Jedro

Če ob razpadu zveze stanovanjski problem ne nastopi, ker se eden od partnerjev npr. sam odseli in te pravice ni uveljavljal, je ne more uveljavljati po desetih letih, ko denimo izve, da bo partner, ki je ostal v najemniškem stanovanju, to razmerje prekinil, saj je očitno, da stanovanja ob razpadu zveze ni nujno potreboval. Drugačno razumevanje bi pomenilo zlorabo te pravice.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo predlagateljevem predlogu in za najemnika neprofitnega stanovanja na ... po razpadu izvenzakonske skupnosti med predlagateljem in nasprotno udeleženko določilo njega.

2. Proti odločitvi se pritožuje nasprotna udeleženka, predlaga spremembo odločitve v smer zavrnitve predlagateljevega predloga oz. razveljavitev sklepa ter vrnitev zadeve v nov postopek, zahteva pa tudi povračilo pritožbenih stroškov. Graja stališče sodišča, da ni relevantno, da toženec že 10 let ne živi v stanovanju, da se je izselil l. 2005, leta 2014 pa nasilno vselil nazaj; to bi potrdile predlagane priče, če bi jih sodišče zaslišalo. Meni, da je treba določbo 110. čl. Stanovanjskega zakona (SZ-1) razumeti tako, da ureja položaj ob razpadu zunajzakonske zveze, saj je namenjena reševanju stanovanjskega problema zakoncev (oz. partnerjev) ob razvezi. Sklicuje se na odločbo tukajšnjega pritožbenega sodišča I Cp 1762/2009, na katero je opozarjala že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Meni, da je z izselitvijo predlagatelj že izgubil pravico zahtevati, da postane najemnik; te po njenem nima še vedno samo zato, ker je v najemni pogodbi naveden kot uporabnik. Sama res nima več interesa na stanovanju, ima pa interes, da se ta vrne najemodajalcu in se ne strinja s tem, da v njem ostane predlagatelj.

3. Predlagatelj je na pritožbo odgovoril in smiselno predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje zaradi napačne materialnopravne ocene ni ugotovilo vseh pravno pomembnih dejstev.

6. Materialnopravna podlaga spora, kot jo je izrisalo sodišče prve stopnje, je sicer pravilna. Za odločitev v tej nepravdni zadevi so relevantne določbe 110. čl. SZ-1, ki določajo: „1) Če se zakonska zveza razveže, se lahko prejšnja zakonca sporazumeta o tem, kdo od njiju ostane ali postane najemnik stanovanja, drugi zakonec pa se iz stanovanja izseli. 2) Če se prejšnja zakonca ne moreta sporazumeti, odloči o sporu na zahtevo enega od njiju sodišče v nepravdnem postopku. Sodišče upošteva pri tem stanovanjske potrebe prejšnjih zakoncev, njunih otrok in drugih oseb, ki skupaj z njima stanujejo, ter druge okoliščine primera. 3) Prejšnji zakonec, ki po sodni odločbi ne ostane ali ne postane najemnik stanovanja, se mora iz stanovanja izseliti v roku, ki ga določi sodišče v skladu s 112. členom tega zakona.“ Po 5. odst. istega določila vse navedeno veljajo tudi v primeru prenehanja zunajzakonske skupnosti.

7. Smisel tega pravila je nedvoumen: Če sta zakonca oz. partnerja živela v najemniškem stanovanju, naj se po razpadu zakonske oz. partnerske skupnosti zagotovi rešitev stanovanjskega vprašanja tistemu od njiju, čigar problem je nerešen oz. vsaj bolj pereč. Če se zakonca oz. partnerja o tem ne moreta sporazumeti, lahko zahtevata odločitev o tem od sodišča. Gre torej za pravico, ki jo lahko uveljavita drug proti drugemu. To pravico lahko udejanita za njen pravi namen, kar logično pomeni, do jo lahko uveljavita v nekem časovnem okviru, ki je vezan na razpad njune zveze oz. skupnosti. To jasno sledi iz dikcije navedenega zakonskega določila, čeprav izrecni prekluzivni rok ni določen, kot tudi iz smisla 3. odst., ki predvideva izselitev drugega zakonca (oz. partnerja). Če ob razpadu zveze stanovanjski problem ne nastopi, ker se eden od partnerjev npr. sam odseli in te pravice ni uveljavljal, je ne more uveljavljati po desetih letih, ko denimo izve, da bo partner, ki je ostal v najemniškem stanovanju, to razmerje prekinil, saj je očitno, da stanovanja ob razpadu zveze ni nujno potreboval. Drugačno razumevanje bi vodilo do zlorabe te pravice.

8. Nakazuje se, da je točno tak tudi obravnavani problem, le da so nekatera pomembna dejstva še sporna.

9. Nesporno je, da ima nasprotna udeleženka od/z dne 16. 12. 1999 sklenjeno najemno pogodbo s Stanovanjskim skladom ljubljanskih občin za neprofitno najemnino za stanovanje 77,85 m2 v soseski ..., uporabnika tega stanovanja po pogodbi pa sta še predlagatelj in njuna hči A. A., roj l. 1997. Nesporno je tudi, saj predlagatelj tega ni konkretno prerekal, da je partnerska skupnost predlagatelja in nasprotne udeleženke razpadla v l. 2004 in da je nasprotna udeleženka postala lastnica lastnega stanovanja ter se je v l. 2014 iz najemniškega stanovanja izselila.

10. Sporno pa je (še ne izrecno ugotovljeno), ali se je predlagatelj leta 2005 iz stanovanja res izselil (in se v letu 2014 vanj zopet (nasilno) vselil). Sodišče prve stopnje tega ni ugotavljalo, ker je to napačno ocenilo kot nepomembno, za svojo nalogo pa postavilo zgolj presojo, kdo od nekdanjih partnerjev stanovanje bolj potrebuje (manj ne-potrebuje). Če ga nasprotna udeleženka ne potrebuje več, to še ne pomeni, da ga lahko zahteva predlagatelj - ne glede na to, ali je plačeval stroške, ali ima na naslovu tega stanovanja prijavljeno stalno prebivališče in ali ima lastno stanovanje. To lahko pomeni samo, da ni razloga, da se posega v sklenjeno najemno pogodbo, tam pa je stranka – najemojemalka pač nasprotna udeleženka. Ni dolžnost sodišča, da v vsakem primeru poseže v obstoječe najemno razmerje; to lahko zakonec oz. partner zahteva le ob razpadu zveze, vsekakor pa do izselitve oz. drugačne rešitve stanovanjskega problema.(1)

11. V oči sicer bode, da nihče od udeležencev glede na izrazito nadpovprečne premoženjske razmere (predlagatelj je zasebni zobozdravnik, ki je omenil svoje redne mesečne izdatke skupaj okoli 900 EUR in pa tudi letni profit 12.000,00 EUR, nasprotna udeleženka je lastnica nepremičnine, njena mesečne plača naj bi znašala po njenih navedbah 1.900,00 EUR) verjetno ni več upravičen do socialnega oz. neprofitnega stanovanja, vendar to ni stvar tega nepravdnega postopka (ali pomanjkanja občutka za spodobnost), pač pa najemodajalca, ki mora v tem primeru ravnati v skladu z veljavnimi predpisi.

12. Na podlagi navedenih razlogov je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi nasprotne udeleženke, izpodbijani sklep razveljavilo in vrača zadevo v nov postopek sodišču prve stopnje (3. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP v zvezi s 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku; ZNP). To naj ugotovi, kdaj se je predlagatelj iz stanovanja izselil, nato pa odloči na podlagi gornjih materialnopravnih napotkov.

13. Odločitev o pritožbenih stroških je zaradi razveljavitve odločbe, proti kateri je bila pritožba vložena, pridržana za končno odločitev (3. odst. 165. čl. ZPP).

Op. št. (1): Nasprotna udeleženka utemeljeno opozarja tudi na sodbo tukajšnjega pritožbenega sodišča I Cp 1762/2009 in jo je prvostopenjsko sodišče napačno odklonilo kot neprimerljivo. Kljub različnemu dejanskemu stanju je jedro relevantno tudi za naš primer: „Določba 57. člena SZ (ki je določal enako kot sedaj 110. čl. SZ-1) ne more biti podlaga za sklenitev sporazuma med bivšima zakoncem nekaj let po razvezi, ampak le ob njej. [...] S tem, ko se je toženec iz stanovanja prvič izselil (že pred razvezo), se je odpovedal pravici do uporabe.“ Prenehanje uporabe stanovanja v neprekinjenem obdobju več kot tri mesece je denimo tudi krivdni odpovedni razlog (prim. 11. tč. 103. čl. SZ-1).