Jedro

Obtoženec je kot stražar enkrat izstrelil iz puške, ker se je stražarskemu mestu pri vhodu v kasarno bližal nek drug vojak. Obtožen je bil poskusa kaznivega dejanja umora, storjenega v bistveno zmanjšani prištevnosti (alkohol). Izrečena je bila oprostilna sodba, ker ni bilo dokazano, da bi obtoženec streljal proti prihajajoči osebi, ne pa samo opozorilno, morebitna kršitev pravil stražarske službe pa za obstoj zatrjevanega kaznivega dejanja nima tehtnosti.

Oprostilno sodbo je sodišče druge stopnje potrdilo.

Izrek

Pritožbi zagovornikov obdolženega B. Z. in obdolženega F. P. se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženca sta dolžna plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino,in sicer obdolženi B. Z. 10.000,00 tolarjev, odolženi F. P. pa 5.000,00 tolarjev.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo sodišča prve stopnje sta bila imenovana obdolženca spoznana za kriva, in sicer obdolženi B. Z. kaznivega dejanja po čl. 54/I KZ RS in po čl. 106/I KZ RS, obdolženi F. P. pa po čl. 65/I KZ RS. Obema obdolžencema sta bili izrečeni pogojni obsodbi, v katerih so jima bile določene posamezne kazni, in sicer B. Z. po čl. 54/I KZ RS pet mesecev zapora, po čl. 106/I KZ RS dva meseca zapora, nakar mu je bila po čl. 48/II tč. 3 KZ SFRJ v zvezi s čl. 4 Ustavnega zakona RS določena enotna kazen šest mesesev zapora.

F. P. je bila po čl. 65/I KZ RS določena kazen tri mesece zapora, pri čemer je bila obdolženemu B. Z. določena preizkusna doba dveh let, obdolženemu F. P. pa eno leto. Obdolžencema je bilo naloženo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka. Oškodovanec je bil s premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo.

Proti tej sodbi se pritožujejo zagovorniki obeh obdolžencev.

Uveljavljajo pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožujejo pa se tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji in o stroških kazenskega postopka ter predlagajo, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obdolženega B. Z. in obdolženega F. P. oprosti obtožbe ali pa da se izpodbijana sodba razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje prav in popolno ugotovilo.

Izvedene dokaze je ocenilo ter utemeljeno verjelo, da je dogodek potekal tako kot ga opisuje zasebni tožilec. Zagovornik obdolženega B. Z. sicer meni, da zasebni tožilec ni šel k zdravniku neposredno po dogodku, temveč šele po enem tednu. Takšno mnenje pa je v nasprotju s priloženim izvidom specialista za oralno kirurgijo na list. št. 28, iz katerega je razvidno, da se je pacient pri podpisanem zdravniku zglasil 11.7.1991, to pa je prav na dan dogodka in da mu je bila nato 12.7.1991 nameščena neka opornica. Iz zdravniškega spričevala Zdravstvenega doma T. z dne 2.3.1993 pa je razvidno, da se je zasebni tožilec nato zdravil v ambulanti omenjenega zdravstvenega doma, kjer je redni pacient že od leta 1979 dalje. Tako ni nobenega dvoma, da je šel obdolženec k zdravniku še istega dne, ko je bil poškodovan.

Zaradi tega tudi pregled pri sodnem izvedencu ne bi doprinesel k boljši razjasnitvi zadeve.

V zvezi s pritožbo zagovornikov obdolženega F. P. pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da je dejansko stanje v izpodbijani sodbi pravilno ugotovljeno. Res je sicer v izreku sodbe opisano grdo ravnanje in pa razžalitev z besedami, za kar je bil obdolženi F. P. spoznan za krivega le kaznivega dejanja grdega ravnanja po čl. 65/I KZ RS, kar pa vsekakor ni v škodo obdolženca. Zdravniško potrdilo Osnovnega zdravstva x z dne 17.7.1991 je res izdano šest dni po dogodku, vendar je v njem razvidno, da je zasebni tožilec ob pregledu navedel, da sta ga znani osebi dne 11.7.1991 pretepli s pestmi, nato pa je kot diagnoza navdeno tudi udarnine po glavi, vratu ter prsnem košu. Ob takšnem besedilu zdravniškega potrdila je očitno, da zdravnik, ki je potrdilo izdal, ni podvomil, da bi pacient v tem primeru zasebni tožilec, te poškodbe dobil takrat, kot je sam navajal, to je 11.7.1991. Iz obrazložitve sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje v celoti sprejelo podrobno in kot je ocenilo, zelo prepričljivo izpovedbo zasebnega tožilca.

Zatrjevano nasprotje med razlogi sodbe in zagovorom obdolženega B. Z. ni podano. V razlogih je sicer navedeno, da sodišče ne more slediti zagovoru F. P., ker je njegov zagovor izpodbit tako z izpovedbo zasebnega tožilca kot tudi z izpovedbo oz. zagovorom soobdolženega B. Z. Iz nadaljnjega besedila je razvidno, da sodišče šteje, da je zagovor F. P. izpodbit z zagovorom B. Z. v tistem delu, ko B. Z. sicer prizna, da se je tudi prerival z zasebnim tožilcem, medtem ko obdolženi F. P. zatrjuje, da med B. Z. in zasebnim tožilcem ni prišlo niti do prerivanja. Zagovornika nazadnje še zanikata, da bi obdolženi F. P. na obravnavi rekel, da je zasebnega tožilca žalil. Vendar pa je iz zapisnika na zadnji glavni obravnavi z dne 21.5.1993 (list. št. 33) razvidno, da je obdolženi F. P. izjavil "povem da potem, ko so B. Z. že odpeljali, da res da sem lahko zmerjal zasebnega tožilca, kaj več pa ne, če pa sem ga že zmerjal pa sem ga zato, ker je tudi on mene." Iz povedanega je razvidno, da obdolženi F. P. sicer ni priznal, da je zasebnega tožilca žalil, temveč je priznal, da ga je lahko zmerjal. Zmerjanje pa pravzaprav vedno pomeni razžalitev, zato je pravilen zaključek sodišča, da je obdolženec priznal, da je zasebnega tožilca žalil. Obdolžencema sta bili izrečeni dovolj mili kazenski sankciji, to je pogojni obsodbi, v njih določene kazni pa so primerne vsem okoliščinam, ki vplivajo na izrek kazni ter so navedene že v sodbi sodišča prve stopnje.

Ker sta bila obdolženca spoznana za kriva, je bilo tudi pravilno odločeno, da sta dolžna plačati stroške kazenskega postopka.

Glede na vse navedeno je bilo treba obe pritožbi zavrniti kot neutemeljeni ter potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih čl. 98/I ter 101 ZKP.