Jedro

Iz določbe 3. odstavka 103. člena ZUP izhaja, da je kot pravno relevantno mogoče šteti le očitno strankino pomoto oziroma kadar ta opravlja dejanja v postopku po pooblaščencu, njegovo očitno pomoto, ne pa tudi očitne pomote, ki jo je mogoče pripisati tretji osebi.

Navadnega pošiljanja zato v tem primeru ni mogoče pripisati očitni pomoti sicer tretje osebe (poštnega delavca), saj je bila podlaga zanj okoliščina, da poštna pošiljka ni bila vpisana v popis oddanih pošiljk, ki so bile nato poslane priporočeno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom z dne 7. 10. 2008 kot prepozno zavrgla tožnikovo pritožbo zoper njeno odločbo z dne 22. 9. 2008, s katero je zavrnila tožnikovo zahtevo (in zahtevo A.A. za izdajo gradbenega dovoljenja za odstranitev obstoječega in nadomestno gradnjo stanovanjskega objekta na zemljišču parc. št. 1253/4 in 1254/1 k.o. A.. V obrazložitvi sklepa navaja, da je bila zavrnilna odločba pooblaščenki investitorjev vročena 23. 9. 2008. Ker je bil zadnji dan za vložitev pritožbe 1. 10. 2008, pritožbo pa je upravni organ dobil z navadno (ne priporočeno) pošto 2. 10. 2008, jo je v skladu z 240. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgel. S sklepom z dne 17. 12. 2008 pa je toženka zavrnila tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z zamujenim rokom za vložitev omenjene pritožbe. Iz obrazložitve izhaja stališče, da okoliščina, ki jo tožnik navaja, in sicer da pritožba ni bila poslana kot priporočena pisemska pošiljka, čeprav je bila priložena priporočenim pošiljkam in bi to moral „sanirati“ poštni delavec (jo vnesti v popisni list), ni okoliščina, ki bi jo bilo mogoče obravnavati kot očitno pomoto iz 3. odstavka 103. člena ZUP, na katerega se tožnik sklicuje v svojem predlogu. Dejstvo, da je bila pritožba poslana navadno in ne priporočeno, je treba pripisati napaki v poslovanju odvetniške pisarne in ne očitni pomoti.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovi pritožbi zoper navedena sklepa zavrnil. V odločbi z dne 9. 4. 2009 ugotavlja, da je tožnikov odvetnik predlogu za vrnitev v prejšnje stanje priložil popis oddanih pošiljk, ki so bile oddane priporočeno, med njimi pa sporna pritožba ni navedena. Povzema tudi dopis Pošte Slovenije z dne 28. 10. 2008, iz katerega izhaja, da je bilo pismo, ki ga je naslovnik (toženka - opomba sodišča) prevzel 2. 10. 2008, oddano v prenos na pošti B. najkasneje 1. 10. 2008. Pooblaščenec sicer zatrjuje, da so se v odvetniški pisarni odločili poslati pritožbo priporočeno po pošti, ker je bil zadnji dan roka za njeno vložitev 1. 10. 2008 in da je bila s tem namenom vložena v kuverto ter skupaj z ostalo dnevno pošto (priporočeno pošiljke + poštna knjiga in navadne pošiljke) ob koncu delovnega dne odnešena na pošto. To pa po mnenju pritožbenega organa še ne dokazuje, da je bila poslana kot priporočena pošiljka. Če bi bila priporočena, bi bila vpisana v „popis oddanih pošiljk“ s tem datumom. Tudi če bi bil poštni uslužbenec opozorjen, da je treba to pošiljko, čeprav ni bila vpisana v poštno knjigo, poslati priporočeno, bi morala biti tako poslana. Pritožbeni organ ob tem še dodaja, da bi se vsakdo, ki ne bi vložil pošiljke priporočeno, v primeru prepozne vloge lahko izgovarjal na poštnega izvajalca, čeprav je to sam zakrivil. V odločbi z dne 14. 4. 2009 pa upravni organ druge stopnje med drugim navaja, da administrativna napaka, zaradi katere pošiljka ni bila vložena priporočeno, ne more vplivati na konkretno odločitev o prepozni pritožbi. Tudi iz sodne prakse izhaja, da napaka v odvetniškem poslovanju ni razlog, da bi se štelo, da je pošiljka pravočasna oz. vložena priporočeno (sklep tega sodišča opr. št. U 830/2005 z dne 17. 5. 2005, sodba tega sodišča opr. št. U 200/2001 z dne 17. 10. 2002). V skladu s 5. členom Pogodbe o opravljanju poštnih in ostalih storitev poštnega žiga ni na tistih pošiljkah, ki so oddane po oddajnici oz. popisu oddajnih pošiljk, s katerim so te oddane v prenos. V popisu z dne 1. 10. 2008, pa med pošiljkami, ki jih je oddala odvetniška pisarna - vse te pošiljke so bile nato poslane priporočeno -, zadevna pritožba ni bila navedena.

Tožnik se z navedenima odločitvama ne strinja. Zatrjuje, da sta upravna organa spregledala, da je bil tožnikov pooblaščenec v očitni pomoti pri zamudi roka za vložitev pritožbe. Tega elementa toženka ni upoštevala in se v svoji odločbi do njega ni opredelila, zaradi česar je zagrešila bistveno kršitev pravil upravnega postopka, nepravilno pa je ugotovila tudi dejansko stanje. Poudarja, da je pritožbo oddal pravočasno v zmotnem prepričanju, da je oddana priporočeno. Poštni delavec je namreč ravnal v nasprotju z njegovo konkludentno izraženo voljo in je pošiljko, ki je bila pripravljena za pošiljanje s priporočeno pošto, samovoljno in v nasprotju s pogodbo premestil med navadne pošiljke. S tem je tožnik po očitni pomoti zamudil rok. Do zamude roka so pripeljale okoliščine, ki jih tožnikov pooblaščenec ni mogel predvideti niti odkloniti in se ne morejo pripisati njegovi krivdi. Okoliščina, da pooblaščenec ni mogel predvideti oz. preprečiti dejanja poštnega uslužbenca, po njegovem mnenju predstavlja opravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje, zaradi česar bi mu morala biti dovoljena vrnitev v prejšnje stanje tako na podlagi 1. kot 3. odstavka 103. člena ZUP. Opozarja, da je prvostopenjski organ prejel pritožbo na dan, kot bi jo prejel tudi v primeru, če bi bila vloženo priporočeno po pošti. S tem dejansko ni prišlo do nikakršne zamude roka, medtem ko je z zavrnitvijo (pravilno: zavrženjem) pritožbe na tožnikovi strani prišlo do izgube pravice do pravnega sredstva. Zavrača tudi stališče toženke o izgovorih na račun poštnega izvajalca. Tak argument bi bil utemeljen le v primeru, ko bi vlagatelji pošiljali vloge po očitni zamudi zakonskega roka za več kot 3 dni in se potem izgovarjali na napako poštnega izvajalca. V konkretni zadevi pa taka situacija ni podana. Sodišče bi moralo presoditi tudi življenjski okvir določbe 2. odstavka 68. člena ZUP. Po tožnikovem mnenju bi bilo z vidika varstva pravic strank smotrno razširiti navedeno določbo na način, da bi se v primeru, ko je vloga - ne glede na način pošiljanja - vročena pristojnemu organu naslednji dan po oddaji na pošto, ta štela za pravočasno. Predlaga, da sodišče odpravi upravne akte obeh stopenj, ugodi tožnikovima pritožbama zoper prvostopenjska sklepa, dovoli pritožbo zoper odločbo z dne 22. 9. 2008 (s katero je bila zavrnjena zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja) in zadevo vrne upravnemu organu prve stopnje v novo odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov upravnega postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanih odločbah, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se glede vprašanja upravičenosti vrnitve v prejšnje stanje strinja z razlogi upravnih aktov obeh stopenj in se sklicuje nanje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: Kot je razvidno iz upravnih spisov, je tožnik svoj predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljeval s sklicevanjem na razlog iz določbe 3. odstavka 103. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji). Ta določa, da se vrnitev v prejšnje stanje dovoli tudi v primeru, če je stranka po očitni pomoti zamudila rok, pa je pristojni organ vlogo prejel vsaj v treh dneh po izteku roka, če bi stranka zaradi zamude izgubila kakšno pravico. Iz navedene določbe izhaja, da je kot pravno relevantno mogoče šteti le očitno strankino pomoto oz. kadar ta opravlja dejanja v postopku po pooblaščencu, njegovo očitno pomoto, ne pa tudi očitne pomote, ki jo je mogoče pripisati tretji osebi. Tako stališče je sprejelo tudi Vrhovno sodišče v svoji sodbi opr. št. X Ips 927/2004 z dne 28. 8. 2008, v kateri je poudarilo, da je očitna pomota iz 3. odstavka 103. člena ZUP subjektivna okoliščina stranke ali njenega pooblaščenca, zato se ni mogoče sklicevati na očitno pomoto tretje osebe (v konkretnem primeru iz omenjene sodbe administratorke v gospodarski družbi, katere družbenica je bila tožnica, pri čemer je administratorka pomotoma napačno zapisala datum prejema sklepa).

V obravnavanem primeru, ko se tožnik sklicuje na okoliščino, da pošiljka pomotoma ni bila vpisana v popisni list pošiljk, ki so se poslale priporočeno, in za ta primer - glede načina priprave pošte in izročanja pošiljk - predlaga zaslišanje B.B. in C.C., zaposlene v tajništvu pooblaščenca, ter z navajanjem, da poštni uslužbenec pošiljke ni dopisal v popisni list, utemeljuje svoj predlog za vrnitev v prejšnje stanje z očitno pomoto, ki se je dogodila tretjim osebam ne pa njemu ali njegovemu pooblaščencu. Sodišče se zato strinja z ugotovitvijo upravnega organa, da je v obravnavanem primeru šlo za napako odvetniške pisarne. Med strankama namreč ni sporno, da omenjena pošiljka v odvetniški pisarni ni bila vpisana v popis oddanih pošiljk, ki so bile nato poslane priporočeno. Navadnega pošiljanja zato v tem primeru ni mogoče pripisati očitni pomoti sicer tretje osebe (poštnega delavca), saj je bila podlaga zanj okoliščina, da poštna pošiljka ni bila vpisana v omenjeni seznam.

Pri tem sodišče še dodaja, saj za odločitev ni bistveno, da tožnikov očitek, da je poštni delavec v nasprotju s konkludentno izraženo voljo pooblaščenca pošiljko, ki je bila pripravljena za pošiljanje s priporočeno pošto, samovoljno in v nasprotju s pogodbo premestil med navadne pošiljke, temelji na predpostavki, da po Pogodbi o opravljanju poštnih in ostalih storitev za priporočeno pošiljanje ni relevanten popis oddanih pošiljk, ampak „kup“ poštnih pošiljk, v katerih se nahaja neko pismo. Konkretnih pogodbenih določb v tej smeri pa tožnik niti ni opredelil in je že upravni organ druge stopnje v zvezi z istim pritožbenim ugovorom navedel, da bi bila pošiljka, če bi bila priporočena, vpisana v popis oddanih pošiljk z dne 1. 10. 2008. Iz predloga za vrnitev v prejšnje stanje je tudi razvidno, da je tožnik očitno opustitev vpisa pritožbe v seznam zgolj domneval - navaja, da si pooblaščenec ne more drugače razlagati, kot da predmetna pošiljka pomotoma ni bila vpisana v popisnem listu-, čeprav je v skladu s 1. odstavkom 104. člena ZUP dolžan v predlogu navesti okoliščine, zaradi katerih ni mogel pravočasno opraviti zamujenega dejanja in te okoliščine vsaj verjetno izkazati. Zato tudi v primeru, če bi se dejanja osebja v odvetniški pisarni štela za dejanja samega pooblaščenca in bi bilo mogoče njihovo opustitev vpisa pošiljke v popis oddanih pošiljk šteti kot njegovo opustitev, zaradi nekonkretiziranih okoliščin, zakaj pošiljka 1. 10. 2008 ni bila vpisana v seznam, ugotovitev očitne pomote ne bi bila mogoča. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je odločitev o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje na podlagi 3. odstavka 103. člena ZUP pravilna in zakonita. Tožnik se v tožbi sklicuje tudi na 1. odstavek istega člena, po kateri se vrnitev v prejšnje stanje dovoli tudi stranki, ki je iz opravičenih vzrokov zamudila rok. Po tej določbi je opravičen vzrok zamude le tisti, ki ga stranka ni zakrivila in je mogoče priznati le zamudo, ki jo je povzročil dogodek, ki se mu ni bilo mogoče izogniti ali ga preprečiti (nepredvidljiv dogodek). Opustitev vpisa pošiljke v popis ni tak dogodek, saj bi se mu bilo z večjo skrbnostjo mogoče izogniti.

Ker v obravnavanem primeru ni sporno, da je upravni organ prejel pritožbo z navadno pošto naslednji dan po izteku pritožbenega roka, je pravilna tudi odločitev, da se ta kot prepozna zavrže (2. odstavek 240. člena ZUP).

Po določbi 2. odstavka 68. člena ZUP se kot dan, ko je organ prejel vlogo, ki je bila poslana priporočeno po pošti, šteje dan oddaje na pošto. Razmišljanje, da bi bilo z vidika varstva pravic strank smotrno razširiti to določbo tako, da bi se v primeru, ko je vloga vročena pristojnemu organu naslednji dan po oddaji na pošto, ta štela za pravočasno ne glede na način pošiljanja, zaradi jasnosti in nedvoumnosti omenjene določbe ZUP ne more vplivati na odločitev. Naslovljeno je lahko le na zakonodajalca kot predlog, da spremeni omenjeno določbo.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.