Jedro

Delodajalec mora štipendistu po koncu izobraževanja zagotoviti zaposlitev, ki je ustrezna glede na vrsto in stopnjo njegove izobrazbe, čeprav pogodba o štipendiranju o tem nima posebnih določb. Štipendist ni dolžan sprejeti vsake zaposlitve, ki mu jo ponudi delodajalec, zlasti če za ponujeno delo ne izpolnjuje pogojev.

Namen pripravništva je, da se oseba, ki prvič začne opravljati delo, ustrezno vrsti in stopnji njegove strokovne izobrazbe, uvede in usposobi za samostojno opravljanje dela.

Delodajalec mora pripravniku zagotoviti delo na delovnem mestu, ki ustreza vrsti in stopnji njegove strokovne izobrazbe. Pripravniku ni mogoče nalagati del, za katere ne izpolnjuje pogoja strokovne usposobljenosti. Zaposlitev na takšnih delih je neustrezna in v nasprotju z institutom pripravništva, zato jo delavec - štipendist lahko odkloni, kar ima za posledico, da mu štipendije ni potrebno vrniti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v 1. in 3. točki izreka in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženki U. R., da plača tožeči stranki H. G., d.d., znesek 921.360,00 SIT z zamudnimi obrestmi, ki veljajo za tolarske vloge vezane na eno leto pri Gorenjski banki, d.d., Kranj od 2.9.2000 do plačila, vse v 15 dneh (1. točka izreka izpodbijane sodbe). Višji zahtevek tožeče stranke je zavrnilo (2. točka izreka izpodbijane sodbe), odločilo pa je tudi, da je toženka dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka v višini 148.244,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.4.2005 dalje do plačila, v 15 dneh.

Zoper sodbo, smiselno pa le zoper ugodilni del sodbe, se pritožuje toženka, ki v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004) in pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo ugotovljeno, kakšno delo je bilo toženki ponujeno in ali je bila le-ta sploh sposobna to delo opravljati. Sama je izpovedala, da ji je bila zaposlitev ponujena v strežbi in kuhinji, čeprav je končala srednjo ekonomsko turistično šolo - smer ekonomski tehnik. M. B., k kateremu je bila napotena, ji je odredil delo natakarice, še predno je prejela v roke pogodbo o zaposlitvi. Sodišče ni popolnoma ugotovilo, kakšna je bila volja strank ob sklenitvi pogodbe in kakšno delo je bilo tožnici ponujeno. Zmotno se je postavilo na stališče, da je ponudba o zaposlitvi za določen čas, za čas pripravništva, že izpolnitev pogodbe. Pogodba eksplicitno določa, da je pritožnica dolžna skleniti delovno razmerje s tožečo stranko za dvakratno obdobje, kot je prejemala štipendijo in da je štipendist prost vseh obveznosti, če mu štipenditor v 60 dni po zaključku šolanja ne zagotovi zaposlitve. Obe določbi je potrebno tolmačiti skupaj, saj naj bi bili stranki v tej pogodbi enakopravni. Če pa iz obeh pravil ni mogoče razbrati pogodbene volje, je nastopilo stanje nejasnosti, ki ga je v skladu s 100. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ št. 29/78 - 57/89, ki se je v času spornega razmerja v Republiki Sloveniji uporabljal kot republiški predpis) potrebno razlagati v korist druge stranke (v konkretnem primeru toženke). V njeni zavesti je bilo ves čas, da bo sklenila delovno razmerje za nedoločen čas. Sodišče je spregledalo določbo 6. člena pogodbe o štipendiranju, ki določa, da štipendiranje po tej pogodbi preneha, če staršem preneha delovno razmerje pri tožeči stranki. To obenem pomeni, da je tožeča stranka izplačevala štipendijo toženki, čeprav je ni bila dolžna plačevati. Očetu toženke je delovno razmerje namreč prenehalo dne 5.1.2000. Od takrat dalje za zneske izplačane štipendije ni temelja za vrnitev glede na določbo 211. člena ZOR.

Pritožba opozarja tudi na nejasnosti v sodbi, ki se je zaradi tega ne da preizkusiti.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da toženka ni oproščena svoje obveznosti vračila štipendije zaradi tega, ker ni sprejela zaposlitve za določen čas. Obenem pa vendarle ugotavlja, da stališče sodišča prve stopnje ni edino pomembno za odločitev v konkretni zadevi in da sodba o drugih pomembnih okoliščinah nima razlogov. Izpodbijana sodba tako nima vseh razlogov (obširneje v nadaljevanju), kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP in kar je v skladu s 354. členom ZPP narekovalo razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Toženka nepravilno tolmači določbo pogodbe o štipendiranju v zvezi s tem, da iz te pogodbe izhaja obveznost tožeče stranke, da ji mora zagotoviti zaposlitev za nedoločen čas, kar bi pomenilo, da je upravičeno odklonila zaposlitev za določen čas oz. ji zaradi tega, ker ji tožeča stranka ni zagotovila zaposlitve za nedoločen čas, ni potrebno vrniti zneskov štipendije.

Iz pogodbe o štipendiranju med strankama z dne 14.9.1997 med drugim izhaja (4. člen pogodbe), da je med obveznostmi štipendista (ne štipenditorja!) med drugim določeno, da bo po končanem šolanju sklenil delovno razmerje s štipenditorjem za dvakratno dobo, kot je prejemal štipendijo. Iz 10. člena pogodbe o štipendiranju izhaja, da je štipendist prost vseh pogodbenih obveznosti, če mu štipenditor v roku 60 dni po zaključku šolanja ne zagotovi zaposlitve. V tem členu in tudi v drugih določbah pogodbe o štipendiranju ni izrecno predvideno, da bi zaposlitev lahko pomenila le zaposlitev za nedoločen čas. Kot navedeno tudi iz 4. člena pogodbe o štipendiranju ne izhaja, da bi bila obveznost zaposlitve za dvakratno obdobje prejemanja štipendije na strani štipenditorja, temveč je to obveznost štipendista. Na podlagi pogodbe o štipendiranju skratka ni mogoče zaključiti, da je imel štipenditor obveznost skleniti s štipendistom (toženko) pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. V zvezi s tem se toženka v pritožbi tudi neutemeljeno sklicuje na določbo 100. člena ZOR o tolmačenju nejasnih določil v pogodbi, ki je sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali drugače pripravljena od ene pogodbene stranke. Pogodba o štipendiranju je namreč zadostno jasna, tako da ne zahteva tolmačenja skladno s 100. členom ZOR.

V zvezi z obveznostjo tožeče stranke, da toženki zagotovi zaposlitev, je potrebo upoštevati tudi v času spornega razmerje veljavno delovno zakonodajo, zlasti Zakon o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur.l. RS št. 14/90 - 71/93). Določbe pogodbe o štipendiranju je potrebno tolmačiti tudi z upoštevanjem tega zakona, in pri tem zlasti, ali je bilo sploh mogoče skleniti delovno razmerje le za (določen) čas pripravništva (kot izhaja iz izpovedi I.P.). Delovno razmerje za določen čas je v zakonu opredeljeno kot izjema, ki je dovoljena le v določenih primerih.

Med temi primeri 17. člen ZDR/90 omogoča sklenitev delovnega razmerja za določen čas tudi za delavca, ki sklene delovno razmerje zaradi usposabljanja in izpopolnjevanja za delo. Med te primere lahko štejemo tudi sklenitev delovnega razmerja za opravljanje pripravništva. Pripravništvo je namreč po 19. členu ZDR/90 opredeljeno kot institut delovnega prava ob sklenitvi delovnega razmerja osebe, ki prvič začne opravljati delo, ki ustreza vrsti in stopnji njegove strokovne izobrazbe, z namenom uvedbe in usposobitve za samostojno opravljanje dela. Glede na navedeno tudi tedaj veljavna delovna zakonodaja ni onemogočala sklenitve delovnega razmerja za določen čas v primeru pripravništva in ni predstavljala ovire za to, da je tožeča stranka toženki najprej ponudila delovno razmerje le za čas pripravništva.

Pritožba se nadalje neutemeljeno sklicuje na 6. člen pogodbe o štipendiranju, ki med drugim določa, da štipendiranje po pogodbi preneha, če staršem štipendista preneha delovno razmerje pri štipenditorju iz kakršnegakoli razloga. Navedene določbe namreč ni mogoče tolmačiti v smislu, za katerega se zavzema toženka - torej, da je že ob nastopu dejstva, če staršem štipendista preneha delovno razmerje pri štipenditorju, avtomatsko odpade vsaka podlaga za plačevanje štipendije in štipenditor plačuje nekaj, česar ni dolžan. Navedeno določbo je potrebno tolmačiti kot pravico štipenditorja, da v takšnem primeru preneha izplačevati štipendijo, ne pa v smislu, da je to dolžan storiti oz., da avtomatsko pride do prenehanja pogodbe. Določba je dispozitivne narave.

Za razrešitev nastalega spora pa niso pomembni le zgornji zaključki, temveč tudi, ali je tožeča stranka zagotovila toženki ustrezno zaposlitev. Pogodba o štipendiranju sicer ne govori o ustrezni oz. neustrezni zaposlitvi, vendar je s tem v zvezi potrebno upoštevati kogentne določbe delovne zakonodaje. Delavec namreč ni dolžan sprejeti vsake zaposlitve, ki mu jo ponudi delodajalec, zlasti če za ponujeno delo ne izpolnjuje pogojev.

Zagotovitev zaposlitve v smislu pogodbe o štipendiranju med strankama skratka ni mogoče razumeti v smislu, da delodajalec izpolni svojo obveznost, če štipendistu po koncu njegovega izobraževanja zagotovi kakršnokoli zaposlitev, torej tudi zaposlitev, ki ne bi bila ustrezna glede na vrsto in stopnjo njegove izobrazbe, splošno zdravstveno zmožnost, itd.. V konkretni zadevi bi bilo glede na ugotovitve v dokaznem postopku, da je bilo toženki ponujeno delo za čas pripravništva, potrebno ugotoviti zlasti, ali je bilo ponujeno delo ustrezno. V odgovoru na tožbo toženka temu sicer ne oporeka, vendar je zaslišana na glavni obravnavi izpovedala, da ima dokončano srednjo ekonomsko šolo, delodajalec pa ji je ponudil delo natakarice.

Namen pripravništva je, da se nekdo, ki prvič začne opravljati delo ustrezno vrsti in stopnji njegove strokovne izobrazbe uvede in usposobi za samostojno opravljanje dela. To prvenstveno pomeni, da mora delodajalec pripravniku zagotoviti delo na delovnem mestu, ki ustreza vrsti in stopnji njegove strokovne izobrazbe, z namenom, da pripravnik pridobi praktične izkušnje prav na takšnem delovnem mestu. Povedano obratno ne more biti namen in smoter pripravništva pridobivanje praktičnih izkušenj za delo na drugih delovnih mestih, zlasti na delovnih mestih, za katere delavec ne izpolnjuje niti pogoja strokovne izobrazbe (če zanemarimo tudi druge pogoje - npr. zdravstvena sposobnost, opravljen živilski pregled itd.). Pripravniku ni mogoče nalagati del, za katere ne izpolnjuje pogoja strokovne usposobljenosti, zaradi česar bi bila zaposlitev na takšnih delih v nasprotju z institutom pripravništva in kot takšna neustrezna, delavec, ki bi mu bila ponujena takšna zaposlitev s strani delodajalca pa bi takšno zaposlitev lahko odklonil. Sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča do toženkine izpovedi, ki bi lahko kazala na neustrezno ponujeno zaposlitev oz. praktično zlorabo instituta pripravništva in kar bi, če je temu res tako, imelo za posledico, da je toženka lahko odklonila zaposlitev in da ji v tem primeru ni potrebno vrniti zneskov štipendije. Sodišče prve stopnje bo moralo dokazni postopek v tej smeri dopolniti in izvesti tudi dokaz s predlagano pričo M. B., po potrebi pa ponoviti tudi dokaz z zaslišanjem toženke in priče I. P.. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem pa ni poseglo v odločitev v 2. točki izreka, saj je kljub slabo definiranem obsegu pritožbe potrebno v skladu z določbo 1. odst. 350. člena ZPP šteti, da se toženka ne pritožuje tudi zoper odločitev sodišča prve stopnje v delu, v katerem je v sporu uspela (2. točka izreka izpodbijane sodbe). V posledici navedene odločitve je pritožbeno sodišče sklenilo tudi, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka (3. odst. 165. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče se je odločilo zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje kljub določbi 1. odst. 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur.l. RS št. 2/2004). V skladu s to določbo sodišče druge stopnje razpiše obravnavo le, če je za pravilno odločitev potrebno ponoviti ali na novo izvesti le manjše število dokazov, ki ne obremenjujejo celotnega postopka, ne pa v primeru, ko je potrebno ponoviti celoten dokazni postopek. Za "popravo nepravilnosti" v smislu 1. odst. 30. člena ZDSS-1 je mogoče šteti le dopolnjevanje ali preverjanje dokaznega postopka, ki je že bil izveden pred sodiščem prve stopnje, saj se izvedba celotnega dokaznega postopka ne sme prenesti s sodišča prve stopnje na sodišče druge stopnje, tako da bi se šele na pritožbeni obravnavi začeli izvajati dokazi, ki so relevantni za odločitev v sporu. V konkretni zadevi bo potrebno na novo izvesti dokaze prav v zvezi z relevantnim vprašanjem, ali je tožeča stranka toženki sploh ponudila ustrezno delo v času pripravništva. Glede tega vprašanja bo sodišče prve stopnje moralo praktično na novo izvesti dokazni postopek, zaradi česar ni mogoče šteti, da bi bilo mogoče nepravilnosti v dosedanjem postopku le popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov na obravnavi pred pritožbenim sodiščem.