Jedro

Na prvi pogled neznatna dolžnost obveščanja se izkaže za bistveno pri izvrševanju pogodbenih pravic in obveznosti iz štipendijskega razmerja. Očitno je, da dolžnost obveščanja ni bila namenjena sama sebi, temveč uresničevanju temeljnih pogodbenih določil. Tožnik je svojo temeljno obveznost nesporno izpolnil in je toženki plačal dogovorjeno štipendijo, medtem ko toženka tožnika o zaključku študija in zaposlitvi ni obveščala, niti se po koncu razmerja ni zaposlila v Republiki Sloveniji za štiri leta. Ker svojih obveznosti ni izpolnila, je štipendijo dolžna vrniti.

Toženka ni zatrjevala, da bi bil izpolnjen kateri izmed pogojev iz 9. ali 10. člena pogodbe, tj. glede oprostitve obveznosti oz. odloga izpolnitve. Tudi niso bila, ne zatrjevana ne sporna druga dejstva, ki so sicer v praksi lahko pereča, na primer v kakšnem roku bi morala toženka pričeti z delom in kako je to vplivalo na njeno delovnopravno mobilnost. Glede na nesporno in v času zaključka glavne obravnave nespremenjeno dejansko stanje ne more biti dvoma, da je toženka z opustitvijo obveščanja o zaključku študija in glede zaposlitve ter odhodom na delo v tujino kršila tudi svojo pogodbeno obveznost iz 7. alineje 6. člena pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.267,83 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je ohranilo v veljavi sklep o izvršbi VL 167587/2014 z dne 9. 12. 2014, ki ga je izdalo Okrajno sodišče v Ljubljani, in sicer v 1. odstavku izreka za znesek 44.646,2 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 44.085,11 EUR od 8. 11. 2014 dalje in od zneska 561,09 EUR od 5. 12. 2014 dalje (I. točka izreka). Odločilo je, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 5.148,24 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper izpodbijano sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženka). Primarno predlaga, naj jo pritožbeno sodišče spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, naj jo razveljavi in vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

Navaja, da je med strankama sporno, kaj je toženki pogodba sploh nalagala. Prepričana je, da je s tem, ko je do 31. 8. 2012 oddala osnutek doktorske naloge, izpolnila svojo obveznost. Posledično ni prišlo do nobene spremembe stanja, o kateri bi morala toženka obveščati tožnika, tožnikov odstop pa je bil neupravičen. Glede neizpolnitve obveznosti po 2. alineji 6. člena pogodbe pojasnjuje, da se prvostopenjsko sodišče opira na napačno razlago 4. alineje 1. člena pogodbe. Toženka je v predpisanih rokih opravila vse svoje pogodbene obveznosti. Napačna je tožnikova interpretacija, da bi morala toženka do 31. 8. 2012 pridobiti doktorski naziv, temveč je pravilna njena, po kateri bi morala toženka v tem roku oddati osnutek doktorske naloge. To predpisujejo pravila European University Institute. Toženka se je prijavila na razpis za štipendiranje štiriletnega doktorskega študija na tem inštitutu, kot to določa 2. alineja 1. člena pogodbe. To je pomenilo, da je dolžna toženka do konca četrtega letnika oddati doktorsko nalogo in jo po zagovoru uspešno obraniti. Namen strank je tako bil, da toženka v skladu s pravili in roki European University Institute zaključi doktorski študij. Zakon o ratifikaciji Konvencije o ustanovitvi Evropskega Univerzitetnega Inštituta pojasnjuje namen financiranja doktorskega študija, ki je v prispevku k razvoju kulturne in znanstvene dediščine Evrope. Zakon ne določa, da mora slovenski raziskovalec opravljati doktorski študij v krajšem roku kot ga predpisuje inštitut za potek tega študija. Prvostopenjsko sodišče napačno ugotavlja, da je pogodba del razpisa, zato je v tem delu napačno ugotovljeno dejansko stanje. Nelogično bi bilo, da bi stranki sklepali pogodbo za štipendiranje štiriletnega doktorskega študija na European University Institute, hkrati pa določili rok, ki je v nasprotju s pravili tega inštituta. V tem primeru bi moralo biti v pogodbi določilo, kako naj stranki ravnata v primeru, če toženka odda nalogo pred rokom, a je ne zagovarja, ker European University Institute pravočasno ne razpiše zagovora. Slednje je odvisno od več razlogov (mentorja, sestave komisije, potencialnih dopolnitev doktorske naloge itd.). Sodišče se sklicuje na 13. člen pogodbe, ki določa, da lahko štipendist iz utemeljenih razlogov zaprosi za podaljšanje roka, a morata stranki o tem doseči soglasje in ni nujno, da bi štipenditor taki prošnji ugodil. Pogodbena določila ne opredeljujejo položaja štipendista, ki brez svoje krivde ne zagovarja doktorske naloge do določenega roka. Med strankama nista sporni 6. alineja 6. člena in 7. alineja 6. člena pogodbe. Sporna je 4. alineja 1. člena pogodbe, pri čemer je treba slediti 83. členu OZ in pogodbo razlagati v korist toženke in to ne glede na to, da je toženka pravnica. Pogodba je bila pripravljena s strani tožnika. Ker ni šlo za spremembo stanja, o kateri bi bila toženka dolžna obveščati tožnika, je zaključek prvostopenjskega sodišča materialnopravno zmoten. Če pa bi sprejeli stališče, da 4. alineja 1. člena toženki nalaga obveznost pridobitve doktorskega naziva do 31. 8. 2012, je taka določb nična, ker je v nasprotju s prisilnimi predpisi (86. člen OZ). Sodišče se do teh navedb toženke iz vloge z dne 31. 8. 2015 (stran 7 - 9) ni konkretizirano opredelilo. Takšno določilo bi bilo glede roka v nasprotju z določbo 3. člena konvencije, ker bi šlo za kršitev svobode raziskovanja in poučevanja v nasprotju z akademskimi pravili. Toženka dodaja, da ji pogodba v 2. alineji 6. člena ne nalaga, da obvešča o spremembah datuma glede zagovora, iz česar izhaja, da tožnik te spremembe ni štel za eno izmed takih okoliščin. Toženka je vsa štiri leta svoje študijske obveznosti izpolnjevala redno in v skladu z akademskimi pravili. Tudi je obvestila tožnika o opravljenem študiju in se zaposlila v RS. To pomeni, da je bila pogodbi zvesta stranka. V tem kontekstu je treba presojati težo njene kršitve 2. alineje 6. člena pogodbe. Tožnik je vedel, da toženka redno opravlja študijske obveznosti, tudi da je morala dopolniti doktorsko nalogo in je čakala na razpis zagovora doktorske naloge, pa je kljub temu odstopil od pogodbe. Zato je v tem kontekstu njeno neobvestilo predstavljalo neznaten del obveznosti. Gre za izpolnitev neznatnega pomena, sankcija pa je nesorazmerna. Pri tem je treba uporabiti 110. člen OZ, ki je kogenten, pri čemer citira odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 390/2011 in omenja drugo sodno prakso. Tudi v luči kavze pogodbe je treba presojati sklepanje in izvrševanje pogodbe. V vsakem primeru bi tožnik moral toženki v skladu z 2. odstavkom 105. člena ponuditi dodaten rok za izpolnitev. Dodaja še, da je napačna ugotovitev v zvezi s potrdilom o dokončanju študija, o katerem je toženka tožnika obvestila že 29. 9. 2014, dne 1. 10. 2014 pa je tožniku poslala tudi potrdilo. Glede na datum zagovora je tako izpolnila svojo obveznost po predložitvi potrdila o dokončanju študija.

3. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) je na pritožbo odgovorila in zavrnila pritožbene navedbe ter priglasila stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi odloča drugič. Prvič je pritožbi toženke ugodilo, v ugodilnem delu razveljavilo prvostopenjsko sodbo s sklepom II Cp 3139/2016 z dne 22. 3. 2017 in zadevo vrnilo v novo sojenje.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna. Toženka je kršila dolžnost obveščanja iz 2. alineje 6. člena pogodbe. Ob tem je treba s strani prvostopenjskega sodišča ugotovljeno kršitev dolžnosti obveščanja glede zaključka študija obravnavati tudi z vidika obveščanja glede toženkine nadaljnje zaposlitve in upoštevati njeno kršitev 7. alineje istega člena; toženka se je bila po uspešnem zaključku študija dolžna zaposliti v Republiki Sloveniji vsaj za 4 leta, ker te svoje obveznosti ni izpolnila, je tožnik tudi na tej podlagi upravičen do vračila štipendije.

Pravno in dejansko stanje

7. Tožnik je leta 2007 objavil razpis za podelitev štipendije za podiplomski doktorski študij na fakulteti European University Institute iz Firenc, na katerega se je toženka prijavila in bila uspešna. Posledično je bila julija 2008 izdana odločba in nato sklenjena še pogodba. V njej se je tožnik zavezal, da bo toženki za tri leta študija plačeval mesečno štipendijo v višini 1.100,00 EUR, toženka pa, da bo doktorski študij zaključila do konca avgusta 2012 in se po zaključku študija za štiri leta zaposlila v Sloveniji. Toženka je osnutek doktorske naloge oddala februarja 2012, doktorski naziv pa je pridobila po uspešnem zagovoru dne 23. 9. 2014, torej več kot dve leti pozneje. Na tožnikov poziv ga je toženka februarja 2013 obvestila, da bo zagovor doktorske naloge opravila v maju 2013, kar se ni zgodilo. Po vmesnih komunikacijskih zapletih je tožnik 2. 9. 2014 odstopil od pogodbe in od toženke zahteval vračilo prejetih zneskov štipendije.

8. Pravni temelj je tako pogodba, ki v 6. členu določa med strankama sporne toženkine obveznosti v naslednjih alinejah: v 1.) da bo glede na prvi člen pogodbe do 31. 8. 2012 uspešno zaključila študij, v 2.) da bo štipenditorja v roku 8 dni obveščala o vsaki spremembi stanja, ki je bistvenega pomena za izvajanje pogodbe, v 4.) da bo skrbela za ažurnost vseh podatkov, v 5. in 6.) da bo v osmih dneh predložila potrdilo institucije o vpisu v višji letnik oz. zaključku študija in v 7.) da bo po uspešno zaključenem študiju sklenila delovno razmerje s polnim delovnim časom pri delodajalcu v Sloveniji vsaj za štiri leta. Posledica neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti je bila določena v 7. členu pogodbe, v skladu s katerim je tožnik upravičen od pogodbe odstopiti, če bi toženka iz krivdnih razlogov oz. po svoji volji kršila določene pogodbene obveznosti.

9. Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijani sodbi sprejelo stališče, da toženki ni mogoče očitati kršitve 1., 4. in 6. alineje 6. člena pogodbe, ker toženka pogodbenega roka ni zamudila po svoji krivdi oz. volji, saj je pravočasno oddala osnutek doktorske naloge, na okoliščine v zvezi z zagovorom pa ni imela vpliva, niti ni bilo v njeni krivdni sferi neuspešno vročanje pošte s strani tožnika.

10. Ugotovilo pa je toženkino kršitev 2. alineje 6. člena pogodbe, ker tožnika o zaključku doktorskega študija ni pravočasno obveščala. Ker so krivdni razlogi določeno alternativno, obstoj ene izmed kršitev že utemeljuje tožnikov zahtevek, zato mu je prvostopenjsko sodišče ugodilo in toženki naložilo v plačilo znesek iz I. točke izreka izpodbijane sodbe.

Glede zaključka študija

11. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da so zaključki in z njimi povezani temeljni razlogi iz izpodbijane sodbe glede kršitev iz 1., 4. in 6. alineje 6. člena pravilni. Obrazložitev izpodbijane sodbe je razumljiva, vsebuje odločilne razloge in jo je mogoče preizkusiti, pritožbeno sodišče pa v dokazno oceno ne dvomi. Toženka za zamudo glede datuma zagovora svoje doktorske naloge ni bila kriva. Osnutek slednje je oddala pravočasno, medtem ko čas zagovora ni bil (več) v njeni oblastni sferi, zato ni dopustno, da bi za to dejstvo prevzela tveganje in nosila negativne posledice. Kot so potrdili s fakultete, so na datum zagovora vplivali njihovi notranji, postopkovni predpisi, zasedenost članov komisije, postopek iskanja primernega datuma zagovora in dodatne zahteve s strani njenega mentorja glede najaktualnejših vprašanj, na kar toženka ni imela vpliva. Posledično je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da odstop od pogodbe iz teh razlogov ni bil dopusten (1. in 6. alineja 6. člena pogodbe, 13. in 16. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Enako velja glede nepravilnosti pri vročanju pošte, ki jih ni dopustno pripisati toženki (4. alineja 6. člena pogodbe, 15. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

Glede obveznosti obveščanja

12. Z vidika 1. alineje 6. člena pogodbe ni odločilno vprašanje, ali bi morala toženka do 31. 8. 2012 oddati le osnutek doktorske naloge ali pridobiti tudi doktorski naziv. Prvo stališče je toženkino, drugo tožnikovo. V vsakem primeru je prišlo pri zaključevanju študija do zamude iz razlogov, ki so bili na strani fakultete, torej brez toženkine krivde, posledično pa odstop od pogodbe zaradi zamude roka iz 4. alineje 1. člena pogodbe ni bil dopusten.

13. Glede na pritožbene navedbe pa je isto vprašanje relevantno za presojo, ali je bila toženka tožnika o zaključku svojega študija sploh dolžna obvestiti. Toženka navaja, da je ravnala v skladu z akademskimi pravili, zato ni šlo za bistveno spremembo stanja, o kateri bi bila dolžna tožnika obveščati. Pritožbeno sodišče zaključuje, da toženkino stališče ni utemeljeno, ker je to dolžnost po pogodbi nedvomno imela in tudi v tem delu sledi prepričljivi obrazložitvi prvostopenjskega sodišča (14. in 17. točka obrazložitve v povezavi s 13. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Prvič, zaključek študija pomeni pridobitev doktorskega naziva, torej vključno z uspešno opravljenim zagovorom doktorske naloge, in drugič, toženka je bila tožnika dolžna o takšnem zaključku svojega študija obvestiti. Gre za spremembo stanja, ki se tiče temeljnih toženkinih obveznosti po pogodbi, kamor nedvomno spada pridobitev doktorata, in je bila bistvenega pomena za pravočasno, kvalitetno in učinkovito izvajanje štipendijskega razmerja.

14. Iz 2. alineje 6. člena pogodbe je razvidno, da gre za analogijo intra legem. Pomembne okoliščine so določene primeroma („in drugo“), zato je treba tiste, ki niso izrecno navedene, umestiti v pravni okvir pogodbenega določila. Ni dvoma, da kvalitativno med navedene okoliščine sodi tudi vprašanje toženkinega zaključka študija v nasprotju s 4. alinejo 1. člena pogodbe. Zamuda izrecno določenega roka („do 31. avgusta 2012“) utemeljuje toženkino obveznost, da tožnika (vsaj) obvesti o okoliščinah glede zamude in zaključku študija v septembru 2014. Pri tem je pritožbeno sodišče upoštevalo okoliščine konkretnega primera. Pogodbeni rok se je iztekel 31. 8. 2012. Šele na tožnikov poziv glede toženkine dolžnosti obveščanja in predložitve dokazil je toženka februarja 2013 zaprosila za podaljšanje roka z navedbo, da bo doktorsko nalogo zagovarjala v maju 2013. To se ni zgodilo. Do dne 23. 9. 2014, ko je toženka uspešno zagovarjala doktorsko nalogo, tožnika ni obvestila o zaključku svojega študija, niti ni predložila dokazil, po zagovoru pa ga je o tem obvestila, a je tožnik od pogodbe pred tem že odstopil dne 2. 9. 2014. Prvi toženkin odziv na tožnikov poziv je tako oddaljen slabega pol leta od poteka pogodbenega roka, drugi pa več kot dve leti oz. okrog leto in pol od njenega zadnjega obvestila tožniku. Razvidno je, da toženka svoje dolžnosti obveščanja in predložitve dokazil glede zaključka študija nedvomno ni izpolnila.

15. Zgrešeno je toženkino stališče, da te obveznosti glede na akademska pravila ni imela, ker naj bi bila dolžna do tega roka zgolj oddati osnutek doktorske naloge. Ni dvoma, da je doktorski študijski proces zaključen z uspešnim zagovorom doktorske naloge, ki predstavlja pridobitev doktorskega naziva in višjo stopnjo izobrazbe, kar bi morala toženka storiti do 31. 8. 2012. Prav to, kar prvostopenjsko sodišče imenuje „formiranje strokovnjaka“, je bil cilj njenega podiplomskega študija. Ne pa, kot nakazuje toženka, zgolj v posameznih fazah oz. učnem procesu brez opisanega rezultata. Razlaga pogodbe, kot jo toženka uveljavlja v tej pravdi, je nasprotujoča tudi njenim lastnim, preteklim ravnanjem. Iz njene prošnje za podaljšanje roka iz februarja 2013 je razvidno, da je sama vedela (tj. na ta način razlagala pogodbo), da brez (uspešnega) zagovora doktorske naloge študija v pogodbenem roku ni zaključila, zato pritožbene navedbe niso prepričljive.

16. Glede zaključka študija v smislu pridobitve doktorskega naziva je prvostopenjsko sodišče napravilo prepričljivo dokazno oceno v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ki se ji pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju vseh razlogov pridružuje. Enake očitke, kot jih uveljavlja toženka v pritožbi, je uveljavljala že tekom prvostopenjskega postopka in jih je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. Pritožbeno sodišče dodaja, da ni problem v tem, da je toženka v skladu z akademskimi pravili inštituta svojo doktorsko nalogo zagovarjala pozneje, temveč da ni ravnala v skladu s pogodbo, ki jo je sklenila s štipenditorjem. Natančneje, tožnik je toženkin študij pod določenimi pogoji (so)financiral in svoje temeljne pogodbene obveznosti izpolnil, toženka pa tožnika ni obvestila glede zaključka študija, kar je vplivalo tudi na odstopni razlog, ki je povezan z toženkino pogodbeno obveznostjo glede zaposlitve. Tudi slednje toženka ni izpolnila.

17. Pogodbi zvesta stranka izpolnjuje tako svoje pravice (upravičenja) kot tudi svoje zaveze oz. dolžnosti. Toženkine trditve so protislovne in neprepričljive. Po eni strani zatrjuje, da je tožnik od pogodbe neupravičeno odstopil, kar naj bi pomenilo, da ni dolžna vračati štipendije, po drugi strani pa navaja, da je zaradi tožnikovega odstopa pogodba sploh ne zavezuje več, zato ji je v tem delu (glede obveznosti zaposlitve) ni treba izpolniti. Enako velja, če bi sledili toženkinim argumentom, da je študij v skladu z akademskimi merili „zaključila“ že z oddajo osnutka doktorske naloge, kar bi pomenilo, da je njena obveznost zaposlitve nastopila že z 31. 8. 2012, posledično pa bi bila v času zagovora doktorske naloge v zamudi že več kot dve leti. Temu sicer pritožbeno sodišče ne sledi, a izpostavlja z vidika ocene njenih relevantnih trditev in ravnanj.

18. V pogodbi se je toženka zavezala, da bo študij zaključila do 31. 8. 2012 (4. alineja 1. člena pogodbe in 1. v zvezi s 6. alinejo 6. člena pogodbe). Gre za izrecno določbo, prvostopenjsko sodišče pa je glede na napotke iz razveljavitvenega sklepa, dane s strani pritožbenega sodišča, v izpodbijani sodbi glede na toženkine trditve pri razlagi le-te prepričljivo ocenilo tudi namen sopogodbenikov, zato niso utemeljeni očitki o napačni uporabi 82. in 83. člena OZ. Pogodba ima sicer po svoji pravni naravi zaznaven upravnopravni element, kar pa na s strani toženke prostovoljno prevzete obveznosti po tej pogodbi nima pravno relevantnega vpliva.1 Ni utemeljen pritožbeni očitek, da se prvostopenjsko sodišče o zatrjevani ničnosti ni izreklo. Iz 13. točke obrazložitve je razvidno, da so o tem podani odločilni razlogi, tudi v razmerju do akademskih pravil in konvencijskih določb oz. razlage, narave in namena pogodbe, na čemer toženka prvenstveno gradi ničnost spornega določila pogodbe.

19. Predmet obveznosti tudi ni bil ničen iz razloga po 35. členu OZ. Kot je pokazal dokazni postopek predmet obveznosti ni bil nemogoč, saj je bilo do tega roka študij mogoče zaključiti, zato ni mogoče utemeljeno trditi, da je toženka nase prevzela nesorazmerno oz. nemogočo obveznost. Ni res, da je bil določeni rok opredeljen v nasprotju z akademskimi pravili fakultete, saj vanje ni posegal ali jih spreminjal, izobraževalna inštitucija tudi ni bila sopogodbenica, pogodba pa je v razmerju med pravdnima strankama določila, na kakšen način se bodo izvrševale njune pogodbene pravice in obveznosti. Povedano drugače, rok je bil z akademskimi pravili skladen, ker bi toženka glede na ta pravila svoj študij lahko v pogodbenem roku uspešno tudi zaključila.

20. Če ni izkazano drugače, tudi ni v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralo, da štipenditor od štipendista pričakuje določen način izvrševanja študija, ki ne vključuje koriščenja vseh potencialnih možnosti študijskega procesa, kot jih na primer nudi posamezna fakulteta. Tega ne gre razumeti v smislu, da bi pri tem lahko šlo za štipenditorjeve zahteve po študiju na (kakšen) praktično nemogoč način, ki bi štipendistovo pravico dejansko izničil oz. bi predstavljal štipenditorjevo zlorabo z vidika namena štipendijskega razmerja. Življenjsko pa je, da štipendijska pogodba ne inkorporira celote vseh potencialno postopkovnih možnosti, ki jih ima na voljo posamezen študent glede na akademska pravila oz. jih nudijo določeni študijski programi raznoraznih tujih fakultet, temveč vsebuje predvsem dopustne in mogoče temeljne zaveze pravdnih strank glede izvrševanja štipendijskega razmerja. Med drugimi iz obravnavane zadeve to, da je dolžna toženka študij zaključiti v štirih študijskih letih. S tega vidika navidez „krajši“ rok, glede na potencialno uporabljiva akademska pravila, ne pomeni, da toženka svoje pogodbene obveznosti ni bila dolžna spoštovati, niti da bi bil zato pogodbeni rok ničen.

21. Iz tega sledi, da bi toženka svojo obveznost v skladu s pogodbo lahko izpolnila, četudi akademska pravila omogočajo, da bi se lahko osnutek doktorske naloge v določenih primerih obravnaval še v dodatnem, petem letu študija. Iz tega razloga tudi ni bilo poseženo v toženkino svobodo raziskovanja in poučevanja, ker ni dvoma, da jo je toženka imela, pogodba pa ne nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom (86. člen OZ). V vsakem primeru pa je bila toženka dolžna vračati štipendijo samo v primeru, če bi bila za zamudo kriva sama (7. člen pogodbe), s tem pa je dejansko že bil preprečen negativen vpliv drugih okoliščin, ki bi bile izven toženkine sfere vplivanja.

22. Sicer drži pritožbeni očitek, da ni izkazano, da bi bila pogodba že del javnega razpisa, a toženka ne navede, kako bi v tem obsegu drugačna ugotovitev vplivala na končni pravni zaključek. Navedbo prvostopenjskega sodišča je treba razumeti v kontekstu celotne 13. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer je prvostopenjsko sodišče nanizalo več razlogov, tudi v smislu, da je bila pomembna vsebina pogodbe razvidna že iz besedila javnega razpisa2 in nato odločbe (npr. druga točka izreka odločbe: „študija, ... ki ga mora zaključiti v štirih letih, torej najkasneje do konca študijskega leta 2011/2012 ...“), torej predhodnega postopka, nato pa prevzeta v pogodbo, kot pravni temelj. Toženka je tako že s prijavo na razpis lahko računala v skladu s pravili katere fakultete bo dolžna pozneje izpolnjevati svoje pogodbene obveznosti, zatorej predložena pogodba z navedenim datumom v tem oziru ni bila presenečenje.

23. Pritožbeni očitek, da njene prošnje za sklenitev dodatka k pogodbi tožnik ni bil dolžan sprejeti, drži, a to na zaključek ne vpliva. Toženki ni treba vračati štipendije iz razloga, ker bi zamudila rok iz 4. alineje 1. člena pogodbe. Slednjega je zamudila brez svoje krivde. Sklenitev dodatnega aneksa tako na vračanje štipendije nima pravnorelevantnega vpliva tudi v primeru tožnikove zavrnitve sklenitve takšnega aneksa. Očitek toženki ni, da je doktorirala pozneje, temveč da tožnika glede na okoliščine primera o zaključku svojega študija ni obvestila. S tega vidika ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi morala pogodba vsebovati dodatna določila, kako naj stranki ravnata v primeru, če toženka študija brez svoje krivde ne bi pravočasno zaključila. Glede na 7. člen pogodbe je bila dolžna toženka vračati štipendijo samo v primeru, če bi šlo za njeno krivdo oz. bi do tega prišlo po njeni volji. Kot že pojasnjeno, odstop od pogodbe zaradi zamude roka iz 1. alineje 6. člena pogodbe ni bil dopusten, zato tudi morebitne dodatne določbe v tem smislu toženkinega položaja ne bi izboljšale. Zahteva, da je bila o tem dolžna obvestiti tožnika, pa je bila v pogodbi izrecno opredeljena, postopkovno določena in so bile zanjo vnaprej predvidene tudi posledice.

24. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek glede dodatnega roka za izpolnitev obveznosti v zvezi s toženkino kršitvijo 2. alineje 6. člena pogodbe. V pogodbi so bile določene pogodbene obveznosti, kot mehanizem, ki je strankama omogočal vnaprejšnjo predvidljivost. Kljub temu, da so posledice kršitve osemdnevnega roka izrecno opredeljene v 7. členu, pritožbeno sodišče zaključuje, da ta rok v obravnavani zadevi ni bil fiksen, kar pomeni, da pogodba zaradi zamude tega osemdnevnega roka ni prenehala avtomatično.3 Hkrati pa ni dvoma, da je tožnik toženko pozval, naj ga o tem obvesti in predloži dokazila, zato je imela toženka po pisnem tožnikovem pozivu na izpolnitev obveznosti z začetka leta 2013 več kot eno leto in pol časa, da bi o zaključku študija tožnika obvestila, kar vsekakor zadosti smislu dodatnega roka iz 105. člena OZ.

25. Ne drži pritožbeni očitek, da je sankcija (vračilo celotne štipendije) za kršitev 2. alineje 6. člena (opustitev obveščanja) nesorazmerna, ker je v razmerju do temeljnih pogodbenih obveznosti opisana kršitev kvalitativno ali kvantitativno zanemarljiva in neznatna (110. člen Obligacijskega zakonika). Pritožbeno sodišče po tehtanju okoliščin konkretnega primera zaključuje, da toženka po svoji krivdi/volji tožnika ni obvestila o spremembi stanja, ki je bilo bistvenega pomen za pogodbeno izpolnjevanje štipendijskega razmerja. Pri tem je upoštevalo, da se na vprašanje, kdaj je toženka zaključila s študijem, veže tudi njena nadaljnja pogodbena obveznost, da se v Sloveniji zaposli za štiri leta, česar toženka po zaključku študija prav tako nedvomno ni izpolnila. Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 285/2016, ni nepomembno, kdaj se zavezanec zaposli v Sloveniji, kar pomeni, da te obveze ni mogoče interpretirati na način, da to lahko stori kadarkoli se mu zazdi, zato tudi ni vseeno, kdaj je zavezanec zaključil študij.4 Tako je treba z vidika pomena in vpliva toženkine dolžnosti obveščanja upoštevati tudi kaskadne okoliščine z vidika obveščanja glede zaposlitve in nedvomne kršitve 7. alineje 6. člena pogodbe, ki jih v V. točki obrazložitve odgovora na pritožbo utemeljeno izpostavi tožnik.

Glede obveznosti zaposlitve

26. Tožnik je odstopil od pogodbe tudi zaradi kršitve 7. alineje 6. člena pogodbe, ker se toženka po uspešno zaključenem študiju ni zaposlila v Sloveniji vsaj za štiri leta oz. mu o tem ni predložila dokazil. Opisano obveznost dopolnjujejo 8., 9. in 10. člen pogodbe, ki določajo, da je dolžna toženka v primeru, da te obveznosti ne izpolni, štipendijo vrniti, pod določenimi pogoji pa lahko pride tudi do oprostitve oz. odloga njene izpolnitve. V pogodbi je določeno, da se v primeru zaposlitve s krajšim delovnim časom trajanje zaposlitve preračuna na polni delovni čas.

27. Da je tožnik odstopil tudi iz tega razloga, je razvidno iz njegovega dopisa, s katerim je 2. 9. 2014 odstopil od pogodbe. Med drugim je svoj odstop utemeljeval s kršitvijo 7. alineje 6. člena pogodbe v povezavi s toženkino dolžnostjo obveščanja. Navedel je, da toženka ni sklenila zahtevanega delovnega razmerja vsaj za štiri leta, niti ni o tem predložila nobenih dokazil (2., 5., 6. in 7. odstavek dopisa). Še prej je enako zatrjeval v predpravdnem pisnem pozivu na izpolnitev obveznosti. Tožnik je tudi v nadaljevanju pravde utemeljeval svoj odstop zaradi toženkine kršitve 7. alineje 6. člena. V drugi pripravljalni vlogi, datirani na 15. 12. 2015, je trdil, da toženka te obveznosti ne izpolnjuje, niti ga o tem ni obvestila v skladu z 9. členom pogodbe (točka C obrazložitve te vloge). Navedel je tudi nekaj podatkov, ki jih je o toženki pridobil s svetovnega spleta (spletna stran Linkedln). Toženka se je na te trditve odzvala v svoji drugi pripravljalni vlogi z dne 21. 12. 2015 (XI. točka obrazložitve) in navedla, da je tožnik z odstopom od pogodbe, še preden je toženka sploh lahko izpolnila svojo obveznost, toženko odvezal vseh nadaljnjih obveznosti po pogodbi. Kljub temu je pojasnila, da je bila toženka pri družbi P. d.o.o. zaposlena med 1. 2. 2015 in 31. 7. 2015, kar izhaja tudi iz predložene pogodbo o zaposlitvi. Navedla je, da se je zaposlila kmalu po pridobitvi doktorata, a je bila spričo predmetne tožbe prisiljena, da si poišče službo v tujini, saj ni imela zagotovila, da bo tožnik svoj zahtevek preklical. Na navedeno se je tožnik odzval v tretji pripravljalni vlogi z dne 11. 1. 2016 (IV. točka obrazložitve) in navedel, da je toženka z odhodom v tujino smiselno priznala svojo obveznost vrnitve štipendije, v vsakem primeru pa svoje obveznosti ni izpolnila in ga o tem ni obvestila oz. ni predložila dokazil o izpolnitvi te obveznosti.

28. Glede na pravočasno podano trditveno podlago pravdnih strank pritožbeno sodišče zaključuje, da med strankama ni sporno, da se je toženka po končanem študiju februarja 2015 zaposlila v Sloveniji zgolj za pol leta, pa še to s krajšim delovnim časom od polnega, nato pa je sama odšla na delo v tujino. Toženka ni zatrjevala, da bi bil izpolnjen kateri izmed pogojev iz 9. ali 10. člena pogodbe, tj. glede oprostitve obveznosti oz. odloga izpolnitve. Tudi niso bila, ne zatrjevana ne sporna druga dejstva, ki so sicer v praksi lahko pereča, na primer v kakšnem roku bi morala toženka pričeti z delom in kako je to vplivalo na njeno delovnopravno mobilnost.5 Glede na nesporno in v času zaključka glavne obravnave nespremenjeno dejansko stanje ne more biti dvoma, da je toženka z opustitvijo obveščanja o zaključku študija in glede zaposlitve ter odhodom na delo v tujino kršila tudi svojo pogodbeno obveznost iz 7. alineje 6. člena pogodbe.

29. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je glede toženkine neizpolnitve obveznosti glede zaposlitve dejansko stanje v izpodbijani sodbi sicer neugotovljeno, kar pa je lahko pritožbeno sodišče - glede na trditveno podlago in opisano nespornost dejstev - saniralo sámo. V tem obsegu je bilo v povsem enakem spoznavnem položaju kot bi bilo prvostopenjsko sodišče, iz tega razloga pa tudi ni bila potrebna pritožbena obravnava. Pri tem je upoštevalo tudi tožnikovo pravico do učinkovitega sodnega varstva (gre za ponovljeno sojenje) in dejstvo, da je kršitev zaposlitve iz 7. alineje 6. člena pogodbe samostojna in dodatna, ob nedvomno že ugotovljeni kršitvi dolžnosti obveščanja iz 2. alineje 6. člena pogodbe, ki za enako posledico zadostuje sama po sebi. Pritožbeno sodišče je tako dodalo pomen toženkine dolžnosti obveščanja tudi v povezavi z njeno dolžnostjo obveščanja glede zaposlitve in dejstvom, da toženka nedvomno ni izpolnila obveznosti iz 7. alineje 6. člena pogodbe (1. odstavek 347. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 355. člena ZPP).

30. Zaključka ne spreminja toženkin argument, da je bila v to „prisiljena“, ker predmetni postopek, ki ga je tožnik sprožil prav zaradi te in drugih toženkinih kršitev pogodbe, ne more predstavljati utemeljenega razloga za neizpolnitev njene pogodbene obveznosti. Tudi ne, da je bila sklenjena pogodba za nedoločen čas, kar je v skladu s 7. alinejo 6. člena pogodbe, ki zahteva zgolj sklenitev pogodbe za vsaj štiri leta. Namen določbe ni v pro forma skleniti pogodbe, ampak v štiriletnem izvrševanju delovnega razmerja, torej praktični uporabi s študijem nadgrajenih in pridobljenih znanj.6 Enako ni utemeljena toženkina navedba, da obveznosti zaposlitve ni imela, ker je tožnik od pogodbe odstopil še preden je študij zaključila. Ne le zato, ker je bil tožnik upravičen odstopiti prav zato, ker o bistvenih okoliščinah - tako glede zaključka študija kot tudi glede nadaljnje zaposlitve - sploh ni bil obveščen (2. alineja 6. člena pogodbe v povezavi z 8. in 9. členom), temveč predvsem zato, ker je do tovrstne informacijske asimetrije v breme tožnika prišlo prav zaradi toženkine kršitve dolžnosti obveščanja, ki je ni mogoče naprtiti tožniku. Hkrati tudi ni dvoma, da je tožnik z istim razlogom vztrajal med to pravdo in je nesporno ugotovljeno dejansko stanje glede na časovne meje pravnomočnosti nespremenjeno. Ker je toženka sama odšla na delo v tujino, čeprav je vedela za tožnikov poziv glede dokazil o zaposlitvi in odstopni razlog zaradi kršitve 7. alineje 6. člena pogodbe ter ob upoštevanju časovnega poteka zadeve - doktorirala je 23. 9. 2014, zaposlena je bila med februarjem in julijem 2015, nato pa je odšla v tujino - ni dvoma, da je tudi s tega vidika imela dodatno možnost, da pogodbo glede obveznosti zaposlitve izpolni. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da dodatni rok s tega vidika v vsakem primeru ni potreben, ker je glede na nesporna dejstva in kronologijo očitno, da toženka te obveznosti sploh ni nameravala izpolniti kot je bilo dogovorjeno (106. in 107. člen OZ).

Sklepno

31. Tako se na prvi pogled neznatna dolžnost obveščanja izkaže za bistveno pri izvrševanju pogodbenih pravic in obveznosti iz tega štipendijskega razmerja. Očitno je, da dolžnost obveščanja ni bila namenjena sama sebi, temveč uresničevanju temeljnih pogodbenih določil. Tožnik je svojo temeljno obveznost izpolnil in je toženki plačal dogovorjeno štipendijo, medtem ko toženka tožnika o zaključku študija in zaposlitvi ni obveščala, niti se po koncu razmerja ni zaposlila v Republiki Sloveniji za štiri leta. Ker svojih obveznosti ni izpolnila, je štipendijo dolžna vrniti.

32. Pritožbeno sodišče tako pojasnjuje, da je dolžnost obveščanja po svoji naravi sicer pomožna, ker je funkcijsko usmerjena h kvalitetnemu in učinkovitemu izvajanju drugih temeljnih obveznosti po pogodbi in je ni dopustno obravnavati izolirano. Prav zato je pritožbeno sodišče pri svojem zaključku upoštevalo vse okoliščine konkretnega primera, tako z vidika informacijske vrednosti in negativnih posledic, ki jih je prinesla kršitev te dolžnosti za tožnika, kot tudi z vidika posledic za učinkovitost izvajanja štipendijskega razmerja glede zaposlitve. Toženkina dolžnost obveščanja je bila namenjena pravočasni, kvalitetni in učinkoviti izvedbi pogodbenega smotra, vključno s toženkino dolžnostjo zaposlitve. Da bi tožniku šteli v breme dejstvo, da je dalj časa skušal pridobiti informacije s strani toženke oz. da določenih okoliščin v času odstopa zaradi toženkine pasivnosti ni poznal, bi bilo nedopustno in v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Na slabšem bi bila pogodbi zvesta stranka. Tako bi bila tožnikova odstopna pravica iz razloga toženkine kršitve notifikacijske dolžnosti povsem izvotljena.

33. Glede na navedeno je treba toženkino dolžnost obveščanja, ki jo je vsebinsko pravilno ovrednotilo že prvostopenjsko sodišče v 14. in 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe v razmerju do zaključka študija, upoštevati tudi v opisanem kontekstu glede obveščanja v zvezi z zaposlitvijo in dejstvom, da toženka svoje obveznosti v zvezi z zaposlitvijo po zaključku študija ni izpolnila, kar predstavlja dodatno, samostojno in hudo kršitev pogodbe. Drugače povedano, potrebna je presoja z vidika vpliva in pomena na izvrševanje celote pravic in obveznosti iz pogodbenega razmerja. Glede na vse navedeno pa ni mogoče zaključiti, da gre za neznaten del obveznosti (110. člen OZ).

34. Izkaže se, da pritožbene trditve niso utemeljene. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo drugih procesnih in materialnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeni stroški

35. Toženka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna kriti svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa povrniti njegove (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je na podlagi Zakona o odvetniški tarifi pritožbene stroške odmerilo glede na (izpodbijano) vrednost predmeta do 45.000,00 EUR (enako kot prvostopenjsko), kar znese ob količniku 1,0 - 637,00 EUR. Tožniku je priznalo nagrado za postopek z rednimi pravnimi sredstvi zoper odločbo o glavni stvari po tar. št. 3210 (kol. 1,6) v znesku 1.019,2 EUR in po tar. št. 6002 pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR, kar skupaj znese 1.039,2 EUR, ob upoštevanju 22 % DDV pa 1.267,83 EUR. Toženka je tako dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.267,83 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila (313. člen ZPP).

1 Pogodba je pripravljena s strani tožnika, v povezavi z javnim razpisom in izdano upravno odločbe, ob dejstvu, da je štipenditor pravna oseba javnega prava, ki deluje v okviru javnih pooblastil z zasledovanjem javnega interesa itd. (primerjaj z II Cp 2557/2016, točka 18 obrazložitve). 2 Na primer, za kateri inštitut gre, ali pa da bo tožnik financiral tri leta študija, zadnjega pa inštitut oz. da bo sklenjena pogodba itd. 3 Primerjaj s sklepom vrhovnega sodišča RS II Ips 285/2016. 4 Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 285/2016, 16. točka obrazložitve: „Vendar tudi morebitna ugotovitev, da izpolnitveni rok ni bil fiksen, še ne pomeni, da je (kot zmotno navaja revident) povsem nepomembno, kdaj toženec svojo obveznost izpolni. Kadar rok ni bistvena sestavina pogodbe, lahko nasprotna pogodbena stranka prav tako odstopi od pogodbe in ima pravico do vrnitve tistega, kar je dala (drugi odstavek 111. člena OZ), v konkretnem primeru do vračila revalorizirane vrednosti štipendije (8. člen Pogodbe).“ 5 Primerjaj odločitve pritožbenega sodišča II Cp 2896/2016, I Cp 1847/2017 , II Cp 2557/2016. 6 Primerjaj z I Cp 180/2017, 12. točka obrazložitve.