. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP), kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu.

8. Pritožba tudi navaja, da pritožnik (direktor dolžnika je tudi njegov edini družbenik) pisanja od 28. 12. 2020 dalje sploh ni mogel prevzeti, preko sina ga je prejel šele 19. 1. 2021 v večernih urah. Razloge utemeljuje z izolacijo zaradi stikov z okuženimi osebami. Pri tem se sklicuje tudi na 3.a člen Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV2 (COVID-19) – ZZUSUDJZ, pri čemer priznava, da je bil ta ukrep sprejet za čas prvega vala epidemije.

9. Po 3.a členu ZZUSUDJZ je sodišče ne glede na tretji odstavek 121. člena ZFPPIPP obravnavalo in odločilo o vlogi, predlogu, izjavi, ugovoru, drugem procesnem dejanju ali predloženi listini, tudi če je stranka zamudila rok ali izostala z naroka v času trajanja ukrepov iz razloga, neposredno povezanega z epidemijo virusne okužbe SARS-CoV-2 (COVID-19), in sodišče odločitve še ni sprejelo, stranka pa je morala ob vložitvi vloge, predloga, izjave, ugovora, opravi drugega procesnega dejanja ali predložitvi listine izkazati tudi razlog za zamudo roka ali za izostanek z naroka. Ta ukrep je po 2. členu ZZUSUDJZ veljal do prenehanja razlogov za ukrepe, kar ugotovi Vlada Republike Slovenije s sklepom, ki ga objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, vendar najdlje do 1. julija 2020. Vlada Republike Slovenije je sprejela Sklep o ugotovitvi prenehanja razlogov za začasne ukrepe v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19), objavljen v Uradnem listu RS št. 74-1103/2020, v katerem je ugotovila, da ukrepi prenehajo veljati 1. 6. 2020. S tem je prenehal veljati tudi 3.a člen ZZUSUDJZ.

10. V drugem valu epidemije, ko so potekli roki za izjavo dolžnika v obravnavani zadevi, tak ukrep ni bil ponovno sprejet. Sodišče prve stopnje tako ni imelo podlage, da bi upoštevalo to določilo, saj so v skladu s 125. členom Ustave RS sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani le na ustavo in zakon. Noben zakon v tem obdobju pa ni določal ukrepa, kot ga je določal 3.a člen ZZUSUDJZ in ga sodišče prve stopnje tudi ni smelo uporabiti. To velja tudi za pritožbeno sodišče. 11. Pritožba navaja, da bi morala biti dolžnikova zamuda obravnavana tako, kot je določalo to (zdaj neveljavno) zakonsko določilo, sicer bi bilo to neustavno in bi zakonodajalec moral tudi v tem, hujšem valu epidemije, zadeve enako urediti. Višje sodišče se s takim stališčem ne strinja. Čeprav je bil prvi val epidemije blažji, pa je bil tudi nenaden, za večino nepričakovan in se stranke insolvenčnih postopkov nanj niso mogle pripraviti oziroma se mu v tistem času prilagoditi. Drugi val epidemije pa je bil napovedan in se je začel že jeseni 2020. To je strankam teh postopkov omogočilo prilagoditev, tudi prilagoditev poslovanja in seveda tudi prevzemanja poštnih pošiljk. Položaj je tako zdaj v drugem valu epidemije bistveno drugačen, zato je logično, da zakonodajalec ni sprejel enakega ukrepa kot v prvem valu epidemije.

12. Ob tem pa iz 3.a člena ZZUSUDJZ tudi izhaja, da je morala stranka postopka zaradi insolventnosti že v prepozni vlogi izkazati razlog za zamudo. Tega pa stečajni dolžnik v svoji vlogi z dne 19. 1. 2021, ki je bila sodišču prve stopnje poslana priporočeno po pošti 20. 1. 2021 (v njej je dolžnik predlagal odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka), ni storil, temveč je to storil šele v pritožbi, kar bi bilo tako ali tako prepozno. Pritožba se tudi sklicuje na sklep VSL Cst 294/2020 z dne 7. 8. 2020, ki naj bi ga morali uporabiti tudi za obravnavano zadevo. Pri tem pa ne upošteva, da tudi iz tega sklepa izhaja, da bi moral vložnik prepozne vloge že v tej prepozni vlogi, vloženi pred odločitvijo sodišča o začetku stečajnega postopka, uveljavljati razlog epidemije za svojo zamudo. Za obravnavano zadevo tako velja tretji odstavek 121. člena ZFPPIPP, po katerem tisti, ki je zamudil rok, po poteku tega roka ne more več vložiti predloga, izjave ali ugovora. Tudi če bi bili razlogi lahko opravičljivi po drugih postopkovnih zakonih, to za postopke zaradi insolventnosti ne velja. Izrecno je poudarjeno načelo hitrosti postopka, ki mu služi tudi tretji odstavek 121. člena ZFPPIPP, kar je tudi logično, saj bi bilo v nasprotnem primeru nedopustno poseženo v ustavno pravico upnika do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS, katere del je tudi pravica do poplačila upnikove terjatve, s plačilom katere dolžnik zamuja že več kot dva meseca in je povrhu še insolventen; tudi za uresničitev te ustavne pravice je zakonodajalec sprejel tako določilo v ZFPPIPP.

13. Stečajni dolžnik in njegov družbenik sta tako lahko pričakovala le tak poseg, kot se je tudi zgodil, je pa posledica tega, da se stečajni dolžnik ni pripravil na pričakovane razmere in tudi ni prevzel sodnega pisanja v roku. Od povprečno skrbnega gospodarstvenika, zakonitega zastopnika gospodarske družbe, ki je tudi njen edini družbenik, bi se pričakovalo, da bo redno preverjal hišni predalčnik pravne osebe, tudi preko druge osebe, če sam ni mogel tega storiti, pri čemer mu je bilo obvestilo puščeno v hišnem predalčniku že 18. 12. 2020, ko (vse do 4. 1. 2021) pritožba ne navaja nobenih razlogov, zakaj pisanja ni prevzel. Najmanj nenavadno pa je tudi, da cel mesec ne bi niti enkrat pobral pošte iz hišnega predalčnika gospodarske družbe.

14. Pritožba tudi navaja, da naj bi bilo za štiri mesece odloženo odločanje o tovrstnih postopkih, skladno z določbami Zakona o interventnih ukrepih za pomoč pri omilitvi posledic drugega vala epidemije COVID-19 – ZIUPOPDVE. Kateri člen naj bi to določal, pritožba ne navaja. Na ZFPPIPP se nanašata le določbi 56. in 57. člena ZIUPOPDVE (delno še 119. člen, ki pa se nanaša na izvzetje prejemkov iz stečajne mase v postopku osebnega stečaja, kar pa v obravnavani zadevi ni pomembno). Po 56. členu ZIUPOPDVE so odloženi ukrepi, ki jih mora sprejeti poslovodstvo družbe, če ugotovi, da je družba insolventna, pa še to le v primeru, da je insolventnost posledica razglasitve epidemije, kakih takih razlogov pa pritožba niti ne zatrjuje. Po 57. členu ZIUPOPDVE je podaljšano obdobje, za katerega sodišče odloži odločanje o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, iz dveh na štiri mesece, z možnim podaljšanjem s sklepom vlade, pa še to le v primeru, da je insolventnost posledica epidemije.

15. Z navedenimi določili je tako le upravi družbe podaljšano obdobje, ko lahko ukrepa (če ne ravna v skladu s določili o finančnem poslovanjem družb in svojimi obveznosti v zvezi z insolventnostjo družbe, uprava sicer odškodninsko odgovarja), podaljšano pa je tudi obdobje odložitve odločanja po pravočasnem predlogu dolžnika za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, kar pa v obravnavanem primeru ni relevantno, saj s tem pritožba skuša le opravičiti prepozno vložitev predloga za odložitev odločanja. Takega ravnanja pa ZIUPOPDVE ne dopušča. Pa še v tem primeru bi moralo biti izkazano, da je insolventnost posledica epidemije, pritožba pa nič takega ne zatrjuje. Pripomniti še velja, da zgolj z vložitvijo predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave ni mogoče izkazati, da je insolventnost že odpravljena.

16. Pritožba ima sicer prav, ko navaja, da je sodnica, ki obravnava tako to stečajno zadevo kot tudi predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave, vedela za oba postopka. Vendar pa napačno meni, da se v postopku poenostavljene prisilne poravnave uporablja tudi prvi odstavek 152. člena ZFPPIPP, po katerem sodišče prekine odločanje o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, če je vložen predlog dolžnika za začetek postopka prisilne poravnave. V postopku poenostavljene prisilne poravnave je v drugem odstavku 221.b člena ZFPPIPP taksativno našteto, katera določila, ki sicer veljajo za postopke prisilne poravnave (t.i. redne prisilne poravnave), veljajo tudi za postopek poenostavljene prisilne poravnave. In med njimi ni 152. člena ZFPPIPP, zato se ta ne uporablja. Za uporabo 152. člena ZFPPIPP tudi ni nobenega razloga. Gre za dva različna postopka, v postopku poenostavljene prisilne poravnave se upravitelj ne imenuje, medtem ko ga v redni prisilni poravnavi sodišče imenuje že naslednji dan po prejemu predloga dolžnika, prav tako se ne uporabljajo določila o preizkusu terjatev iz oddelka 3.4 ZFPPIPP ter ni imenovan upniški odbor (prvi odstavek 221.b člena ZFPPIPP) in torej upnikom niso zagotovljene kavtele, kot v postopku redne prisilne poravnave. Le pravočasen predlog za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka lahko dolžniku omogoči prekinitev stečajnega postopka, to odložitev pa lahko dolžnik opraviči tudi s postopkom poenostavljene prisilne poravnave, s katerim poskuša odpraviti insolventnost. O tem obstaja tudi obsežna sodna praksa – npr. sklepi VSL Cst 63/2018 z dne 15. 2. 2018, Cst 704/2016 z dne 8. 11. 2016, Cst 70/2015 z dne 11. 2. 2015, Cst 141/2015 z dne 10. 3. 2015). Sodišče prve stopnje je tako ravnalo pravilno, ko ni uporabilo določbe prvega odstavka 152. člena ZFPPIPP, saj vloženi predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo ni predstavljal ovire za odločanje o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, prav tako pa ni upoštevalo prepoznega predloga za odložitev odločanja o upnikovem predlogu.

17. Pritožba izpodbija tudi obstoj upnikove terjatve in dolžnikovo insolventnost. Gre za razloge, ki bi jih stečajni dolžnik moral navesti v pravočasnem ugovoru proti upnikovemu predlogu, kasneje jih ne more več uveljavljati, družbenik dolžnika pa lahko uveljavlja le neobstoj insolventnosti, ne pa tudi neobstoj terjatve.

18. V zvezi z obstojem upnikove terjatve do dolžnika se je upnik že v predlogu skliceval na terjatve po najemnih pogodbah. V zvezi s tem je na 4. strani predloga tudi navedel, da je vložil pet predlogov za izvršbo na podlagi verodostojne listine, v treh je dolžnik ugovarjal, za enega še ni vedel, ali je bil vložen ugovor, za zadevo VL 7113/2020, v kateri je zahteval plačilo 14.340,91 EUR, pa je navedel, da je sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine postal pravnomočen in izvršljiv 30. 6. 2020. Gre za judikatno terjatev, te pa ni mogoče izpodbijati z navedbami, da naj sploh ne bi nastala. Tudi sicer pritožba navaja, da naj bi bile pravilne najemnine nižje zaradi neuporabe vseh dogovorjenih prostorov, kar še vedno pomeni, da terjatve vsaj delno obstajajo in pritožba ne trdi, da so bile v nespornem delu plačane. Tudi če bi se s pritožbo lahko uveljavljal neobstoj upnikovih terjatev, tak ugovor zato ne bi bil utemeljen in je izkazano, da pravnomočno dosojena terjatev v višini 14.340,91 EUR obstaja, prav tako pa tudi terjatve za najemnine vsaj v določenem delu. Za odločanje o upnikovi procesni legitimaciji iz 231. in 232. člena ZFPPIPP pa ni potrebno, da bi bila točno ugotovljena že tudi višina terjatev, saj je to stvar preizkusa terjatev.

19. Insolventnosti pa pritožba tudi ne more izpodbiti. V predlogu za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave (priložen je tudi k dopolnitvama pritožbe) je namreč dolžnik sam navedel, da je dolžnik tako trajno nelikviden kot dolgoročno plačilno nesposoben. Pri tem je insolventnost tudi predpostavka za vložitev predloga za začetek poenostavljene prisilne poravnave kot enega od postopkov zaradi insolventnosti (50. člen ZFPPIPP). Kot je navedeno že zgoraj, pa se odprava insolventnosti lahko dokaže le s pravnomočnim sklepom o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave (peti odstavek 14. člena ZFPPIPP), ne zgolj z vložitvijo predloga.

20. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so pomembne za odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366, členom ZPP, pri čemer se pravila ZPP smiselno uporabljajo na podlagi prvega odstavka 121. člena ZFPPIPP). Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.