Jedro

Če tožnik v tožbi zahteva, da sodišče odloči po opravljeni glavni obravnavi in uveljavlja razlog nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, je sodišče dolžno glavno obravnavo opraviti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo z dne 31.8.2001. Z njo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Carinarnice M. z dne 14.1.1998, s katero je bilo tožeči stranki v postopku, uvedenem po uradni dolžnosti, naloženo v plačilo uvozne dajatve za uvoženo blago 22.138 kg kristalnega sladkorja v valutni vrednosti 20.947,50 DEM oziroma 1,662.545 SIT v skupnem znesku 1,078.944 SIT.

Prvostopno sodišče se s toženo stranko in prvostopnim carinskim organom strinja, da so tožeči stranki sporne uvozne dajatve utemeljeno naložene v plačilo. Tožeča stranka je bila namreč s pravnomočno odločbo Carinarnice M. z dne 13.9.1995, spoznana za odgovorno za prekršek po 11. točki 1. odstavka 370. člena Carinskega zakona (CZ/76). Po 1. odstavku 389. člena CZ/76 pa carinarnica, če je storjen prekršek iz 11. točke 1. odstavka 370. člena cit. zakona, po uradni dolžnosti uvede postopek za plačilo carine in drugih uvoznih davščin, pri čemer iz določbe 2. odstavka 389. člena CZ/76 kot prvi zavezanec za carinski dolg izhaja storilec prekrška. Na določbo 1. odstavka 389. člena CZ/76 kot podlago za obračun carinskega dolga pa se prvostopni carinski organ tudi izrecno sklicuje. Zato so razlogi za odločitev prvostopnega carinskega organa pravilni. Nepravilno pa je razlogovanje tožene stranke, da podlago za obračun predstavlja določba 154. člena v zvezi s 145. členom CZ/95, ker naj bi postopek za obračun bil uveden šele s pozivom tožniku z dne 16.12.1997. Izpodbijana odločba tožene stranke je sicer pravilna in zakonita, vendar iz razlogov, ki jih je v sodbi navedlo sodišče. Prvostopno sodišče tudi ni sledilo predlogu tožeče stranke naj opravi glavno obravnavo in je v zadevi odločilo na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo pravilno in popolno ugotovljeno že v carinskem postopku. Zato izvedba glavne obravnave po mnenju prvostopnega sodišča ne bi mogla privesti do drugačne odločitve v tej zadevi.

Tožeča stranka vlaga zoper izpodbijano sodbo pritožbo iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je v tožbi izrecno predlagala, da se opravi glavna obravnava, glavne obravnave pa prvostopno sodišče ni razpisalo.

Prvostopno sodišče z razlogi, ki se nanašajo na zavrnitev njenega predloga za opravo glavne obravnave, neupravičeno razširja in dopolnjuje pravno normo iz 50. člena ZUS. Sodišče bi moralo praviloma odločiti na glavni obravnavi, tako kot to določa 1. odstavek 50. člena ZUS. Razlaga sodišča glede neopravljene obravnave pomeni sistematično kršenje 50. člena ZUS, ki je glede izvedbe glavne obravnave zelo jasen. Načelo ekonomičnosti postopka je namreč tudi v pravdnem postopku mnogo manj pomembno od načela kontradiktornosti in nobenega razloga ni, da to ne bi veljalo tudi za upravni spor, saj je bil eden od namenov ZUS ob njegovem sprejemu vpeljati načelo kontradiktornosti kot uresničitev ustavnih temeljev upravnega spora. Ne glede na to, pa tudi ne more sprejeti odločitve, da je zavezanka za plačilo carinskih dajatev, saj ni bila ne špediter in ne uvoznik, ampak zgolj prevoznik blaga. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in razveljavi prvostopno sodbo ter odpravi izpodbijano odločbo tožene stranke oziroma podrejeno, da prvostopno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Iz 1. odstavka 50. člena ZUS izhaja načelo, da sodišča na prvi stopnji odločajo po opravljeni glavni obravnavi. Sodišče lahko odloči tudi brez glavne obravnave (sojenje na seji), če v pripravljanem postopku ugotovi, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno, ali pa to ni sporno, stranke pa v tožbi ali v odgovoru na tožbo glavne obravnave niso zahtevale (2. odstavek 50. člena ZUS). Iz tožbe izhaja, da je tožeča stranka izrecno zahtevala, da sodišče odloči po opravljeni glavni obravnavi. Izrecno je uveljavljala razlog nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, kar kaže na spornost ugotovljenega dejanskega stanja. Prvostopno sodišče predlogu ni sledilo, ter je svojo odločitev sprejelo na seji.

Izvedba glavne obravnave je realizacija načela kontradiktornosti, ki pomeni, da ima stranka pravico sodišču predočiti svoja pravna in dejanska stališča o stvari. Zato je namen glavne obravnave pri presoji zakonitosti upravnega akta tudi v tem, da se na podlagi neposrednega, ustnega in javnega obravnavanja zbere dokazno gradivo za presojo, ali je dejansko stanje sploh bilo ugotovljeno oziroma ali je bilo ugotovljeno pravilno in popolno.

Glede na navedeno tožeča stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu ter zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Presoja pravilnosti uporabe materialnega prava pa je možna šele potem, ko je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 74. člena ZUS pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo, da opravi nov postopek.