Jedro

Sodna praksa pozna simbolično preživnino, ki ni določena za kritje dejanskih preživninskih potreb upravičenca, ampak zato, ker iz različnih razlogov upravičenec brez tega ne more biti deležen potrebne socialne varnosti. Tako preživnino je mogoče določiti tudi za omejen čas, da si med tem razvezani zakonec uredi razmere (82. čl. ZZZDR).

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita v izpodbijanem obsodilnem delu glede odločitve, da mora tožnik F. Š. plačevati toženki M. Š. za čas od 1.10.1995 dalje preživnino po 2.000,00 SIT mesečno ter se v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 4.3.1996 razsodilo, da je dolžan tožnik plačevati toženki preživnino in sicer za čas od 1.10.1994 do 30.9.1995 po 15.000,00 SIT mesečno, nato pa po 2.000,00 SIT mesečno. Pred tem je s sodbo z dne 19.9.1994 razvezalo zakonsko zvezo med tožnikom in toženko, dodelilo mladoletnega sina F. v varstvo in vzgojo toženki in določilo preživnino zanj po 35.000,00 SIT mesečno v breme tožnika. V zvezi z določitvijo preživnine za toženko je ugotovilo, da toženka ne more opravljati svojega poklica vzgojiteljice, ker ne zna slovenskega jezika, drugega dela pa ne išče. Preživnino je določilo v simboličnem znesku, da se toženki zagotovi socialna varnost. Toženka ima doslej le kratko delovno dobo, tako da ni gotovo, da bo dosegla zadostno pokojninsko dobo. Tožnik pa tolikšno preživnino zmore.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je obe pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Upoštevalo je toženkino slabše zdravstveno stanje, zaradi česar je njena eksistenca v bodoče negotova. Toženkin predlog za višjo preživnino pa je zavrnilo z obrazložitvijo, da bo morala toženka najti delo, da si zagotovi preživetje.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ali pa, da sodbo spremeni in toženkin zahtevek zavrne. Navaja, da toženka ni hotela podpisati dokumentov, na podlagi katerih bi tožnik pridobil pravice za otroka in zanjo. Toženka ni poskusila, da bi dobila kakršno koli delo.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila in Državno tožilstvo Republike Slovenije se o njej ni izjavilo (3.odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženka zaposlitve v svojem poklicu vzgojiteljice ne išče in da za to delo tudi ni sposobna, ker ne zna dovolj dobro slovenščine. Je pa toženka sposobna za kakšno drugo delo. Upoštevalo je, da pri 37 letih starosti nima skoraj nič delovne dobe in da glede na zdravstveno stanje kdaj kasneje morda ne bo mogla najti zaposlitve. Prisodilo ji je simbolično preživnino v znesku 2.000,00 SIT mesečno, da bi imela na ta način zagotovljeno socialno varnost. Sodišče druge stopnje je tem ugotovitvam dodalo še, da je toženka slabšega zdravstvenega stanja. Vendar te ugotovitve niso zadostna podlaga za prisojo preživnine na podlagi 81. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Zakonska zveza med tožnikom in toženko je trajala šest let, njuna zakonska skupnost pa po ugotovitvah v sodbi Temeljnega sodišča v M., enote v M. opr. št... z dne 19.9.1994, s katero je bila razvezana njuna zakonska zveza, še manj. Toženka ob sklenitvi zakonske zveze ni bila zaposlena. Ob razvezi je bila stara 35 let in za težja dela ni bila sposobna, ni pa bilo ugotovljeno, da na sploh ni sposobna za pridobitno delo.

Na podlagi določbe 81. čl. ZZZDR določi sodišče ob razvezi preživnino nepreskrbljenemu zakoncu, ki nima sredstev za življenje in ni sposoben za delo ali ni zaposlen in se ne more zaposliti. Za tožnico ni ugotovljeno, da ni sposobna za delo in tudi ne, da se ne more zaposliti. Tožničine prijave na nekatere razpise niso bile realne, ker so bile usmerjene k delu, za katero tožnica zaradi nezadostnega znanja jezika nima pogojev. Zato okoliščine, ki so bile ugotovljene v dosedanjem postopku, niso podlaga za določitev preživnine.

Sodna praksa pozna simbolično preživnino, ki ni določena za kritje dejanskih preživninskih potreb upravičenca, ampak zato, ker iz različnih razlogov upravičenec brez tega ne more biti deležen potrebne socialne varnosti. Tako preživnino je mogoče določiti tudi za omejen čas, da si med tem razvezani zakonec uredi razmere (82. čl. ZZZDR).

Pri toženki je pomembna ovira za zaposlitev nezadostno znanje jezika. To oviro je vsekakor mogoče odpraviti v primernem času. Ne glede na to bo toženka morala najti vir dohodkov za lastno preživljanje, bodisi z rednim, bodisi z občasnim delom. Niti zanjo, niti za otroka ni sprejemljiva rešitev, da oba živita od preživnine, določene za otroka. Toženka je bila ob razvezi zakonske zveze stara 35 let, za lažje delo je sposobna in zato niso izkazane okoliščine, ki bi lahko bile podlaga za določitev preživnine na podlagi 81. čl. ZZZDR, četudi le v simboličnem znesku.

S tem da je bila toženki na podlagi ugotovljenih dejstev prisojena preživnina po 81. čl. ZZZDR, je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Za drugačno odločitev, bodisi za zavrnitev vsakršnega preživninskega zahtevka, bodisi za določitev preživnine v simboličnem znesku za določen čas, pa v dosedanjem sojenju niso bile ugotovljene upoštevne okoliščine glede na pravno stališče obeh sodišč, da je podana podlaga za simbolično preživnino brez časovnih omejitev. Zato so podani revizijski razlogi po drugem odst. 395. čl. ZPP. Na tej podlagi je revizijsko sodišče ugodilo reviziji tožeče stranke in v izpodbijanem prisodilnem izreku razveljavilo sodbi druge in prve stopnje ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V nadaljnjem postopku bo treba ugotoviti obseg tožničine delovne sposobnosti in njene možnosti za zaposlitev. Ugotoviti bo treba tudi njeno sposobnost za občasno delo, od katerega bi se lahko sama preživljala. Upoštevati je treba kratkotrajnost zakonske zveze med strankama in dejstvo, da toženka ob sklenitvi zakonske zveze ni bila zaposlena in da torej zakonska zveza v tem pogledu ni povzročila nobene spremembe. Na podlagi ocene teh dejstev bo moralo sodišče ponovno odločiti o preživnini ob upoštevanju določb 81. čl. ZZZDR in morda tudi 82. čl. tega zakona.