Jedro

Posojilno razmerje je realen kontrank. Če zapis pogodbeno dogovorjenega posojila ni identičen s stvarno izročenim zneskom posojila, je posojilojemalec dolžan vrniti posojilodajalcu toliko kot je dejansko prejel od njega.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi, da tožnik ni posodil toženki 25.000 DEM ampak le 15.000 DEM in da mu je toženka že vrnila 13.192 DEM, naložilo toženki s sodbo, da tožniku plača še razliko 1808 DEM v tolarski protivrednosti z obrestmi, medtem ko je višji tožbeni zahtevek zavrnilo.

Tožnikovo pritožbo zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje z izpodbijano sodbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da naj se pobijana sodba spremeni ali razveljavi. Po revizijskih izvajanjih temeljita tožba in v njej postavljen tožbeni zahtevek na zapisani posojilni pogodbi. Z njo so dogovorjeni vsi elementi posojilnega razmerja. Pogodba je overjena, dovoljena je bila tudi zastavna pravica na nepremičnini. Veljavnosti te pogodbe pa toženka doslej ni izpodbijala. Toženka je na goljufiv način dosegla, da je tožnik pristal na izbris zastavne pravice, s katero je imel zavarovano svojo terjatev. Toženka je zaradi tega izbrisa najela 600.000,00 SIT kredita, kar je tedaj znašalo po uradnem tečaju 46.000 DEM, po tečaju na črnem trgu pa 25.000 DEM. Toženka je tedaj trdila, da bo s tem kreditom poravnala dolg do njega.

Ob takem stanju je bilo med strankama vse do sestave odgovora na tožbo jasno, da je posojilna pogodba veljavna v celoti in da se je toženka zavedala svojih obveznosti do tožnika. Skozi tako ravnanje je treba ocenjevati toženkino ponašanje. Tudi ne more sedaj zatrjevati, da so njene obveznosti drugačne od zapisanih v pogodbi. Pogodbo bi morala izpodbijati iz razlogov sile, zmote ali zvijače v določenem roku. Ker so dokazi glede na prikazano napačno ocenjeni, gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Materialno pravo pa je zmotno uporabljeno. Iz pogodbe je razvidna višina posojila ter se je toženka zavezala vrniti 25.000 DEM v tolarski protivrednosti. Za izročenih 100.000,00 SIT je tožnik kupil le 3.700 DEM. Zgolj tak znesek se lahko upošteva kot vračilo dolga. Drugačno obračunavanje domače valute prav tako predstavlja kršitev določb materialnega prava.

Na vročeno revizijo toženka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožnik sicer uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, toda teh kršitev formalnopravno ne opredeli (v smislu 1. ali 2. točke 385. člena ZPP). Takega značaja pa nimajo razlogi, s katerimi utemeljuje bistveno kršitev postopka, niti po vsebini, ker z njimi opozarja na tožbeni temelj, na vsebino zapisane posojilne pogodbe, na njeno veljavnost, na toženkino ravnanje, ko je dosegla tožnikov pristanek na izbris zastavne pravice in njeno najetje posojila 600.000,00 SIT in na kakšen način bi lahko izpodbijala veljavnost same posojilne pogodbe. Taki razlogi imajo lahko značaj predvsem dejanskih navedb, s katerimi se pobija na prvi in drugi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, česar pa po izrečni določbi 3. odstavka 385. člena ZPP ni mogoče uveljavljati v reviziji. Enaka ugotovitev velja za navedena izvajanja, kolikor se z njimi izpodbija dokazna ocena na prvi in drugi stopnji. Namreč ta presoja ne sodi v okvir procesne kršitve, pač pa zadeva ugotovitve, ki so sestavine dejanskega stanja. Revizijsko sodišče zato ugotavlja, da revizija ni uspela uveljaviti revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, medtem ko samo ni ugotovilo uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP (na katero mora paziti po določilu 386. člena ZPP).

Revizija uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava. Ta revizijski razlog terja preizkus pravilne uporabe določb X. poglavja zakona o obligacijskih razmerjih (naprej ZOR), ki ureja posojilnopravno razmerje (člen 557. in naslednji členi ZOR in III. poglavja ZOR, ki ureja učinke obveznosti (člen 262. in naslednji ZOR). Revizijsko sodišče je pri materialnopravni presoji pobijane sodbe vezano na dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v postopkih na nižjih stopnjah. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnik posodil toženki le 15.000 DEM in ne 25.000 DEM (realen kontrakt), da je bila dogovorjena posojilna doba 6 mesecev in da je toženka doslej vrnila tožniku v različnih denarnih sredstvih skupaj 13.192 DEM, ne pa tudi razlike 1.808 DEM-. Značaj dejanskih ugotovitev ima tudi ugotovitev sodišč prve in druge stopnje o tem, kakšno vrednost je predstavljal tožniku izročen znesek 100.000,00 SIT dne 11.9.1991 (tedaj še din) in kar sta obračunali za protivrednost 7.692 DEM. Teh ugotovitev, ki jih je tožnik neuspešno pobijal v pritožbi, tudi sicer v reviziji ne more napadati. Celotnost navedenih ugotovitev pa po pravilni materialnopravni presoji pripelje lahko le do zaključka, da je bil tožnikov tožbeni zahtevek utemeljen do tolarske protivrednosti 1.808 DEM, ne pa v višji razliki, zaradi česar sta višji tožbeni zahtevek sodišči druge in prve stopnje utemeljeno zavrnili tudi po presoji revizijskega sodišča. Na revizijska izvajanja o tem, da je zapisana pogodba veljavna, ker je toženka ni pobijala, pa je odgovoriti, da toženka ni trdila, da posojilna pogodba ni veljavna, pač pa je le ugovarjala višini izposojenega zneska in je s takim ugovorom tudi uspela. Pri tem pa je ponovno spomniti, da je posojilo realen kontrakt ter da je toženka uspela dokazati, da zapis tega ni bil skladen z dejstvi.

Ker v reviziji uveljavljeni razlogi niso bili podani, revizijsko sodišče pa ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je moralo revizijo tožnika zavrniti kot neutemeljeno (člen 393. ZPP).