Jedro

Sporni sklepi o premestitvi tožnika so postali dokončni in pravnomočni, ker tožnik zoper njih ni uveljavljal sodnega varstva. Pravnomočnost sanira tudi morebitne nepravilnosti, zato pritožbeno sodišče ne more slediti tožnikovemu stališču, da je mogoče v tem sporu ponovno odpirati vprašanja zakonitosti oziroma ustreznosti premestitve na delovno mesto analitik.

V skladu z načelom zakonitosti pride do neposredne uporabe določb zakonov, predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi ter kolektivnih pogodb, ki nadomestijo neusklajene pravnomočne odločbe ali sklepe delodajalca o plači oziroma določbe pogodb o zaposlitvi, ki določajo plačo, in sicer tudi v primerih, če do neskladnosti pride zaradi naknadne spremembe teh aktov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov Ministrstva za obrambo Republike Slovenije, Uprava RS A. št. ... z dne 27. 10. 2015 in Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS št. ... z dne 9. 12. 2015. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 850,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka, oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je v tem sporu uveljavljal kršitve, ki so vezane na posledice premestitve oziroma nove okoliščine, nastale po premestitvi. Sodišču prve stopnje očita, da ni presojalo poslabšanja tožnikovega zdravstvenega stanja zaradi premestitve. Po mnenju tožnika sta bistveni dve okoliščini, in sicer da je bil nezakonito premeščen v času, ko je bil v bolniškem staležu zaradi posledic poškodbe pri delu, in da je poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja neposredna posledica premestitve na neustrezno delovno mesto. Trdi, da je bila premestitev izvedena v nasprotju z oceno specialistke medicine dela, prometa in športa dr. B.B. z dne 17. 10. 2008. Tožnik očita toženi stranki, da ni zagotavljala dela ob upoštevanju omejitve - dela v ugodnih mikroklimatskih pogojih. Tožena stranka ni predložila podatkov o periodičnih meritvah invalidski komisiji ZPIZ, tako da bi jih upoštevala pri izdelavi dopolnilnega mnenja pred premestitvijo. Po mnenju tožnika bi morala biti izdelana posebna ocena tveganja za delovno mesto, s katero bi moral biti seznanjen. Do te kršitve tožnikove pravice do zdravega delovnega okolja se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Tožnik vztraja, da ob nezakoniti premestitvi na drugo delovno mesto tožena stranka ni upoštevala varovane plače in je bil zaradi tega prikrajšan. Tožena stranka ni ponudila tožniku v podpis nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto, tožnik pa bi moral obdržati vsaj 23. plačni razred. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje glede napredovanj. Meni, da bi moralo sodišče pri napredovanju v plačne razrede upoštevati vse točke iz preteklih ocenjevalnih obdobij. Sicer pa bi moral tožnik ponovno napredovati v letu 2013, ko je izpolnil pogoje iz Uredbe o napredovanju v plačne razrede.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo postopkovnih kršitev, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik na delovno mesto "analitik V" v Upravo RS A., Urad C., Izpostavo Uprave RS A., z dnem 1. 7. 2009 premeščen s sklepom št. ... z dne 11. 6. 2009, določena pa mu je bila tudi osnovna plača. Zoper navedeni sklep je tožnik vložil pritožbo, ki je bila s sklepom Komisije št. ... z dne 16. 9. 2009 zavrnjena. Tožena stranka je dne 28. 1. 2010 izdala sklep št. ..., s katerim je z dnem 1. 1. 2010 delno razveljavila sklep z dne 11. 6. 2009 v 2. točki in slednjo nadomestila z novo 2. točko, s katero je poleg šifre in imena delovnega mesta opredelila tudi tožnikov tarifni in plačni razred ter pripadajočo osnovno plačo. S sklepom št. ... z dne 4. 7. 2011 je tožena stranka tožnika premestila na strokovno-tehnično delovno mesto "analitik V" v Upravo RS A., Izpostavo A. ter ga uvrstila v 19. plačni razred. Takšno delo je opravljal v času vložitve zahteve za odpravo kršitev z dne 15. 10. 2015. 6. Navedeni sklepi o premestitvi tožnika so postali dokončni in pravnomočni, ker tožnik zoper njih ni uveljavljal sodnega varstva. Pravnomočnost sanira tudi morebitne nepravilnosti, zato pritožbeno sodišče ne more slediti tožnikovemu stališču, da je mogoče v tem sporu ponovno odpirati vprašanja zakonitosti oziroma ustreznosti premestitve na delovno mesto analitik. Glede na pravnomočnost sklepov o premestitvi v letih 2009 in 2011 na drugo delovno mesto v tem sporu torej ni mogoče več obravnavati ocene zdravnice specialistke medicine dela, prometa in športa z dne 17. 10. 2008 niti pravilnosti dopolnilnega mnenja invalidske komisije pred premestitvijo.

7. Tožnik bi moral dokazati zatrjevane kršitve, navedene v zahtevi z dne 15. 10. 2015. Svojih trditev o poslabšanju zdravstvenega stanja kot posledice premestitve oziroma neposrednih vplivov delovnih pogojev na delovnem mestu analitik tožnik ni dokazal. Nasprotno, iz pravnomočne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. VI Ps 1283/2014 z dne 1. 3. 2017 izhaja, da so spremembe v stanju invalidnosti III. kategorije od 21. 12. 2013 dalje posledica bolezni. Tožnik v zahtevi za odpravo kršitev v letu 2015 ni očital toženi stranki, da mu ne zagotavlja dela v ugodnih mikroklimatskih pogojih. Ta očitek zato ni bil predmet odločb tožene stranke, ki jih tožnik izpodbija v tem sporu. Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 14. 10. 2016 pravočasno zatrjeval le, da invalidska komisija ZPIZ ni mogla pravilno odločati oziroma podati dopolnilnega mnenja, ker ni razpolagala s periodičnimi meritvami, vendar se tudi ta očitek nanaša na čas pred premestitvijo tožnika na delovno mesto analitik in bi ga tožnik moral uveljavljati v okviru sodnega varstva zoper sklepe o premestitvi. Kasnejše očitane kršitve, povezane z izdelavo posebne ocene tveganja oziroma seznanitvijo tožnika s takšno oceno, ki niso bili predmet zahteve za odpravo kršitve, je tožnik podal šele v V. pripravljalni vlogi z dne 17. 3. 2017. Zato je za te trditve potrebno uporabiti pravila o prekluziji (286. člen ZPP) in se sodišču prve stopnje do njih ni bilo treba opredeliti.

8. Pritožbeno sodišče ne soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je v tem sporu, v katerem tožnik zahteva razveljavitev odločb delodajalca v letu 2015, zavezujoča in pravnomočna vsebina sklepov o uvrstitvi tožnika v plačni razred. Z določitvijo, da v pogodbi o zaposlitvi javnemu uslužbencu ali funkcionarju ne sme določiti plače v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami, in da se v nasprotnem primeru uporabljajo določbe zakonov, predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi ter kolektivnih pogodb (s katerimi je določena plača javnega uslužbenca ali funkcionarja) kot sestavni del te pogodbe ter v nadaljevanju še z določitvijo postopkov, je v Zakonu o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl. - ZSPJS) poudarjeno načelo zakonitosti plač javnih uslužbencev v javnem sektorju ves čas zaposlitve in izključeno načelo pravnomočnosti individualnih delovnopravnih aktov o plači. Slednje načelo ne velja v primeru, ko je določilo o plači v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu v nasprotju z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami; zakon ob tem tudi ni omejil (ali celo izključil) možnosti posegov za nazaj v že pravnomočno urejena razmerja. V skladu z načelom zakonitosti torej pride do neposredne uporabe določb zakonov, predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi ter kolektivnih pogodb, ki nadomestijo neusklajene pravnomočne odločbe ali sklepe delodajalca o plači oziroma določbe pogodb o zaposlitvi, ki določajo plačo, in sicer tudi v primerih, če do neskladnosti pride zaradi naknadne spremembe teh aktov (prim. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 224/2015 z dne 24. 5. 2016).

9. Ne glede na navedeno pa tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da mu tožena stranka ob premestitvi na drugo delovno mesto ne bi smela znižati osnovne plače oziroma bi mu morala zagotoviti varovano plačo. Pravica do t.i. varovane plače, to je pravico do prejemanja razlike med primerljivim zneskom plače po predpisih, ki so se uporabljali do vstopa v nov plačni sistem in primerljivim zneskom plače po predpisih novega plačnega sistema, je tožnik kot javni uslužbenec pridobil le ob prevedbi v nov plačni sistem leta 2008. Pri premestitvah v letu 2009 in 2011 pa je tožena stranka upoštevala določbo prvega stavka prvega odstavka 19. člena ZSPJS, ki določa, da se javni uslužbenec ob zaposlitvi, premestitvi na drugo delovno mesto oziroma imenovanju v višji naziv, uvrsti v plačni razred, v katerega je uvrščeno delovno mesto, za katerega je javni uslužbenec sklenil delovno razmerje oziroma na katerega je premeščen, oziroma v plačni razred, v katerega je uvrščen naziv, v katerega je imenovan. Tožnika je uvrstila v izhodiščni 17. plačni razred, z upoštevanjem napredovanj pa v 19. plačni razred, saj po določbi prvega odstavka 20. člena ZSPJS javni uslužbenec v primeru premestitve na drugo delovno mesto oziroma sklenitve pogodbe o zaposlitvi o delu na drugem delovnem mestu v nižjem ali istem tarifnem razredu obdrži število plačnih razredov napredovanja, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu.

10. Po določbi 5. člena Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 51/2008) se izpolnjevanje preverjanja pogojev ugotovi na podlagi seštevka treh letnih ocen. Javni uslužbenec napreduje, ko skupaj doseže tri ocene, ki pomenijo izpolnitev pogojev za napredovanje. Pri tem se upoštevajo tri najugodnejše ocene v obdobju od zadnjega napredovanja. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi se moralo upoštevati vse ocene (točke) iz preteklih ocenjevalnih obdobij. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi moral tožnik ponovno napredovati v letu 2013, saj skladno z določbo 162. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/2012 in nasl. - ZUJF) ne glede na 16. in 17. člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju in na njegovi podlagi sprejetih predpisov ter ne glede na določbe drugih predpisov in splošnih aktov javni uslužbenci in funkcionarji, ki izpolnjujejo pogoje za napredovanje v letu 2013, v letu 2013 ne napredujejo v višji plačni razred.

11. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

12. Do ostalih pritožbenih navedb tožene stranke se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

13. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP, prvi odstavek 154. člena ZPP).