Jedro

Tudi po presoji sodišča, je na podlagi obrazloženega pravilna ugotovitev toženke, da tožnikove navedbe ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v nemškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali o njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU ali 3. člena EKČP.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se izvršitev sklepa Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-2676/2024/29 (121-11) z dne 16. 9. 2024 zadrži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi 32. člena v povezavi s sedmo točko 2. člena ter osmega odstavka 49. člena v povezavi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Odločila je še, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje, saj bo predan Zvezni republiki Nemčiji (v nadaljevanju Nemčija), ki je na podlagi meril, določenih v Uredbe Dublin III

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik, čigar istovetnost v postopku ni nesporno ugotovljena, 17. 6. 2024 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju Prošnja). Toženka je ugotovila, da je bil tožnik vnesen v Centralno evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito in sicer: 10. 11. 2020 v Kraljevini Danski, 6. 3. 2023 v Kraljevini Nizozemski in 22. 3. 2023 v Nemčiji. Iz obrazložitve izhaja, da je 28. 6. 2024 pristojni organ prejel odgovor, da Kraljevina Nizozemska ne more sprejeti odgovornosti za ponovni sprejem prosilca, saj Nemčija prosilca ni pravočasno predala Kraljevini Nizozemski, zaradi česar je pristojnost prešla na Nemčijo. Toženka je 2. 7. 2024 prejela odgovor, da Nemčija sprejema pristojnost za obravnavo prosilca na podlagi c točke 18. člen Uredbe Dublin III.

3.Toženka je povzela tožnikove izjave iz osebnega razgovora v bistvenem: da je prstne odtise oddal v Italijanski republiki, da je bil leta 2021 deportiran iz Kraljevine Danske v Maroko, da mu je izrečen ukrep zavrnitve vstopa in prepovedi prebivanja do 24. 6. 2025 v Italijanski republiki in po izjavi tožnika tudi v Nemčiji; da glede države Nemčije, tožnik nima zadržkov, da imajo v Nemčiji odličen postopek za sprejem prosilcev, da je bivanje za prosilce odlično. Toženka je povzela tožnika, da ima v Nemčiji težave s kriminalno združbo, ki jo sestavlja 14 oseb (Alžirci, Maročani, en Tunizijec in en Palestinec), da so mu te osebe grozile, da ga bodo porezale po obrazu ali pa ga bodo ubile; da je ta združba nevarna, da se ukvarja s preprodajo drog. Tožnik je povedal, da se tukaj zdravi s crackom (kokainom). Na vprašanje, če je težave, ki jih je imel z združbo v Nemčiji, prijavil pristojnim organom, je povedal, da je prišla policija in reševalno vozilo, ko so ga napadli, da je bil en dan v bolnišnici. Povedal je, da jih ni želel tožiti, saj bi lahko imel zaradi tega še večje težave. Tožnik je še povedal, da je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito v Nemčiji zavrnjena, ker se ni udeležil prvega osebnega razgovora, da so da trikrat ali štirikrat prosili, naj Nemčijo zapusti. Dodal je, da to ni njegov glavni problem, da so njegov glavni problem namreč težave s kriminalno združbo, ki dela v Nemčiji. V Nemčiji je bil nastanjen v nastanitvenih kapacitetah in tam so ga tudi fizično napadli. Zaposlene v nastanitvenih kapacitetah je prosil za premestitev, a so ga zavrnili. Tonik je povedal, da je imel težave s to kriminalno združbo zato, ker so v sobi, v kateri so bili štirje, prodajali kokain, marihuano, rivotril, lyrico. Te tri osebe so od tožnika zahtevale, da pazi na te droge. Tožnik je povedal, da je bil v to prisiljen, saj ni bilo nikogar, ki bi ga varoval, je pa za to prejemal protiusluge. Dali so mu namreč denar in mu dovolili uporabo teh drog. Brutalno so ga pretepli, ukradli so mu slušalke in denar. Nemčija mu je prepoved vstopa izrekla, ker se ni udeležil prvega osebnega razgovora, zaradi bolezni, za to pa ni imel opravičila, saj je bil prepozen, da bi šel k zdravniku. Tožnik je povedal, da je imel v azilnem domu sicer zagotovljeno tako zdravstveno oskrbo, kot tudi prehrano.

4.Toženka je povzela tožnika, da imajo v Nemčiji odličen sistem sprejema prosilcev. Tožnikove zadržke, da bi morebiti bil izpostavljen težavam zaradi svojega sodelovanja z zasebno kriminalno združbo, ki je trgovala z drogami, je ocenila za konkretni postopek za brezpredmetne. Pojasnila je, da si prosilec ne more sam izbirati, katera država članica naj bo pristojna za obravnavanje njegove prošnje. Toženka je ugotovila, da tožnik ni predložil, kljub izjavi, dokazov, da ga je za združba napadla. Napad zasebne združbe, tudi če bi bil dokazan, po oceni toženke ne izkazuje sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali postopku sprejema. S povzemanjem stališča Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sodbi I Up 81/2023 z 10. 5. 2023, je ocenila, da morebitne težave, v katerih se je znašel tožnik zaradi svojega sodelovanja z zasebno kriminalno združbo ne odražajo morebitnih pomanjkljivosti zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev. Toženka je ugotovila, da ravno iz tožnikovih z izjav izhaja, da mu je prav ta sistem omogočil, da se je vsaj enkrat umaknil pred nasiljem s strani drugih prosilcev. Da mu nadaljnjih selitev niso omogočili ali ga drugače zavarovali, je po mnenju toženke izključno posledica njegove odločitve in ne izraz sistemske pomanjkljivosti. Iz njegovega pričevanja je namreč razvidno, da je po drugem obračunu imel priložnost poiskati pomoč pri uradnih institucijah, saj je bil hospitaliziran in je dogodek obravnavala tudi policija. Tožnik se je sam odločil, da storilcev ne bo prijavil policiji, zato pristojni organi niso mogli ustrezno ukrepati, npr. poiskati storilce med prosilci in te osebe pridržati ali tožnika drugače zaščititi, saj napadalci niso bili ustrezno identificirani. Glede na to, da se je tožnik sam odločil, da ne bo iskal pomoči pri nemških pristojnih organih, in da je sam navedel, da se trenutno zdravi kot aktivni uživalec nedovoljenih drog, je toženka bila zadržana do njegovih trditev, da ga ni mogel nihče zaščititi in da je bil v sodelovanje s to združbo, ki ga je za to plačevala z denarjem in dostopom do prepovedanih drog, prisiljen.

5.Iz obrazložitve še izhaja, da je tožnik v Nemčiji prošnjo umaknil, kar potrjuje tudi tožnik, ki je povedal, da se ni udeležil osebnega razgovora. Toženka je odločitev nemških organov ocenila kot tako, ki ne izkazuje sistemskih pomanjkljivosti temveč postopanje po zakonu. Glede morebitne nevarnosti, da bo tožnik po vrnitvi v Nemčijo vrnjen v izvorno državo, je toženka izpostavila sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 275/2013 z 29. 8. 2013 in odločila, da morebitna nevarnost pred vračanjem v izvorno državo v konkretnem primeru ne more vplivati na odločitev, ker bo imel tožnik po vrnitvi v Nemčijo možnost vložiti ponovno prošnjo, če bo seveda to želel. To pa bo Nemčija v skladu z veljavno zakonodajo tudi obravnavala. Toženka je zavrnila navedbo tožnika, da naj bi ga v Nemčiji trikrat ali štirikrat prosili, naj zapusti državo, ker mu je bil v Nemčiji določen rok za prostovoljni odhod ter izrečeni nadaljnji ukrepi, če tega ne stori. Zavrnila je tožnikovo navedbo, da naj bi Nemčija kršila njegovo pravico do nevračanja, saj bi ga v nasprotnem primeru prisilno odstranila, pa tega ni storila. Toženka je ugotovila, da je bila tožniku v Centru za tujce omogočena ustrezna, s strani zdravstvenih delavcev predpisana oskrba in terapija, pri čemer pa ne more sprejeti njegovih navedb, da je trenutno vključen v zdravljenje s prepovedano drogo "crack-om". Glede na to, da je tožnik sam navedel, da je bil deležen zdravstvene oskrbe po napadu, ter da je bil v nastanitvenih kapacitetah prisoten zdravnik, pristojni organ lahko zaključi, da bo prosilcu tudi po vrnitvi nudena vsa ustrezna oskrba. Toženka je ugotovila, da se tožnik v Nemčiji ni soočil s težavami pri vložitvi prošnje za mednarodno zaščito, da s kapacitetami za namestitev prosilcev v Nemčiji nikoli ni imel slabih izkušenj, da mu je bila zagotovljena nastanitev in oskrba in poudarila, da je tožnik sam izpostavil, da imajo v Nemčiji odličen postopek za sprejem prosilcev in da je bivanje prosilcev tam odlično. Ugotovila je, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru tožnik ob vrnitvi v Nemčijo podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje in prosilec tako ni navajal nikakršnih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno odločitev pristojnega organa. S sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021 je ugotovila, da iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov, ne izhajajo sistemske pomanjkljivosti v Nemčiji. Toženka je zato na podlagi osmega in devetega odstavka 49. člena v povezavi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ-1 prošnjo za priznanje mednarodne zaščite tožnika zavrgla, saj je za obravnavo njegove prošnje odgovorna Nemčija.

6.Glede na to, da je Nemčija potrdila sprejem tožnika, ki ni izkazal razlogov, ki bi govorili v prid nevračanju v to državo, je odločila, da se bo pristojni organ, v skladu s prvim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III s pristojnim organom Nemčije dogovoril o predaji tožnika, ki bo potekala na mednarodnem delu letališča v Dusseldorfu ali Koln-Bonnu. Odločila je, da se na podlagi 29. člena Uredbe Dublin III predaja izvede v skladu z zakonodajo Republike Slovenije po posvetu s pristojnim organom Nemčije, kakor hitro bo to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da Nemčija sprejema prosilca, to je od 2. 7. 2024, ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo. Ta rok se lahko podaljša na 18 mesecev, v primeru da prosilec samovoljno zapusti prostore azilnega doma.

Povzetek relevantnih navedb tožnika

7.Tožnik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in kršitve postopka, predlaga odpravo izpodbijanega sklepa, podrejeno odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponoven postopek toženki.

8.Tožnik navaja, da prejema medikamentozno terapijo trikrat-dnevno po tri različne vrste zdravil in sicer Rivotril, Egonil in Alventa, ki imajo vsa psihotropne učinke, kar mu je predpisal psihiater. Ker tožnik dne 22. 9. 2024 ni bil v stanju, da bi se spominjal vseh svojih prejšnjih navedb v zvezi s trditveno podlago in je moral zaradi utrujenosti pogovor večkrat prekiniti, si pridržuje pravico, da navedbe še korigira na naroku pred sodiščem, kjer bo prisoten tudi tolmač in ne bo prihajalo še do dodatnih zapletov z razumevanjem že tako dolgotrajne in zapletene situacije ter težav tožnika z govorom in razumevanjem postopka.

9.Sklep toženke je po mnenju tožnika nepravilen, nezakonit in nelogičen, kar pomeni, da pravih razlogov za odločitev ni moč preizkusiti, kar je absolutno bistvena kršitev pravil postopka in razlog za razveljavitev. Prav tako so si razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju, kar je prav tako absolutno bistvena kršitev pravil postopka, saj sklepa ni moč preizkusiti.

10.Po mnenju tožnika je prvo ključno vprašanje ali je za tožnika Nemčija sploh še pristojna, saj mu je že izdala dokument o tem, da mora Nemčijo prostovoljno zapustiti, sicer ga bodo deportirali. Tožnik je Nemčijo prostovoljno zapustil in s tem je postopek zaključen. Odšel je iz Nemčije še preden bi ga le-ta predala katerikoli državi ali ga vrnila domov. V teku časa po odhodu iz izvorne države, je bil leta 2021 že vrnjen v Maroko. Tožnik je po prostovoljnem odhodu iz Nemčije odšel v Italijo. Šteje, da je podal prošnjo v Italiji in sicer je pridobil status prosilca v Riminiju, kjer je bil nastanjen in kjer je dobil obvestilo o prvem osebnem razgovoru, ki bi moral biti dne 16. 9. 2024 - ko je bil že v CT Postojna in se ga ni mogel udeležiti. Tožnik je res prišel v Ljubljano, vendar ni vedel, da Italije ne bi smel zapustiti niti z gibanjem po Schengenskem območju, čeprav se je nameraval udeležiti prvega osebnega razgovora v Italiji. Osebni razgovor je imel tudi v Sloveniji, vendar uradni osebi nikakor ni uspel dopovedati, da je Nemčijo zapustil prostovoljno po tem, ko je prejel dokument o "izgonu" oziroma roku za prostovoljni odhod, saj je bil v Nemčiji tarča napada organizirane kriminalne združbe, ki se je ukvarjala s prodajo drog in ga izkoriščala za varovanje drog, v zameno pa so ga navadili na drogiranje (dajali so mu crack). Ker sprva ni hotel sodelovati, so ga pretepli in mu nazorno predočili, kaj vse se mu bo še zgodilo. Tožnik je prosil za premestitev v drug azilni dom, kar je Nemčija sprva zavrnila, nato pa tožniku ugodila. V Nemčiji je bil tožnik tudi v novem azilnem domu žrtev iste kriminalne združbe, ki po njegovih podatkih deluje v več mestih, najmanj v štirih. Tako tožnik meni, da gre za sistemsko pomanjkljivost, saj Nemčija ni uspela tožniku nuditi pravočasne in celovite zaščite, saj je bil v času, potrebnem za reakcijo pristojnih organov, že pretepen.

11.Tožnik je po prejemu prevoda zapisnika osebnega razgovora v Sloveniji na tega podal pripombe in predlagal ponovno opravo osebnega razgovora, čemur pa toženka ni ugodila. Meni, da je toleriranje prisotnosti kriminalnih združb z močnim ozadjem, ki trgujejo z drogo v azilnih domovih in odsotnost hitrih, koncipiranih in ustreznih reakcij, sistemska pomanjkljivost, ki lahko tožnika stane življenja. Tožnik navaja, da je želel dokaze predložiti toženki in jih je poslal pooblaščenki in uradni osebi preko aplikacije Telegram, ne vedoč, da ne gre za uradno sporočanje in da ne pooblaščenka in še manj toženka njegovih sporočil nista prejeli. Z dejstvom, da je bil tožnik žrtev kriminalne združbe v Nemčiji tožnik dokazuje, da nemškim organom pregona navedeno ne more ostati neznano in da je bil pretepen prav zato, ker mu kljub podani obrazložitvi niso pravočasno priskrbeli zaščite ali ga premestili v drug, ustrezen azilni dom tako, da bi ga umaknili od te združbe. Prav tako dejstvo, da niti po premestitvi ni bil varen, kaže po mnenju tožnika na to, da nemški organi tolerirajo preprodajo droge in prisotnost kriminalnih združb v azilnih domovih. Navedeno potrjuje tudi dejstvo, da se želi Nemčija (kot pred njo Velika Britanija) znebiti beguncev tako, da bi jih namestili v tretje države, na primer v Ruando. Tožnik meni, da Nemčija prošnje tožnika ne bo obravnavala, čeprav se proklamira za zanj pristojno državo v skladu z merili po Uredbi Dublin III, ker je bil postopek v Nemčiji že zaključen in odločitev nemških organov realizirana s prostovoljno zapustitvijo države. Meni, da bi bila pristojna država kvečjemu Italija ali pa Republika Slovenija, glede na to, da je postopek s prošnjo za mednarodno zaščito v Nemčiji zaključen, pravnomočen in dejansko realiziran; da men, da je tožnik v Nemčiji ogrožen zaradi sistemskih pomanjkljivosti, ki tolerirajo organiziran kriminal; da se tožnik boji pojaviti v Nemčiji zaradi groženj, ki so bile deloma že realizirane in da so mu člani kriminalne družbe odvzeli potni list; da šteje, da je podal novo prošnjo za mednarodno zaščito in na podlagi novih razlogov v Italiji; da je podal pripombe na zapisnik o osebnem razgovoru, da prevedenega sklepa (še) ni prejel in da tožnik sploh ne razume vsebinskih razlik med postopki (dublinski postopek, postopek za vsebinsko obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, postopek z omejitvijo svobode gibanja); da mu poteka postopka ter njegovih pravic, ne nazadnje pa tudi obveznosti, nihče ni pojasnil na način, da bi vsebino dejansko razumel; da tožena ni pridobila in niti ni poskusila pridobiti dokumenta, na podlagi katerega je tožnik zapustil Nemčijo.

12.Tožnik še navaja, da je v novem postopku mednarodne zaščite, ki se je začel junija 2024 v Italiji, v Italiji pridobil status prosilca. Če to ne drži, je po mnenju tožnika lahko pristojna država zgolj Slovenija, saj gre za nov postopek, v Nemčiji pa je zadeva brez dvoma pravnomočno zaključena. Toženki v zvezi z Kraljevino Nizozemsko očita, da ni preverjala ali so izpolnjeni pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 Dublinske uredbe, kot je to opredeljeno v 18 členu, ki ga je kot podlago navedla Nemčija.

13.Tožnik še ponavlja, da je na vprašanje glede sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka v Nemčiji izrecno odgovoril, da so ga člani kriminalne združbe pretepli, glede na svoje sposobnosti, pa ni znal pojasniti razlogov, zaradi katerih je po mnenju tožnika treba šteti, da je to sistemska pomanjkljivost. Tožnik navaja, da je nedelovanje ali nehigienično delovanje sistema, breme države, saj ga je le-ta dolžna zagotoviti. Prav tako je dolžna zagotoviti človečnost in dostojno ravnanje z ljudmi v vseh institucijah, med katere sodijo tudi azilni domovi. Vsakršno nasilje v centrih, nastanitvah ali domovih, kjer nastanitev organizira država in kjer velja režim in hišni red, katerega spoštovanje je pomembno v uradnem postopku, ni dopustno in ga je po mnenju tožnika treba šteti za sistemsko pomanjkljivost. Meni, da ni dopustno relativiziranje in zatiskanje oči pred tovrstnimi praksami. Tožnik meni, da je takšen argument nelogičen in v nasprotju z drugimi argumenti in celo sam s sabo. Iz vsebine osebnega razgovora in obrazložitve sklepa gre razbrati, da toženka zadrege, navedb in strahu tožnika ni razumela in mu tudi ni dala priložnosti za pojasnilo in navedbe, vse v luči nepomembnosti za to vrsto postopka, kar pa ne drži. Tožnik je dejansko navedbe podajal v luči sistemskih pomanjkljivosti. V skladu s sodno prakso ESČP je potrebno šteti, da smejo prosilci vložiti prošnjo za mednarodno zaščito pri kateremkoli državnem organu, kar je prosilec (znova) storil v Italiji. Meni, da je torej moč šteti, da tožnik prošnje za mednarodno zaščito v Nemčiji ni podal, pač pa je to storil kvečjemu v Italiji. Do vložitve te tožbe tožnik sploh ni razumel kaj vsebinsko pomeni "določitev države članice za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito". Tožnik sploh ni dvomil, da je prošnjo podal (zgolj in samo) v Italiji in je menil, da mora to storiti tudi v Sloveniji, ker se je tu nahajal. Doslej tudi ni razumel, da gre za postopek, ločen od postopka zaradi omejitve gibanja in od postopka vsebinske obravnave prošnje za mednarodno zaščito. Poleg siceršnjih tožnikov zmožnosti, ravni znanja tujega jezika, razumevanja družbenega okolja in funkcionalne pismenosti, izpostavlja, da ima tožnik predpisana psihotropna zdravila in sicer kar tri različne vrste, kar drastično vpliva na njegovo zmožnost koncentracije, pomnjenja in izražanja ter logičnega sklepanja in dojemanja realnosti. Tožnik navaja, da so zanj življenjsko ogrožajoče razmere v Nemčiji razlog, da ne sme biti izročen Nemčiji. Pri uporabi Uredbe Dublin III se toženka po mnenju tožnika neupravičeno opira na meddržavno načelo zaupanja, pri čemer meni, da zanj obstaja realno tveganje, da bi se po vrnitvi v Nemčijo znašel v situaciji, ko njegova prošnja za mednarodno zaščito vsebinsko ne bo obravnavana in tudi ni bila obravnavana, kar je v nasprotju s 4. členom Listine EU in 3. členom EKČP.

14.Meni, da je treba upoštevati, da tožnik v Nemčiji ni več prosilec, ker je bil postopek že zaključen. Tako torej sploh ne gre za prosilca v smislu določbe 2. člena (točka c) Uredbe (EU) št. 604/2013. Meni, da je treba upoštevati, da je Nemčija pristojnost za odločanje prevzela zgolj formalno, vsebinsko pa o prošnji ne bo odločala, ker je odločitev že sprejela in realizirala. Meni, da bi njegova vrnitev v Nemčijo pomenila popolno odtegnitev možnosti za podajo prošnje za mednarodno zaščito in vsebinsko obravnavo le-te, hkrati pa bi to pomenilo izpostavljanje tožnikovega življenja previsokemu tveganju. S povzemanjem Uredbe Dublin III navaja, da se postopek določanja odgovorne države članice začne takoj, ko je v državi članici prvič vložena prošnja za mednarodno zaščito, do česar pa v Nemčiji po mnenju tožnika brez dvoma ni prišlo. Meni, da ni dvoma, da je prvo prošnjo za mednarodno zaščito vložil bodisi na Nizozemskem, v Italiji ali celo v Sloveniji. Slednja je s tem, ko je tožniku omejila gibanje onemogočila, da bi se tožnik udeležil prvega osebnega razgovora v Italiji, kar pomeni, da prošnje tožnika ne bo vsebinsko obravnavala nobena država članica. Navaja, da je datum podaje prošnje za mednarodno zaščito ključen in izhaja iz zapisnika o podani prošnji za mednarodno zaščito - šele tedaj je tožnik dobil (vnovič) status prosilca po določbah Uredbe (EU) št. 604/2013. Obrazložitev razlogov, na podlagi katerih tožena šteje, da je prosilec podal prošnjo za mednarodno zaščito v Nemčiji (in da le-ta še ni bila obravnavana), ni podana, kar je absolutno bistvena kršitev pravil postopka. Meni, da ovire za vsebinsko odločitev o prošnji ne obstajajo in tudi do zlorabe postopkov s strani tožnika ni prišlo oziroma le-te niso obrazložene. Navaja, da neustrezna obrazložitev (214. čl., 1. odst., 5. tčk. ZUP) hkrati pomeni tudi kršitev pravice do pravnega sredstva, ter kršitev ustavnih pravic - 22. čl. (enako varstvo pravic) in 25. čl. (pravica do pravnega sredstva). Tožnik navaja, da je Italija (trenutno z dokumentacijo tožnik ne razpolaga) ali pa za njo Republika Slovenija prva država članica, kjer je vložil (ponovno) prošnjo za mednarodno zaščito, zato meni, da jo mora tudi obravnavati po vsebini, o zadevi odločiti in odločitev obrazložiti.

Tožnikove navedbe v zahtevi za izdajo začasne odredbe

15.Tožnik na podlagi 32. čl., 2. odst. ZUS-1 predlaga, da se izvršitev izpodbijanega sklepa ne izvede ter se odloži do izdaje pravnomočne odločbe v zvezi s tožbo tožnika z dne 22. 9. 2024. Navaja, da je bil tožnikov postopek s prošnjo za mednarodno zaščito v Nemčiji pravnomočno zaključen, da tožnikovo življenje v Nemčiji ogroža kriminalna združba, prisotna v več azilnih domovih v različnih krajih Nemčije, kjer so tožnika vselej našli in ga dvakrat brutalno pretepli. Navedeno dejstvo tožnik šteje kot sistemsko pomanjkljivost, saj država prepoveduje samopomoč, pri čemer pa proti kriminalu ne ukrepa v skladu s pristojnostmi. Uradna oseba, ki pri svojem delu izve za sume, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, in tega ne prijavi, prav tako s to opustitvijo stori kaznivo dejanje. Kriminalci so tožniku odvzeli in uničili potni list. Z vsem navedenim so bile seznanjene uradne osebe v Nemčiji in ne le da nihče ni reagiral, temveč so tožniku sprva celo odrekli premestitev v drug azilni dom. Nasilje nad tožnikom, grožnje in ogrožanje njegovega življenja se ni uneslo niti po premestitvi, temveč se je še stopnjevalo. Po tem je tožnik prejel dokument o tem, da mora zapustiti Nemčijo v določenem roku, kar je tožnik tudi storil. S tem je bil postopek v Nemčiji pravnomočno zaključen, dokončen in dokončan - dejansko realiziran. Tožnik torej nima očitno neutemeljenega zahtevka glede varstva pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja v zvezi z tveganji ob sprejemu v (zaključen) azilni postopek v Nemčiji. Prošnjo za mednarodno zaščito je tožnik vložil na novo in sicer v Italiji, kjer bi moral imeti prvi osebni razgovor dne 16. 9. 2024 - ko je bil že v CT Postojna. Po pravu EU in sodni praksi ESČP mora biti presoja tveganja v primeru predaje stroga ob upoštevanju načela medsebojnega zaupanja. Stroga presoja tveganja pa ne dopušča pristopa, po katerem bi bilo sprejemljivo sklep realizirati preden je postopek s pravnim sredstvom pravnomočno zaključen. Na to toženka pristaja v točki 3 izreka izpodbijanega sklepa s tem, ko določa različne roke predaje tožnika glede na to ali bo začasna odredba izdana ali ne. Če ima stranka zahtevek v zvezi s prepovedjo nečloveškega ravnanja, ki ni očitno neutemeljen, kar meni, da ga tožnik ima, potem mora po praksi ESČP imeti pravno sredstvo zoper izpodbijani akt, ki stranko postavlja pod to tveganje, avtomatični suspenzivni učinek. Vprašanja nečloveškega ravnanja po logiki stvari ni moč deliti na nečloveško ravnanje, storjeno s strani državnih organov ali tretjih oseb. Predmetni sklep toženke je dokončen in nesuspenziven, zaradi česar je pravica tožnika do sodnega pravnega varstva izvotlena, kar tožnik dojema, kot da možnosti (pri)tožbe sploh nima. Sprožitev sodnega postopka v Sloveniji bi bila za tožnika tako brezpredmetna, za državo pa nepotreben strošek. Navaja, da z odložitvijo izvršitve predmetnega sklepa ne bi bila javna korist v ničemer okrnjena, nasprotno. Prav javna korist zahteva dosledno vsebinsko izvajanje vseh postopkov, vezanih na mednarodno zaščito in nediskriminatorno obravnavo prosilcev glede na državo izvora in glede na državo članico, ki naj bi bila odgovorna za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito. Prav tako korist nasprotne stranke v ničemer ni prizadeta, saj je vnaprej znano, da sodišče odloča v hitrem postopku in da ni kršena nobena pravica tožene stranke, saj gre zgolj za izvajanje pravic in obveznosti, prevzetih z mednarodno konvencijo oziroma na mednarodni ravni, kar je tožena stranka dolžna spoštovati in natančno upoštevati. Roki za odločanje so predpisani in tako tudi v zvezi s tem ni nejasnosti, prav tako niso možni očitki o zavlačevanju postopka s strani tožnika. Hkrati možnost izdaje začasne odredbe upošteva toženka že sama in sicer v izreku izpodbijanega sklepa. Tožnik s predlogom ne podaja predloga, ki bi se kakorkoli prekrival s tožbenim zahtevkom.

Trditve toženke

16.Toženka predlaga zavrnitev tožbe, ker je izpodbijani sklep po njenem mnenju zakonit in pravilen.

17.Meni, da tožnikova vrnitev v izvorno državo leta 2021 ni bistvena, saj je iz izpisa iz evidence EURODAC razvidno, da je v letu 2023 nato ponovno vložil prošnjo za mednarodno zaščito na področju Evropske unije, natančneje v Nizozemski in Nemčiji. Ponavlja, da je iz dokumenta PP Vič št. 2253-194/2024/2 (3E695-81) s 16. 7. 2024 razvidno, da je Nemčija tožniku izdala "odločbo o vrnitvi" z veljavnostjo od 28. 2. 2024 do 28. 2. 2027. Poudarja, da ne iz izjav tožnika ne iz tožbe ni razvidno, da bi tožnik po tem, ko je odšel iz Nemčije, zapustil ozemlje držav članic. Toženka predlaga, da vse navedbe tožnika glede morebitne oddaje prošnje za mednarodno zaščito v Italiji skladno s tretjim odstavkom 20. člena Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) obravnava kot tožbeno novoto. Toženka izpostavlja, da ne iz izjav tožnika ne iz dokumentnega gradiva ne izhaja, da bi tožnik v Italiji zaprosil za mednarodno zaščito. Iz evidence EURODAC tako ni razvidno, da bi Italija kadarkoli vnesla tožnikove prstne odtise kot tujcu ali prosilcu. Iz dokumenta PP Vič št. 2253-194/2024/2 (3E695- 81) je razvidno, da je Italija tožniku že leta 2022 izdala ukrep "zavrnitve vstopa in prepovedi prebivanja" veljaven do 24. 6. 2025, na podlagi katerega je mogoče sklepati, da je skušal v Italijo nezakonito vstopiti. Toženka želi izpostaviti tudi izjavo, ki jo je tožnik dal tekom policijske obravnave ob vstopu v Republiko Slovenijo in je razvidna iz uradnega zaznamka PPIU Nova Gorica št. 2253-477/2024/1 (3H651/018) z 11. 6. 2024, iz katere je razvidno, da je tožnik področje Nemčije zapustil približno petnajst dni pred prihodom v Republiko Slovenijo, ki je bila, zaradi prejetih informacij o manj restriktivni zakonodaji, tožnikova ciljna država. Iz te izjave nikjer ne izhaja, da je pred tem ali na poti že zaprosil za mednarodno zaščito v Italiji. Dodaten dvom v resničnost te navedbe in njegove želje po zadrževanju v Italiji pa zbuja tudi tožnikova navedba ob oddaji prošnje za mednarodno zaščito, kjer je med razloge zakaj zaproša za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. navedel "beg od skupine ljudi v Maroku in Italiji". Toženka še izpostavlja, da tožnik v postopek ni predložil nikakršnega dokumenta, ki bi ga izdala Italija in na podlagi katerega bi lahko izhajalo, da je tam vložil prošnjo za mednarodno zaščito, vključno z morebitnim vabilom na osebni razgovor, ki naj bi potekal 16. 9. 2024 in bi ga tako moral prejeti pred izdajo izpodbijanega sklepa. Tožnikove navedbe, da je neke dokumente skušal posredovati uradni osebi in pooblaščenki preko aplikacije "telegram", so po mnenju toženke popolnoma brezpredmetne, saj je iz zapisnika osebnega razgovora razvidno, da je bil o pravilnem načinu posredovanja dodatnih informacij ustrezno obveščen. Toženka poudarja, da brez dokazil nima pravne podlage, da bi prosila Italijo za morebitne informacije o postopkih, ki se vodijo o tožniku. Glede na navedeno v celoti prereka izraženo zahtevo o pridobitvi in predložitvi dokumentacije vezane na ta morebiten dogodek.

17.Meni, da tožnikova vrnitev v izvorno državo leta 2021 ni bistvena, saj je iz izpisa iz evidence EURODAC razvidno, da je v letu 2023 nato ponovno vložil prošnjo za mednarodno zaščito na področju Evropske unije, natančneje v Nizozemski in Nemčiji. Ponavlja, da je iz dokumenta PP Vič št. 2253-194/2024/2 (3E695-81) s 16. 7. 2024 razvidno, da je Nemčija tožniku izdala "odločbo o vrnitvi" z veljavnostjo od 28. 2. 2024 do 28. 2. 2027. Poudarja, da ne iz izjav tožnika ne iz tožbe ni razvidno, da bi tožnik po tem, ko je odšel iz Nemčije, zapustil ozemlje držav članic. Toženka predlaga, da vse navedbe tožnika glede morebitne oddaje prošnje za mednarodno zaščito v Italiji skladno s tretjim odstavkom 20. člena Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) obravnava kot tožbeno novoto. Toženka izpostavlja, da ne iz izjav tožnika ne iz dokumentnega gradiva ne izhaja, da bi tožnik v Italiji zaprosil za mednarodno zaščito. Iz evidence EURODAC tako ni razvidno, da bi Italija kadarkoli vnesla tožnikove prstne odtise kot tujcu ali prosilcu. Iz dokumenta PP Vič št. 2253-194/2024/2 (3E695- 81) je razvidno, da je Italija tožniku že leta 2022 izdala ukrep "zavrnitve vstopa in prepovedi prebivanja" veljaven do 24. 6. 2025, na podlagi katerega je mogoče sklepati, da je skušal v Italijo nezakonito vstopiti. Toženka želi izpostaviti tudi izjavo, ki jo je tožnik dal tekom policijske obravnave ob vstopu v Republiko Slovenijo in je razvidna iz uradnega zaznamka PPIU Nova Gorica št. 2253-477/2024/1 (3H651/018) z 11. 6. 2024, iz katere je razvidno, da je tožnik področje Nemčije zapustil približno petnajst dni pred prihodom v Republiko Slovenijo, ki je bila, zaradi prejetih informacij o manj restriktivni zakonodaji, tožnikova ciljna država. Iz te izjave nikjer ne izhaja, da je pred tem ali na poti že zaprosil za mednarodno zaščito v Italiji. Dodaten dvom v resničnost te navedbe in njegove želje po zadrževanju v Italiji pa zbuja tudi tožnikova navedba ob oddaji prošnje za mednarodno zaščito, kjer je med razloge zakaj zaproša za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. navedel "beg od skupine ljudi v Maroku in Italiji". Toženka še izpostavlja, da tožnik v postopek ni predložil nikakršnega dokumenta, ki bi ga izdala Italija in na podlagi katerega bi lahko izhajalo, da je tam vložil prošnjo za mednarodno zaščito, vključno z morebitnim vabilom na osebni razgovor, ki naj bi potekal 16. 9. 2024 in bi ga tako moral prejeti pred izdajo izpodbijanega sklepa. Tožnikove navedbe, da je neke dokumente skušal posredovati uradni osebi in pooblaščenki preko aplikacije "telegram", so po mnenju toženke popolnoma brezpredmetne, saj je iz zapisnika osebnega razgovora razvidno, da je bil o pravilnem načinu posredovanja dodatnih informacij ustrezno obveščen. Toženka poudarja, da brez dokazil nima pravne podlage, da bi prosila Italijo za morebitne informacije o postopkih, ki se vodijo o tožniku. Glede na navedeno v celoti prereka izraženo zahtevo o pridobitvi in predložitvi dokumentacije vezane na ta morebiten dogodek.

18.Toženka vztraja, da osebnega razgovora ni treba ponoviti, kar vse je navedla že v upravnem postopku. Ponavlja, da je Nemčija sprejela odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito na podlagi c. točke 18. člena Uredbe Dublin III (umik prošnje)- Povzema prvi odstavek 2. točke 28. člena Direktive 2013/32/EU in navaja, da so v "take back" primerih v zvezi z osebami s tekočim azilnim postopkom ali implicitno umaknjeno prošnjo [Člen 18(1)(b) in (c) Dublin III uredbe], ti povratniki usmerjeni v okrožje, kjer je potekal njihov postopek pred odhodom iz Nemčije in lahko ponovno dostopajo do azilnega postopka in pogojev za sprejem pod enake pogoje kot ostali prosilci v centrih AnkER in Dependancen.

18.Toženka vztraja, da osebnega razgovora ni treba ponoviti, kar vse je navedla že v upravnem postopku. Ponavlja, da je Nemčija sprejela odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito na podlagi c. točke 18. člena Uredbe Dublin III (umik prošnje)- Povzema prvi odstavek 2. točke 28. člena Direktive 2013/32/EU in navaja, da so v "take back" primerih v zvezi z osebami s tekočim azilnim postopkom ali implicitno umaknjeno prošnjo [Člen 18(1)(b) in (c) Dublin III uredbe], ti povratniki usmerjeni v okrožje, kjer je potekal njihov postopek pred odhodom iz Nemčije in lahko ponovno dostopajo do azilnega postopka in pogojev za sprejem pod enake pogoje kot ostali prosilci v centrih AnkER in Dependancen.

19.Toženka ponavlja, da morebitne težave, v katerih se je znašel tožnik zaradi svojega sodelovanja z zasebno, kriminalno združbo, v ničemer ne odražajo morebitnih pomanjkljivosti zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev. Iz izjav tožnika je tako mogoče razbrati, da mu je prav ta sistem omogočil, da se je vsaj enkrat umaknil pred nasiljem s strani drugih prosilcev. Da mu nadaljnjih selitev niso omogočili ali ga drugače zavarovali, je po mnenju toženke izključno posledica odločitev tožnika in ne izraz sistemske pomanjkljivosti. Iz njegovega pričevanja je namreč razvidno, da je po drugem obračunu imel priložnost poiskati pomoč pri uradnih institucijah, saj je bil hospitaliziran in je dogodek obravnavala tudi policija. Tožnik se je sam odločil, da krivcev ne bo prijavil policiji. Glede na to, da se je tožnik samovoljno odločil, da ne bo iskal pomoči pri nemških pristojnih organih in da sam navaja da se trenutno zdravi kot aktivni uživalec nedovoljenih drog, ostaja toženka močno zadržana do njegovih trditev, da ga ni mogel nihče zaščititi in da je bil v sodelovanje s to združbo, ki ga je za to plačevala z denarjem in dostopom do prepovedanih drog, prisiljen. Toženka poudarja, da lahko pristojne državne službe, tisti, ki upravljajo nastanitev prosilcev, preiskujejo kazniva dejanja ali izvajajo kazenske pregone, pričnejo uporabljati širok nabor svojih pristojnosti šele po tem, ko prejmejo informacijo o tem, da se krši pravni red. To pa navadno zahteva sodelovanje žrtev, sodelavcev ali drugih sovpletenih v te kršitve. Glede na izjave, pa je tožnik zavrnil sodelovanje s pristojnimi državnimi službami, zato pristojne službe niso mogle ukrepati ter ga zaščititi. Ponavlja, da iz upravnega spisa izhaja, da je bil o poteku postopkov tožnik ustrezno informiran ob oddaji prošnje za mednarodno zaščito, kar je potrdil tudi s podpisom; da iz zapisnika o opravljenem osebnem razgovoru izhaja, da je bil pred pričetkom ustrezno informiran o namenu razgovora in o postopku, ki vodi, kar je potrdil z izjavo in nato s podpisom; da so bili postopki vodeni v jeziku, ki ga tožnik razume; da je imel tožnik ob izvedbi osebnega razgovora tudi pooblaščenca, ki ga je vodil skozi postopke. Ponavlja, da je iz odgovora Nizozemske razvidno, da je v Nemčiji stekel postopek določanja odgovorne države članice, kot ga opisuje navedeni člen, vendar vrnitev v odgovorno državo članico ni bila izvedena v zato predvidenem roku, zaradi česar je odgovornost prešla na Nemčijo.

19.Toženka ponavlja, da morebitne težave, v katerih se je znašel tožnik zaradi svojega sodelovanja z zasebno, kriminalno združbo, v ničemer ne odražajo morebitnih pomanjkljivosti zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev. Iz izjav tožnika je tako mogoče razbrati, da mu je prav ta sistem omogočil, da se je vsaj enkrat umaknil pred nasiljem s strani drugih prosilcev. Da mu nadaljnjih selitev niso omogočili ali ga drugače zavarovali, je po mnenju toženke izključno posledica odločitev tožnika in ne izraz sistemske pomanjkljivosti. Iz njegovega pričevanja je namreč razvidno, da je po drugem obračunu imel priložnost poiskati pomoč pri uradnih institucijah, saj je bil hospitaliziran in je dogodek obravnavala tudi policija. Tožnik se je sam odločil, da krivcev ne bo prijavil policiji. Glede na to, da se je tožnik samovoljno odločil, da ne bo iskal pomoči pri nemških pristojnih organih in da sam navaja da se trenutno zdravi kot aktivni uživalec nedovoljenih drog, ostaja toženka močno zadržana do njegovih trditev, da ga ni mogel nihče zaščititi in da je bil v sodelovanje s to združbo, ki ga je za to plačevala z denarjem in dostopom do prepovedanih drog, prisiljen. Toženka poudarja, da lahko pristojne državne službe, tisti, ki upravljajo nastanitev prosilcev, preiskujejo kazniva dejanja ali izvajajo kazenske pregone, pričnejo uporabljati širok nabor svojih pristojnosti šele po tem, ko prejmejo informacijo o tem, da se krši pravni red. To pa navadno zahteva sodelovanje žrtev, sodelavcev ali drugih sovpletenih v te kršitve. Glede na izjave, pa je tožnik zavrnil sodelovanje s pristojnimi državnimi službami, zato pristojne službe niso mogle ukrepati ter ga zaščititi. Ponavlja, da iz upravnega spisa izhaja, da je bil o poteku postopkov tožnik ustrezno informiran ob oddaji prošnje za mednarodno zaščito, kar je potrdil tudi s podpisom; da iz zapisnika o opravljenem osebnem razgovoru izhaja, da je bil pred pričetkom ustrezno informiran o namenu razgovora in o postopku, ki vodi, kar je potrdil z izjavo in nato s podpisom; da so bili postopki vodeni v jeziku, ki ga tožnik razume; da je imel tožnik ob izvedbi osebnega razgovora tudi pooblaščenca, ki ga je vodil skozi postopke. Ponavlja, da je iz odgovora Nizozemske razvidno, da je v Nemčiji stekel postopek določanja odgovorne države članice, kot ga opisuje navedeni člen, vendar vrnitev v odgovorno državo članico ni bila izvedena v zato predvidenem roku, zaradi česar je odgovornost prešla na Nemčijo.

KI. točki izreka

K I. točki izreka

20.Sodišče je v dokaznem postopku prebralo listine sodnega spisa, označene kot priloga od A1 do A4 od B1 do B4, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. 2142-2676/2024 in zaslišalo tožnika.

20.Sodišče je v dokaznem postopku prebralo listine sodnega spisa, označene kot priloga od A1 do A4 od B1 do B4, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. 2142-2676/2024 in zaslišalo tožnika.

21.Sodišče ni izvedlo dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke, predlaganega v dokaz zatrjevane procesne nesposobnosti tožnika, ker sodišče ni podvomilo v obstoj procesne sposobnosti tožnika ne v upravnem postopku ne v tem upravnem sporu.

21.Sodišče ni izvedlo dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke, predlaganega v dokaz zatrjevane procesne nesposobnosti tožnika, ker sodišče ni podvomilo v obstoj procesne sposobnosti tožnika ne v upravnem postopku ne v tem upravnem sporu.

22.Tožnik je na glavni obravnavi na izrecno vprašanje sodišča povedal: da drži, da je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji; da drži, da je pooblastil za zastopanje v tem upravnem sporu odvetnico A. A., da se dobro počuti, da ne prejema več medikamentozno terapijo trikrat dnevno po tri različne vrste zdravil (Rivotril, Egonil in Alventa), da ima drugačno terapijo in da je trenutno zmožen odgovarjal na vprašanja sodišča, svoje odvetnice in pooblaščenke tožene. Sodišče je ugotovilo: da se tožnik zaveda vsebine upravnega spora, da se zaveda v katerem postopku se nahaja; da procesna dejanja opravlja zavestno; da je na vprašanja odgovarjal logično; da je bil na zaslišanju miren, kar je ugotovila tudi pooblaščenka. Sodišče izpostavlja tudi izjavo tožnika, da se je na zaslišanju počutil dobro in bolje kot prej, da prejema zjutraj terapijo, da se na splošno počuti bolje kot prej. Sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik pri odgovorih miren, da je razumel vprašanja, da je odgovarjal na vprašanja logično, natančno, da je jasno izrazil voljo, da je vložil prošnjo za mednarodno zaščito, da je želel in pooblastil pooblaščenko za ta postopek, zato sodišče ni podvomilo v procesno sposobnost tožnika niti v upravnem postopku niti v tem upravnem sporu. Sodišče poudarja, da se obstoj procesne sposobnosti stranke domneva, v primeru, da sodišče iz okoliščin posumi na pomanjkanje procesne sposobnosti, pa mora po uradni dolžnosti poskrbeti, da se ugotovi, ali je stranka procesno sposobna. Tožnik se zaveda v kakšnem postopku je, želi in tudi opravlja procesna dejanja v tem upravnem sporu samostojno, zato ugovor pomanjkanja procesne nesposobnosti, po presoji sodišča ni utemeljen. Po presoji sodišča glede na to, da se obstoj procesne sposobnosti domneva, za dvom obstoja procesne sposobnosti namreč ni dovolj (le) navedba pooblaščenke, da procesne sposobnosti njena stranka nima. Za dvom (in posledično ugotavljanje obstoja sposobnosti) so po presoji sodišča potrebne navedbe, ki ta dvom potrjujejo. Navedba, da procesne sposobnosti tožnik nima, upoštevaje dosedanji postopek tožnika, pri čemer iz dosedanjega postopka ta dvom ni razviden, po presoji sodišča ne zadošča.

22.Tožnik je na glavni obravnavi na izrecno vprašanje sodišča povedal: da drži, da je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji; da drži, da je pooblastil za zastopanje v tem upravnem sporu odvetnico A. A., da se dobro počuti, da ne prejema več medikamentozno terapijo trikrat dnevno po tri različne vrste zdravil (Rivotril, Egonil in Alventa), da ima drugačno terapijo in da je trenutno zmožen odgovarjal na vprašanja sodišča, svoje odvetnice in pooblaščenke tožene. Sodišče je ugotovilo: da se tožnik zaveda vsebine upravnega spora, da se zaveda v katerem postopku se nahaja; da procesna dejanja opravlja zavestno; da je na vprašanja odgovarjal logično; da je bil na zaslišanju miren, kar je ugotovila tudi pooblaščenka. Sodišče izpostavlja tudi izjavo tožnika, da se je na zaslišanju počutil dobro in bolje kot prej, da prejema zjutraj terapijo, da se na splošno počuti bolje kot prej. Sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik pri odgovorih miren, da je razumel vprašanja, da je odgovarjal na vprašanja logično, natančno, da je jasno izrazil voljo, da je vložil prošnjo za mednarodno zaščito, da je želel in pooblastil pooblaščenko za ta postopek, zato sodišče ni podvomilo v procesno sposobnost tožnika niti v upravnem postopku niti v tem upravnem sporu. Sodišče poudarja, da se obstoj procesne sposobnosti stranke domneva, v primeru, da sodišče iz okoliščin posumi na pomanjkanje procesne sposobnosti, pa mora po uradni dolžnosti poskrbeti, da se ugotovi, ali je stranka procesno sposobna. Tožnik se zaveda v kakšnem postopku je, želi in tudi opravlja procesna dejanja v tem upravnem sporu samostojno, zato ugovor pomanjkanja procesne nesposobnosti, po presoji sodišča ni utemeljen. Po presoji sodišča glede na to, da se obstoj procesne sposobnosti domneva, za dvom obstoja procesne sposobnosti namreč ni dovolj (le) navedba pooblaščenke, da procesne sposobnosti njena stranka nima. Za dvom (in posledično ugotavljanje obstoja sposobnosti) so po presoji sodišča potrebne navedbe, ki ta dvom potrjujejo. Navedba, da procesne sposobnosti tožnik nima, upoštevaje dosedanji postopek tožnika, pri čemer iz dosedanjega postopka ta dvom ni razviden, po presoji sodišča ne zadošča.

23.Sodišče ni zaslišalo pristojnega psihiatra, ki je predpisal terapijo niti zdravstvene osebe, ki tožniku terapijo dnevno daje v CT Postojna, ker ni sporno, da je bila tožniku predpisana terapija, kot izhaja iz listine, ki je priloga A3 in ugotovljeno na naroku za glavno obravnavo dne 14. 11. 2024: 18. 9. 2024 Alventa 150 mg, Eglonil 50 mg, Rivotrin 2 mg, enako opoldan, zvečer Eglonil 50 mg, Rivotrin 2 mg, Mirzatem 45 mg, da iz terapevtskega lista izhaja deljena terapija: dne 19. 9. 2024, 20. 9. 2024 in neviden dan 9. meseca 2024: jutranja, opoldan in večerna terapija.

23.Sodišče ni zaslišalo pristojnega psihiatra, ki je predpisal terapijo niti zdravstvene osebe, ki tožniku terapijo dnevno daje v CT Postojna, ker ni sporno, da je bila tožniku predpisana terapija, kot izhaja iz listine, ki je priloga A3 in ugotovljeno na naroku za glavno obravnavo dne 14. 11. 2024: 18. 9. 2024 Alventa 150 mg, Eglonil 50 mg, Rivotrin 2 mg, enako opoldan, zvečer Eglonil 50 mg, Rivotrin 2 mg, Mirzatem 45 mg, da iz terapevtskega lista izhaja deljena terapija: dne 19. 9. 2024, 20. 9. 2024 in neviden dan 9. meseca 2024: jutranja, opoldan in večerna terapija.

24.Sodišče opozarja, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člena Zakon o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Stranka mora sama predložiti listino, na katero se sklicuje v dokaz svojih navedb (prvi odstavek 226. člena ZPP). Če je listina pri državnem organu ali pri osebi, ki ji je poverjeno izvrševanje javnega pooblastila, pa sama stranka ne more doseči, da se listina izroči ali pokaže, si jo sodišče preskrbi po uradni dolžnosti (tretji odstavek 226. člena ZPP). Tožnik niti ne zatrjuje, da ni mogel doseči, da se listini (prošnja za mednarodno zaščito, podano v Riminiju v juniju 2024 in dokument, izdan v postopku prošnje za mednarodno zaščito, ki ga je izdala Nemčija in s katerim je bil postopek v Nemčiji zaključen) izročita ali pokažeta, zaradi česar je tak predlog že zato neutemeljen. Poleg tega sta oba dokazna predloga nesubstancirana, zaradi česar je sodišče zavrnilo dokazni predlog tožnika, da naj toženka pridobi in predloži prošnja za mednarodno zaščito, podano v Riminiju v juniju 2024 in dokument, izdan v postopku prošnje za mednarodno zaščito, ki ga je izdala Nemčija in s katerim je bil postopek v Nemčiji zaključen.

24.Sodišče opozarja, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člena Zakon o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Stranka mora sama predložiti listino, na katero se sklicuje v dokaz svojih navedb (prvi odstavek 226. člena ZPP). Če je listina pri državnem organu ali pri osebi, ki ji je poverjeno izvrševanje javnega pooblastila, pa sama stranka ne more doseči, da se listina izroči ali pokaže, si jo sodišče preskrbi po uradni dolžnosti (tretji odstavek 226. člena ZPP). Tožnik niti ne zatrjuje, da ni mogel doseči, da se listini (prošnja za mednarodno zaščito, podano v Riminiju v juniju 2024 in dokument, izdan v postopku prošnje za mednarodno zaščito, ki ga je izdala Nemčija in s katerim je bil postopek v Nemčiji zaključen) izročita ali pokažeta, zaradi česar je tak predlog že zato neutemeljen. Poleg tega sta oba dokazna predloga nesubstancirana, zaradi česar je sodišče zavrnilo dokazni predlog tožnika, da naj toženka pridobi in predloži prošnja za mednarodno zaščito, podano v Riminiju v juniju 2024 in dokument, izdan v postopku prošnje za mednarodno zaščito, ki ga je izdala Nemčija in s katerim je bil postopek v Nemčiji zaključen.

Tožba ni utemeljena.

Tožba ni utemeljena.

25.Po presoji sodišča je toženka pravilno zavrgla Prošnjo in odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje in da bo tožnik predan Zvezni republiki Nemčiji (v nadaljevanju Nemčija), ki je na podlagi meril Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove Prošnje, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

25.Po presoji sodišča je toženka pravilno zavrgla Prošnjo in odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje in da bo tožnik predan Zvezni republiki Nemčiji (v nadaljevanju Nemčija), ki je na podlagi meril Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove Prošnje, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

26.Prošnjo za mednarodno zaščito lahko pristojni organ s sklepom zavrže kot nedopustno med drugim tudi, če se na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU, ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica Evropske unije ali pristopnica k Uredbi 604/2013/EU (četrta alineja prvega odstavka 51. člena ZMZ-1). Države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III (prvi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III). Kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina) , država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno (drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III). Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv , ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje . Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine.

26.Prošnjo za mednarodno zaščito lahko pristojni organ s sklepom zavrže kot nedopustno med drugim tudi, če se na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU, ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica Evropske unije ali pristopnica k Uredbi 604/2013/EU (četrta alineja prvega odstavka 51. člena ZMZ-1). Države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III (prvi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III). Kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina) , država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno (drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III). Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv , ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje . Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine.

27.Neutemeljen je tožbeni očitek o procesni kršitvi, ker naj toženka ne bi opravila še enega osebnega razgovora, že zato, ker Uredba Dublin III ne daje podlage za tožbeno pričakovanje, da bi imel tožnik dva osebna razgovora. Sodišče ugotavlja, da je na tožnikove pripombe glede zapisnika odgovorila že toženka z dopisom št. 2142-2676/2024/22 z dne 21. 8. 2024. Sodišče zgolj dodaja, da iz zapisnika o osebnem razgovoru št. 2142-2676/2024/18 z dne 12. 8. 2024 izhaja, da je tožnik uvodoma povedal, da se dobro počuti, da bo lahko odgovarja na vprašanja, da je izjavil, da tolmača dobro razume v celoti, da je tolmač tožnika razumel v celoti, da je tožnik vse razumel, kar mu je bilo pojasnjeno, da je tožnik ponovil razlog, zaradi katerega je zapustil Nemčijo (kriminalna združba), da je razumel 100% vsa vprašanja in da nima kaj dodati.

27.Neutemeljen je tožbeni očitek o procesni kršitvi, ker naj toženka ne bi opravila še enega osebnega razgovora, že zato, ker Uredba Dublin III ne daje podlage za tožbeno pričakovanje, da bi imel tožnik dva osebna razgovora. Sodišče ugotavlja, da je na tožnikove pripombe glede zapisnika odgovorila že toženka z dopisom št. 2142-2676/2024/22 z dne 21. 8. 2024. Sodišče zgolj dodaja, da iz zapisnika o osebnem razgovoru št. 2142-2676/2024/18 z dne 12. 8. 2024 izhaja, da je tožnik uvodoma povedal, da se dobro počuti, da bo lahko odgovarja na vprašanja, da je izjavil, da tolmača dobro razume v celoti, da je tolmač tožnika razumel v celoti, da je tožnik vse razumel, kar mu je bilo pojasnjeno, da je tožnik ponovil razlog, zaradi katerega je zapustil Nemčijo (kriminalna združba), da je razumel 100% vsa vprašanja in da nima kaj dodati.

28.Med strankama ni sporno, da je tožnik v Nemčiji umaknil prošnjo za mednarodno zaščito, preden je v Republiki Sloveniji vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Ni sporno niti, da je bil tožnik vnesen v Centralno evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito in sicer: 10. 11. 2020 v Kraljevini Danski, 6. 3. 2023 v Kraljevini Nizozemski in 22. 3. 2023 v Nemčiji. Ni sporno, da je toženka 2. 7. 2024 prejela odgovor, da Nemčija sprejema pristojnost za obravnavo prosilca na podlagi c točke 18. člen Uredbe Dublin III. Ta določa, da je odgovorna država članica po Uredbi Dublin III zavezana, da pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejme državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, ki je umaknila prošnjo, ki se obravnava, in podala prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. Toženka je tako tudi po presoji sodišča pravilno ugotovila, da je na podlagi III. poglavja Uredbe Dublin III za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Nemčija. Neutemeljeno je tožbeno pričakovanje, da naj bi toženka morala preverjati ali so izpolnjeni pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 Uredbe Dublin III. Določba Uredbe Dublin III je namreč jasna in zavezuje odgovorna državo članico, da ponovno sprejme osebo pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29. Pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 so torej pogoji za ponovni sprejem in ne pogoji za to, da se določi odgovorna država članica, kot je mogoče smiselno povzeti tožnika.

28.Med strankama ni sporno, da je tožnik v Nemčiji umaknil prošnjo za mednarodno zaščito, preden je v Republiki Sloveniji vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Ni sporno niti, da je bil tožnik vnesen v Centralno evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito in sicer: 10. 11. 2020 v Kraljevini Danski, 6. 3. 2023 v Kraljevini Nizozemski in 22. 3. 2023 v Nemčiji. Ni sporno, da je toženka 2. 7. 2024 prejela odgovor, da Nemčija sprejema pristojnost za obravnavo prosilca na podlagi c točke 18. člen Uredbe Dublin III. Ta določa, da je odgovorna država članica po Uredbi Dublin III zavezana, da pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejme državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, ki je umaknila prošnjo, ki se obravnava, in podala prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. Toženka je tako tudi po presoji sodišča pravilno ugotovila, da je na podlagi III. poglavja Uredbe Dublin III za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Nemčija. Neutemeljeno je tožbeno pričakovanje, da naj bi toženka morala preverjati ali so izpolnjeni pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 Uredbe Dublin III. Določba Uredbe Dublin III je namreč jasna in zavezuje odgovorna državo članico, da ponovno sprejme osebo pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29. Pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 so torej pogoji za ponovni sprejem in ne pogoji za to, da se določi odgovorna država članica, kot je mogoče smiselno povzeti tožnika.

29.Neutemeljena je tudi tožbena trditev, da Nemčija tožnikove prošnje naj ne bi obravnavala, čeprav se proklamira za pristojno državo v skladu z merili po Uredbi Dublin III. Ni sporno, da je tožnik prošnjo za mednarodno zaščito v Nemčiji umaknil. Sodišče ponavlja, da je Nemčija dolžna na podlagi c točke 18. člen Uredbe Dublin III ponovno sprejeti tožnika, ki se bo seveda sam odločil ali bo vložil (novo) prošnjo v Nemčiji ali ne. Sodišče pojasnjuje, da si tožnik ne more izbirati in izbrati države, ki naj bi odločala o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, ampak merila in mehanizme za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, določa Uredba Dublin III (1. člen Uredbe Dublin III). Merila za določanje odgovorne države članice se uporabljajo po vrstnem redu, v katerem so navedena v III. poglavju (prvi odstavek 7. člena Uredbe Dublin III). Država članica, odgovorna v skladu z merili iz III. poglavja, se določi na podlagi položaja, ki je obstajal, ko je prosilec prvič vložil prošnjo za mednarodno zaščito v državi članici (drugi odstavek 7. člena Uredbe Dublin III).

29.Neutemeljena je tudi tožbena trditev, da Nemčija tožnikove prošnje naj ne bi obravnavala, čeprav se proklamira za pristojno državo v skladu z merili po Uredbi Dublin III. Ni sporno, da je tožnik prošnjo za mednarodno zaščito v Nemčiji umaknil. Sodišče ponavlja, da je Nemčija dolžna na podlagi c točke 18. člen Uredbe Dublin III ponovno sprejeti tožnika, ki se bo seveda sam odločil ali bo vložil (novo) prošnjo v Nemčiji ali ne. Sodišče pojasnjuje, da si tožnik ne more izbirati in izbrati države, ki naj bi odločala o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, ampak merila in mehanizme za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, določa Uredba Dublin III (1. člen Uredbe Dublin III). Merila za določanje odgovorne države članice se uporabljajo po vrstnem redu, v katerem so navedena v III. poglavju (prvi odstavek 7. člena Uredbe Dublin III). Država članica, odgovorna v skladu z merili iz III. poglavja, se določi na podlagi položaja, ki je obstajal, ko je prosilec prvič vložil prošnjo za mednarodno zaščito v državi članici (drugi odstavek 7. člena Uredbe Dublin III).

30.Kot že povzeto, je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici domneva, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine (drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III). Vrhovno sodišče RS je že večkrat pojasnilo (na primer sodba I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2023), da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali / in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Kot že poudarjeno, pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusu begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Tako Sodišče Evropske unije kot Vrhovno sodišče RS sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določeno skupino oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.⁸ Pravilna je ugotovitev toženke, da navedenega za Nemčijo tožnik ni izkazal.

30.Kot že povzeto, je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici domneva, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine (drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III). Vrhovno sodišče RS je že večkrat pojasnilo (na primer sodba I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2023), da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali / in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Kot že poudarjeno, pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusu begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Tako Sodišče Evropske unije kot Vrhovno sodišče RS sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določeno skupino oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.⁸ Pravilna je ugotovitev toženke, da navedenega za Nemčijo tožnik ni izkazal.

31.Sodišče ugotavlja, da se je do vseh v tožbi ponovljenih navedb opredelila že toženka v izpodbijanem sklepu, zato se v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Obstoj sistemskih pomanjkljivosti tožnik utemeljuje, kot že povzeto z navedbami, da je bil v Nemčiji tarča napada organizirane kriminalne združbe, ki se je ukvarjala s prodajo drog in ga izkoriščala za varovanje drog, v zameno pa so ga navadili na drogiranje (dajali so mu crack). Ker sprva ni hotel sodelovati, so ga pretepli. Tožnik je prosil za premestitev v drug azilni dom, kar je Nemčija sprva zavrnila, nato pa tožniku ugodila. V Nemčiji je bil tožnik tudi v novem azilnem domu žrtev iste kriminalne združbe, ki po njegovih podatkih deluje v več mestih, najmanj v štirih. Tožnik meni, da je toleriranje prisotnosti kriminalnih združb z močnim ozadjem, ki trgujejo z drogo v azilnih domovih in odsotnost hitrih, koncipiranih in ustreznih reakcij, sistemska pomanjkljivost, ki lahko tožnika stane življenja. Na trditve v zvezi s težavami tožnika z osebami, ki naj bi po tožnikovih navedbah, v azilnem domu preprodajali drogo, je v celoti prepričljivo in popolno odgovorila že toženka v izpodbijanem sklepu. Tudi po presoji sodišča tožnikove težave in spori, ki jih je imel z osebami v azilnem domu, ki naj bi se ukvarjale s preprodajo drog, sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistem v Nemčiji ne dokazujejo. Pravilno je toženka namreč izpostavila, da so bili v konfliktu posamezniki, ki so prosilci za mednarodno zaščito, da niso bili udeleženi državni subjekti, da tožnik po lastni volji napada ni prijavil policiji in da ga je sistem nenazadnje zaščitil in premestil v drug azilni dom. Neutemeljeno je tudi tožnikovo dokazovanje sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema v Nemčiji s tem, da naj Nemčija ne bi uspela tožniku nuditi pravočasne in celovite zaščite, ker je bil v času, potrebnem za reakcijo pristojnih organov, že pretepen. Ni sporno namreč, da tožnik storilcev po lastni volji ni prijavil policiji, da pa bi prosil za zaščito preden je bil pretepen, pa niti ne trdi, toliko manj dokaže. Nesporno dejstvo, da je bil po dogodku (ko so ga pretepli), premeščen v drug dom, je toženka pravilno ocenila kot dokaz delovanja azilnega sistema v Nemčiji. Sodišče še pripominja, da zasebni konflikt tožnika s prosilci v azilnem domu, ob s strani tožnika zatrjevanem vzroku konflikta, ki je v preprodaji drog, sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema tudi po presoji sodišča ne dokazuje. Poleg tega sodišče še izpostavlja, da je tožnik sam povedal, da je imel isti problem z drogo kot v Nemčiji tudi v Italiji, kar po presoji sodišča dokazuje, da vzrok konfliktov, v katerih se je znašel tožnik, nedvomno niso sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema v Nemčiji.

31.Sodišče ugotavlja, da se je do vseh v tožbi ponovljenih navedb opredelila že toženka v izpodbijanem sklepu, zato se v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Obstoj sistemskih pomanjkljivosti tožnik utemeljuje, kot že povzeto z navedbami, da je bil v Nemčiji tarča napada organizirane kriminalne združbe, ki se je ukvarjala s prodajo drog in ga izkoriščala za varovanje drog, v zameno pa so ga navadili na drogiranje (dajali so mu crack). Ker sprva ni hotel sodelovati, so ga pretepli. Tožnik je prosil za premestitev v drug azilni dom, kar je Nemčija sprva zavrnila, nato pa tožniku ugodila. V Nemčiji je bil tožnik tudi v novem azilnem domu žrtev iste kriminalne združbe, ki po njegovih podatkih deluje v več mestih, najmanj v štirih. Tožnik meni, da je toleriranje prisotnosti kriminalnih združb z močnim ozadjem, ki trgujejo z drogo v azilnih domovih in odsotnost hitrih, koncipiranih in ustreznih reakcij, sistemska pomanjkljivost, ki lahko tožnika stane življenja. Na trditve v zvezi s težavami tožnika z osebami, ki naj bi po tožnikovih navedbah, v azilnem domu preprodajali drogo, je v celoti prepričljivo in popolno odgovorila že toženka v izpodbijanem sklepu. Tudi po presoji sodišča tožnikove težave in spori, ki jih je imel z osebami v azilnem domu, ki naj bi se ukvarjale s preprodajo drog, sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistem v Nemčiji ne dokazujejo. Pravilno je toženka namreč izpostavila, da so bili v konfliktu posamezniki, ki so prosilci za mednarodno zaščito, da niso bili udeleženi državni subjekti, da tožnik po lastni volji napada ni prijavil policiji in da ga je sistem nenazadnje zaščitil in premestil v drug azilni dom. Neutemeljeno je tudi tožnikovo dokazovanje sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema v Nemčiji s tem, da naj Nemčija ne bi uspela tožniku nuditi pravočasne in celovite zaščite, ker je bil v času, potrebnem za reakcijo pristojnih organov, že pretepen. Ni sporno namreč, da tožnik storilcev po lastni volji ni prijavil policiji, da pa bi prosil za zaščito preden je bil pretepen, pa niti ne trdi, toliko manj dokaže. Nesporno dejstvo, da je bil po dogodku (ko so ga pretepli), premeščen v drug dom, je toženka pravilno ocenila kot dokaz delovanja azilnega sistema v Nemčiji. Sodišče še pripominja, da zasebni konflikt tožnika s prosilci v azilnem domu, ob s strani tožnika zatrjevanem vzroku konflikta, ki je v preprodaji drog, sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema tudi po presoji sodišča ne dokazuje. Poleg tega sodišče še izpostavlja, da je tožnik sam povedal, da je imel isti problem z drogo kot v Nemčiji tudi v Italiji, kar po presoji sodišča dokazuje, da vzrok konfliktov, v katerih se je znašel tožnik, nedvomno niso sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema v Nemčiji.

32.Neutemeljeno je tudi tožbeno pričakovanje, da naj bi bili pristojni državi za obravnavanje Prošnje Italija ali Republika Slovenija, ker naj bi bil postopek v Nemčiji že zaključen, odločitev nemških organov pa realizirana s prostovoljno zapustitvijo države. Sodišče ponavlja, da je Nemčija prevzela odgovornost na podlagi c točke prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, ki določa pravne posledice ravno za dejansko stanje, kot v tožnikovem primeru, to je umik prošnje, ki se obravnava in podajo prošnje v drugi državi članici. Uredbe Dublin III zavezuje odgovorno državo, da v primerih, ki spadajo v področje uporabe odstavka 1(c) in kadar je odgovorna država članica po tem, ko je prosilec prošnjo umaknil, njeno obravnavo prekinila pred sprejetjem vsebinske odločitve na prvi stopnji, ta država članica zagotovi, da ima prosilec pravico zahtevati dokončanje obravnave njegove prošnje ali vložiti novo prošnjo za mednarodno zaščito, ki ne bo obravnavana kot naknadna prošnja, kot je določeno v Direktivi 2013/32/EU. V takih primerih države članice zagotovijo dokončanje obravnave (drugi pododstavek drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III). Odveč je pojasnilo, da se bo tožnik sam odločil, ali bo vložil novo prošnjo ali ne, ne more pa uspeti z zatrjevanjem, da zato, ker ne želi vložiti prošnje v Nemčiji, da te pravice nima. Kot že povzeto, tožniku pravno podlago za to, da bo lahko vložil prošnjo ponovno (če se bo tako odločil) daje drugi pododstavek drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III.

32.Neutemeljeno je tudi tožbeno pričakovanje, da naj bi bili pristojni državi za obravnavanje Prošnje Italija ali Republika Slovenija, ker naj bi bil postopek v Nemčiji že zaključen, odločitev nemških organov pa realizirana s prostovoljno zapustitvijo države. Sodišče ponavlja, da je Nemčija prevzela odgovornost na podlagi c točke prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, ki določa pravne posledice ravno za dejansko stanje, kot v tožnikovem primeru, to je umik prošnje, ki se obravnava in podajo prošnje v drugi državi članici. Uredbe Dublin III zavezuje odgovorno državo, da v primerih, ki spadajo v področje uporabe odstavka 1(c) in kadar je odgovorna država članica po tem, ko je prosilec prošnjo umaknil, njeno obravnavo prekinila pred sprejetjem vsebinske odločitve na prvi stopnji, ta država članica zagotovi, da ima prosilec pravico zahtevati dokončanje obravnave njegove prošnje ali vložiti novo prošnjo za mednarodno zaščito, ki ne bo obravnavana kot naknadna prošnja, kot je določeno v Direktivi 2013/32/EU. V takih primerih države članice zagotovijo dokončanje obravnave (drugi pododstavek drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III). Odveč je pojasnilo, da se bo tožnik sam odločil, ali bo vložil novo prošnjo ali ne, ne more pa uspeti z zatrjevanjem, da zato, ker ne želi vložiti prošnje v Nemčiji, da te pravice nima. Kot že povzeto, tožniku pravno podlago za to, da bo lahko vložil prošnjo ponovno (če se bo tako odločil) daje drugi pododstavek drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III.

33.Kot nedokazane sodišče zavrača tožnikove navedbe, da naj bi v postopku mednarodne zaščite, ki se naj bi začel junija 2024 v Italiji, v Italiji pridobil status prosilca.

33.Kot nedokazane sodišče zavrača tožnikove navedbe, da naj bi v postopku mednarodne zaščite, ki se naj bi začel junija 2024 v Italiji, v Italiji pridobil status prosilca.

34.Tudi po presoji sodišča, je na podlagi obrazloženega pravilna ugotovitev toženke, da tožnikove navedbe ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v nemškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali o njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU ali 3. člena EKČP.

34.Tudi po presoji sodišča, je na podlagi obrazloženega pravilna ugotovitev toženke, da tožnikove navedbe ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v nemškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali o njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU ali 3. člena EKČP.

35.Zvezna republika Nemčija je na podlagi drugega odstavka 25. člena Uredbe Dublin III, odgovorna država članice za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Pravilno je že toženka tožniku pojasnila, da si ne more sam izbirati države, ki bi obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, ampak odgovorno državo članico določa Uredba Dublin III. Sodišče ugotavlja, da tožnikovo vztrajanje, kot je izpovedal na naroku, da si ne želi v Nemčijo, kaže (vsaj) na tožnikovo nesprejemanje Uredbe Dublin III, ki pa ne vpliva na odločitev v tem upravnem sporu.

35.Zvezna republika Nemčija je na podlagi drugega odstavka 25. člena Uredbe Dublin III, odgovorna država članice za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Pravilno je že toženka tožniku pojasnila, da si ne more sam izbirati države, ki bi obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, ampak odgovorno državo članico določa Uredba Dublin III. Sodišče ugotavlja, da tožnikovo vztrajanje, kot je izpovedal na naroku, da si ne želi v Nemčijo, kaže (vsaj) na tožnikovo nesprejemanje Uredbe Dublin III, ki pa ne vpliva na odločitev v tem upravnem sporu.

36.Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

36.Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka:

K II. točki izreka:

37.Tožnik skupaj s tožbo zahteva odložitev izvršitve izpodbijanega sklepa in navaja, da je predmetni sklep toženke dokončen in nesuspenziven, zaradi česar je pravica tožnika do sodnega pravnega varstva izvotlena, kar tožnik dojema, kot da možnosti (pri)tožbe sploh nima. Sprožitev sodnega postopka v Sloveniji bi bila za tožnika tako brezpredmetna, za državo pa nepotreben strošek. Navaja, da z odložitvijo izvršitve predmetnega sklepa ne bi bila javna korist v ničemer okrnjena, nasprotno. Prav javna korist zahteva dosledno vsebinsko izvajanje vseh postopkov, vezanih na mednarodno zaščito in nediskriminatorno obravnavo prosilcev glede na državo izvora in glede na državo članico, ki naj bi bila odgovorna za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito. Prav tako korist nasprotne stranke v ničemer ni prizadeta, saj je vnaprej znano, da sodišče odloča v hitrem postopku in da ni kršena nobena pravica tožene stranke, saj gre zgolj za izvajanje pravic in obveznosti, prevzetih z mednarodno konvencijo oziroma na mednarodni ravni, kar je tožena stranka dolžna spoštovati in natančno upoštevati. Roki za odločanje so predpisani in tako tudi v zvezi s tem ni nejasnosti, prav tako niso možni očitki o zavlačevanju postopka s strani tožnika. Hkrati možnost izdaje začasne odredbe upošteva toženka že sama in sicer v izreku izpodbijanega sklepa.

37.Tožnik skupaj s tožbo zahteva odložitev izvršitve izpodbijanega sklepa in navaja, da je predmetni sklep toženke dokončen in nesuspenziven, zaradi česar je pravica tožnika do sodnega pravnega varstva izvotlena, kar tožnik dojema, kot da možnosti (pri)tožbe sploh nima. Sprožitev sodnega postopka v Sloveniji bi bila za tožnika tako brezpredmetna, za državo pa nepotreben strošek. Navaja, da z odložitvijo izvršitve predmetnega sklepa ne bi bila javna korist v ničemer okrnjena, nasprotno. Prav javna korist zahteva dosledno vsebinsko izvajanje vseh postopkov, vezanih na mednarodno zaščito in nediskriminatorno obravnavo prosilcev glede na državo izvora in glede na državo članico, ki naj bi bila odgovorna za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito. Prav tako korist nasprotne stranke v ničemer ni prizadeta, saj je vnaprej znano, da sodišče odloča v hitrem postopku in da ni kršena nobena pravica tožene stranke, saj gre zgolj za izvajanje pravic in obveznosti, prevzetih z mednarodno konvencijo oziroma na mednarodni ravni, kar je tožena stranka dolžna spoštovati in natančno upoštevati. Roki za odločanje so predpisani in tako tudi v zvezi s tem ni nejasnosti, prav tako niso možni očitki o zavlačevanju postopka s strani tožnika. Hkrati možnost izdaje začasne odredbe upošteva toženka že sama in sicer v izreku izpodbijanega sklepa.

38.Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

38.Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

39.Toženka argumentirano ne prereka navedb, da bi tožniku z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala težko popravljiva škoda. Ker teh navedb toženka ne prereka, jih sodišče na podlagi 214. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, šteje za priznane. Po presoji sodišča je s temi navedbami težko popravljiva škoda v smislu določbe 32. člena ZUS-1 izkazana in je zato sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo.

39.Toženka argumentirano ne prereka navedb, da bi tožniku z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala težko popravljiva škoda. Ker teh navedb toženka ne prereka, jih sodišče na podlagi 214. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, šteje za priznane. Po presoji sodišča je s temi navedbami težko popravljiva škoda v smislu določbe 32. člena ZUS-1 izkazana in je zato sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo.

-------------------------------

-------------------------------

1Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

1Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

2Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju."

2Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju."

3V tem smislu Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v sodbi N. S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka).

3V tem smislu Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v sodbi N. S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka).

4Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev).

4Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev).

5Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).

5Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).

6C-411/10 (88. točka).

6C-411/10 (88. točka).

7Prav tam, 94. točka.

7Prav tam, 94. točka.

8Glej npr sodbe Sodišča Evropske unije v združeni zadevi Aranyosi in Caldararu proti Generalstaatsanwaltschaft Bremen (C-404/15 in C-659/15) z dne 5. 4. 2016 in v združenih zadevah C-297/17, C-318/17, C 319/17 in C-438/17 z dne 19. 3. 12019 in sodne odločbe Vrhovnega sodišča RS I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016. I Up 309/2016 z dne 6.9.2017 in I Up 245/2022 z dne 24. 11. 2022.

8Glej npr sodbe Sodišča Evropske unije v združeni zadevi Aranyosi in Caldararu proti Generalstaatsanwaltschaft Bremen (C-404/15 in C-659/15) z dne 5. 4. 2016 in v združenih zadevah C-297/17, C-318/17, C 319/17 in C-438/17 z dne 19. 3. 12019 in sodne odločbe Vrhovnega sodišča RS I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016. I Up 309/2016 z dne 6.9.2017 in I Up 245/2022 z dne 24. 11. 2022.

Zveza:

Zveza:

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 18, 18/1, 18/1-c

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.