Jedro

Kaznivo dejanje izsiljevanja po 1. odstavku 218. člena KZ stori oseba, ki s silo ali grožnjo pridobi protipravno premoženjsko korist ali izterja dolg. Sila pomeni uporabo moči proti drugi osebi tako, da se ta oseba sploh nima možnosti sama odločati (absolutna sila) ali pa se odloči, vendar pa je ta odločitev izsiljena oziroma ni izraz njene lastne volje (kompulzivna sila). O grožnji pa govorimo tedaj, če storilec predoči drugi osebi neko neugodnost, ki ga v prihodnje čaka, kolikor ne bo ravnal po storilčevi zahtevi. Kako bo grožnja predočena, je odvisno od vsake konkretne situacije posebej (z besedami, gestami, ipd.). Za storitev kaznivega dejanja je pomembno le, da je izražena tako, da je glede na svojo obliko in na druge okoliščine objektivno zmožna vzbuditi pri oškodovancu občutek osebne ogroženosti.

Vložniki uveljavljajo kršitev določb ZKP, vendar pa te kršitve obrazlagajo izključno le s svojim videnjem poteka dogodkov, ki pa je v marsičem različno od dejanskega stanja, ki ga ugotavlja sodišče. Te navedbe pa ne pomenijo očitka kršitve določb ZKP, temveč le izražajo dvom v dejanske zaključke sodišča.

Izrek

Zahteve obsojenega N.K., njegovega zagovornika, obsojenega M.Kr. in njegovega zagovornika ter zagovornika obsojenega S.O. za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

Po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojeni O. dolžan plačati 200.000 SIT povprečnine, obsojena K. in Kr. pa vsak po 300.000 SIT povprečnine kot stroška, nastalega pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo za krive N.K., S.O. in M.Kr. storitve kaznivega dejanja izsiljevanja po 3. v zvezi s 1. odstavkom 218. člena v zvezi s 25. členom KZ. N.K. je izreklo kazen osem mesecev zapora, S.O. štiri mesece zapora, M.Kr. pa šest mesecev zapora. Z isto sodbo je S.O. oprostilo obtožbe zaradi kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa z orožjem ali razstrelilnimi snovmi po 1. odstavku 310. člena KZ. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 29.9.2004 pritožbi okrožnega državnega tožilca delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obtoženemu N.K. izrečeno kazen zvišalo na eno leto zapora, zatem pa mu je ob upoštevanju kazni enega leta in desetih mesecev zapora, izrečene s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 10.10.2000, na podlagi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen dve leti in šest mesecev zapora, v katero mu je vštelo pripor in že prestano kazen, v ostalem je pritožbi okrožnega državnega tožilca in zagovornice obdolženega N.K., v celoti pa pritožbi zagovornikov obtoženih S.O. in M.Kr. zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obdolžence je plačila stroškov kazenskega postopka oprostilo.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo so vložili zahteve za varstvo zakonitosti N.K., njegov zagovornik, M.Kr. in njegov zagovornik ter zagovornik obsojenega S.O. Uveljavljajo bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona ter Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevam za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijani sodbi razveljavi ali pa spremeni in obsojence obtožbe oprosti.

Vrhovni državni tožilec A.F. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteve za varstvo zakonitosti niso utemeljene. V glavnem namreč uveljavljajo razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ali pa le očitajo kršitve postopka, ki pa jih v nadaljevanju zahtev ne obrazlagajo.

Zahteve za varstvo zakonitosti niso utemeljene.

V zahtevah uveljavljane kršitve določb materialnega in procesnega kazenskega zakona so naslednje:A/ kršitev določb kazenskega zakona:1. kršitev 2. točke 372. člena ZKP (uveljavljata obsojeni K. in obsojeni Kr.) 2. kršitev 1. točke 1. odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP (uveljavljajo zagovorniki vseh treh obsojencev in obsojeni Kr.); B/ kršitev določb ZKP iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP;izrek sodbe je v nasprotju z razlogi, o odločilnih dejstvih je precejšnje nasprotje in ker je podana protispisnost (uveljavljajo zagovorniki vseh treh obsojencev in obsojeni K.).

Ad A/1 Obsojena K. in Kr. uvodoma v zahtevah navajata, da so podane okoliščine, ki izključujejo njuno kazensko odgovornost, vendar pa kršitve v nadaljevanju ne obrazlagata, temveč z navedbami, da dejanja nista storila, saj se jih nihče ni bal, oškodovanec je stvari sam izročil le zaradi poplačila lastnega dolga, sodišče je narobe ocenjevalo izpovedbe prič oziroma da gre v obravnavani zadevi za pravno zmoto, saj je Kr. v svojem zagovoru v celoti razbremenil obsojeni K., ipd., izražata le svoje nestrinjanje s strani sodišča ugotovljenim dejanskim stanjem. Iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Ad A/2 Obsojena O. in Kr. po mnenju slednjega in po mnenju zagovornikov nista mogla izvršiti obravnavanega kaznivega dejanja le s svojo prisotnostjo na kraju dejanja, še posebej, ker sta stala v bližini izhodnih vrat, obsojeni Kr. pa je v trgovino vstopil šele s časovnim zamikom, nobeden izmed njiju pa oškodovancu tudi ni grozil. Glede na navedeno opis dejanja glede teh obdolžencev ne vsebuje vseh elementov kaznivega dejanja izsiljevanja po 3. v zvezi s 1. odstavkom 218. člena KZ.

Pri kaznivem dejanju izsiljevanja po 1. odstavku 218. člena KZ gre za posebno obliko prisiljenja. Stori ga oseba, ki s silo ali grožnjo pridobi protipravno premoženjsko korist ali izterja dolg. Če je dejanje storilo dvoje ali več oseb, gre za kvalificirano obliko tega kaznivega dejanja. Sila pomeni uporabo moči proti drugi osebi tako, da se ta oseba sploh nima možnosti sama odločati (absolutna sila) ali pa se odloči, vendar pa je ta odločitev izsiljena oziroma ni izraz njene lastne volje (kompulzivna sila). O grožnji pa govorimo tedaj, če storilec predoči drugi osebi neko neugodnost, ki ga v prihodnje čaka, kolikor ne bo ravnal po storilčevi zahtevi. Kako bo grožnja predočena, je odvisno od vsake konkretne situacije posebej (z besedami, gestami, ipd.). Za storitev kaznivega dejanja je pomembno le, da je izražena tako, da je glede na svojo obliko in na druge okoliščine objektivno zmožna vzbuditi pri oškodovancu občutek osebne ogroženosti. Med ravnanjem oškodovanca in izrečeno grožnjo mora biti podana vzročna zveza.

V konkretni kazenski zadevi iz izreka sodbe izhaja naslednji očitek obsojencu: 1. storilci (K., O., Kr. po predhodnem dogovoru vstopijo v trgovino z namenom, da izterjajo dolg); 2. resna grožnja (obsojeni K. v prisotnosti O. in Kr. zagrozi lastniku trgovine A.M. "kolikor ne da denarja ali blaga, bodo iz njega in trgovine naredili štalo";

3. ravnanje oškodovanca kot posledica groženj: "oškodovani se je ustrašil in privolil, da vsi trije obdolženci na račun dolga odvzamejo in odnesejo iz trgovine blago ... v skupni vrednosti 195.700,00 SIT.

S takšnim ravnanjem pa so vsekakor podani vsi zakonski znaki obravnavanega kaznivega dejanja, to je uporaba grožnje z namenom izterjave dolga ter posledično ravnanje oškodovanca, ki je proti svoji volji dopustil odvzem predmetov. Kolikor pa vložniki menijo, da vloga, ki naj bi jo po njihovem mnenju (ki se sicer razlikuje od dejanskih zaključkov sodišča) imeli posamezni obdolženci, ne zadošča za izvršitev kaznivega dejanja izsiljevanja, pa s tem ne uveljavljajo kršitve določb KZ, temveč enako kot v prejšnjem primeru izpodbijajo s strani sodišča ugotovljeno dejansko stanje. V obeh sodbah je namreč natančno obrazloženo, zakaj sodišče šteje fizično navzočnost treh mlajših, telesno razvitih in močnih moških (pri čemer naj bi se vsi trije ukvarjali tudi z body buildingom) ob izrečenih besednih grožnjah z uporabo sile s strani K., pri čemer so se tudi vsi neposredno približali oškodovancu in se naslonili na pult, za tisto resno grožnjo, ki je zmožna objektivno vplivati na oškodovanca zaradi občutka ogroženosti.

Ad B/ Kršitev določb iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP vidijo zagovorniki obsojencev in obsojeni K. v tem, da naj bi bil izrek sodbe v nasprotju z razlogi, da niso obrazložena odločilna dejstva, med dejstvi pa je tudi precejšnje nasprotje, nasprotje pa naj bi bilo podano tudi med tem, kar ugotavlja sodba pritožbenega sodišča in sodba sodišča prve stopnje. Zahteva tudi v tem delu ni utemeljena. Res je sicer, da vložniki uvodoma uveljavljajo kršitev določb ZKP, vendar pa te kršitve obrazlagajo izključno le s svojim videnjem poteka dogodkov, ki pa je v marsičem različno od dejanskega stanja, ki ga ugotavlja sodišče. Tako dvomijo v obstoj dogovora med vsemi tremi obdolženci (sedaj obsojenci) za storitev dejanja, čeprav sodišče ugotavlja, da je dogovor bil podan (sodba sodišča prve stopnje na strani 9, sodba sodišča druge stopnje na strani 6), nadalje dvomijo v skupno delovanje vseh treh oziroma izvrševanje zakonskih znakov kaznivega dejanja, še posebej, ker naj bi po mnenju obrambe obsojeni Kr. vstopil v trgovino naknadno (čeprav sodišče ugotavlja drugače), dvomijo v resnost grožnje ipd. Te navedbe pa ne pomenijo očitka kršitve določb ZKP, temveč enako kot pri očitku kršitev materialnega zakona le izražajo dvom v dejanske zaključke sodišča. Ker zahteve za varstvo zakonitosti iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče vlagati in ker niso podane v zahtevi očitane kršitve določb materialnega ali procesnega zakona, je Vrhovno sodišče v skladu s 425. členom ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških, nastalih v postopku, temelji v izreku te odločbe citiranih določilih ZKP, pri čemer je Vrhovno sodišče pri višini povprečnine upoštevalo trajanje in zapletenost te kazenske zadeve ter premoženjske razmere obsojencev, razvidne iz podatkov v spisu.