Jedro

Ni povsem jasno, na kaj meri toženec s trditvami o drugačnem in večjem interesu tožnikovega pooblaščenca za izid te pravde spričo opisanih „kapitalskih povezav“, ki v nobenem primeru ne morejo biti razlog za kakršnokoli oporečnost mandatnega razmerja med tožnikom in njegovim pooblaščenim odvetnikom, v katero bi lahko toženec pravno upoštevno sploh posegal, in tudi ne ovira za tožnikovo zastopanje po istem odvetniku morebiti pred drugim (delegiranim) stvarno pristojnim sodiščem. Sicer pa je interes odvetnika za izid pravde, v kateri je kot stranka udeležen njegov klient, temeljno poslanstvo dejavnosti, s katero se poklicno ukvarja.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Med pravdnima strankama je pred Okrožnim sodiščem Kopru v teku pravdni postopek zaradi plačila odškodnine, v katerem je toženec (v odgovoru na tožbo) predlagal določitev drugega stvarno pristojnega sodišča (zunaj območja pristojnosti Višjega sodišča v Kopru) za odločanje v tej zadevi. Svoj predlog utemeljuje s trditvami, da je tožnik predsednik uprave gospodarske družbe A. d. o. o., ustanovitelj in imetnik lastninskega deleža do 21,05 % katere je med drugimi tudi B. d. d. (in obratno: ustanovitelj B. d. d. je tudi A. d. o. o. z 8,3 %-nim lastninskim deležem v njej), predsednik nadzornega sveta B. d. d. pa je tožnikov pooblaščenec v tej pravdi odvetnik ..., ki je bil tudi predsednik skupščine A. d. o. o. 9. 2. 2007 in 27. 6. 2007. Spričo takšnih kapitalskih povezav in vloge tožnikovega pooblaščenca ... v njih, razmerje med njima po mnenju toženca presega tisto, ki je običajno v odnosu med stranko in odvetnikom; zato bi utegnil biti na strani slednjega navzoč drugačen in večji interes za izid te pravde v primerjavi s sicer običajnim interesom odvetnika kot pooblaščenca stranke. Razen tega pa je bil odvetnik ... nekdaj sodnik in predsednik Okrožnega sodišča Kopru in je še vedno dnevno v stikih in prijateljskih odnosih s sodniki tega sodišča kot njihov nekdanji kolega, njegova žena pa je sodnica in predsednica Višjega sodišča v Kopru, ki bo odločalo o morebitnih pritožbah pravdnih strank. Navedene okoliščine upravičujejo po mnenju toženca delegacijo pristojnosti „iz razlogov smotrnosti“.

2. Predlog ni utemeljen.

3. Po določbi 67. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) lahko Vrhovno sodišče na predlog stranke (ali pristojnega sodišča) določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi.

4. Na razlog smotrnosti se toženec v predlogu za delegacijo pristojnosti sicer eksplicitno sklicuje, vendar navedbe v njegovem predlogu ne omogočajo sklepa o obstoju tega razloga, saj ne zatrjuje nobenih relevantnih dejstev v oporo predvidevanju, da bi se postopek laže (hitreje in ceneje) opravil pred drugim sodiščem. Nobena od v predlogu zatrjevanih okoliščin pa tudi ne sodi med „druge tehtne razloge“ za delegacijo pristojnosti v pomenu določbe 67. člena ZPP. Kakršnegakoli vpliva na objektivnost in nepristranskost sojenja pred pristojnim sodiščem ni mogoče razumno utemeljiti z dejstvom, da je bil sedanji pooblaščenec tožnika pred mnogimi leti sodnik in predsednik tega sodišča (in kar naj bi mu, dosledno sledeč miselni poti toženca, za vselej in v vseh primerih onemogočilo nastopanje v sedanji vlogi odvetnika pred tem sodiščem), ali da je njegova žena predsednica (višjega) sodišča, pred katerim postopek med pravdnima strankama sploh (še) ni v teku. Sodnice in sodniki odločajo na podlagi ustave in zakonov in morajo biti sposobni objektivno odločati o vseh sporih, četudi posamezni sodnik pozna odvetnika ene ali druge pravdne stranke (ali obeh). Dejstvo, da se sodniki in odvetniki poznajo, tako ne sme in ne more vplivati na sojenje. Če pa v posamičnem primeru ne gre za običajno poznanstvo, temveč za tesnejše odnose drugačne kvalitete, ki bi lahko vzbujali dvom o nepristranskosti posamezne sodnice ali sodnika, se nepristranskost zagotavlja v okviru pravnega instituta izločitve po 70. členu ZPP.

5. Ni pa povsem jasno, na kaj meri toženec s trditvami o drugačnem in večjem interesu tožnikovega pooblaščenca za izid te pravde spričo prej opisanih „kapitalskih povezav“, ki v nobenem primeru ne morejo biti razlog za kakršnokoli oporečnost mandatnega razmerja med tožnikom in njegovim pooblaščenim odvetnikom, v katero bi lahko toženec pravno upoštevno sploh posegal, in tudi ne ovira za tožnikovo zastopanje po istem odvetniku morebiti pred drugim (delegiranim) stvarno pristojnim sodiščem. Sicer pa je interes odvetnika za izid pravde, v kateri je kot stranka udeležen njegov klient, temeljno poslanstvo dejavnosti, s katero se poklicno ukvarja.

6. Ker se po obrazloženem izkaže, da razlogi, ki bi terjali prenos pristojnosti, niso podani, je bilo treba toženčev predlog zavrniti.