Jedro

Stroške za odpravo škode je poravnal tožničin sin. Vtoževana škoda je torej nastala njemu in ne tožnici. S plačilom računov se je namreč zmanjšalo njegovo premoženje, medtem ko tožnica ni niti navajala, da ji je sin morebiti odstopil svojo terjatev do toženca. Sodišče prve stopnje bi moralo tožbeni zahtevek brez nadaljnjega zavrniti že zaradi pomanjkanja tožničine aktivne legitimacije.

Do poznejšega razpadanja dimnika je prišlo zato, ker pozidava zaključka dimnika nad streho ni bila v skladu s predvidenimi rešitvami proizvajalca dimnika. Za to napako pa ne odgovarja toženec, ki je bil zadolžen le za nadzor nad izvedbo strojnih inštalacij, ampak projektant in izvajalci gradbenega dela dimnika, ker bi morali pri gradnji uporabiti materiale, ki ne vpijajo vlage, pri lepljenju dimniških tuljav pa predpisano lepilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora v petnajstih dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v znesku 690,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo do prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek, da ji mora toženec plačati 11.979,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Tožnici pa je naložilo, da mora tožencu povrniti 1.311,30 EUR pravdnih stroškov z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Tožnica se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ponavlja, da toženec svojega projekta strojnih instalacij ni prilagodil izgledu stavbe, čeprav je pred začetkom dela razpolagal z gradbenim načrtom dimnika. Njegova oblika je bila povsem definirana, zato je napačen zaključek izpodbijane sodbe, da glede tega ni bilo posebnih zahtev. Zamakanje dimnika je bilo izključna posledica neprilagojenega načrta in izvedbe odvoda dimnih plinov, ne pa napačne obdelave dimnika, kot ugotavlja sodišče. Pri tem je nekritično sledilo toženčevi izpovedi in mnenju izvedencev, ki sta bila očitno naklonjena tožencu. Tožnica opozarja, da v tem primeru ni šlo za običajni vrstni red izdelave dimnika. Ker je toženec opravljal tudi nadzor, bi moral opozoriti na posledice neprimerno izpeljane dimniške tuljave. Tega ni storil, sploh pa ne pisno. Tudi projekt kanalizacije je bil narejen nepremišljeno in nenavadno. Kanalizacija in črpališče sta sicer pravilno sprojektirana, vendar sta latentno nevarna za povzročitev večje škode v stavbi. Sodišče ni upoštevalo mnenja izvedenca Č., da je bil toženec dolžan obvestiti naročnika o posledicah slabe izvedbe odvoda voda preko prečrpavališča in ga seznaniti tudi z vsemi riziki in stroški delovanja in vzdrževanja črpališča. Če bi bil priča I. Š. seznanjen z drugimi možnostmi, bi gotovo pristal na kakšno drugačno rešitev. Sodišče prve stopnje, ki tega ni upoštevalo, je s sodbo dejansko nagradilo nestrokovno in nekvalitetno delo izvajalcev ter neupravičeno še enkrat kaznovalo investitorja.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Obrazloženo nasprotuje posameznim pritožbenim trditvam in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je zahtevala od toženca povračilo stroškov za odpravo škode na dimniku in kanalizaciji, ki naj bi bila posledica napake v toženčevem projektu in njegovega pomanjkljivega nadzora. Sodišče prve stopnje je presodilo, da toženec ni odgovoren za nastalo škodo, zato ni dokazno ocenilo tožbi priloženih računov. Iz teh je razvidno, da je stroške za odpravo škode poravnal tožničin sin, priča I. Š. Vtoževana škoda je torej nastala njemu in ne tožnici, upoštevaje 132. člen Obligacijskega zakonika (OZ). S plačilom računov se je namreč zmanjšalo njegovo premoženje, medtem ko tožnica ni niti navajala, da ji je sin morebiti odstopil svojo terjatev do toženca. Potemtakem bi sodišče prve stopnje moralo tožbeni zahtevek brez nadaljnjega zavrniti že zaradi pomanjkanja tožničine aktivne legitimacije. Ne glede na to pa je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, saj je dokazni postopek pokazal, da vzrok za obravnavano škodo ne izvira iz toženčeve odgovornostne sfere.

6. Sodišče prve stopnje se je po zaslišanju strank in prič, zlasti pa na podlagi izvedenskih mnenj dveh izvedencev, strojne in gradbene stroke, lahko povsem zanesljivo prepričalo, da je bil toženčev projekt strojnih instalacij izdelan v skladu s pravili stroke in brez napak, enako pa velja tudi za projekt kanalizacije. Posplošen pritožbeni očitek o domnevni pristranskosti izvedencev, češ da sta bila naklonjena tožencu, ne zadošča za njuno izločitev. V ugotovitvah in mnenju izvedencev ni nobenih napak ali pomanjkljivosti, ki bi terjale ponovitev ali dopolnitev dokazovanja z istima ali drugimi izvedenci, sicer pa tožnica tega niti ni predlagala. Odveč je zato pritožbeni dvom o dokazni vrednosti izvedenskih mnenj, na kateri je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev.

7. Tožničina teza, da bi moral toženec serijski dimnik in njegove zaključne dele prilagoditi izgledu stavbe, je bila v izpodbijani sodbi prepričljivo zavrnjena. Tudi po presoji pritožbenega sodišča bi bila morebitna takšna zahteva brez dvoma navedena v pogodbi št. 04/01 z dne 6.1.2004, ki sta jo sklenili pravdni stranki. Vprašanje, ali je toženec v času izdelave projekta strojnih instalacij razpolagal z gradbenim načrtom dimnika, ni pomembno. Bistveno je pač, da je do poznejšega razpadanja dimnika prišlo zato, ker pozidava zaključka dimnika nad streho ni bila v skladu s predvidenimi rešitvami proizvajalca dimnika. Za to napako pa ne odgovarja toženec, ampak projektant in izvajalci gradbenega dela dimnika, ker bi morali pri gradnji uporabiti materiale, ki ne vpijajo vlage, pri lepljenju dimniških tuljav pa predpisano lepilo. Neutemeljeno je zato pritožbeno vztrajanje pri očitku o domnevno neprimerni izpeljavi dimniške tuljave. Toženec ni bil dolžan opozarjati na neustrezno izvedbo zaključka dimnika, ker je bil zadolžen le za nadzor nad izvedbo strojnih instalacij. Odveč je tudi pritožbeni očitek tožencu, da ni poskrbel za pisno obvestilo o tem, da lahko pride do težav pri odvodu dimnih plinov. Kot že navedeno, je namreč do škode na dimniku prišlo zaradi uporabe neustreznih materialov pri njegovi gradnji.

8. Pritožbene trditve v zvezi s projektom kanalizacije pa so ne samo neutemeljene, ampak tudi protislovne. Pritožba najprej navaja, da ima projekt napake, nato pa, da sta kanalizacija in črpališče sicer pravilno sprojektirana, vendar latentno nevarna za povzročitev večje škode v stavbi. Ni sicer izključeno, da bi ta okoliščina, če bi bila resnična, lahko vplivala na manjšo vrednost nepremičnine, vendar tožnica odškodnine iz tega naslova ne uveljavlja. Mnenje izvedenca, da mora projektant obvestiti naročnika po posledicah slabe izvedbe odvoda odpadnih voda preko prečrpavališča in ga seznaniti z vsemi riziki ter s tem povezanimi stroški, v sodbi ni ostalo prezrto, kot trdi tožnica, pač pa je dokazni postopek pokazal, da toženec te svoje obveznosti ni zanemaril. Brez pomena je pritožbena navedba, da bi bilo mogoče odvajanje odpadnih voda v javno kanalizacijo speljati tudi kako drugače. Toženec je namreč ponudil več alternativnih kršitev, ki pa sta jih priča I. Š. kot tožničin zastopnik in njegov arhitekt zavrnila. Končno je škoda, katere povračilo terja tožnica, posledica pomanjkljivega vzdrževanja črpališča in ne neustreznega projekta, za vzdrževanje nepremičnine pa odgovarja njen lastnik oziroma uporabnik.

9. Po navedenem je sodišče prve stopnje pravilno in celovito ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Tožnica zatrjevanih materialnih in procesnih kršitev v pritožbi niti ni konkretizirala, medtem ko uradoma upoštevnih kršitev te vrste iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v postopku na prvi stopnji ni bilo.

10. Ker pritožbeni razlogi niso podani, je sodišče druge stopnje tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

11. Tožnica, ki je s pritožbo propadla, ni upravičena do povračila svojih stroškov zanjo, pač pa dolguje tožencu stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožencu po veljavni Odvetniški tarifi pripada nagrada za postopek z rednimi pravnimi sredstvi ter pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev, oboje v priglašeni višini, in 22 % DDV, kar skupaj znaša 690,03 EUR. Če tožnica navedenega zneska ne bo plačala v določenem izpolnitvenem roku, bo tožencu dolgovala še zakonske zamudne obresti (313. člen ZPP v zvezi z 299. členom OZ).