Jedro

Tožena stranka se je odločila za prestrukturiranje podjetja tako, da je prenehala razvijati in tudi aktivno vzdrževati storitve na fiksnem delu poslovanja in je fiksni del storitev prodala drugi družbi ter se je odločila posvetiti izključno mobilnemu delu poslovanja. Takšna organizacijska rešitev pomeni utemeljen poslovni razlog v smislu 1. in 2. odstavka 88. člena ZDR. V posledici reorganizacije pa se je odločila tudi za zmanjšanje števila zaposlenih in prenehala je potreba po opravljanju dela tožnika na delovnem mestu produktni vodja 1. Dejstvo, da je tožena stranka določena dela in naloge tožnika prerazporedila na druge delavce na področju prodaje in operative, ne vpliva na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Za zakonitost odpovedi ni potrebno, da bi delo, ki ga je tožnik opravljal, prenehalo, niti da bi morala tožena stranka delovno mesto formalno ukiniti. Takšne organizacijske rešitve, zaradi katerih delo delavca postane nepotrebno, so v pristojnosti delodajalca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se kot nezakonita razveljavi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 22. 12. 2011 in da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, ga za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijaviti v vsa zavarovanja ter mu do vrnitve nazaj na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter mu obračunati mesečne plače in druge prejemke v zvezi z delom kot če bi delal ter mu po odvodu dajatev in prispevkov izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v 8 dneh pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo (razen zoper odločitev o stroških tožene stranke) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, to je zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške celotnega postopka. V pritožbi navaja, da se je sodišče prve stopnje glede ugotovitve utemeljenosti odpovednega razloga v celoti oprlo na izpovedbi direktorja tožene stranke A.A. in B.B., ni pa upoštevalo listin, ki so bile vložene v spis in splošno dostopnih podatkov, ki jih je vložil v spis tožnik. Glede poslovnega rezultata tožene stranke je sodišče v celoti upoštevalo le trditve tožene stranke, čeprav je tožnik v spis predložil izkaz poslovnega izida za leto 2011 v primerjavi z letom 2010, iz katerega izhaja, da je bila izguba tožene stranke v letu 2011 najmanjša do tedaj. Sodišče se je povsem neutemeljeno oprlo na podatke o nižjih prihodkih tožene stranke, v obdobju od januarja do oktobra 2011 in višji izgubi od načrtovane, čeprav je tudi priča B.B. izpovedal, da tožena stranka nikoli ni dosegala planiranih rezultatov. Sodišče je v nasprotju s predloženimi listinami sprejelo izpoved priče, da naj bi se tožena stranka oktobra 2011 odločila, da ne bo razvijala storitev na fiksnem delu poslovanja, ta odločitev je bila sprejeta najpozneje v letu 2010. Tožnik pa je tudi utemeljeno ugovarjal, da je odpoved prepozna, ker je tožena stranka že v začetku leta 2010 opustila razvijanje fiksnih storitev, odpoved pa izdala 22. 12. 2011 in da ga tožena stranka na tem delovnem področju v mesecu marcu 2011 sploh ne bi smela zaposliti. Obseg poslovanja tožene stranke na fiksnem delu poslovanja je bil tudi po izdaji odpovedi tožniku nespremenjen, zmanjšal se je lahko le v mesecu avgustu 2012, ko je tožena stranka določene storitve prodala družbi C.. Iz vseh navedenih uradnih evidenc ne izhaja, da je poslovni razlog nastopil oktobra 2011, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče je upoštevalo le izpovedi A.A. in B.B., ki sta izpovedala, da se je obseg tožnikovega dela v trenutku izdaje izpodbijane odpovedi bistveno zmanjšal, medtem ko je D.D., neposredno nadrejeni delavec tožnika, izpovedal, da se obseg tožnikovega dela po 22. 12. 2011 ni prav nič spremenil vse do njegovega odhoda od tožene stranke dne 1. 4. 2012 in njegove izpovedi sodišče ni ocenilo. Glede na navedeno niso obstajali niti ekonomski razlogi niti organizacijski razlogi, zato je bil odpovedni razlog neutemeljen. Prav tako je tožena stranka na področju marketinga, kamor sodi tudi produktni management, zaposlovala nove delavce. Zato je sodišče neutemeljeno sledilo izpovedbam prič tožene stranke, da tožniku ni bilo mogoče ponuditi drugo ustrezno delo in tega sodišče dejansko ni preverilo, čeprav je tožnik predlagal, da sodišče naloži toženi stranki posredovati tudi listinsko dokumentacijo glede usposobljenosti teh delavcev. Tožnika tudi moti, da je sodišče v celoti oprlo le na izpovedbe prič tožene stranke, ne da bi upoštevalo izpovedbe prič, ki jih je predlagal tožnik in ne da bi upoštevalo katerokoli listino v spisu oziroma celo pridobilo kakšno listino, ki jo je predlagal tožnik. Iz navedenih razlogov je izpodbijana sodba napačna, saj je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, zmotno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnik priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka trditve tožnika v pritožbi in navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožben zahtevek ni utemeljen in je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, kot tudi tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče odločilo mimo trditvene podlage strank in kršilo načelo kontradiktornosti postopka in s tem storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je v okviru svoje trditvene podlage, v skladu z načelom o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, nosila breme dokazovanja obstoja poslovnega razloga. Tožena stranka je za svoje trditve predlagala in predložila dokaze, sodišče pa jih je izvedlo. Sodišče prve stopnje je izvedlo obsežen dokazni postopek, zaslišalo je tožnika, A.A., B.B., D.D. in E.E., zavrnilo pa je predlog tožnika za ponovno zaslišanje, ker je ocenilo, da ni potrebno, da tožnik z izpovedbo nasprotuje pričanjem zaslišanih prič, saj se je o tem izrekel že v svojih pripravljalnih vlogah. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti. Zato je neutemeljen tudi očitek pritožbe, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka s tem, ko je sodišče sodbo v celoti oprlo le na izpovedbe prič tožene stranke, ni pa upoštevalo izpovedb prič, ki jih je predlagal tožnik in ni pridobilo listin, čeprav je tožnik predlagal, da sodišče naloži toženi stranki, da predloži listinsko dokumentacijo, vendar pa sodišče dokaznemu predlogu tožnika ni ugodilo.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga (1. alineja 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi je zakonita, če delodajalec dokaže, da je zatrjevani razlog za odpoved resen in utemeljen (2. odstavek 88. člena v zvezi s 1. odstavkom 82. člena ZDR). V primeru poslovnega razloga mora dokazati, da je zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov na njegovi strani prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, pri tem pa velja, da organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja ostajajo v avtonomni sferi delodajalca. Sodišča ne presoja, ali je sprememba v organizaciji družbe potrebna in smotrna ter lahko preverja le, ali ni morda le navidezna. Zatrjevanje tožnika, da bi bilo mogoče poslovanje tožene stranke racionalizirati tudi z ohranitvijo njegovega delovnega mesta, na presojo utemeljenosti poslovnega razloga tako ne more vplivati.

Ob dejstvu, da se je tožena stranka odločila za prestrukturiranje podjetja tako, da je prenehala razvijati in tudi aktivno vzdrževati storitve na fiksnem delu poslovanja (ki zajema zlasti ADSL razmerja, IPTV ter fiksno telefonijo) in je fiksni del storitev prodala družbi C. d.o.o. ter se je odločila posvetiti izključno mobilnemu delu poslovanja, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je takšna organizacijska rešitev pomenila utemeljen poslovni razlog v smislu 1. in 2. odstavka 88. člena ZDR. V posledici reorganizacije pa se je odločila tudi za zmanjšanje števila zaposlenih in prenehala je potreba po opravljanju dela tožnika na delovnem mestu produktni vodja 1. Dejstvo, da je tožena stranka določena dela in naloge tožnika prerazporedila na druge delavce na področju prodaje in operative, pa ne vpliva na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Za zakonitost odpovedi ni potrebno, da bi delo, ki ga je tožnik opravljal, prenehalo, niti da bi morala tožena stranka delovno mesto formalno ukiniti. Takšne organizacijske rešitve, zaradi katerih delo delavca postane nepotrebno, so v pristojnosti delodajalca (tako je odločilo Vrhovno sodišče tudi v odločbah VIII Ips 104/2008 z dne 7. 9. 2009, VIII Ips 2/2012 z dne 18. 9. 2012).

Neutemeljene so pritožbene trditve tožnika, da je sodišče prve stopnje slepo upoštevalo poslovne rezultate tožene stranke in izpovedi zaslišanih prič, čeprav je tožnik z uradnimi grafi APEK izkazal, da se obseg poslovanja tožene stranke do izdaje izpodbijane odpovedi ni prav nič zmanjšal. Vodstvo tožene stranke se lahko glede na lastno presojo in odgovornost odloči za kadrovsko racionalizacijo v smislu določb 1. alineje 1. odstavka in 2. odstavka 88. člena ZDR tudi, če iz poslovnega izkaza za posamezno leto še ne izhaja, da je dejansko tožena stranka poslovala z izgubo. Utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi posameznim delavcem je lahko podan že, če delodajalec lahko dosega cilje svojega poslovanja brez določenega dela posameznih delavcev ob negativnih ekonomskih trendih, zaradi katerih delodajalcu grozi izguba (torej v smislu preprečevanja negativnega poslovnega izida) in ne šele, ko delodajalec za daljše časovno obdobje zabrede v izgubo (sodba Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 72/2013 z dne 10. 6. 2013).

Tožnik pa tudi ni dokazal svojih trditev, da mu je bila odpoved podana zaradi diskriminacije in ne zaradi dejanskega zmanjšanja obsega dela in ukinitve delovnega mesta. Direktor tožene stranke A.A. je izpovedal, da je tožena stranka do konca leta 2011 podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga šestim delavcem, med njimi tudi tožniku, ter da na področju razvoja fiksne telefonije ni ostalo nobenih del, saj so le ta v celoti ukinili. Navedeno sta potrdili tudi priči B.B. in D.D.. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se je poslovanje tožene stranke v navedenem obdobju zmanjšalo, zaradi česar je podan utemeljen odpovedni razlog.

Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožnika ni mogla zaposliti na drugih delih ali prekvalificirati, ker v času odpovedi pri toženi stranki niso imeli prostih delovnih mest, ki bi bila za tožnika ustrezna. Sodišče prve stopnje je po obsežnem dokaznem postopku, v katerem je preverjalo vsa delovna mesta, za katera je tožnik trdil, da bi mu jih tožena stranka lahko ponudila in bi bila zanj ustrezna, ugotovilo, da so bila navedena delovna mesta bodisi zasedena, ali so se izpraznila šele določen čas po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika oz. so bila določena delovna mesta za tožnika glede zahtevane izobrazbe neustrezna. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka tožniku ni mogla ponuditi druge ustrezne zaposlitve oz. ga dokvalificirati ali prekvalificirati.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov zakonita in da je sodišče prve stopnje zato utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika. Zato je v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Po določbi 1. odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb sodišče ni opredelilo.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožeča stranka sama krije stroške pritožbe, ker s pritožbo ni uspela (165. člen v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).