Jedro

Prosilec ima v pristojni državi članici pravico vložiti vlogo za vložitev ponovne prošnje, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji. Tudi, če je bil v pristojni državi članici že začet postopek vrnitve v izvorno državo, pa se ta vodi po predpisanih pravilih in je prosilcu zagotovljeno sodno varstvo za primer, da bi bila deportacija v nasprotju z načelom o nevračanja, ki se ga mora spoštovati.

Tožnik si ne more sam izbirati države, ki bi obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, ampak odgovorno državo članico določa Uredba Dublin III.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi 32. člena v povezavi s sedmo točko 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) ter prvega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III1 zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Odločila je še, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, za to odgovorna država članica (2. točka izreka) ter da se tožnikova predaja izvrši najkasneje v šestih mesecih od 13. 6. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v 18. mesecih, če tožnik samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka).

2.Toženka je povzela, da je tožnik: (i) v Republiki Sloveniji 29. 8. 2023 vložil prvo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je bila zavržena s sklepom toženke št. 2142-5401/2023/16 (1221-06) s 13. 2. 2024 (tožba zavrnjena s sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče RS) I U 333/2024-15 z dne 27. 2. 2024 (potrjena s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče) I Up 125/2024 s 7. 6. 2024); (ii) da je bil tožnik po več poskusih predaje predan Republiki Hrvaški dne 21. 10. 2024 in se istega dne vrnil v Republiko Slovenijo ter 24. 10. 2024 vložil drugo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki je bila zavržena s sklepom toženke št. 2142-5401/2023/51 (1221-11) z dne 7. 3. 2025, ker je bila na podlagi Uredbe Dublin III za prošnjo odgovorna Republika Hrvaška (tožba zavrnjena s sodbo Upravnega sodišča IU 315/2025-13 s 7. 3. 2025 (potrjena s sodbo Vrhovnega sodišča I Up 88/2025 z 20. 5. 2025). Tožnik je bil Republiki Hrvaški ponovno predan 20 3. 2025, a se je še istega dne vrnil v Republiko Slovenijo.

3.Tožnik, čigar istovetnost v postopku ni nesporno ugotovljena, je 30. 5. 2025 vložil tretjo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju Prošnja). Toženka je ugotovila, da je bil tožnik kot prosilec za mednarodno zaščito vnesen v Centralno evidenco EURODAC 7. 3. 2023 v Republiki Bolgariji, 22. 8. 2023 v Republiki Hrvaški, 29. 8. 2023 ter 24. 10. 2024 v Republiki Sloveniji. Toženka je 13. 6. 2025 prejela odgovor, da Republika Hrvaška na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje.

4.Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik na osebnem razgovoru v bistvenem povedal, da se ne želi vrniti na Hrvaško. Ko je bil vrnjen v Republiko Hrvaško, ga je prijela policija in z njim ravnala nečloveško, grdo in arogantno. Vklenili so ga in ga priprli za več ur. Nato so ga odpeljali v azilni dom, kjer mu je bila dodeljena soba. Uslužbenec azilnega doma, oblečen v uniformo varnostnika, je odšel z njim v sobo in ga začel spolno nadlegovati. Rekel mu je, naj si sleče hlače. Tožnik je pobegnil in med begom mu je varnostnik dejal naj izgine in naj se ne vrača. Izročili so mu dokument iz katerega je izhajalo, da mora Republiko Hrvaško zapustiti v roku 24 ur. Tožnik ni imel kam iti. Na policijo si ni upal, saj so z njim tam grdo ravnali. Ker ga je v azilnem domu uslužbenec želel spolno zlorabiti, je lahko izbiral zgolj med tem, da ostane na cesti ali pa odide v Republiko Slovenijo. Povedal je, da ga je tudi slovenska policija med deportacijo pretepla in vklenila in z njim ravnala grdo. Tožnik ni želel v Republiko Hrvaško, imel je fobijo pred policisti tudi zaradi bolgarskih policistov. V Republiki Sloveniji mu je društvo A. pomagalo, da je premagal strah pred policijo.

5.Toženka je pojasnila, da si tožnik ne more sam izbirati, katera država članica bo obravnavala njegovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Toženka ni štela za dokazanih trditev, da naj bi tožnika uslužbenec azilnega doma nameraval spolno zlorabiti. Izpostavila je, da tožnik domnevnega poskusa spolne zlorabe ni prijavil policiji, niti tega ni prijavil drugim zaposlenim v azilnem domu. Toženka je ugotovila, da je bil tožnik ob prihodu v azilni dom deležen varnostnega pregleda, za katerega se sicer lahko razume, da je lahko za posameznika nekoliko neprijeten, a je žal hkrati pri tako velikem številu nastanjenih oseb tudi nujen, zaradi zagotavljanja varnosti nastanjenih in zaposlenih. Toženka ni štela za dokazane niti izjave tožnika, da mu naj bi bil vročen dokument, iz katerega je izhajalo, da bi moral Republiko Hrvaško zapustiti v roku 24 ur. Pojasnila je, da tožnik dokumenta ni predložil in bil po predaji nastanjen v azilni dom. Če bi bil v Republiki Hrvaški obravnavan kot tujec in bi moral ozemlje Republike Hrvaške zapustiti, mu po oceni toženke ne bi bil omogočen dostop do azilnega doma, kjer so nastanjene osebe, ki so v Republiki Hrvaški vložile prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Toženka je izpostavila, da je podobno navajal že v prejšnjem postopku, kot izhaja iz 19. točke sodbe Upravnega sodišča RS IU 315/2025-13 s 7. 3. 2025. Toženka je povzela sodbo, da : "... ob zaslišanju pred sodiščem ni več izpovedal, da naj bi mu oseba v azilnem domu rekla, da naj odide. Po oceni sodišča je tožnik resnicoljubno izpovedal, da mu je tam socialni delavec dal kartico za odpiranje vrat v azilni dom in ga odpeljal v sobo, tožnik pa je za tem zapustil azilni dom..." Povzema tudi 20. točke sodbe Upravnega sodišča RS IU 315/2025-13 s 7. 3. 2025: "... da je tožnik potrdil ugotovitve pristojnega organa, da ni logično, da bi mu navedena oseba omogočila dostop do azilnega doma in mu nato rekla, naj odide. Tožnik je namreč sam izpovedal o drugih razlogih za to, da se je nemudoma vrnil v Republiko Slovenijo in sicer, da v Republiki Sloveniji dela ima tukaj prijateljico in se uči slovensko. Glede na to, da je tožnik tudi ob zaslišanju pred sodiščem ponovil, da se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti, saj ima v Republiki Sloveniji vse urejeno, in sicer delo, partnerico in prijatelje, je po mnenju sodišča povsem prepričljiv in logičen sklep pristojnega organa, da so bili ti razlogi tisti, ki so prosilca vodili nazaj v Republiko Slovenijo. Pristojni organ zato glede na prosilčeva pretekla ravnanja in glede na ugotovitve Upravnega sodišča Republike Slovenije, utemeljeno sklepa, da je bil tudi ob zadnji vrnitvi prosilčev razlog za vrnitev v Republiko Slovenijo povsem osebne narave..." Zavrnila je navedbe, da so bili tožniku odvzeti prstni odtisi v Republiki Hrvaški pod prisilo s pojasnilom, da Uredba (EU) 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno uporabljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev), v prvem odstavku 14. člena določa, da vsaka država članica nemudoma vzame prstne odtise vseh prstov vsakemu državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki je dopolnila vsaj 14 let, ki so jo pristojni nadzorni organi prijeli zaradi nezakonitega prehoda meje te države članice po kopnem, morju ali zraku, ko je prišla iz tretje države, in ki je niso poslali nazaj. Toženka je zavrnila tudi tožnikove navedbe, da naj bi bila hrvaška policija nasilna po tem, ko je bil predan iz Republike Slovenije v Republiko Hrvaško, kot nedokazane in nerelevantne. Toženka je izpostavila, da je bilo o tožnikovi predaji Republiki Hrvaški že dvakrat odločeno, dvakrat je bil tudi predan Republiki Hrvaški in se obakrat še istega dne vrnil v Republiko Slovenijo. Tožnik ni izkazal obstoja sistemskih pomanjkljivosti v Republiki Hrvaški niti možnosti, da bi utegnil biti po predaji izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju, kot to izhaja iz 25. točke sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije IU 315/2025-13 s 7. 3. 2025, ne v obeh prejšnjih postopkih, ne v upravnem postopku, ne v upravnem sporu.

6.Toženka je odločila, da ne bo prevzela pristojnosti za obravnavo Prošnje, ker je obravnavo Prošnje prevzela Republika Hrvaška. Toženka je ugotovila, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje. Tožnik tako ni navajal nikakršnih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivate na drugačno odločitev pristojnega organa. Toženka je na podlagi osmega in devetega odstavka 49. člena v povezavi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ-1 Prošnjo zavrgla, saj je za obravnavo njegove prošnje odgovorna Republika Hrvaška.

7.Glede na to, da je Republika Hrvaška potrdila sprejem prosilca in da tožnik ni izkazal razlogov, ki bi govorili v prid nevračanju v Republiko Hrvaško, prav tako pa takšni razlogi niso znani pristojnemu organu, se bo pristojni organ v skladu s prvim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III s pristojnim organom Republike Hrvaške dogovoril o predaji tožnika, ki bo potekala na nekdanjem mejnem prehodu Obrežje. Skladno z 29. členom Uredbe Dublin III se bo predaja izvedla v skladu z zakonodajo Republike Slovenije po posvetu s pristojnim organom Republike Hrvaške kakor hitro bo to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih po prejemu odgovora Republike Hrvaške, da sprejema odgovornost za sprejem prosilca, to je od 13. 6. 2025, ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da bo predaja odložena z začasno odredbo. V primeru, da tožnik samovoljno zapusti prostore azilnega doma, se lahko ta rok, skladno z drugo točko 29. člena Dublinske uredbe, podaljša na 18 mesecev.

Tožnikove navedbe

8.Tožnik zaradi nepravilnega in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve materialnega prava predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

9.Tožnik po povzetku upravnega postopka v bistvenem navaja, da nasprotuje dokaznemu sklepu toženke in presoji, da za predajo Republiki Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Tožnik se v določeni meri strinja, da bi moralo biti vzpostavljeno načelo zaupanja med državami podpisnicami Dublinske uredbe III. Tožnik, ki je bil žrtev nasilja v svoji izvorni državi, kar je očitno iz njegovih navedb v Prošnji, ima visoko toleranco do nasilnih ravnanj, vendar je nekje moral postaviti mejo. Tožnik je doživel fizično in psihično nasilje s strani hrvaških varnostnih organov (v nadaljevanju HVO) že ob nelegalnem prestopu HR-BIH meje in je bil nasilno vrnjen v BIH. To je bil njegov prvi stik s HVO, ki je bil ponižujoč in nečloveški. Ta izkušnja je vodila v nezaupanje. Tožnik se ni nikoli počutil varnega v Republiki Hrvaški, ne zaupa pravnem redu Republike Hrvaške na področju azilnih postopkov, če manj pa HVO, da bi ga zaščitili (s tem seveda ne misli na vse uslužbence HVO), ker toliko bolečine ne more več predelati. Bil je res žrtev mnogih odklonskih ravnanj posameznih uslužbencev HVO, ki so vodila v splošno dojemanje pravilnega postopanja. Ne strinja se s toženko, da se smejo uporabiti določene varnostne mere proti tožniku, ki je poleg tega, da je izredno mlad fant, tudi majhen, nežen, brez zaznane sile k odporu. Tožnik je bil po deportaciji, po 6 urah in ob mnogih udarcih s strani HVO, nastanjen v hrvaškem nastanitvenem centru. Tožnik se jim ni upiral, ampak je bil tepen z "gumijevko" po telesu - v trebuh, pa po nogah; zadane so mu bile modrice, bil je ustrahoval in ponižan, kot je tudi izjavil na zapisniku dne 30. 6. 2025. V večernih urah po deportacviji, se je vrnil iz Republike Hrvaške in še isti dan poiskal zdravstveno pomoč v Azilnem domu na Viču. Tam so ga zavrnili in mu rekli, da so bile vidne le posledice udarcev, ki niso bile hujše, zato so mu naročili, da se vrne v primeru komplikacij, potrdilo pa mu ni bilo izdano. Tožnik ni izjavil, da bi mu tega dne katerakoli uradna oseba (ali socialna delavka) izdala dokument, kjer bi pisalo, da mora zapustiti RH v 24 urah (stran 4 Zapisnika z dne 30. 6. 2025). Slednje se je nanašalo na predhodni transfer v RH, ne pa zadnji. Ponavlja, da je ob sprejemu v hrvaški azilni dom v Zagrebu, prejel kartico za vstop in izstop v azilni dom, nato so ga odpeljali v sobo (kjer ni bil nastanjen nobeden prosilec), oseba, stara okoli 30 let, višje postave temnih las, mu je ukazala, da se naj sleče do golega, njegova roka je bila tudi naslonjena na njegovo telo (rame in zgornji trup), dotaknil se ga je po spolovilih, močno. Tožnik ni razumel, kaj mu govori, saj vse ni bilo v angleškem jeziku. To po mnenju tožnika ni bil varnostni pregled ampak jasna zloraba moči uradnih oseb (ne glede, če so pogodbena VS hrvaškega azilnega doma). Tožnik se zaradi napada ni obrnil na HVO, ker je bil že mnogokrat žrtev mnogih nasilnih ravnanj s strani HVO. Storilec je bil oblečen v črno, imel napis spredaj manjši in zadaj večji, v črni uniformi. Iz slednjega je razvidno, da je bil uslužbenec varnostne službe. Tožnik ga je odrinil, zapustil brez svojih stvari sobo in zbežal iz azilnega doma. Ob tem ni videl nobenega, ki bi mu lahko pomagal, bil je prestrašen in niti pomislil ni, da bi se obrnil na HVO, ki ga je tako ponižala, da morda v tem trenutku ni razmišljal razumsko. Navaja, da spolno nasilje in spolno motivirano nasilje (po spolu), zahteva aktivno državne zaščite, prepoznanje ranljivih posameznikov in ustrezne pravno proceduralne postopke. V kolikor slednje država ne upošteva, so kršeni sprejemni pogoji Recepcijske direktive (torej Direktiva 2013/33/EU o odločitvi standardov za sprejem prosilcev za MZ). Trdi, da je v njegovem primeru zagotovo izkazan dokazni standard, ki bi pri povprečnemu človeku vzbudil utemeljen domnevo v spoštovanje človekovih pravic prosilcev na Hrvaškem, tudi v primeru dublinskega transferja. Meni, da je toženka nepravilno uporabila Uredbo Dublin III zaradi tveganja kršitve 3. člena EKČP in 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah ob morebitni vrnitvi na Hrvaško.

10.Tožnik še navaja, da ga glede na statistične podatke, razvidne iz AIDA poročila za Hrvaška (AIDA Croatia - julij 2024) skrbi za njegov pravni položaj ob morebitnem transferju nazaj v Republiko Hrvaško. Povzema, da iz sodbe v zadevi Mirza (SEU C695/15 PPU z dne 17. 3. 2016) izhaja, da imajo prosilci za mednarodno zaščito pravico do vsebinske obravnave svojih prošenj na prvi stopnji (pred pristojnim upravnim organom) v primeru vrnitve na podlagi dublinske uredbe. Obravnavo prošnje zagotovi bodisi odgovorna država članica sama bodisi varna tretja država. Hrvaška ureditev, kot jo določa Zakon o medunarodnoj i privremenoj zaštiti (NN 70/15, 127/17, 33/23 - člen 39), pa tovrstne pravice do (nepogojnega) ponovnega odprtja zadeve prosilcem za mednarodno zaščito ne daje in v tem pogledu ni skladna z dublinsko uredbo. Tožnik meni, da bi bil ob predaji obravnavan dejansko kot tujec in bi moral po dublinskem transferju v Republiki Hrvaški vložiti ponovni zahtevek za uvedbo postopka za mednarodno zaščito, na katerega so vezani strožji dokazni standardi in je težje dokazno breme na prosilcu. Tožnik meni, da bo do predaje Hrvaški obravnavan zagotovo kot prosilec za mednarodno zaščito, po njej, ko se bo nahajal na ozemlju Hrvaške, pa toženka ne poda jasnega zagotovila, kako bo obravnavan s strani hrvaških migracijskih in varnostnih organov. Meni, da obstaja dvom ali mu bo sploh omogočena zopet učinkovita podaja prošnje za mednarodno zaščito in ali bo deležen poštenega postopka ter, da mu ne preti nevarnost odstranitve iz države v njegovo izvorno državo, kar bi bilo v nasprotju z načelom "non refoulement". Navaja, da je pravica do prepovedi nečloveškega ravnanja, absolutno zavarovana pravica in zato same sistemske pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu niti ne morejo biti pogoj zato, da bi še slednje v tolikšni meri tožnik sam moral dokazovati za preprečitev vrnitve nazaj na Hrvaško. To po mnenju tožnika iz dublinske uredbe ne izhaja (člen 5), saj je namen dublinskega osebnega razgovora popolna ugotovitev dejanskega stanja glede same ogroženosti tožnika na Hrvaškem in to ni vsebinska presoja same njegove prošnje za mednarodno zaščito, kjer je pa res prosilec tisti, ki mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo, torej je trditveno in dokazno breme na njem. Toženka bi morala po tožnikovem mnenju preveriti obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu tudi s presojo posodobljenih podatkov o razmerah na Hrvaškem, sploh glede dejanskega pravnega stanja oseb, ki so bile vrnjene v skladu z dublinsko uredbo iz Slovenije na Hrvaško. Navedeno dolžnost glede proučitve objektivnih podatkov o upoštevnih razmerah je toženka opustila, zato je bilo po tožnikovem mnenju dejansko stanje glede samih sistemskih pomanjkljivosti zaradi napačne uporabe materialnega prava (pravil o materialnem dokaznem bremenu) nepopolno ugotovljeno.

Trditve toženke

11.Toženka predlaga zavrnitev tožbe, ker je izpodbijani sklep po njenem mnenju zakonit in pravilen.

12.Toženka pojasnjuje, da je bila v predmetni zadevi opravljena individualna presoja primera in ugotovila je, da niso izkazani indici o sistemskih pomanjkljostih v postopku mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški, oziroma, da bi bil tožnik lahko po vrnitvi izpostavljen nečloveškemu ravnanju ali mučenju. Tožnik ni navajal sodb SEU, zaradi česar se toženka do njih ne more podrobneje opredeliti. V zvezi z dolžnostjo preverjanja aktualnih podatkov v posamezni državi članici pa toženka izpostavlja sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 37/2024 s 13. 3. 2024, iz katerega izhaja, da je v primeru, kot je obravnavani, o dolžnostnem ravnanju organa mogoče govoriti šele po presoji elementov, ki jih je v postopek predložila tožeča stranka, pri tem pa so pravno upoštevni le tisti, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. To pomeni, da se kot pomembne v obravnavani zadevi lahko izkažejo (le) tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice. Takšna je tudi ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Podobno je tudi SEU v zadevi C-392/22 z dne 29. 2. 2024 odločilo, da razne prakse sprejema (praksa zavrnitve vstopa in vrnitve po hitrem postopku ter ukrepi pridržanja na mejnih prehodih), s katerimi bi se lahko kršile temeljne pravice zadevnih oseb, same po sebi ne morejo pomeniti resnega in utemeljenega razloga za domnevo, da prosilcu za mednarodno zaščito v primeru predaje v to drugo državo članico med obravnavanjem njegove prošnje za mednarodno zaščito in po njej grozi dejanska nevarnost, da bo izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju v smislu 4. člena Listine EU, in da je pri presoji zakonitosti odločbe o predaji treba upoštevati položaj, v katerem bi se lahko znašel zadevni prosilec ob predaji oziroma po predaji v odgovorno državo članico. V obravnavanem primeru so tako lahko materialnopravno relevantne edino tožnikove navedbe o ravnanju uslužbencev v azilnem domu in pomanjkljivosti pri namestitvi prosilcev. Da pa bi se vzpostavila obveznost preverjanja aktualnih podatkov o stanju hrvaškega azilnega sistema, morajo z izjavo tožeče stranke zaobjeta ravnanja dosegati minimalno stopnjo resnosti, ki je relativna in odvisna od okoliščin konkretnega primera. Tožena stranka pojasnjuje, da v predmetni zadevi z izjavo tožeče stranke zaobjeta ravnanja ne dosegajo minimalne stopnje resnosti, zaradi katerih bi tožena stranka bila dolžna opraviti dodatno presojo stanja v Republiki Hrvaški. Toženka zavrača kot nerelevnatne tožnikove navedbe, da je bil že ob ilegalnem vstopu v Republiko Hrvaško deležen nasilja s strani hrvaških varnostnih organov in bil ob prvem ilegalnem prestopu meje med Bosno in Hercegovino in Republiko Hrvaško nasilno vrnjen v Bosno in Hercegovino, s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 155/2023 z 21. 6. 2023. Iz te izhaja, da je bistveno pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito. Iz omenjene sodbe izhaja, da je treba upoštevati, da tudi ob predpostavki, da se sledi navedbam o grdem ravnanju policistov po prečkanju meje med Bosno in Hercegovino in Republiko Hrvaško, je pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški, bistvenega pomena to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti po tem, ko je oseba imela status prosilca za mednarodno zaščito. Sodišče nadalje izpostavlja, da četudi je bilo v zadevi ravnanje hrvaške policije neprimerno, po mnenju sodišča ne predstavlja sistemskih pomanjkljivosti postopka mednarodne zaščite. Enako stališče je zavzelo Vrhovno sodišče v sodbi I Up 195/2023 s 6. 9. 2023.

13.Toženka pojasnjuje, da iz 4. strani zapisnika o osebnem razgovoru s tožnikom 30. 6. 2025 jasno izhaja, da je navedel, da naj bi se domnevna spolna zloraba in izdaja spornega dokumenta dogajali isti dan, torej po zadnji predaji tožnika iz Republike Slovenije v Republiko Hrvaško. Toženka pojasnjuje, da Republika Hrvaška ni mogla postopka v zvezi z zatrjevanim spolnim napadom voditi pošteno in ustrezno posredovati skladno z Recepcijsko direktivo, ker tožnik tega dogodka ni prijavil pristojnim osebam. Toženka ugotavlja, da je tožnik v tožbi zatrjevani spolni napad bistveno bolj podrobno opisal kot na samem osebnem razgovoru, kljub pozivu, da naj pove več o tem dogodku. Toženka vztraja, da zatrjevanega spolnega napada ni prijavil policiji, ne drugim zaposlenim v azilnem domu. Glede na tožnikovo izjavo, toženka sklepa, da je bil ob prihodu v azilni dom varnostno pregledan, kar je lahko za posameznika nekoliko neprijetno, a je žal hkrati pri tako velikem številu nastanjenih oseb tudi nujno, zaradi zagotavljanja varnosti nastanjenih in zaposlenih.

14.Toženka zavrača kot nerelevantne tožbene navedbe, da se v Republiki Hrvaški odbori mednarodna zaščita majhnemu številu prosilcev za mednarodno zaščito. Število odobrenih prošenj za mednarodno zaščito v posamezni državi članici namreč ne dokazuje samo po sebi o sistemskih pomanjkljivostih na področju mednarodne zaščite. Iz tega statističnega podatka namreč ni mogoče razbrati, koliko postopkov je bilo ustavljenih zaradi samovoljnih zapustitev, koliko prošenj je bilo zavrženih na podlagi Dublinske uredbe in tako naprej. Toženka pripominja, da bi si lahko potemtakem tako napačno interpretirali tudi število odobrenih prošenj za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki je prav tako bistveno nižje od števila vloženih prošenj, saj je veliko število postopkov ustavljenih zaradi samovoljnih zapustitev.

15.Toženka zavrača tudi tožnikove navedbe, da bi bil po predaji obravnavan kot tujec in bi moral vložiti ponovni zahtevek za uvedbo postopka mednarodne zaščite. Sklicuje se na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sodbi I Up 275/2013 z 29. 8. 2013, da zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito v pristojni državi članici ne more vplivati na drugačno odločitev pristojnega organa. V pristojni državi članici ima namreč prosilec pravico vložiti vlogo za vložitev ponovne prošnje, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji. Tudi, če je bil v pristojni državi članici že začet postopek vrnitve v izvorno državo, pa se ta vodi po predpisanih pravilih in je prosilcu zagotovljeno sodno varstvo za primer, da bi bila deportacija v nasprotju z načelom o nevračanja, ki se ga mora spoštovati.

16.Toženka zavrača tudi očitek, da bi morala pri presoji upoštevati ustrezno posodobljene podatke o razmerah na Hrvaškem, s ponovnim sklicevanjem na sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. I Up 37/2024 s 13. 3. 2024 in ponavlja, da s tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja ne dosegajo minimalne stopnje resnosti, zaradi katerih bi toženka bila dolžna opraviti dodatno presojo stanja v Republiki Hrvaški.

K I. točki izreka

17.Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze in sicer prebralo listine, ki so v sodnem spisu označene priloga od A1, A2, B1, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. 2142-5401/2023 ter tožnika zaslišalo.

Tožba ni utemeljena.

18.Po presoji sodišča je toženka pravilno zavrgla Prošnjo in odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje in da bo tožnik predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove Prošnje, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

19.Prošnjo za mednarodno zaščito lahko pristojni organ s sklepom zavrže kot nedopustno med drugim tudi, če se na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU, ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica Evropske unije ali pristopnica k Uredbi 604/2013/EU (četrta alineja prvega odstavka 51. člena ZMZ-1). Države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III (prvi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III). Kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina)2, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno (drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III). Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv3, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil4 in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca,5 ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje6. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil tožnik izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine.7

20.Med strankama ni sporno: (i) da je bil tožnik (v relevantnem delu) 22. 8. 2023 vnesen v Centralno evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški; (ii) da je Republika Hrvaška 13. 6. 2025 sprejela odgovornost na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da prosilca, ki je prisoten v drugi državi članici brez dokumenta za prebivanje ali ki tam vloži prošnjo za mednarodno zaščito po umiku svoje prve prošnje, podane v drugi državi članici med postopkom določanja odgovorne države članice, država članica, v kateri je bila najprej vložena ta prošnja za mednarodno zaščito, ponovno sprejme pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 z namenom dokončanja postopka določanja odgovorne države članice (prvi pododstavek petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III). Ta obveznost preneha, kadar lahko država članica, ki je prejela zahtevo za dokončanje postopka določanja odgovorne države članice, ugotovi, da je prosilec medtem zapustil ozemlja držav članic za obdobje najmanj treh mesecev ali je od druge države članice dobil dokument za prebivanje (drugi pododstavek petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III). Prošnja, vložena po takem obdobju odsotnosti iz drugega pododstavka, šteje za novo prošnjo, ki zahteva začetek novega postopka določanja odgovorne države članice (tretji pododstavek petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III).

21.Na podlagi navedenega, je toženka tudi po presoji sodišča pravilno ugotovila, da je na podlagi III. poglavja Uredbe Dublin III, upoštevajoč povzeto, za obravnavanje tožnikove Prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška.

22.Tožnik konkretizirano niti ne izpodbija ugotovitve, da je po določbah Uredbe Dublin III odgovorna država za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito Republika Hrvaška, niti ni sporno to, da je Republika Hrvaška odgovornost za obravnavanje te prošnje tudi sprejela. V bistvenem in povzeto so tožbeni očitki (neutemeljeno, kot bo pojasnjeno) usmerjeni v izpodbijanje ugotovitve toženke, da v tožnikovem primeru ni okoliščin, ki bi lahko pomenile ovire za tožnikovo predajo Republiki Hrvaški. Kot že povzeto, je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici domneva, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine (drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III). Vrhovno sodišče RS je že večkrat pojasnilo (na primer sodba I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2023), da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali / in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Kot že poudarjeno, pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusu begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Tako Sodišče Evropske unije kot Vrhovno sodišče RS sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določeno skupino oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.8 Pravilna je ugotovitev toženke, da navedenega za Republiko Hrvaško, tožnik tudi v tem postopku (tretja prošnja za mednarodno zaščito) ni izkazal.

23.Povzete navedbe, ki jih je tožnik navedel v dokaz sistemskih pomanjkljivosti in večinoma ponovil v tožbi, je pravilno in celovito zavrnila že toženka v izpodbijanem sklepu in ugotovila, da ne dokazujejo sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema v Republiki Hrvaški niti nečloveškega ravnanja. Tožnik večinoma navedbe iz upravnega postopka le ponavlja, čemur upravni spor ni namenjen. Sodišče ugotavlja, da je dokazna ocena toženke popolna, prepričljiva in celovita. Sodišče pojasnjuje, da drugačna dokazna ocena od pričakovane s strani tožnika (da tožnik ni dokazal razlogov za drugačno odločitev), ne pomeni, da se toženka ne bi opredelila do navedb in dokazov, kot je mogoče povzeti tožnika. Na tem mestu sodišče še pojasnjuje, da tožnikovo nestrinjanje z izpodbijanim sklepom, tožbe, s katero izpodbija ta sklep, ne utemeljuje.

24.Obstoj sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka in nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine je tožnik v upravnem postopku utemeljeval, v bistvenem in povzeto z naslednjimi navedbami: (i) da so ob zadnji deportaciji 20. 3. 2025 hrvaški policisti z njim grdo, nečloveško in arogantno ravnali; (ii) da ga je 20. 3. 2025 spolno napadel varnostnik v azilnem domu v Republiki Hrvaški, zato je zbežal. V tožbi ponavlja svoje navedbe in (povzeto) pavšalno v bistvenem izpodbija dokazno oceno toženke, da tožnikove navedbe o grdem ravnanju hrvaških policistov in spolnem napadu, niso dokazane. Ni sporno, da je bil tožnik na podlagi dublinskega postopka (nazadnje) vrnjen iz Republike Hrvaške 20. 3. 2025 in istega dne prišel nazaj v Republiko Slovenijo. Tožnik je izpovedal, da na Hrvaškem ni spal, ker je odšel na vlak ob 16. 30 uri 20. 3. 2025 in istega dne ob približno 22.00 uri prišel v Ljubljano. V azilnem domu na Hrvaškem je bil med 14. in 16.00 uro. Tožnik dokazne ocene toženke ne uspe izpodbiti. Tudi po presoji sodišča glede na to, da je bil tokrat tožnik na Hrvaškem manj kot 15 ur, da ni sporno, da zatrjevanega spolnega napada ni prijavil hrvaški policiji, da tudi po presoji sodišča ni dokazal spolnega napada varnostnika, da konkretizirano ni prerekal navedb toženke, da je šlo za varnostni pregled, ki je morda neprijeten, a nujen (tožnik zgolj zanika, da bi šlo za varnostni pregled), da ni dokazal nasilja hrvaških policistov, upoštevajoč, da se je tožnik že po manj kot 15 urah in že tretjič vrnil v Republiko Slovenijo, upoštevajoč izpoved tožnika, da ima v Sloveniji veliko podporo s strani nevladnih organizacij, da ima v Sloveniji prijatelja in delo, zaradi česar prosi, da ostane v Sloveniji, zatrjevane a nedokazana ravnanja hrvaških policistov in varnostnika, tudi po presoji sodišča ne dokazujejo sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka v hrvaškem azilnem sistemu niti niso to razlogi, zaradi katerih je tožnik odšel iz Republike Hrvaške. Sodišče je glede na tožnikovo izjavo prepričano, da razlogi, zakaj ne želi, da njegovo Prošnjo obravnava republika Hrvaška niso sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka v Republiki Hrvaški ali možnost nečloveškega ravnanja, ampak so razlogi osebne narave (želja ostati v Sloveniji), ki pa niso relevantni, kot že navedeno. Sodišče pojasnjuje, da ima v pristojni državi članici prosilec pravico vložiti vlogo za vložitev ponovne prošnje, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji. Tudi, če je bil v pristojni državi članici že začet postopek vrnitve v izvorno državo, pa se ta vodi po predpisanih pravilih in je prosilcu zagotovljeno sodno varstvo za primer, da bi bila deportacija v nasprotju z načelom o nevračanja, ki se ga mora spoštovati. Sodišče dodaja, da je za konkretni postopek bistveno, da ima tožnik na voljo upravni postopek v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito v Republik Hrvaški in sodni nadzor teh upravnih postopkov. Da navedenega ne bi imel, tožnik ne zatrjuje. Kot že poudarjeno je bistveno, da ima tožnik na voljo pravne postopke, kjer lahko uveljavlja svoje pravice, strah pred "neželeno" odločitvijo (npr. zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito in morebitna deportacija), pa po presoji sodišča ne dokazuje sistemskih pomanjkljivosti ali ravnanja v nasprotju s 4. členom Listine.

25.Neutemeljen pa je tudi tožbeni očitek, kot je mogoče povzeti, da bi morala toženka pridobiti informacije o izvorni državi po uradni dolžnosti. Sodišče se sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča iz sklepa I Up 42/2024 z dne 13. 3. 2024 (13. točka obrazložitve): "... da je o (takem) dolžnostnem ravnanju organa mogoče govoriti šele po presoji informacij, ki jih je v postopku posredoval tožnik, pri tem pa so pravno upoštevne le tiste, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici. Le v takem primeru bi bilo, kot izhaja iz prej povzete sodne prakse SEU, pritožnici (toženi stranki) mogoče očitati, da ni pridobila posodobljenih informacij o stanju (hrvaškega) azilnega sistema....". V zvezi s presojo, ali je bila vzpostavljena obveznost toženke, da preveri aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema, je torej treba najprej ugotoviti, ali takšna ravnanja, zaobjeta s tožnikovo izjavo, dosegajo minimalno stopnjo resnosti.9 Po presoji sodišča tožnikove izjave tega standarda niso dosegle, saj je bil na hrvaškem le 15 ur, v tem času pa imel urejeno namestitev (spolni napad ni dokazan). Zato se tožnikova izkušnja bivanja v hrvaških azilnih namestitvah, po presoji sodišča ne približa standardu Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi M. S. S. proti Belgiji.10 Upoštevaje povzeto, toženka po presoji sodišča ni bila dolžna preveriti aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema.

26.Sodišče ugotavlja, da se je toženka opredelila do vseh relevantnih navedb in dokazov tožnice ter upoštevala vse individualne okoliščine tožnika in tudi po presoji sodišča pravilno ugotovila, da ni razlogov, da za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito ne bi bi odgovorna Republika Hrvaška, ki je odgovornost tudi sprejela. Pravilno je že toženka pojasnila, da si tožnik ne more sam izbirati države, ki bi obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, ampak odgovorno državo članico določa Uredba Dublin III. Sodišče sprejema sicer tožnikovo željo ostati v Sloveniji, ki pa zaradi obrazloženega ne vpliva na odločitev v tem upravnem sporu. Za tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito je na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III odgovorna država Republika Hrvaška. Tudi po presoji sodišča, je na podlagi obrazloženega pravilna odločitev toženke, da tožnikove navedbe ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

27.Sodišče še pojasnjuje, da sprejema in upošteva stališča sodišč, ki jih je izpostavil tožnik v tožbi. Po ugotovitvi, da tožnik ni navedel konkretnih okoliščin, na katera bi bila povzeta stališča Vrhovnega sodišča RS in ESČP uporabljiva, navedena sodna praksa ne vpliva na drugačno odločitev v tem upravnem sporu.

28.Sodišče se do preostalih trditev in dokazov strank ne opredeljuje, ker niso bistvene za presojo v tem upravnem sporu oziroma niso konkretizirana do te mere, da bi bil sodni preizkus mogoč.

29.Sodišče je na podlagi obrazloženega in po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

-------------------------------

V tem smislu Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v sodbi N. S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka).

Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev).

Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).

C-411/10 (88. točka).

Prav tam, 94. točka.

Glej npr sodbe Sodišča Evropske unije v združeni zadevi Aranyosi in Caldararu proti Generalstaatsanwaltschaft Bremen (C-404/15 in C-659/15) z dne 5. 4. 2016 in v združenih zadevah C-297/17, C-318/17, C 319/17 in C-438/17 z dne 19. 3. 12019 in sodne odločbe Vrhovnovnega sodišča RS I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016. I Up 309/2016 z dne 6.9.2017 in I Up 245/2022 z dne 24. 11. 2022.

SEU je v sodbi C-163/17 z dne 19. 3. 2019 v zadevi Jawo odločilo, da bi bil ta posebej visoki prag resnosti dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom (92. točka obrazložitve).

ESČP je v zadevi M. S. S. proti Belgiji poudarilo, da je že večkrat sprejelo stališče, da mora nečloveško ravnanje dosegati minimalno stopnjo resnosti, ki je relativna in odvisna od okoliščin konkretnega primera. V zadevi M. S. S. proti Belgiji je kot take spoznalo okoliščine, v katerih je prosilec več mesecev živel v negotovem in brezizhodnem položaju, na cesti, brez hrane, brez dostopa do sanitarij, ponoči v stalnem strahu, da ga bodo napadli in oropali.

Zveza:

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 20, 20/5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.